VSL sodba I Cpg 1048/2000

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.
Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 14.875,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 14.11.2002 dalje do plačila.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo plačilni nalog Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enotes v Ljubljani, opr. št. I Plg ... z dne ... (prva točka izreka), obsodilo toženo stranko na plačilo 2.500,00 SIT z obrestmi od dne 2.11.1988 dalje do plačila (druga točka izreka) ter na povrnitev pravdnih stroškov tožeči (tretja točka izreka).

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila in navedla, da nista enaka izreka sodbe brez obrazložitve ter sodbe s polno obrazložitvijo, da je odgovornost tožene stranke le subsidiarna in da sodbe ni mogoče preizkusiti, ker sodišče v obrazložitvi kot toženo stranko enkrat označi Obrtno zadrugo Elektrovod in drugič Temeljno zadružno organizacijo Elektrovod Instalacije.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in med drugim navedla, da je odgovornost tožene stranke solidarna, kar izhaja iz podatkov sodnega registra.

Pritožba ni utemeljena.

Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče z "novo" sodbo o tožbenem zahtevku odločilo drugače. V sodbi s skrajšano obrazložitvijo v smislu 1. odst. 496. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je sodišče prve stopnje odločilo, da obresti od vtoževanega zneska tečejo od dne 2.11.1998 (list. št. 92). Tožeča stranka je v vlogi z dne 2.11.1999 (list. št. 94) predlagala izdajo popravnega sklepa tako, da bi se datum začetka teka obresti glasil 2.11.1988, čemur je sodišče prve stopnje smiselno sledilo in v sodbi s polno obrazložitvijo (4. odst. 496. čl. ZPP) kot datum začetka teka obresti navedlo 2.11.1988 (list. št. 97). Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je pri zapisu datuma očitno prišlo do pisne pomote (letnica 1998 namesto 1988). Popravek napačno zapisane letnice v sodbi sodišča prve stopnje s polno obrazložitvijo je treba smiselno šteti tudi kot popravni sklep, zato v pritožbi zatrjevano nasprotje v izreku ni podano. Dejstvo, da sodišče prve stopnje o popravi ni izdalo posebnega sklepa v smislu 2. odst. 328. čl. ZPP, bi utegnilo pomeniti kvečjemu kršitev določb postopka iz 1. odst. 339. čl. ZPP, ki pa je v pritožbi v sporih majhne vrednosti ni mogoče uveljavljati (1. odst. 458. čl. ZPP).

Pravni prednik tožene stranke, Temeljna zadružna organizacija (TZO) I., n.sol.o., ..., je za obveznosti Obrtne zadruge (OZ) E., n.sol.o., ..., jamčil z neomejeno solidarno odgovornostjo, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi izpiska iz Registra gospodarskih organizacij (priloga A39). Tožeča stranka je svoj tožbeni zahtevek utemeljevala tudi na neomejeni solidarni odgovornosti tožene stranke (vloga z dne 11.10.1994 na list. št. 29), zato je sodišče prve stopnje pravilno oprlo svojo odločitev na takšno odgovornost tožene stranke. Ker je torej podana neomejena solidarna odgovornost tožene stranke za obveznosti OZ E., so pritožbene navedbe o pomanjkanju pasivne legitimacije in o tem, kdo je s tožečo stranko sklepal posle, neutemeljene.

V nadaljnji obrazložitvi, ki sledi razlogom o neomejeni solidarni odgovornosti tožene stranke za obveznosti OZ Elektrovod, je sodišče prve stopnje s pojmom "tožena stranka" očitno mislilo pravno osebo, ki ima obveznost do tožeče stranke, zato niti ni pomembno, ali gre za toženo stranko ali za OZ Elektrovod, saj tožena stranka, kot že rečeno, glede na neomejeno solidarno odgovornost jamči tudi za vse obveznosti slednjega. V kolikor sodišče prve stopnje z izrazom "tožena stranka" ne bi imelo v mislih obeh zadrug, niti ne bi navajalo razlogov o neomejeni solidarni odgovornosti. V takšnem kontekstu je potrebno tudi razumeti razloge sodišča o izpovedbah direktorja tožene stranke in o dopisu z dne 12.1.1989 (priloga A2). Iz te listine (ki jo je sicer res pripravila delovna skupnost skupnih služb v sestavi OZ Elektrovod) izhaja obveznost, za katero tožena stranka neomejeno solidarno odgovarja, zato se je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi pravilno oprlo na to listino, ko je ugotovilo obveznost tožene stranke. Glede na vse zgoraj povedano, ob upoštevanju neomejene solidarne odgovornosti tožene stranke, je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti, razlogi sodbe pa tudi niso v nasprotju z listinami, na katere se je sodišče oprlo.

Sodišče prve stopnje se je oprlo predvsem na dopis z dne 12.1.1989, ki je časovno poznejši kot začasna situacija z dne 4.10.1988 (priloga A14), na kateri je tožena stranka temeljila svoje trditve, da naj bi bil nesporno prejeti denar plačilo za opravljeno delo. Ker iz poznejšega dopisa izhaja obveznost, katere obstoj je ves čas postopka zatrjevala tožeča stranka, je takšna odločitev materialno pravno pravilna in v skladu z listinskimi dokazi. Zato tudi ni bilo potrebno, da bi se sodišče prve stopnje posebej opredeljevalo do časovno zgodnejše listine z dne 4.10.1988, saj je tožena stranka oziroma oseba, za katero tožena neomejeno solidarno odgovarja, pozneje, po izdaji in potrditvi začasne situacije, priznala obveznost do tožeče stranke. Pri tem ni pomembno, kakšen naj bi bil pravni temelj v dopisu z dne 12.1.1989 pripoznane obveznosti (posojilo ali neizkoriščen avans).

Ker se je sodišče prve stopnje oprlo predvsem na listine (dopis z dne 12.1.1989), razlogi o izpovedbah posameznih prič niti niso bili odločilni, zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo, katerim pričam verjame in katerim ne. Zgolj v pojasnilo pa sodišče druge stopnje dodaja, da je iz razlogov sodbe razvidno, da je sodišče prve stopnje poklonilo vero I. M., navedlo pa je tudi razloge, zakaj ne verjame direktorju tožene N.

Pritožbene navedbe, da pravna prednica tožene stranke od tožeče stranke nikoli ni prejela posojila, ampak le plačilo začasne situacije, in da je po tej situaciji tožena stranka tudi izvršila plačila izvajalcem ter krila stroške za material, pomenijo uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar v pritožbi v sporih majhne vrednosti ni dopustno (1. odst. 458. čl. ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče torej ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker je tožena stranka v pritožbenem postopku propadla, mora tožeči povrniti stroške odgovora na pritožbo (1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP), ki obsegajo stroške sestave odgovora (125 odvetniških točk ali 12.500,00 SIT) in stroške 19 % DDV na odvetniško storitev (2.375,00 SIT) in so odmerjeni skladno z veljavno odvetniško tarifo, glede na vrednost spornega predmeta (2.500,00 SIT).