VSM Sodba II Kp 15899/2016

I. Pritožba zagovornika obdolženega A.G. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse.

1Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo II K 15899/2016 z dne 5. 12. 2017 obdolženega A.G. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine v sostorilstvu po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s prvim odstavkom 204. člena in v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 ter mu po členih 57 in 58 KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, s katero mu je določilo kazen šest mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ga je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona.

2Proti tej sodbi se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžencu v okviru pogojne obsodbe določi nižjo zaporno kazen, obdolženca pa oprosti plačila sodne takse, ker je upravičenec do BPP.

3Pritožba ni utemeljena.

4Preizkus zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da je sodišče prve stopnje obdolžencu za obravnavano kaznivo dejanje izreklo po vrsti in višini povsem primerno kazensko sankcijo. Za izrek pogojne obsodbe se je odločilo, ker je mnenja, da bo ta na obdolženca v zadostni meri vplivala, da v bodoče ne bo ponavljal kaznivih dejanj, pri odmeri z njo določene kazni zapora šest mesecev pa kot olajševalno okoliščino upoštevalo, da doslej še ni bil kaznovan za nobeno kaznivo dejanje. Obteževalnih okoliščin ni našlo. V obrazložitvi sodbe (točka 2) je še zapisalo, da je pri izbiri in odmeri kazenske sankcije upoštevalo tudi težo kaznivega dejanja in vse okoliščine, v katerih je bilo storjeno. Navedeno je razumeti, da je upoštevalo, da je dejanje storil v opitem stanju, kakor tudi, da ga je kasneje obžaloval in se kesal, kar navaja pritožba, ko se zavzema za določitev še nižje zaporne kazni v okviru izrečene pogojne obsodbe. Obdolženec se je namreč zagovarjal, da je pred storitvijo kaznivega dejanja zaužil večjo količino alkohola, da se dejanja ne spominja, da ima prepoved uživanja alkoholnih pijač zaradi epilepsije in da vsak dan jemlje močne tablete. Zaradi takega njegovega zagovora je sodišče pritegnilo izvedenca psihiatrične stroke, ki je ugotovil, da je obdolženi vajen učinka alkohola, saj je po svojih izjavah z njim že imel izkušnje, da je dejanje imelo svoj smisel, da ni bilo naključno, niti nenavadno ali celo bizarno, je pa bil zaradi vpliva alkohola oslabljen obdolženčev nadzor misli in hotenj, vendar ne bistveno, kar vse je povzelo v razloge sodbe (točka 8). Ko se pritožba zavzema za določitev nižje kazni zapora od določene v prvostopni sodbi, prezre težo storjenega kaznivega dejanja, ki se kaže v okoliščini, da je obdolženi dejanje storil v sostorilstvu skupaj s posebej obravnavanim starejšim mladoletnikom in po predhodnem dogovoru, kot je to razvidno iz opisa kaznivega dejanja. Navedeno daje storjenemu kaznivemu dejanju večjo težko, kot mu ga pripisuje pritožba in ne dopušča izreka blažje kazenske sankcije od tiste, ki jo je izreklo sodišče prve stopnje. Zato pritožba zagovornika ne more biti uspešna.

5Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi zagovornika odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

6Izrek o oprostitvi plačila sodne takse temelji na določbah četrtega odstavka 95. člena in prvega odstavka 98. člena ZKP in je posledica dejstva, da je obdolženi nezaposlen in prejemnik socialne pomoči v višini 202,00 EUR ter bi z naložitvijo plačila sodne takse bilo ogroženo njegovo preživljanje.