VSL Sodba I Cp 2589/2017

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

1Sodišče prve stopnje je zaradi umika tožbe ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na plačilo 600 EUR, in zavrnilo tožbeni zahtevek na izročitev parcele št. 1772/8, k. o. X, v posest tožnice. Njej je naložilo v plačilo toženčeve pravdne stroške.

2Tožnica v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je sodišče prezrlo, da je sodba IV P 1281/2003 ugotovitvena in da le ugotavlja, da sta pravdni stranki sklenili prodajno pogodbo, iz katere pa ne izhaja obveznost tožnice na izročitev parcele št. 1772/8 tožencu. Sodišče je zmotno presodilo, da je prodajna pogodba s 4. 5. 1999 realizirana in veljavna zato, ker ima toženec parcelo v posesti in ker to izhaja iz sodbe IV P 1281/2003. Izpolnitev navedene pogodbe ni mogoča, ker za sporno parcelo velja prepoved odtujitve in obremenitve. Sodišče ni vpogledalo v zemljiško knjigo za sporno parcelo. Če bi, bi ugotovilo, da sta njeni lastnici stranski intervenientki. Zato je ob upoštevanju prvega odstavka 490. člena OZ sporna pogodba razdrta po samem zakonu. Sodbe VSL II Cp 288/2008, IV P 514/2013 v zvezi s sodbo VSL II Cp 2731/2014 dokazujejo nezmožnost izpolnitve sporne pogodbe in posledično razdrtje pogodbe po samem zakonu. S sodbo IV P 514/2013 je bil pravnomočno zavrnjen toženčev tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je lastnik sporne parcele. Zato prodajna pogodba s 4. 5. 1999 ni razlog, ki bi preprečeval tožničin zahtevek. Lastnica parcele je bila ob vložitvi tožbe tožnica, toženec pa ni izkazal, da bi imel pravico do posesti. Nadalje navaja, da je izrek sodbe v nasprotju z vsebino razlogov sodbe in da so ti nejasni in sami s seboj v nasprotju. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe.

3Toženec je odgovoril na pritožbo in predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Toženec se je s pravnim prednikom (možem) tožnice J. P. dogovoril za prodajo sporne parcele 1772/8, k. o. X. Ker je mož tožnice umrl, še preden sta s tožencem podpisala kupoprodajno pogodbo, je nato 4. 5. 1999 tožnica s tožencem še pred koncem zapuščinskega postopka po pokojnem možu sklenila kupoprodajno pogodbo za sporno nepremičnino. V zapuščinskem postopku pa je tožnica potem s svojima hčerama, stranskima intervenientkama v tem postopku, sklenila dedni dogovor, da se na vsej nepremični zapuščini vknjiži prepoved odtujitve v njuno korist.

6Med pravdnima strankama je potekalo že več sporov. S sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani IV P 1281/2003 z 10. 10. 2007 je bilo ugotovljeno, da sta tožnica in toženec sklenila kupoprodajno pogodbo s 4. 5. 1999. Višje sodišče v Ljubljani je tej odločitvi pritrdilo, a v sodbi II Cp 288/2008 z 9. 7. 2008 pojasnilo, da tožnica tožencu zemljiško knjižne listine ne more izstaviti, ker je sporna parcela obremenjena s prepovedjo razpolaganja v korist obeh tožničinih hčera, zato je bil ta del zahtevka zavrnjen. Nato je Okrajno sodišče v Ljubljani s sodbo III P 1031/2009 s 17. 6. 2011 zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da je kupoprodajna pogodba s 4. 5. 1999 v celoti neveljavna, kar je potrdilo Višje sodišče v Ljubljani s sodbo I Cp 3455/2011 s 1. 5. 2012. S sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani IV P 514/2013 z 9. 1. 2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2731/2014 z 21. 1. 2015 pa je bil zavrnjen toženčev tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je lastnik sporne parcele.

7Iz pravnomočne sodbe IV P 1281/2013 izhaja, da je tožnica s tožencem sklenila kupoprodajno pogodbo in mu prodala parcelo, katere izročitev v posest terja v tej pravdi. Obveznost prodajalca (v našem primeru tožnice) je, da stvar kupcu izroči v posest, da bo ta pridobil lastninsko pravico (435. člen OZ). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica pogodbeno obveznost po pogodbi s 4. 5. 1999 v delu, ki se nanaša na izročitev posesti, realizirala, ni pa realizirala obveznosti prenosa lastninske pravice na toženca z zemljiškoknjižnim prenosom, ker je dovolila, da se je v zemljiško knjigo vpisala prepoved odtujitve in obremenitve v korist stranskih intervenientk. Tako je toženec sicer posestnik sporne parcele, njen lastnik pa ne more postati (49. člen SPZ).

8Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je za nezmožnost izpolnitve kupoprodajne pogodbe odgovorna tožnica. Naknadna nemožnost izpolnitve torej izvira iz sfere stranke, ki je dolžna opraviti izpolnitev (tj. tožnica). Ker je izpolnitev obveznosti stranke dvostranske pogodbe nemogoča zaradi dogodka, za katerega odgovarja ta stranka (tožnica), bi lahko toženec kot druga stranka po svoji izbiri zahteval odškodnino zaradi neizpolnitve ali pa bi odstopil od pogodbe in zahteval povrnitev škode (tretji odstavek 117. člena/drugi odstavek 490. člena OZ). Zakrivljena nemožnost se obravnava enako kot neizpolnitev.¹ Kljub temu da je v skladu z OZ ključna posledica neizpolnitve prenehanje pogodbe, pa tretji odstavek 117. člena/drugi odstavek 490. člena OZ ne povzroči avtomatičnega prenehanja pogodbe. Namen zakonske ureditve je, da nasprotni stranki (v tem primeru tožencu) prizna odstopno upravičenje. Že prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da ima toženec pravico do odstopa od pogodbe, ker ima prodana stvar pravno napako - obremenjena je s pravico tretjega, ki preprečuje realizacijo kupoprodajne pogodbe. Toda toženec odstopnega upravičenja očitno ne želi izkoristiti in k temu ga sodišče ne more prisiliti. Pritožbena navedba, da je pogodba neveljavna po samem zakonu, pa glede na določbe OZ ne drži.

9Tožnica v pritožbi nedosledno zatrjuje, da je lastnica sporne parcele ona oziroma da sta lastnici stranski intervenientki, kar bi se sodišče lahko prepričalo z vpogledom v zemljiško knjigo. V tej zadevi je vindikacijsko tožbo vložila tožnica in ob tem trdila, da je lastnica sama. Če ne bi bila, bi bil njen tožbeni zahtevek že na prvi pogled neutemeljen. Stranski intervenientki pa nimata položaja stranke, zato dokazni predlog z vpogledom v zemljiško knjigo, ki naj bi dokazoval, da sta lastnici onidve (kar je v nasprotju z dosedanjimi in ostalimi pritožbenimi trditvami), ni pravno odločilen. Povedano drugače: če bi vpogled v zemljiško knjigo potrdil, da sta lastnici onidve, bi bilo treba tožbeni zahtevek, ki ga tožnica vlaga v svojem imenu in v svojo korist, zavrniti že iz tega razloga. Poleg tega v obravnavani zadevi sploh ni bilo sporno, da je tožnica zemljiškoknjižna lastnica sporne nepremičnine. Lastnik lahko od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari, pri čemer mora dokazati, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti toženca brez pravnega naslova. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da želi tožnica, ki je kršila pogodbeno zavezo, s tožbo v tem postopku zaobiti pravila OZ in izsiliti posledice nezmožnosti pogodbene izpolnitve, ki pa je ni zakrivil toženec, temveč ona. Na tak način skuša priti v ugodnejši pravni položaj nasproti pošteni pogodbeni stranki, saj zahteva vračilo tistega, kar je sama dala na podlagi kupoprodajne pogodbe, ki še vedno velja. Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim, da takemu zahtevku ni mogoče nuditi pravnega varstva. Toženec ima na podlagi veljavno sklenjene kupoprodajne pogodbe pravico imeti sporno parcelo v posesti. Na koncu velja pripomniti, da je tožnica povzročila, da je kupčeva pravica zmanjšana oziroma omejena, ne pa odvzeta, zato pogodba ni razdrta po samem zakonu (prvi odstavek 490. člena OZ).

10Pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbeno sodišče ni našlo nobenih nepravilnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člena ZPP)

11Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi njene pritožbe. Toženec stroškov za odgovor na pritožbo ni priglasil, zato o tem ni bilo treba odločiti.

¹ Obligacijski zakonik (splošni del) s komentarjem, 1. knjiga (1. do 189. člen), Ljubljana, GV založba, 2003, str. 616.