VSC Sodba Cpg 236/2017

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se v točki II. in III. izreka izpodbijana sodba delno spremeni v točki III. izreka tako, da se znesek stroškov pravdnega postopka 6.669,82 EUR nadomesti z zneskom 5.737,82 EUR, v preostalem delu pa se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v točki I. in III. izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v ponovljenem sojenju delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo plačilo zneska 26.850,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 9. 2009 dalje, v 15 dneh, tožeči stranki (točka I. izreka). V presežku za znesek 131.715,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II. izreka). Tožeči stranki je naložilo povrnitev stroškov pravdnega postopka toženi stranki v višini 6.669,82 EUR v 15. dneh (točka III. izreka).

2Pravdni stranki po svojih pooblaščencih izpodbijata sodbo sodišča prve stopnje s pravočasnima pritožbama. Tožeča stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu, to je v točki II. in v izreku o pravdnih stroških, to je v točki III. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Tožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu, to je v točki I. izreka in posledično v točki III. izreka o pravdnih stroških in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo vseh stroškov postopka, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

4Obe pravdni stranki sta vsaka na pritožbo nasprotne stranke odgovorili in predlagali zavrnitev pritožbe nasprotne stranke.

5Postopek v tej zadevi se je začel in končal pred 14. 9. 2017, ko se je začel uporabljati Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 10/2017 - v nadaljevanju ZPP-E), zato se je postopek pred pritožbenim sodiščem na podlagi 125. člena ZPP-E nadaljeval po določbah do tedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

6Pritožba tožeče stranke je delno, kolikor izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v izreku o pravdnih stroških, utemeljena, v preostalem delu pa pritožba ni utemeljena.

7Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

8Tožeča stranka je s tožbo zoper toženo stranko uveljavljala povrnitev škode. Zatrjevala je, da za svoj proizvodni obrat potrebuje konstantno in nemoteno preskrbo z električno energijo. Ker je v letu 2009 in 2010 prišlo do večkratnih nenadnih nenapovedanih izpadov ter upadov električne energije, ji je iz tega razloga nastala škoda, ki jo uveljavlja s tožbo.

9Tožena stranka je tožbeni zahtevek prerekala tako po temelju kot po višini.

10Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožena stranka tožeči stranki v letu 2009 ni zagotovila električne energije ustrezne kakovosti. Tožbenemu zahtevku iz tega naslova je ugodilo za uveljavljano škodo v višini 26.850,14 EUR, v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

11Odločitev sodišča prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna.

K pritožbi tožeče stranke:

12Sodišče prve stopnje tožeči stranki ni priznalo stroškov, ki jih je tožeča stranka uveljavljala kot škodo v obračunanih urah za ponastavitve posameznega stroja. Ti stroški naj bi nastali zaradi ponovne nastavitve strojev in parametrov zaradi nenapovedanih izpadov električne energije v letu 2009 v obračunani višini 28.420,00 EUR (priloga A 6 spisa). Glede na trditve tožeče stranke, da je potrebne nastavitve strojev tožeča stranka opravila s svojimi delavci, delno pa z zunanjimi izvajalci ter da je tožeča stranka škodo, ki jo je odpravljala s svojimi delavci obračunala v okviru dodatnih nadur (v prilogah A2 do A5), ki so jih po trditvah tožeče stranke morali opraviti njeni delavci (in jih je sodišče tožeči stranki tudi v celoti priznalo), na strojih, kjer so zagon in nastavitve izvajali zunanji izvajalci, pa je tožeča stranka plačilo škode oziroma stroškov uveljavljala po izstavljenih računih zunanjih izvajalcev, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožeča stranka do plačila obračunanih stroškov v pritožbeno uveljavljanem znesku ni upravičena. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je ta škoda, kolikor so jo odpravljali delavci tožeče stranke zajeta že v zahtevkih tožeče stranke iz naslova obračunanih nadur, v kolikor pa so škodo odpravljali zunanji izvajalci pa v zahtevku za povrnitev zneskov po izstavljenih računih izvajalcev.

13Tožeča stranka pritožbeno ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je storitve izvedla tožeča stranka s svojimi delavci. Nasprotno to v pritožbi sama tudi navaja. Da delavci, ki so opravljali navedene storitve niso bili vključeni v obračun nadur, tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala. Če so ta dela opravljali T., C. ali Š., katere omenja tožeča stranka v pritožbi, pa je iz obračunov nadur (v prilogah A2-A5) tudi razvidno, da so bile te obračunane tudi tem delavcem. Pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo priznati tudi s pritožbo uveljavljane stroške, so tako neutemeljene.

14V preostalem delu (glede izpodbijanja zahtevka o glavni stvari) pa pritožba tožeče stranke ni obrazložena. Tožeča stranka namreč v zvezi s preostalim delom z izpodbijano sodbo zavrnjenega tožbenega zahtevka ne podaja nobenih pritožbenih navedb, zato je njena pritožba neobrazložena. Preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal, da bi sodišče prve stopnje v postopku na prvi stopnji v zvezi s tem delom zagrešilo kakšno absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP ali da bi sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, zato je bilo pritožbo tudi v tem delu kot neutemeljeno zavrniti in potrditi v točki II. izreka izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

15Kolikor tožeča stranka izpodbija odločitev o pravdnih stroških (točka III. izreka), ker da so ti odmerjeni napačno, saj da je sodišče očitno spregledalo, da je tožeča stranka po temelju zahtevka uspela in je bila tožba potrebna, torej da je bil njen uspeh glede temelja 100 %, zgolj glede višine izkazane škode pa da je bila manj uspešna ter da je v konkretnem primeru treba pri uspehu upoštevati tako uspeh po temelju kot uspeh po višini, čemur da sledi tudi aktualna sodna praksa, pritožba prav tako ni utemeljena. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je tožeča stranka s temeljem v celoti uspela, ni utemeljen. Tožeča stranka niti po temelju ni uspela v celoti, saj je uspela le z zahtevkom, ki se je nanašal na izpade električne energije v letu 2009, ne pa z zahtevkom za leto 2010, prav tako ni uspela s celotnim zahtevkom za leto 2009. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo prav, ko je o stroških odločalo glede na končni uspeh pravdnih strank v postopku, ki mu sledi tudi večinska sodna praksa.

16Pritožba pa sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da je to pri odmeri stroškov tožeče stranke spregledalo strošek plačanih sodnih taks in sicer pravilno pritožbeno uveljavlja strošek sodne takse za pritožbo (zoper sodbo z dne 22. 6. 2016) v znesku 2.781,00 EUR in sodne takse za postopek na prvi stopnji v znesku 2.724,00 EUR in ne 2.781,00 EUR, kot to zmotno navaja v pritožbi. Pritožbi je bilo tako v tem delu ugoditi glede skupnega zneska plačanih sodnih taks tožeče stranke v višini 5.505,00 EUR. Upoštevaje navedene sodne takse pa znašajo skupni pravdni stroški tožeče stranke 13.042,41 EUR, uspehu (16,93 %) sorazmerni stroški tožeče stranke pa 2.208,08 EUR. Upoštevaje ta znesek in po sodišču prve stopnje odmerjeni znesek pravdnih stroškov tožene stranke 7.945,90 EUR, se po medsebojnem pobotanju stroškov obeh pravdnih strank tako izkaže, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 5.737,82 EUR in ne 6.669,82 EUR kot je to zaključilo sodišče prve stopnje. Izpodbijano III. točko izreka izpodbijane sodbe je bilo tako spremeniti glede zneska pravdnih stroškov, kot to izhaja iz izreka te sodbe (člen 358 in 365 točka 3 ZPP).

17Tožeča stranka mora sama nositi svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo glede glavne stvari ni uspela, glede stroškov pa je uspela le delno, a ji s tem delom niso nastali posebni stroški (člen 154/I v zvezi s členom 155/I in 165/I ZPP). Prav tako nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo tožene stranke saj ti niso bili potrebni, ker njen odgovor ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča (člen 155/I ZPP).

K pritožbi tožene stranke:

18S pritožbo uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v postopku na prvi stopnji ni bila storjena. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev ustrezno razložilo z jasnimi in skladnimi razlogi o vseh za odločitev relevantnih dejstvih. Sodišče prve stopnje prav tako v postopku na prvi stopnji ni zasledilo katere od ostalih po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev določb pravdnega postopka.

19Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke s katerimi tožena stranka sodišču prve stopnje očita, da je kršilo določbo 254. člena ZPP, ker ni ugodilo dokaznemu predlogu tožene stranke za postavitev drugega izvedenca. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema obrazložitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi o razlogih za zavrnitev tega dokaznega predloga. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je tekom postopka postavljeni sodni izvedenec strokovno pripravil izvedensko mnenje, odgovoril na vsa postavljena vprašanja ter odpravil vsakršen dvom v pravilnost in zakonitost podanega izvedenskega mnenja. V dopolnitvi izvedenskega mnenja tudi pritožbeno sodišče ni zaznalo nasprotij, kot jih želi prikazati tožena stranka v pritožbi. Zgolj zaradi tega, ker je izvedenec pridobival dodatno dokumentacijo s strani strank in pogodbenih vzdrževalcev tožeče stranke, izključno z namenom, da je lahko odgovoril na postavljena vprašanja sodišča in pravdnih strank ter popolno izdelal izvedensko mnenje, mu še ni moč očitati pristranskosti in neenakovrednega obravnavanja strank oziroma favoriziranja tožeče stranke. Pravilnosti in strokovnosti izdelanega izvedenskega mnenja tožena stranka ne more izpodbiti s sklicevanjem na izvedensko mnenje, ki ga je priložila pritožbi. To izvedensko mnenje je bilo izdelano v drugem postopku, za drugo obdobje izpadov električne energije in kot je razbrati iz pritožbenih navedb tožene stranke gre za mnenje v postopku, ki še ni pravnomočno zaključen. Poleg tega se tudi pritožbeno sodišče ne strinja s samo vsebino omenjenega izvedenskega mnenja, ko izvedenec zatrjuje, da bi tožeča stranka morala za stroje, ki zahtevajo neprekinjeno napajanje, poskrbeti tako da bi se stroji samodejno varno ustavili ali nadaljevali s tehnološkim procesom s pomočjo rezervnega napajanja. Tožena stranka je tista, ki je primarno dolžna poskrbeti za kvalitetno dobavo električne energije in tožeča stranka ne more v vsakem trenutku predvideti, da bo prihajalo do številnih izpadov električne energije in da ji bo s tem povzročena škoda.

20Po mnenju pritožbenega sodišča je z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje tudi dejansko stanje v zadostnem obsegu in popolno ugotovljeno ter na podlagi v postopku na prvi stopnji podanih navedb ter upoštevanih in izvedenih dokazov pravdnih strank ni bilo mogoče ugotoviti drugačnega dejanskega stanja kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Ob ugotovljenem dejanskem stanju pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Z razlogi kot jih je za svojo odločitev navedlo sodišče prve stopnje v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče.

21Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da v tem sporu ni pasivno legitimirana. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki med pravdnima strankama niso sporne, izhaja, da sta imeli pravdni stranki v spornem obdobju sklenjeno Pogodbo o prodaji in nakupu električne energije in sicer tožeča stranka kot odjemalec in tožena stranka kot dobavitelj električne energije ter da je imela tožena stranka sklenjeno pogodbo s SODO, sistemskim operaterjem distribucijskega omrežja z električno energijo, d.o.o. (v nadaljevanju: SODO) o najemu elektrodistribucijske infrastrukture in izvajanju storitev za sistemskega operaterja distribucijskega omrežja na podlagi 23.b člena tedaj veljavnega Energetskega zakona (EZ) in 17. člena Uredbe o načinu izvajanja gospodarske javne službe.¹

22Na podlagi Pogodbe o prodaji in nakupu električne energije je bila tožena stranka kot dobavitelj električne energije dolžna tožeči stranki kot odjemalcu prodajati električno energijo.² Izpolnitve te pogodbene obveznosti je tožena stranka bila oproščena le v primeru nastopa višje sile, kot to določa člen 7.1 pogodbe (priloga B3 in B4 spisa). Ni dvoma, da je bila skladno z določbami EZ in na njegovi podlagi sprejetih predpisov, ki jih navaja sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, tožena stranka kot dobavitelj električne energije tožeči stranki, dolžna tožeči stranki kot odjemalcu oziroma uporabniku električne energije zagotavljati kakovostno in zanesljivo oskrbo z električno energijo, kot to izhaja iz 1. člena EZ in je to zaključiti iz 4. člena istega zakona, ki določa, kaj so dobavni pogoji za dobavo električne energije, ter da ti zavezujejo tako sistemskega operaterja, dobavitelja in odjemalca.

23Kot izhaja iz Pogodbe o najemu elektrodistribucijske infrastrukture in izvajanje storitev za sistemskega operaterja distribucijskega omrežja (v prilogi B2) pa tožena stranka ni bila le dobavitelj električne energije tožeči stranki, temveč tudi lastnik elektrodistribucijske infrastrukture in izvajalec storitev za SODO. Že iz naslova navedene pogodbe, nadalje pa tudi iz vsebine le-te izhaja, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, da je SODO izvajanje storitev skladno z določbo 23.b člena EZ prenesla na toženo stranko. Te storitve so poleg storitev vzdrževanja elektrodistribucijske infrastrukture, katere lastnik je tožena stranka, in redne spremljave in ugotavljanja kakovosti oskrbe z električno energijo, ki jih navaja sodišče prve stopnje, tudi storitve dežurne službe³, ki vključuje popravila in odpravljanje vseh poškodb in okvar na elektrodistribucijski infrastrukturi in pisno obveščanje SODO, vodenje in obratovanje elektrodistribucijskega omrežja.⁴ Tožena stranka je torej na osnovi sklenjene pogodbe s SODO in določb 23.b člena EZ pogodbeni izvajalec družbe SODO in zanjo veljajo enaka določila glede opravljanja teh storitev za uporabnike, kot so predpisana za SODO. Določbe EZ in podzakonskih predpisov, ki urejajo dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja, kot jih navaja sodišče prve stopnje v zvezi z obvezo SODO zagotavljati redno in kakovostno oskrbo z električno energijo⁵, zato veljajo tudi za toženo stranko ter jih mora upoštevati pri izvajanju svojih storitev. Pritožbena izvajanja tožene stranke, da ona ni SODO in da zanjo ne veljajo določbe, ki zavezujejo SODO, se tako pokažejo za brezpredmetne.

24Kot pogodbeni dobavitelj tožeče stranke na osnovi Pogodbe o prodaji in dobavi električne energije, kakor tudi kot lastnik elektrodistribucijske infrastrukture in izvajalec dejavnosti za SODO, odgovarja tožena stranka tožeči stranki za redno in kakovostno dobavo električne energije in je za neizpolnitev teh obveznosti odgovorna v skladu z določbo 239. člena OZ, kakor tudi 131. člena istega zakonika.

25Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki zagotavljati kakovostno in redno (brezprekinitveno) oskrbo z električno energijo, kot je ta določena z zakonskimi in podzakonskimi predpisi, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje in ki določajo minimalne standarde kakovosti. To pa pomeni, da je tožena stranka dolžna ravnati v skladu s predpisanimi standardi. Torej so določena odstopanja dopustna, kakor je to razbrati tudi iz obrazložitve sodišča prve stopnje. Pri tem je sodišče prve stopnje tudi pravilno upoštevalo v Pogodbi o prodaji in nakupu električne energije definiran razlog višje sile, ki prodajalca in dobavitelja oprošča obveznosti za čas trajanja višje sile ter je po toženi stranki zatrjevane dogodke izpada električne energije za katere tožena stranka po svojih trditvah naj ne bi bila odgovorna tudi presojalo glede na vsak posamezen zatrjevan dogodek in razlog zanj ter upoštevaje mnenje postavljenega sodnega izvedenca tudi ugotavljalo, ali je izpad posledica takšnega dogodka, ki predstavlja višjo silo in na katerega tožena stranka ni imela vpliva, oziroma je bil izven ravnanja tožene stranke, kakor je to jasno razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Trditve tožene stranke, da ni bila dolžna tožeči stranki zagotavljati brezprekinitveno oskrbo z električno energijo se tako pokažejo kot neutemeljene. Sodišče prve stopnje kot brezprekinitveno oskrbo z električno energijo pojmuje oskrbo v skladu s predpisanimi standardi, torej z dopustnimi odstopanji.

26Sodišče prve stopnje je v točkah 44 do 46 obrazložitve izpodbijane sodbe podrobno obrazložilo zakaj ni sledilo toženi stranki, ko je v zvezi s ponavljajočimi se izpadi električne energije katerih vzrok naj bi bili ptiči trdila, da teh izpadov ni mogla predvideti in preprečiti. Četudi je izvedenec ugotovil, da je sicer elektroenergetsko omrežje tožena stranka vzdrževala v skladu s predpisi, je ob ugotovitvi, da so se izpadi ponavljali in da se je večina izpadov napajalnega DV zgodila zaradi bežnih prehodnih kratkotrajnih zemeljskih stikov, pravilno zaključilo, da tožena stranka ni ustrezno odreagirala in da bi morala posvetiti več pozornosti odkrivanju dejanskega vzroka teh izpadov, s čimer bi nadaljnje izpade preprečila. Utemeljeno je zato zaključilo, da prvega tovrstnega izpada 17. 6. 2009 res ni mogla preprečiti, nadaljnje pa bi lahko, če bi bila dovolj skrbna. Tožena stranka je strokovnjak na tem področju in bi morala predvideti, da so ptiči lahko vzrok prebojev izolatorja, saj očitno to ne more biti problem le na področju spornih DV. Pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da to svoje odločitve v tem delu ni obrazložilo ter da so si razlogi v nasprotju, je zato neutemeljen. Neutemeljen je očitek protispisnosti, ker da je tožena stranka tudi po ugotovitvah izvedenca ravnala v skladu s predpisi o vzdrževanju.

27Pritožbeno sodišče pa se tudi pridružuje mnenju sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka pravi vzrok, to je povzročitelja izpadov, lahko ugotovila že prej, že po prvem ali kvečjemu drugem izpadu ter na ta način preprečila vse nadaljnje izpade, ki so še sledili in zaključku sodišča prve stopnje, da je to izvajala prepočasi, saj je do realizacije navedenih ukrepov po ugotovitvi sodišča prve stopnje prišlo šele v začetku leta 2011, po mnenju izvedenca pa bi to bilo potrebno urediti že v letu 2009, s čemer se pritožbeno sodišče prav tako strinja.

28Tožena stranka nadalje sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se to pri ugotavljanju neprekinjenega napajanja zgrešeno sklicuje na standard SIST EN 50160, ki da je namenjen za ugotavljanje kakovosti napajalne napetosti. Da ta standard velja tudi za toženo stranko, čeprav ni SODO, je obrazloženo že zgoraj. Sodišče prve stopnje je v točki 25 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno razložilo, da se za ocenjevanje kakovosti električne energije uporablja tudi slovenski standard SIST EN 50160 in SIST HD 472S1. Upošteva se standard, ki podaja strožje meje. Če je izmerjena velikost napetosti na merilnem mestu izven območja + 10 % - 15 % nazivne napetosti morajo biti o tem obveščeni prizadeti uporabniki omrežja. Ker pa tožena stranka posebne pogodbe o kakovosti ni sklenila, jo je SODO razvrstil med uporabnike omrežja srednje napetosti za mešano območje, kot jih definira JARSE. Glede na uvrstitev v območje, SODO določi maksimalno število in trajanje vseh dolgotrajnih in kratkotrajnih prekinitev. Ker SODO za obdobje od 1. 2. 2008 do 31. 12. 2010 (čas obravnavanih izpadov v tem postopku) ni javno objavil nobenega dokumenta, ki bi definiral minimalne standarde glede neprekinjenosti napajanja je izvedenec pravilno uporabil standard SIST EN 50160, katerega uporabo pa predvidevajo tudi Splošni pogoji za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja. Glede kratkotrajnih prekinitev napajanja navedeni standard določa v točki 3.6., da je ob normalnih obratovalnih pogojih mogoče na leto pričakovati od nekaj 10 pa do nekaj 100 kratkotrajnih prekinitev. Pri tem pa približno 70 % kratkotrajnih prekinitev lahko traja manj kot eno sekundo. Prav tako je izvedenec pojasnil, da se glede ocenjevanja kakovosti napetosti v javnih razdelilnih omrežij glede na 122. člen Splošnih pogojev in 6. člen Uredbe o splošnih pogojih, uporablja standard SIST EN 50160. V področje kakovosti napetosti pa spadajo med drugim tudi kratkotrajne prekinitve napajanja kot izhaja to iz mnenja izvedenca. S tem pa je sodišče prve stopnje že v obrazložitvi izpodbijane sodbe odgovorilo na v pritožbi ponovljene neutemeljene trditve tožene stranke, da se navedeni standard ne uporablja in da je tega lahko uporabiti zgolj za kakovost električne energije. Z razlogovanjem, kot ga je podalo sodišče prve stopnje v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče. Čeprav je izvedenec v svojem izvedenskem mnenju navedel in to tudi pojasnil, da tudi upoštevaje standard SIST EN 50160 tožena stranka ni zagotavljala kakovostne električne dobave, in to izhaja tudi iz števila kratkotrajnih prekinitev napajanja kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, pa sodišče prve stopnje svoje odločitve glede kakovosti dobavljene električne energije ni oprlo na navedeni standard in so zato v zvezi s tem podane pritožbene navedbe brez pomena.

29Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju kakovosti električne energije izhajalo iz vseh v posameznem letu zabeleženih izpadov električne energije kot sta jih beležili obe pravdni stranki. Sodišče prve stopnje pa je ob ugotovitvi, da je v letu 2009 pri napajanju tožeče stranke z električno energijo prišlo do 23 kratkotrajnih prekinitev (brez upoštevanja izpadov zaradi višje sile, tujih vzrokov in upada napetosti), pri čemer so v glavnem vsi izpadi trajali od 1 do10 sekund, upoštevaje v 7. členu Uredbe o splošnih pogojih za dobavo in odjem električne energije (ki sicer ni veljal za SODO, veljal pa je za ostale upravljavce omrežja) določeno dopustno skupno število 17 kratkotrajnih prekinitev v enem letu krajših od 3 minut pravilno zaključilo, da število izpadov v letu 2009 presega tako določeno dopustno število. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz vseh v tem letu zaznanih izpadov električne energije. Utemeljeno je v celoti sledilo izvedenskemu mnenju, ki je upoštevalo tudi tiste po tožeči stranki zaznane in zatrjevane kratkotrajne izpade električne energije za katere je tožena stranka zatrjevala, da jih ni zaznala, pa tega ni z ničemer dokazala, saj tožena stranka podatkov, ki bi ovrgli predložene dokaze tožeče stranke, ni predložila. Kljub zahtevi izvedenca ni predložila podatkov beleženih s strani Centra za spremljanje podatkov o izpadih električne energije oziroma prekinitvah dobave, ki jih je na podlagi 113. člena Uredbe o splošnih pogojih dolžna voditi in hraniti 10 let, z izgovorom, da teh podatkov nima, kar je sodišče prve stopnje tudi obrazložilo⁶. Tako ne drži pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da tega ni nikjer razložilo. Neutemeljeno pa se v zvezi s tem tožena stranka sklicuje na mnenje izvedenca B., ki ga je priložila pritožbi, saj je iz tega izvedenskega mnenja razvidno, da je tožena stranka predložila podatke o zabeleženih izpadih električne energije v centru vodenja le-teh, medtem, ko v obravnavanem primeru tega kljub pozivu ni storila.

30Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je izvedenec v točki 6 dopolnitve izvedenskega mnenja zapisal, da število kratkotrajnih prekinitev v letu 2009 ne presega 17 prekinitev in da je bila kakovost izdobavljene električne energije glede števila kratkotrajnih prekinitev po 7. členu Uredbe znotraj dovoljene. Pri tem pa tožena stranka namerno, izključno sebi v korist, spregleda, da je v tej točki izvedenec odgovarjal na njeno postavljeno vprašanje o kakovosti izdobavljene električne energije v dneh, ko so bili zabeleženi izpadi električne energije pri obeh strankah in izrecno opozoril v opombi, da je v odgovoru upošteval le izpade, ki sta jih navajali obe stranki, ne pa vseh zaznanih izpadov, torej tudi tistih, ki jih je zaznala in navajala le tožeča stranka, ne pa tudi tožena stranka. Pritožbene navedbe tožene stranke, s katerimi ta izpodbija po sodišču prve stopnje ugotovljeno število izpadov električne energije in v zvezi s tem podane zaključke so tako v celoti neutemeljene.

31Ker je sodišče prve stopnje presojalo obrazloženo vsak posamezni izpad električne energije in ugotavljalo ali je zanj tožena stranka odškodninsko odgovorna tožeči stranki,ter tudi razložilo vzroke zakaj je odgovorna (tako tudi v pritožbi izpostavljeni izpad 11. 9. 2009 in 9. 7. ter 4. 7. 2010 (in ne kot je navajala tožena stranka 4. 7. 2009), ne drži pritožbeni očitek, da se do teh izpadov ni opredelilo.

32Sodišče prve stopnje je na v pritožbi ponovljene trditve tožene stranke, da bi morala tožeča stranka sama poskrbeti za brezprekinitveno napajanje strojev z vgradnjo brezprekinitvenega napajanja in z ustreznimi UPS napravami, odgovorilo že v obrazložitvi izpodbijane sodbe v točkah 46 do 48. Z razlogi, kot jih je navedlo, v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam tožene stranke, da bi morala tožeča stranka te naprave zagotoviti in z njimi preprečiti izpade električne energije, čeprav tožeče stranke k temu ne zavezuje noben predpis, ampak bi morala ravnati kot dober gospodarstvenik. Kot je ugotovil izvedenec v svojem izvedenskem mnenju, to pa izhaja tudi iz vsebine po toženi stranki predloženega izvedenskega mnenja izvedenca B., ne obstaja noben predpis, ki bi tožeči stranki nalagal, da bi si kot odjemalec električne energije morala zagotoviti brezprekinitveno napajanje za primer izpada električne energije. Tožeči stranki tudi ni mogoče očitati, da ni ravnala s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika, ker teh naprav ni imela. V industriji se namreč brezprekinitveno napajanje preko UPS napajalnikov uporablja za občutljive elektronske porabnike manjših moči, kjer bi lahko prišlo do hujših poškodb in velike škode zaradi izgube podatkov, za večje stroje v industriji, ki se uporabljajo tudi pri tožeči stranki pa le takrat, ko brezprekinitveno napajanje predpiše proizvajalec sam. Takšnih strojev tožeča stranka v proizvodnji ni imela in ji ni moč očitati, da ni ravnala kot dober gospodarstvenik, saj je storila vse kar se od nje pričakuje in kar je tudi običajno. Zahteva, da bi morala tožeča stranka imeti UPS naprave je pretrirana, saj je skladno s sklenjenimi pogodbami in tehničnimi predpisi tožena stranka zavezana vršiti nemoteno in neprekinjeno dobavo električne energije, to je dobavo električne energije v predpisani kakovosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila tožena stranka tista, ki ni ravnala s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika in ki ni pravilno odreagirala ob številnih kratkotrajnih izpadih iz njej neznanega vzroka, ki so se v določenem obdobju pogosto pojavljali. Tožena stranka bi namreč morala posvetiti več pozornosti odkrivanju dejanskega vzroka za nastajanje bežnih zemeljskih stikov ter delovanju zemljostične zaščite, ki je povzročala izklapljanje DV.

33Ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je upoštevaje določilo 7. člena Uredbe o splošnih pogojih na SN mreži dopustno število kratkotrajnih prekinitev krajših od 3 minut 17, ugotovljeno število kratkotrajnih prekinitev v letu 2009 pri tožeči stranki pa je bilo 23, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka v tem letu tožeči ni zagotovila električne energije ustrezne kakovosti, zato je za škodo nastalo zaradi teh prekinitev odgovorna toženi stranki. Sodišče prve stopnje je utemeljeno presojalo škodo nastalo v vsakem od vtoževanih dogodkov oziroma izpadov električne energije. Pritožbeno stališče tožene stranke, da bi moralo sodišče ugoditi zahtevku tožeče stranke le za proporcionalno višje število izpadov od dovoljenih je zgrešeno in nima materialnopravne podlage, pa tudi sicer gre za nove navedbe, ki jih tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni podala in jih pritožbeno sodišče iz tega razloga niti ne bi smelo upoštevati (člen 337/I ZPP). Ker tožena stranka ni zadostila minimalnim pogojem določenim v Uredbi, ki določajo zajamčen standard kakovosti električne energije, je s tem za nastalo škodo odgovorna tožeči stranki v višini, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje.

34Na v pritožbi ponovoljene trditve, da stroji ob ustrezni zaščiti ob kratkotrajnih izpadih ne bi smeli biti poškodovani je bilo odgovorjeno že zgoraj⁷ in je na to odgovorilo tudi sodišče prve stopnje in tega zaključka tožena stranka ne more pritožbeno izpodbiti s citiranjem izvedenskega mnenja B. katerega stališča pritožbeno sodišče tudi ne podpira.

35Tožena stranka neutemeljeno nadalje prereka odločitev sodišča prve stopnje glede pričetka teka zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno izhajalo iz ugotovitve, da tožena stranka ni argumentirano prerekala po tožeči stranki uveljavljanega teka zakonskih zamudnih obresti. Pritožbena navedba, da je tožena stranka obrestni zahtevek izrecno prerekala na strani 18 odgovora na tožbo ne drži, ker je tam navedla zgolj pavšalno, da ne dolguje niti vtoževanih zakonskih zamudnih obresti. Njene šele v pritožbi podane navedbe glede zapadlosti terjatev tožeče stranke po vtoževanih računih so zato nedovoljena pritožbena novota in tožena stranka ni navajala, da teh trditev ni mogla podati v postopku na prvi stopnji (prvi odstavek 337. člena ZPP).

36Pritožbo tožene stranke po navedenem je bilo kot neutemeljeno v celoti zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani točki I. in III. izreka (člen 353 ZPP).

37Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tožena stranka mora sama nositi tudi stroške pritožbenega odgovora na pritožbo tožeče stranke, saj ti stroški niso bili potrebni, ker odgovor ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ 23.b člen v svojem četrtem odstavku določa: ″Če sistemski operater ni lastnik omrežja ali njegovega dela, mora z lastnikom skleniti pogodbo, s katero uredi vsa vprašanja uporabe tega omrežja za opravljanje nalog sistemskega operaterja po tem zakonu. V tej pogodbi se uredi obseg in namen uporabe omrežja, višino najemnine oziroma drugega plačila sistemskega operaterja, pogoje in način tekočega in investicijskega vzdrževanja omrežja in druga vprašanja, ki sistemskemu operaterju omogočajo, da učinkovito opravlja svoje naloge po tem zakonu.″ Enako določa člen 17 Uredbe.
² Točka 2.1 Pogodbe.
³ Glej člen 18 pogodbe.
⁴ Glej člen 19 pogodbe in druge v pogodbi določene storitve.
⁵ Glej 5. in 25. člen Uredbe o načinu izvajanja gospodarske javne službe dejavno sistemskega operaterja distribucijskega omrežja električne energije in gospodarske javne službe dobave električne energije tarifnim odjemalcem. Glej tudi 122. člen Splošnih pogojev za dobavo in odjem električne energije in distribucijskega omrežja električne energije.
⁶ Glej točko 39 obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁷ Glej točko 28 obrazložitve.