VSM Sodba I Cp 1112/2017

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem obsodilnem delu (prvi odstavek I. točke in II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

1Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče razsodilo, da je toženec iz naslova odškodnine za premoženjsko škodo (škoda na objektu zaradi požara) dolžan tožnici plačati odškodnino v znesku 26.554,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 11. 2011 dalje do plačila (prvi odstavek I. točke izreka). V drugem odstavku iste točke izreka je zavrnilo zahtevek tožeče stranke glede plačila obresti od navedenega zneska za obdobje od 30. 10. 2009 do 2. 11. 2012. V odločbi o pravdnih stroških (točka II. izreka) je toženo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 4.855,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru plačilne zamude.

2Zoper obsodilni del prvostopne sodbe je pritožbo vložila tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Osrednji pritožbeni ugovor je, da je protispisna in zmotna presoja prvostopnega sodišča, da sta A.B. in N.B. hidroizolacijo na objektu tožnice izvedla kot delavca toženca. Takšna presoja prvostopnega sodišča je zmotna in protispisna, ker je toženec v nasprotju od tožnice, ves čas postopka zatrjeval in tudi dokazal, da sta navedena delavca hidroizolacijo na objektu tožnice izvajala sama v dogovoru s tožnico, ne pa kot delavca toženca kot delodajalca. Tak zaključek izhaja iz izjave A.B., v kateri je navedel, da sta se s sodelavcem N.B. s tožnico dogovorila za izvedbo hidroizolacije in sta ta dela opravila sama in ne kot delavca toženca, za katerega pa sta predhodno opravljala dela obnove fasade na sosednjem objektu. Do drugačne presoje tudi ne privede izdan predračun št. 3/10, v katerem sta tožnica in toženec dogovorila navedeno hidroizolacijo, ker se je tožnica naknadno očitno odločila drugače in se sama dogovorila z navedenima delavcema za izvedbo hidroizolacije. Priča M.M.M., na objektu katere je sicer toženec z navedenima delavcema izvajal obnovo fasade pa tudi ni povedala ničesar drugega kot to, da sta se tožnica in toženec dogovarjala za dela na objektu tožnice, kar pa ni sporno, saj sta v ta namene tudi sklenila dogovor o izvedbi hidroizolacije na objektu tožnice, kot je razvidno že iz navedenega predračuna. Tega dela pa ni izvedel toženec in tudi ne navedena delavca za toženca, temveč sta navedena delavca hidroizolacijo izvedla sama v dogovoru s tožnico na podlagi naknadnega dogovora. V ta namen je tožnica B. plačala tudi 100,00 EUR in poskrbela za plin, ki se je potreboval pri izvedbi del za ogrevanje bitumna. Do drugačne presoje tudi ne more privesti sklicevanje prvostopnega sodišča na kazensko zadevo I K 33819/2011, vodeno pred Okrajnim sodiščem v Lendavi, v kateri sta bila N.B. in A.B. pravnomočno kaznovana storitve kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti iz malomarnosti in v katerem sta navedena delavca izjavila, da sta hidroizolacijo na objektu tožnice delala po naročilu toženca kot delodajalca. Navedeni izjavi sta bili podani v kazenskem postopku, v katerem sta navedena delavca imela položaj obdolženca in tako nista bila zavezana k izpovedbi resnice. Izjavi v kazenskem postopku sta podala v smeri lastne razbremenitve. Na podlagi navedenih dokazov je prvostopno sodišče zmotno in protispisno zaključilo, da sta navedena delavca hidroizolacijo na objektu tožnice opravljala kot delavca toženca.

Prvostopno sodišče je tudi nepravilno ugotovilo obstoj in višino materialne škode. Tožnica zatrjuje, da je za sanacijo porabila 55.560,21 EUR in ker ji je bilo po zavarovalnici izplačano 29.006,00 EUR ji je tožena stranka dolžna plačati še 26.554,21 EUR. Višina nastale škode ni listinsko izkazana, izvedenca pa sta le ugotavljala višino stroškov sanacije objekta, v kolikor pa so dejansko bili ti poplačani, pa tožeča stranka ni izkazala. Tožnica si je z obnovo dejansko izboljšala objekt in za izboljšavo objekta ni upravičena do poplačila iz naslova nastale škode.

Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne zahtevek tožeče stranke. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Pritožbenih stroškov ne priglaša.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbenim izvajanjem tožene stranke, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev prvostopne sodbe. Priglaša pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka zoper toženo stranko vtožuje plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, katero je utrpela v požaru dne 30. 10. 2009 na podstrešju gostilne tožeče stranke. Odškodninsko odgovornost tožene stranke uveljavlja na podlagi določbe prvega odstavka 147. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)¹ z zatrjevanjem, da sta požar na podstrešju v lasti objekta tožeče stranke povzročila delavca drugo toženca pri polaganju hidroizolacije. Za polaganje hidroizolacije je bil sklenjen dogovor med pravdnima strankama. Tožena stranka je tekom postopka, enako v pritožbi, ugovarjala, da sta se N.B. in A.B. (nadalje delavca) polaganja hidroizolacije lotila v lastni režiji, torej ne kot njegova delavca. Na podlagi določbe prvega dostavka 147. člena OZ je podana odškodninska odgovornost delodajalca, če gre za škodo, povzročeno na delu. Za škodo, povzročeno na delu pa gre, če je bilo dejanje storjeno med delovnim časom, na delovnem mestu in v okviru organiziranega delovnega področja oziroma dogovorjenega dela. Pomembno je, da škodni dogodek sodi v ta okvir in da je torej delavec ravnal v funkciji delavca za pravno ali fizično osebo, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena.

6Prvostopno sodišče pravilno na podlagi ugotovitev:

- da je tožnica tožencu kot izvajalcu del na sosednjem objektu dovolila dostop za ta dela iz oziroma preko svojega objekta;

- da sta se toženec in tožnica dogovorila, da toženec delno kot protiuslugo in delno za plačilo na manjšem delu ostrešja objekta tožnice izvede hidroizolacijo;

- da je bil v ta namen po tožencu izdan predračun št. 3/10 v vrednosti 550,00 EUR, na podlagi katerega je za dogovorjena dela tožnica tožencu plačala akontacijo v znesku 250,00 EUR;

- da je priča M.M.M. povedala, da so delavci toženca, ko so zaključili z deli na njenem objektu, odšli opravljat dela na objektu tožnice;

- da je do požara na objektu tožnice prišlo zaradi ogrevanja bitumna (izoteka) pri polaganju hidroizolacije, zaradi česar sta bila navedena delavca pravnomočno s sodbo Okrajnega sodišča v Lendavi I K 33819/2011 z dne 6. 3. 2012 kot delavca podjetnika M.J. (toženec v predmetni zadevi) spoznana za kriva storitve kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti iz malomarnosti (povzročitev požara).

pravilno ugotavlja in zaključuje, da sta navedena delavca hidroizolacijo na objektu tožnice izvajala kot delavca toženca.

7Do drugačne presoje tudi ne privede sklicevanje pritožbe na izpovedbo toženca zaslišanega kot stranke ter na izjavo A.B. z dne 10. 2. 2014 (priloga B3) v kateri je navedeni izjavil, da je bila navedena hidroizolacija opravljena na podlagi dogovora med tožnico in delavcema, torej ne na podlagi dogovora med tožnico in tožencem. Prvostopno sodišče navedene izjave pravilno ni sprejelo kot resnične, ker sta navedena delavca v že navedeni kazenski zadevi ves čas zatrjevala in navajala, da sta hidroizolacijo na objektu tožnice opravila kot delavca toženca na podlagi sklenjenega dogovora med tožnico in tožencem. To dejstvo je zajeto tudi v izreku pravnomočne obsodilne sodbe zoper navedena delavca. Res je, na kar opozarja pritožba, da sta take izjave delavca dala v svojstvu obdolženih, za katere ne velja izpoved resnice, vendar je prvostopno sodišče izjave delavcev v kazenskem postopku pravilno sprejelo kot resnične, ker so te povsem v skladu z izpovedbo tožnice zaslišane kot stranke ter zlasti z predračunom št. 3/10 iz katerega povsem jasno izhaja, da sta navedeno delo dogovorila tožnica in toženec in da je za navedeno delo tožnica tožencu že plačala akontacijo v znesku 250,00 EUR. Tak zaključek pa prvostopno sodišče pravilno gradi tudi na izpovedbi priče M., ki je povedala, da sta delavca, kot sta zaključila z deli na njenem objektu odšla opravljat dela na objekt tožnice. Do drugačnega zaključka tudi ne privede zatrjevanje pritožbe, da je tožnica delavcema priskrbela plinsko bombo, s katero sta segrevala bitumen (izotek), ker to dejstvo, tudi če drži (tožnica zaslišana kot stranka tega ne zanika in tudi ne potrdi, pove, da se ne spomni) v ničemer ne spremeni že navedene pravilne presoje prvostopnega sodišča, ker je pri takšnih delih povsem življenjsko sprejemljivo, da tudi stranka naročila pomaga pri izvedbi del. Enako velja za zatrjevano plačilo 100,00 EUR, katerega bi naj tožnica dala enemu izmed delavcev ob prisotnosti toženca, ker je tožnica povsem sprejemljivo pojasnila, da je navedeni znesek dala enemu izmed delavcev na prošnjo toženca, ker je delavec denar potreboval za pot domov, pri čemer se je s tožencem dogovorila, da bo navedeni znesek upoštevan pri končnem obračunu izvedene hidroizolacije. Pritožbeno sodišče se tako pridružuje prvostopnemu sodišču v dokazni presoji, da sta delavca hidroizolacijo na objektu tožnice izvajala kot delavca toženca, ki sta pri izvedbi navedenih del pri polaganju izoteka z ogrevanjem povzročila požar na objektu tožnice, zaradi česar sta oba bila pravnomočno obsojena s kazensko sodbo. Za škodo, ki sta jo s požarom na objektu tožnice povzročila delavca toženca, odškodninsko odgovarja toženec na podlagi že citirane določbe 147. člena OZ.

8Pri taki presoji prvostopnemu sodišču tudi ni očitati protispisnosti, ker je prvostopno sodišče vse izvedene dokaze povzelo pravilno in korektno, jih pravilno ovrednotilo ter jih razumno in sklepčno presodilo. Izpodbijana sodba tako ni obremenjena s protispisnostjo ter nerazumljivostjo in s tem povezano bistveno kršitvijo postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kot zatrjuje pritožba.

9Nadalje je prvostopno sodišče tudi pravilno presodilo, da je v posledici požara na objektu tožnice nastala premoženjska škoda v višini vsaj 55.560,00 EUR in ker je zavarovalnica iz naslova sklenjenega požarnega zavarovanja tožnici izplačala 29.006,00 EUR je toženec dolžan plačati še preostanek nastale premoženjske škode, torej znesek 26.554,21 EUR. Do takega pravilnega zaključka glede obsega in višine škode je prvostopno sodišče prišlo na podlagi izvedenskih mnenj izvedencev gradbene stroke A.K. in A.S., ki sta višino premoženjske škode dejansko ugotovila v višjem znesku, kot je to zatrjevala tožnica. Izvedenec A.K. je višino škode ocenil na 59.936,56 EUR izvedenec A.S. pa na 69.764,50 EUR, tožnica pa je zatrjevala škodo v višini 55.560,00 EUR, pri čemer je tožnica, kot pravilno ugotavlja prvostopno sodišče, nekatera gradbena dela opravila v lastni režiji, kar je očitno za tožnico znižalo stroške obnove objekta. Nadalje iz izvedenskega mnenja A.S. jasno izhaja, da se z obnovo nepremičnine ni povečala njena vrednost, saj so bila izvedena samo nujna dela za nadaljnje delovanje lokala. To pa pomeni, da je z obnovo objekta tožnica sanirala dejansko škodo, ki ji je na objektu nastala v posledici požara. Nasprotna pritožbena izvajanja so neutemeljena.

10Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevne kršitve določb postopka ali nepravilne uporabe materialnega prava, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

11Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila. Tožeča stranka z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k dodatni razjasnitvi zadeve in zato krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

¹ Za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba.