UPRS Sodba I U 88/2017-11

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, tudi finančni organ) za obdobje od 1. 4. do 30. 4. 2012 tožniku dodatno odmerila in naložila v plačilo davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v znesku 117.261,00 EUR od osnove 586.307,00 EUR po stopnji 20% ter obresti v znesku 568,39 EUR od 31. 5. do 22. 10. 2012. Tožnik je navedeno obveznost v celoti poravnal. Tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka v višini 1.990,00 EUR ter DDV po stopnji 20% je finančni organ zavrnil. Stroški postopka, ki so nastali finančnemu organu, bremenijo slednjega. V obravnavani zadevi gre za ponoven postopek na podlagi odločbe Ministrstva za finance DT-499-16-278/2012-6 z dne 24. 7. 2014 z napotkom prvostopenjskemu organu, da je pri ocenjevanju tožnikovega subjektivnega elementa potrebno ugotoviti in konkretno navesti objektivne okoliščine na strani tožnika, ki naj bi dokazovale, da je podan njegov subjektivni element. Tožnik je bil identificiran za DDV od 28. 11. 2011 dalje in je uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV na podlagi računa 021/2012 z dne 6. 4. 2012 izdajatelja A. d.o.o., Solkan v znesku 604.440,00 EUR s 3% popustom in obračunanim DDV v višini 20% v znesku 117.261,40 EUR za 1.048 komadov ženskih čevljev - model 0409002DO (varnostno obuvalo). Plačilo je bilo dogovorjeno v obliki asignacije. Kraj dobave je bil skladišče družbe B. d.o.o., Dekani, pri čemer datum dobave ni bil naveden (v nadaljevanju sporni račun). Dobavo tožnik izkazuje z mednarodnimi transportnimi listinami - CMR 03866 z dne 26. 4. 2012, 03867 z dne 26. 4. 2012 in 03868 z dne 26. 4. 2012. V obravnavanem poslu prodaje čevljev so sodelovale naslednje družbe: C. s.r.l., Italija; D. s.r.o., Slovaška; A. d.o.o., Slovenija; E. d.o.o., Slovenija (tožnik); F. l.i.d., Bolgarija in G. d.o.o., Hrvaška. Edini lastnik tožnika in njen direktor H.H., ki se je dogovarjal za predmetni posel nakupa ženskih čevljev in nato prodaje teh čevljev, je bil hkrati tudi zaposlen pri dobavitelju ženskih čevljev družbi C. s.r.l., Italija kot odgovorna oseba za prodajo zaščitne opreme. Slednji je davčnemu organu v postopku podal več nasprotujočih si pojasnil. Iz predložene dokumentacije tožnika pa tudi ni bilo mogoče nedvoumno in brez kakršnihkoli dvomov ugotoviti vrste blaga (varnostno obuvalo model 0409002DO - ženski zaščitni čevlji ali ženski škornji tipa „Boot“ EN 345, ki ni zaščitno obuvalo), ki je bilo predmet dobave in tudi ne točnega datuma dobave tega blaga. Tožnik kljub večkratnim pozivom davčnemu organu tudi ni predložil potrjenega carinskega dokumenta za izvoz predmetnega blaga iz Slovenije na Hrvaško, opremljenega z MRN kodo. Nedvoumno pa tudi ni jasno, kateremu subjektu je bilo predmetno blago dejansko dobavljeno na Hrvaško, ali družbi G. d.o.o., Koprivnica ali I., Koprivnica. Vsa plačila so potekala z menicami, napisanimi v nemškem jeziku ter s sklenjenimi asignacijskimi oziroma cesijskimi pogodbami s številnimi nelogičnostmi, navedenimi na straneh 13 do 16 obrazložitve izpodbijane odločbe. Davčni organ tožniku ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV na podlagi spornega računa, ker meni, da je v zadevi podan tožnikov subjektivni element in tako tožnik ne izpolnjuje zakonsko določenih pogojev za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Tožniku očita, da je vedel oz. bi vsaj moral vedeti, da sodeluje pri poslih povezanih z utajo davka. Tožnik pri obravnavanih poslih tudi ni ravnal s potrebno skrbnostjo, kar podrobneje pojasni. Objektivni elementi na strani tožnika, ki izkazujejo njegov subjektivni element, pa so obširno navedeni na straneh 6 do 16 obrazložitve izpodbijane odločbe (način nabave blaga, vrsta blaga, način prodaje blaga in način plačila blaga). Prvostopenjski organ je zaključil, da tožnik ni upravičen do odbitka vstopnega DDV, ki ga je uveljavljal na podlagi spornega računa, v skladu z določbo 63. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1).

2Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil. Objektivne okoliščine na strani tožnika, ki izkazujejo njegov subjektivni element pritožbeni organ dodatno navaja na straneh 21 do 24 obrazložitve svoje odločbe.

3Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da ga je toženka napačno štela za zavezanca za DDV. Iz materialnih dokazov izhaja, da je družba C. s.r.l. iz Italije prodala blago (ženski čevlji) in ga izročila družbi D. s.r.o. iz Slovaške. Predmetno blago ob prodaji tej družbi ni prešlo ozemlja Slovenije. Družba D. s.r.o. iz Slovaške je nato to blago prodala družbi A. d.o.o. iz Slovenije. V trenutku prehoda blaga na ozemlje Slovenije, pa je slednja postala zavezanka za plačilo vstopnega DDV v Sloveniji. Njena dolžnost je bila, da DDV obračuna in tudi plača. Družba A. d.o.o. iz Slovenije je nato s spornim računom pri prodaji predmetnega blaga tožniku zaračunala DDV. Tako je zavezanka za DDV družba A. d.o.o. in ne tožnik. Tožnik je nato predmetno blago skušal prodati družbi F. l.i.d. v Bolgarijo in ji to blago tudi dobavil, vendar posel s to družbo ni bil sklenjen, saj je blago vrnila. Predmetno blago je tožnik nato prodal družbi G. d.o.o. na Hrvaško in ji blago tudi izročil. Iz opisa posla jasno izhaja, da tožnik ni zavezanec za plačilo naloženega DDV in da je imel pravico do odbitka DDV pri preprodaji obravnavanega blaga na Hrvaško družbi G.d.o.o. Tožnikov subjektivni element v obravnavani zadevi ni podan. Dobava je bila dejansko opravljena. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa ne izhajajo razlogi, zaradi katerih toženka šteje tožnika za zavezanca za DDV, saj je predmetno blago v Slovenijo prepeljala družba A. d.o.o., ki ga je kupila od slovaške družbe D. s.r.o. Toženka ne pojasni, kdo je bil zavezan za plačilo vstopnega DDV. Če ta ni bil odveden v proračun, je za plačilo zavezana družba A. d.o.o. in ne tožnik. Tožnik pa ima vso pravico do odbitka vstopnega DDV, saj je predmetno blago prodal na Hrvaško. To dejstvo izkazuje z delnim plačilom dobave predmetnega blaga v višini 50.000,00 EUR dne 1. 10. 2014, z notarsko overjeno izjavo I. z dne 23. 10. 2014 in z dopisom I.z dne 29. 9. 2014, iz katerih izhaja, da je bilo predmetno blago tej zadrugi tudi dejansko prodano in je bil tudi 9. 7. 2012 izstavljen račun 2012/09 za znesek 515.299,77 EUR. Očitki tožniku, da je sodeloval pri poslih utaje DDV, pa so brez vsake osnove. Sodišču tožnik predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in toženki naloži, da mora tožniku vrniti neupravičeno odtegnjeni znesek 117.261,00 EUR z obrestmi od 22. 11. 2012 dalje do plačila v 15 dneh ter toženki tudi naloži, da je dolžna tožniku povrniti vse stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila v 15 dneh.

4V odgovoru na tožbo toženka prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb ter sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne.

5Tožba ni utemeljena.

6Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi prvostopenjskega organa, potrjenimi z odločitvijo pritožbenega organa in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa še dodaja:

7V obravnavanem primeru je med strankama sporno ali davčni organ tožniku pravilno in zakonito ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV, ki jo je tožnik uveljavljal na podlagi računa 021/2012 z dne 6. 4. 2012 (valuta 30. 4. 2012) izdajatelja A. d.o.o. v znesku 604.440,00 EUR, popust 3% in obračunanim DDV v višini 20% v znesku 117.261,40 EUR za 1.048 komadov ženskih čevljev - model 0409002DO (varnostno obuvalo). Kot način plačila je bila dogovorjena asignacija, kot kraj dobave je bil naveden B. d.o.o., 6271 Dekani, datum dobave pa ni bil naveden, kar je v nasprotju s 7. točko prvega odstavka 82. člena ZDDV-1 (sporni račun).

8Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na pogoje, ki jih predpisuje prvi odstavek 63. člena in prvi odstavek 67. člena, 81. člen in 82. člen ZDDV-1¹. Davčni zavezanec sme praviloma odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev drugega davčnega zavezanca, 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun, 3. da gre za dobavo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij, 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo DDV oz. da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi (subjektivni element). Pravica do odbitka vstopnega DDV se lahko zavrne le, če kateri od teh pogojev ni izpolnjen. V danem primeru davčni organ glede predhodno navedenih pogojev za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV tožniku očita, da je v zadevi podan tožnikov subjektivni element in sicer, da je tožnik vedel ali bi moral vedeti, da predstavlja transakcija, na podlagi katere uveljavlja pravico do odbitka vstopnega DDV, davčno goljufijo oziroma zlorabo sistema DDV.

9Ker je DDV na ravni Evropske unije harmoniziran, je pri presoji zlorab sistema DDV treba upoštevati stališča SEU, ki jih je sprejelo v zvezi z Direktivo o DDV, med drugim tudi stališče, da se prejemnik računa, ki je podlaga za izvedbo zlorabe sistema DDV, lahko sankcionira le, če je z objektivnimi okoliščinami izkazano, da je prejemnik računa vedel ali bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z zlorabo sistema DDV, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt v dobavni verigi (subjektivni element). Obravnavano zadevo je zato treba presojati s tega vidika. Zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV je izjema od temeljnega načela, posamične objektivne okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da je prejemnik računov vedel oz. mogel vedeti, da je sodeloval pri transakciji, povezani z goljufijo, pa so v pozitivni zakonodaji nedoločene. Subjektivni element, kot razlog zavrnitve pravice do odbitka vstopnega DDV je oblika pravnega standarda, kar pomeni, da se na tej podlagi prejemniku računa lahko pripiše odgovornost za zlorabo sistema DDV že v primeru, če ta objektivno gledano ravna neskrbno glede morebitne zlorabe sistema DDV torej neodvisno od njegovega resničnega vedenja o zlorabi sistema DDV. Kot velja za vse pravne standarde, se natančna vsebina tega standarda določi glede na konkretne okoliščine primera (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 275/2014 z dne 12. 10. 2016, točki 18 in 19).

10V obravnavani zadevi gre za ponovni postopek, v katerem je davčni organ prvenstveno ugotavljal ali so na strani tožnika izkazane takšne objektivne okoliščine oziroma takšni indici, ki izkazujejo, da je podan tožnikov subjektivni element (pogoj iz točke 4, naveden v točki 8 obrazložitve te sodbe). Davčni organ je objektivne okoliščine podane na strani tožnika, ki kažejo na njegov subjektivni element, obširno in argumentirano navedel na straneh 14 do 23 obrazložitve izpodbijane odločbe, pritožbeni organ pa na straneh 20 do 24 svoje odločbe. Z ugotovitvami davčnega organa, da je v obravnavani zadevi podan tožnikov subjektivni element, pa se strinja tudi sodišče.

11Tožnik v upravnem postopku in tudi v tožbi navaja, da je predmetni posel potekal tako, da je družba C. s.r.l. iz Italije prodala blago (ženski čevlji) družbi D. s.r.o. iz Slovaške, ki je nato to blago prodala družbi A. d.o.o. iz Slovenije. Slednja je prodala predmetno blago tožniku in izdala sporni račun. Tožnik je nato predmetno blago skušal prodati družbi F. l.i.d. v Bolgarijo, vendar posel s to družbo ni bil sklenjen, saj je blago vrnila. Predmetno blago je tožnik nato prodal družbi G. d.o.o. na Hrvaško in ji blago tudi izročil. Vendar pa tožnik v predmetnem postopku davčnemu organu ni predložil verodostojnih listin, ki bi nesporno izkazovale predhodno naveden potek posla (pravilno izpolnjene in podpisane transportne listine - CMR, prevzemne zapisnike, skladiščinice). Iz spornega računa ne izhaja datum dobave blaga (7. točka prvega odstavka 82. člena ZDDV-1), pa ga tožnik kot nepopolnega ni zavrnil. Iz dokumentov, ki naj bi izkazovali potek poslov in plačilo, izhaja vrsta nelogičnosti. Tako iz računa 2012-1 z dne 23. 4. 2012, ki ga je tožnik izdal družbi F. l.i.d. iz Bolgarije, izhaja datum dobave 23. 4. 2012 (preden naj bi bilo blago dobavljeno tožniku), predhodno izdani transportni dokumenti CMR 0388, 0387 in 03868 pa so izstavljeni 26. 4. 2012 (datum nakladanja blaga). Na listinah je predmetno blago tudi različno opisano - enkrat kot varnostno obuvalo (sporni račun), drugič ženski škornji tipa „BOOT“ EN345 (kar ni varnostno obuvalo). Iz listin upravnega spisa tudi nesporno izhaja, da je tožnik v postopku podajal različne, tudi nasprotujoče izjave (stran 17 izpodbijane odločbe). Subjekti, ki so sodelovali pri obravnavanih poslih, so se med seboj poznali, čemur tožnik ne ugovarja. Za posle se je dogovarjal tožnikov direktor H.H., večkrat v imenu družbe C. s.r.l. iz Italije (dobavitelj blaga), kjer je bil zaposlen in tudi odgovorna oseba (direktor) za področje trgovine. Navedeno izhaja iz ponudbe za logistične storitve in iz predložene korespondence z družbo B. d.o.o., Dekani iz Slovenije in s prevoznikom blaga Javni prevozi J.J. s.p., ki je blago prevažal v Bolgarijo. H.H. je tudi poznal K.K., ki je v postopku izjavil, da je posredoval pri predmetnem poslu, vendar davčnemu organu ni bila predložena nobena pogodba za posredovanje, kljub temu, da je šlo za posel velike vrednosti, pri čemer K.K. ni bil zaposlen pri nobeni od omenjenih družb. Tudi K.K. je izjavil, da je pri poslu posredoval K.K., ki mu zaupa, direktorja družbe A. d.o.o. pa ne pozna in družbe tudi ni preverjal. Isto blago (čevlji), ki ga je podala družba C. s.r.l. iz Italije (kjer je bil H.H. odgovorna oseba za trgovino), je bilo prodano družbi D. s.r.o. na Slovaško in nato preko družbe A. d.o.o. iz Slovenije tožniku, kjer je bil direktor in edina oseba, ki se je dogovarjala za posel ponovno H.H. in je tako tudi po presoji sodišča vedel za potek posla. Direktor družbe A. d.o.o. iz Slovenije L.L. pa je v postopku navedel, da spornega računa ta družba ni izdala, da na spornem računu ni njegov podpis in da se je za posel dogovarjal brez njegove vednosti K.K., zaposlen pri družbi M. d.o.o. Nova Gorica. Tako vsekakor obstaja povezanost H.H. kot direktorja tožnika in hkrati odgovorne osebe za področje trgovine pri italijanskemu dobavitelju predmetnega blaga, družbi C. s.r.l. iz Italije in tudi z K.K., ki je pri poslu posredoval, za posredovanje pa ni prejel nobenega plačila. Po izjavi direktorja družbe D. s.r.o. iz Slovaške N.N. slednji pozna tožnika in njenega zakonitega zastopnika. Pri poslu z družbo D. s.r.o. iz Slovaške je na strani družbe C. s.r.l. iz Italije, kot odgovorna oseba v tej družbi za trgovino sodeloval H.H., ki je hkrati tudi direktor in edini ustanovitelj tožnika. Po povedanem so se odgovorne osebe, ki so sodelovale pri poslu nesporno poznale in je tako tožnik vedel za kakšne posle gre. Tovrstni posli se tudi po presoji sodišča ne bi sklepali med osebami, ki se med seboj ne bi poznale in usklajeno delovale. Povezanost subjektov sicer ni pogoj za zaključek, da je podan tožnikov subjektivni element, vendar pa je v obravnavani zadevi to okoliščina, ki toliko bolj kaže na delovanje subjektov z namenom doseganja cilja, ki je v zlorabi sistema DDV.

12Plačila so bila izvršena z menicami v nemškem jeziku, kar ni običajno ter z sklenjenimi asignacijskimi oziroma cesijskimi pogodbami, saj je v obravnavanem obdobju družba A. d.o.o. že imela zaprt svoj transakcijski račun. Navedeno je tudi ena od okoliščin, ki kaže na subjektivni element na strani tožnika, pri čemer je podanih tudi vrsta nelogičnosti in pomanjkljivosti, ki jih je davčni organ obširno navedel na straneh 21 do 23 obrazložitve izpodbijane odločbe, pritožbeni organ pa na straneh 23 in 25 svoje obrazložitve, s katerimi se strinja tudi sodišče.

13Tožnik v postopku tudi po presoji sodišča ni nedvoumno izkazal kateremu subjektu je predmetno blago na Hrvaško dejansko prodal, kljub temu, da ga je davčni organ večkrat pozval. Davčnemu organu tudi ni predložil potrjenega carinskega dokumenta za izvoz predmetnega blaga na Hrvaško opremljenega z CMR kodo in pravilno izpolnjenega ter podpisanega. Predložil pa je račun 2012-09 z dne 9. 7. 2012, ki ga je izdal družbi G. d.o.o. Z mednarodno izmenjavo podatkov pa je davčni organ ugotovil, da družbe G. oz. G. d.o.o., Koprvnica ni v registru davčnih zavezancev, da pa se na istem naslovu nahaja I., ki pa je 15. 2. 2015 podala izjavo, da od leta 2015 dalje ne posluje in da tožnika ne pozna in z njim tudi ne posluje. Tožnik je nato posredoval popravljen račun 2012-09 z dne 9. 7. 2012, za znesek 615.299,77 EUR, ki se glasi na navedeno zadrugo. Glede delnega plačila citiranega računa v višini 50.000,00 EUR, ki je bilo 1. 10. 2014 nakazano tožnici in glede predloženih izjav I., ki jih navaja tožnik tudi v tožbi, pa se je pravilno opredelil že pritožbeni organ in se sodišče z njim v celoti strinja. Vse predhodno navedene okoliščine tudi po presoji sodišča kažejo na to, da tožnik ni ravnal kot dober gospodar. Vsekakor pa je vedel za potek obravnavanih transakcij ter je tudi po presoji sodišča podan v zadevi tožnikov subjektivni element.

14Dolžnost davčnih zavezancev je, da v času nastanka poslovnega dogodka poskrbijo za to, da ob tem nastanejo tudi pisni dokazi o dejanski izvedbi posla in te skrbno hranijo, v skladu z določili pozitivne zakonodaje ter v primeru potrebe (npr. davčnega nadzora) s temi listinami verodostojno izkažejo resničnost opravljenega prometa. Iz vseh navedenih okoliščin na strani tožnika pa izhaja utemeljen zaključek, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo izdajateljev računov. Sodišče meni, da zahteva po razumnem ravnanju davčnih zavezancev, ki pri svojem poslovanju predpostavlja potrebno skrbnost, ne more predstavljati prevelike zahteve na strani davčnih zavezancev, ki iz naslova takega poslovanja uveljavljajo pravice do odbitka DDV. Le z razumnim ravnanjem v smislu dobrega gospodarja namreč zagotavljajo, da njihove transakcije ne bodo del goljufije drugega subjekta. Tako ravnanje je po presoji sodišča nujno potrebno za preprečevanje davčnih utaj. Zahteva po takem ravnanju pa ne predstavlja več od tistega, kar je v takih primerih nujno potrebno. Tožnik pa ni ravnal s potrebno skrbnostjo, ker bi ob skrbnem ravnanju moral prepoznati, da gre za transakcije z namenom neupravičene pridobitve davčnih ugodnosti. Vse navedene objektivne okoliščine na strani tožnika kažejo, da tožnik ni ravnal z skrbnostjo, ki se zahteva od gospodarskih subjektov pri opravljanju gospodarske dejavnosti. Zato gre po mnenju sodišča za neobičajno poslovanje, tožniku pa gre očitek, da ni ravnal s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika, ki se pričakuje od preudarnega podjetnika, s katero bi lahko prepoznal, da gre za sumljiv posel.

15Po presoji sodišča sta davčna organa pravilno ugotovila dejansko stanje in tudi pravilno izvedla dokazno oceno. Objektivne okoliščine na strani tožnika, ki izkazujejo njegov subjektivni element je prvostopenjski organ povezal v smiselno celoto, ki po mnenju sodišča s potrebno stopnjo prepričanja kaže na to, da je tožnik vedel oziroma, da bi vsaj moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi svoje pravice do odbitka DDV, povezana z goljufijo izdajatelja računov ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi. Tožnik kot prejemnik spornega računa je vedel ali bi vsaj moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z zlorabo sistema DDV, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt v dobavni verigi. Čim pa je temu tako, tožnik ne izpolnjuje vseh zakonsko predpisanih pogojev za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka DDV, navedenih v določbi 63. člena ZDDV-1.

16Po presoji sodišča je neutemeljen tožnikov tožbeni ugovor, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhajajo razlogi, zaradi katerih toženka šteje tožnika za zavezanca za DDV, saj je predmetno blago v Slovenijo prepeljala družba A. d.o.o., ki ga je kupila od slovaške družbe D. s.r.o. Izpodbijana odločba ima vse elemente v skladu z določbo 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in je po mnenju sodišča ustrezno obrazložena ter jo je tudi možno preizkusiti. Prvostopenjski organ je v davčnem postopku ugotovil in presodil vsa dejstva, pomembna za sprejem pravilne odločitve in svojo odločitev tudi obširno ter argumentirano obrazložil. Obrazložitev izpodbijane odločbe vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Po presoji sodišča sta na tožnikove pripombe na zapisnik in na pritožbene ugovore pravilno in argumentirano odgovorila oba upravna organa. Sodišče se z njuno razlago strinja. Iz predloženih upravnih spisov sledi, da je davčni organ izvedel in ocenil vse predložene listinske dokaze, kakor tudi listinske dokaze, pridobljene v predmetnem postopku. Prvostopenjski organ in toženka sta po presoji sodišča tudi pravilno pojasnila razloge, zaradi katerih ocenjujeta, da je v obravnavani zadevi podan tožnikov subjektivni element, zaradi česar posledično tožnik ne izpolnjuje pogojev za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka DDV na podlagi spornega računa.

17Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, sodišče ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

18Sodišče je odločalo na seji senata, ker so bili v predmetnem postopku relevantni dokazi pravilno izvedeni in presojeni že v upravnem postopku (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1). Tožnik je v upravnem postopku predlagal zaslišanje sodelujočih pri poslovnih dogodkih, pri čemer pa ni konkretno navedel relevantnih dejstev, o katerih naj bi bili zaslišani, zato je pritožbeni organ ta tožnikov dokazni predlog kot nesubstanciran pravilno zavrnil.

19Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------------------------

¹ Takšna ureditev izhaja tudi iz določb členov 2(1), 17(1), 2(a), 18(1), 22(3), 28(g), (h), (f) Šeste direktive in določb členov 2(1)(a) in (c), 167, 168(a), 178, 220, 226 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. 11. 2006 (v nadaljevanju Direktiva o DDV), ki je nadomestila Šesto direktivo, in jih je RS prenesla v določbe ZDDV in ZDDV-1.