VSM Sodba IV Kp 37079/2016

I. Pritožba zagovornika obdolženega M.H. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obdolženi M.H. se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka in sicer sodne takse.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega M.H. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neplačevanja preživnine po prvem odstavku 194. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let in pod posebnim pogojem, da oškodovancu A.K. v roku devet mesecev plača znesek neplačane preživnine v višini 1.610,24 EUR. V skladu z drugim odstavkom 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil oškodovanec s premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pot pravde, v skladu s četrtim odstavkom 95. člena ZKP pa je bil obdolženec oproščen plačilna stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, v skladu z 8. točko drugega odstavka 92. člena ZKP pa je bilo odločeno, da je obdolženec dolžan plačati potrebne izdatke oškodovanke ter potrebno nagrado in izdatke njenega pooblaščenca, o čemer bo odločeno s posebnim sklepom.

2Zoper takšno sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik, ki je v pritožbi navedel, da prvostopno sodbo izpodbija v celotnem obsegu in sicer zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, obdolženca pa oprosti plačila sodne takse.

3Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

4Bistveno kršitev določb v ZKP uveljavlja pritožba z navedbami, da je prvostopno sodišče kršilo določbe ZKP o vročanju sodnih pošiljk, saj na glavno obravnavo ni z ustreznim vabilom vabilo priče D.H., čeprav jo je zaslišalo na glavni obravnavi. Kakšno konkretno kršitev ZKP bi naj zagrešilo prvostopno sodišče s tem, ko je na izrecno željo in vztrajanje obrambe na glavni obravnavi dne 28. 8. 2017 zaslišalo obdolženčevo ženo D.H., ki je očitno na obravnavo pristopila (ne da bi jo sodišče vabilo) po navodilih obrambe, pritožnik ni pojasnil. Da bi zaradi zaslišanja navedene priče prišlo do kakršnihkoli kršitev ZKP v škodo obdolženca, pa pritožbeno sodišče tudi ob preizkusu napadene sodbe po uradni dolžnosti, ni zasledilo.

5Neutemeljena pa je pritožba obdolženčevega zagovornika tudi v delu, ko prvostopnemu sodišču očita zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Pritožbeno sodišče namreč nima nobenih pomislekov o pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je tudi zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče se zato v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na ustrezne razloge izpodbijane sodbe, s katerimi soglaša, zato le še v zvezi s pritožbenimi navedbami obdolženčevega zagovornika, ki se nanašajo na odločilna dejstva, dodaja naslednje:

6Obdolženi je za tem, ko že za mesec september 2014 ni plačal preživnine za svojega sina, dne 13. 11. 2014 sklenil pogodbo o leasingu za avtomobil VW Touran in istega dne, torej 13. 11. 2014 je v zvezi z navedeno pogodbo plačal tudi polog v višini 2.800,00 EUR. Nobenega dvoma torej ni, da je obdolženec konec leta 2014 razpolagal z več kot zadostnimi finančnimi sredstvi za plačilo preživnine, pa se je raje kot za plačilo preživnine odločil za nabavo vozila. In kot je v to v točki 12 svoje sodbe navedlo tudi že prvostopno sodišče, so bili obroki za leasing tudi v letih 2015, 2016 in 2017 sproti, oziroma z manjšimi zamiki in tudi za nazaj, redno poravnavani.

7Da je obdolženec razpolagal s finančnimi sredstvi in bi torej preživnino, v kolikor bi tak namen dejansko imel, lahko poravnal, pa nenazadnje izhaja tudi iz dejstva, da je obdolženec v mesecih februar in marec 2015 v Portorožu na bankomatu dvigoval večje zneske gotovine in sicer 6. 2. 2015 - 630,00 EUR, 6. 3. 2015 pa v znesku 700,00 EUR. Nobenega dvoma torej ni, da je obdolženi razpolagal s finančnimi sredstvi, ki pa jih ni porabil za plačevanje preživnine temveč zase in za lastne potrebe. Da bi obdolženec zmogel plačevati sicer nizko odmerjeno preživnino pa nenazadnje izhaja tudi iz izpovedbe obdolženčeve žene, ki je povsem določno izpovedala, da bi v primeru, če bi se zakonita zastopnica in sin obnašala drugače dovolila, da bi obdolženec skrbel za sina in bi že nekako spravili skupaj tistih 50,00 EUR, vendar za otroka, ki ga niti enkrat na leto ne bo videla ne bodo plačevali. Tudi iz navedenega se da razbrati, da denar pri navedeni družini, vendar le ni bil tak problem, kot skuša to v pritožbi prikazati obdolženčev zagovornik.

8Sicer pa je obdolženec, kot je razvidno iz pogodbe o finančnem leasingu dne 27. 9. 2011 sklenil tudi pogodbo o leasingu za osebno vozilo Renault Clio, ter se zavezal plačevati mesečne obroke po 165,07 EUR, pri čemer so bile 25. 9. 2017 vse pogodbene obveznosti iz tega naslova poplačane in zaključene, po evidencah leasingodajalca pa so bila vsa plačila izvedene s strani leasingojemalca, se pravi obdolženega M.H., razen pri zadnjih dveh plačilih, ko je bil plačnik (2 x po 160,00 EUR) V.B., kar izhaja tudi iz odgovora leasingodajalca in priloženega izpisa plačil. Ob navedenem ter ostalih razlogih, ki jih v podkrepitev svojih zaključkov navedlo že prvostopno sodišče, pa pritožba obdolženčevega zagovornika s prikazovanjem, kako pritožnik ni imel na voljo dovolj sredstev za plačevanje preživnine in da torej za plačevanje preživnine ni imel možnosti, nikakor ne more prepričati. Pa tudi pritožbeno sklicevanje na zapisnik za avto, z dne 9. 1. 2017 (ki je bil podpisan za tem, ko je državno tožilstvo zoper obdolženca že vložilo obtožni predlog), iz katerega izhaja, da je obroke za plačevanje leasinga prevzela obdolženčeva mati, ob razlogih, ki jih je v tej smeri navedlo že prvostopno sodišče, ne more vzbuditi prav nobenega dvoma pravilnosti zaključkov prvostopnega sodišča.

9Glede na navedeno, in ker pritožba obdolženčevega zagovornika tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, je bilo potrebno pritožbo tudi v delu, ko graja na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, zavrniti kot neutemeljeno.

10Odločbe o kazenski sankcij pritožba ni napadala, zato je izpodbijano sodbo v tem delu pritožbeno sodišče preizkusilo po uradni dolžnosti. Preizkus je pokazal, da ni nobene podlage za spremembo odločbe o kazenski sankciji v korist obdolženca. Pri odmeri kazni so namreč v zadostni meri prišle do izraza tako olajševalne kot obteževalne okoliščine, in je obdolžencu na prvi stopnji izrečena kazenska sankcija povsem primerna in pravična.

11Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče tudi pri uradnem preizkusu prvostopne sodbe ni ugotovilo kršitev zakona (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

12Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka. Obdolženec je namreč prejemnik socialne pomoči.