VSM Sodba II Kp 9318/2011

I. Pritožba obsojenega A.G. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojeni se oprosti plačila sodne takse.

1Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje predlog obsojenega A.G., z dne 8. 1. 2018, za izrek enotne kazni po sodbah Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 9318/2011 z dne 2. 12. 2014 in Okrajnega sodišča v Mariboru III K 42209/2016 z dne 17. 10. 2017, zavrnilo.

2Zoper takšno sodbo se je pritožil obsojeni, ki se v pritožbi zavzema za združitev kazni in hkrati predlaga pritožbenemu sodišču, da se mu izrek enotne zaporne kazni izvrši z delom v splošno korist.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje iz napadenega sklepa, ki pravilno ugotavlja, da v obravnavani zadevi niso podani pogoji za izrek enotne kazni. Sodišče prve stopnje namreč ugotavlja, da je obsojeni kazen po sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 9318/2011 z dne 2. 12. 2014 že v celoti prestal, preden je storil kaznivo dejanje, za katerega je bil obsojen s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru III K 42209/2016 z dne 17. 10. 2017 in da zato niso podani pogoji iz člena 55/I Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Navedba, da je obsojeni kazen po sodbi I Ks 9318/2011 z dne 2. 12. 2014 v celoti prestal, sicer ni točna, saj je bil iz prestajanja kazni po navedeni sodbi predčasno odpuščen dne 24. 4. 2015. Ker pa je čas pogojnega odpusta že potekel, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da ni več pogojev za izrek enotne kazni.

5Sicer je potrebno povedati, da predčasen odpust iz Zavoda za prestajanje kazni ne more vplivati na iztek kazni, ki je odvisen od datuma nastopa kazni in od višine kazni, določene s pravnomočno sodno odločbo, saj se kazen izteče z dnem, ko bi bila prestana, če predčasnega odpusta ne bi bilo. Glede na navedeno in ker je obsojeni kazen enajst mesecev zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 9318/2011 z dne 2. 12. 2014 prestal, oziroma je potekel tudi čas pogojnega odpusta, preden je storil kasneje obravnavano kaznivo dejanje po sodbi Okrajnega sodišča v Mariboru III K 42209/2016 z dne 17. 10. 2017, pogoji za izrek enotne kazni niso podani, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

6Obsojeni, ki se v pritožbi zavzema za izrek enotne kazni, ter se pri tem sklicuje na predlog tožilstva, ne more biti uspešen. Tožilstvo je namreč v svojem predlogu sodišču prve stopnje predlagalo združitev kazni v primeru, da so zato izpolnjeni zakonski pogoji. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v obravnavani zadevi ni pogojev za izrek enotne kazni, zavzemanje pritožnika za združitev kazni oziroma izrek enotne kazni ne more biti uspešno. Zato okoliščine, na katere se v pritožbi sklicuje, da bi rad postal koristen družbi, ter pomagal svoji družini in skrbel za otroke, ne morejo spremeniti odločitve sodišča prve stopnje iz napadene sodbe.

7Prav tako ne more biti uspešen obsojeni, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da mu namesto zaporne kazni izreče alternativno prestajanje kazni zapora z delom v splošno korist, saj o tem predlogu ne more odločati pritožbeno sodišče, ampak o takšnem predlogu odloča sodišče prve stopnje, ki je v obravnavani zadevi izdalo sodbo.

8Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev na katere je dolžno paziti skladno z določilom člena 383/I Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), je o pritožbi obsojenega odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

9Izrek o stroških pritožbenega postopka in sicer plačilo sodne takse temelji na določilu členov 95/IV v zvezi s členom 98/I ZKP, pri čemer je pritožbeno sodišče upoštevalo materialne in družinske razmere obsojenca.