VSRS Sklep III Ips 31/2015

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka iz naslova odškodnine zaradi izgubljenega dobička v višini 8.764,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. alineja I. točke izreka sodbe sodišča druge stopnje), ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo odškodnine v skupnem znesku 66.241,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 100.342,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.¹

2Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo delno spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek za plačilo zamudnih obresti ter zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova izgubljenega dobička v višini 8.764,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V preostalem delu je zavrnilo pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožeče stranke ter prvostopenjsko sodbo potrdilo.

3Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 48/2014 z dne 2. 9. 2014 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je materialno pravo uporabljeno v nasprotju s tretjim odstavkom 168. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) glede vprašanja, ali je izgubljeni dobiček mogoče uveljavljati le v primeru, ko med strankama obstaja izrecno urejeno trajno pogodbeno razmerje.

4Na podlagi navedenega sklepa tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje v delu, ki se nanaša na odločitev o izgubljenem dobičku zaradi nerealizacije letnega plana za leto 2002, razveljavi, pritožbo tožene stranke zavrne ter prvostopenjsko sodbo potrdi, podrejeno pa, da sodbi sodišč druge in prve stopnje v tem delu razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

5Revizija je bila vročena toženi stranki, ki v odgovoru nanjo predlaga njeno zavrnitev.

6Revizija je utemeljena.

7Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva:

– Tožena stranke je tožeči stranki na podlagi posameznih naročil od leta 1995 dalje dobavljala konzerve pasje in mačje hrane.

- V juliju in avgustu 2002 je tožena stranka tožeči stranki na enak način dobavila večje število konzerv. V skladišču tožeče stranke je prišlo do eksplozije pločevink hrane. V pločevinkah je bil sulfidreducirajoči klostridij (bakterija), ki je nevaren tako za živali kot za ljudi. Tožeča stranka je vse takrat dobavljene izdelke umaknila iz prodaje.

- Pravdni stranki sta se dogovarjali o nadomestilu pokvarjene hrane, vendar je nato septembra istega leta pri novi dobavi prišlo do ponovne eksplozije pločevink hrane za živali.

- Kljub temu, da dolgoročne pogodbe o prodaji in nakupu blaga nista sklenili, sta pravdni stranki nameravali tudi v prihodnje (vsaj do konca leta 2002) poslovno sodelovati.

8Tožeča stranka od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine zaradi skrite napake. Zahteva povrnitev navadne škode, izgubljenega dobička, ker hrane, ki je eksplodirala, ni mogla prodati in tako ustvariti dobička iz nadaljnje prodaje, izgubljenega dobička zaradi nemožnosti realizacije letnega plana prodaje za leto 2002 (ker je bila prodaja od avgusta 2002 do decembra 2002 manjša od pričakovane) ter škodo, ki ji je nastala zaradi vzpostavljanja prodaje nove blagovne znamke hrane za živali. Trdila je, da bi njen pričakovan dobiček v letu 2002 v primeru, da do eksplozije pločevink hrane za živali ne bi prišlo, (po odštetju stroškov), znašal 41.634,68 EUR več, kot je bil konec leta dejansko dosežen dobiček.

9Da so imeli sporni izdelki skrito stvarno napako, za katero odgovarja tožena stranka, v revizijskem postopku ni več sporno. Za odločitev o reviziji je sporen le še del zahtevka, ki se nanaša na povrnitev izgubljenega dobička zaradi nemožnosti realizacije letnega plana prodaje za leto 2002. Tožena stranka je delu zahtevka v znesku 8.764,43 EUR ugovarjala s trditvami, da pravdni stranki nista sklenili pogodbe, na podlagi katere bi bila tožena stranka tožeči stranki dolžna v določenem obdobju dobavljati hrano za živali. Ker so dobave potekale na podlagi posameznih naročil, je trdila, da bi lahko kadarkoli prišlo do prenehanja dobav, kar naj bi kazalo na to, da dobiček, ki naj bi ga tožeča stranka ustvarila leta 2002, ni mogel biti pričakovan.

10Sodišče prve stopnje je v delu, relevantnem za presojo revizije, tožbenemu zahtevku ugodilo. Presodilo je, da dotedanje poslovno sodelovanje med pravdnima strankama ter njuno ravnanje po prvi eksploziji pločevink ni kazalo na to, da bosta naročila in dobave prekinili.

11Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v spornem delu zavrnilo. Pojasnilo je, da tožena stranka ni bila dolžna tožeči stranki dobavljati hrane za živali do konca leta 2002 ter da pri tem ni relevantno, ali sta do tedaj pravdni stranki poslovno sodelovali.

12Tožeča stranka v reviziji sodišču druge stopnje očita, da je zmotno uporabilo 168. člen OZ v zvezi s pravnim standardom pričakovanja dobička glede na normalen tek stvari ter dokaznim standardom za njegovo ugotavljanje.

13168. člen OZ v prvem odstavku določa, da ima oškodovanec pravico do povrnitve navadne škode kot tudi do povrnitve izgubljenega dobička. Pri oceni izgubljenega dobička se upošteva tisti dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči (tretji odstavek 168. člena OZ).

14Pričakovanega bodočega dobička ni nikoli mogoče ugotoviti z gotovostjo, saj gre za sklepanje, kakšen bi bil dobiček oškodovanca v prihodnjem obdobju, to sklepanje pa se opravi predvsem na podlagi preteklih okoliščin in na podlagi okoliščin, ki so predvidljive v času škodnega dogodka. Za dokaz utemeljenosti pričakovanja dobička zadostuje verjetnost, ki presega 50 odstotkov.² V konkretnem primeru je morala tako za utemeljenost zahtevka iz naslova izgubljenega dobička zaradi nezmožnosti realizacije letnega plana tožeča stranka navesti in dokazati, kolikšen je bil obseg njenega poslovanja s toženo stranko v preteklem daljšem obdobju ter da sta obe stranki pričakovali, da bi se to poslovanje nadaljevalo (vsaj) do konca leta 2002. Pri tem ni odločilno, ali sta imeli sklenjeno pogodbo, ki ju je do konca leta 2002 zavezovala k sodelovanju, temveč je ključen odgovor na vprašanje, ali bi tožnik kot oškodovanec po „normalnem teku stvari“ dosegel zatrjevani letni plan, če škodnega dogodka ne bi bilo.

15Odgovor na dopuščeno vprašane je tako pritrdilen, očitek zmotne uporabe tretjega odstavka 168. člena OZ pa je utemeljen. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da sta imeli pravdni stranki namen poslovno sodelovati tako, da bi tožena stranka tožeči stranki dobavljala hrano za živali vsaj do konca leta 2002, če ne bi bilo škodnih dogodkov (eksplozij pločevink hrane v avgustu in septembru 2002). Poslovno sodelovanje sta nameravali ohraniti ne glede na to, da pogodbe, ki bi ju zavezovala k prihodnjim naročilom in dobavam blaga, nista sklenili. Navedeno za zaključek o verjetnosti sodelovanja do konca leta 2002 ter o utemeljenosti pričakovanja dobička zadostuje. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega pravilno ocenilo, da je temelj za prisojo zgubljenega dobička zaradi nezmožnosti realizacije letnega plana podan. Pri tem je treba poudariti, da gre v obravnavanem primeru za kratko obdobje štirih mesecev, za katerega tožeča stranka zahteva povrnitev izgubljenega dobička. Tožeča stranka je v zvezi s tem namreč navajala, da v tako kratkem obdobju (med avgustom oziroma septembrom 2002 in koncem leta) ni uspela pridobiti nadomestnega blaga od drugega proizvajalca, da je imela eksplozija pločevink za posledico takojšen padec prometa s področja hrane za male živali, kupci pa so zavrnili nadaljnje nakupe pasje hrane, ki je tožeča stranka do konca leta 2002 ni prodala nič več, ter da je bila primorana takoj zamenjati dobavitelja.

16Tožena stranka v odgovoru na revizijo opozarja na prvi odstavek 243. člena OZ, ki se uporablja za pogodbene obveznosti. Ta določa, da ima upnik pravico do povračila navadne škode in izgubljenega dobička, ki bi ju dolžnik moral pričakovati ob kršitvi pogodbe kot možni posledici kršitve pogodbe glede na dejstva, ki so mu bila takrat znana ali bi mu morala biti znana. Vendar pa pri obravnavani vrsti škode (izgubljenem dobičku zaradi neuresničitve letnega plačana za leto 2002), ne gre za poslovno odškodninsko odgovornost, saj pravdni stranki, kot je bilo že pojasnjeno, pogodbe nista imeli sklenjene. Prvi odstavek 243. člena OZ zato za presojo utemeljenosti te vrste škode ne pride v poštev.

17Ker zaradi napačne uporabe materialnega prava (tretjega odstavka 168. člena OZ) pritožbeno sodišče ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe pravdnih strank (gre predvsem za navedbe, ki se nanašajo na višino obravnavanega dela tožbenega zahtevka), je Vrhovno sodišče na podlagi navedenega sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo v delu, ki se nanaša na odločitev o izgubljenem dobičku zaradi nerealizacije letnega plana za leto 2002 (za 8.764,43 EUR) ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

18V ponovljenem postopku bo moralo sodišče druge stopnje ob pravilni uporabi tretjega odstavka 168. člena OZ odgovoriti še na preostale pritožbene navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na zahtevek iz naslova izgubljenega dobička zaradi nerealizacije letnega plana (glede uporabe prostega preudarka iz 216. člena ZPP ter „prevalitve zbiranja dokaznega gradiva s tožeče stranke na izvedenca“) ter na pritožbene navedbe tožeče stranke o uporabi napačne metode za izračun izgubljenega dobička (glede načina in vrste stroškov, ki se odštevajo od dobička).

19Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

¹ V preostalem delu je bila tožba umaknjena.
² Tako tudi odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 913/2008 z dne 17. 5. 2012 in II Ips 100/2011 z dne 24. 5. 2012.