VSM Sodba II Kp 29724/2016

I. Pritožba zagovornika obdolženega M.K. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka in sicer sodne takse, nagrada in potrebni izdatki zagovornika obdolženega pa bremeni proračun.

1Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega M.K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu na podlagi člena 57 KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, s katero mu je z uporabo omilitvenih določil določilo kazen devet mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje obdolženega oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter stroškov postavljenega zagovornika po prvem odstavku 97. člena ZKP. Na podlagi petega odstavka 186. člena KZ-1 je sodišče prve stopnje obdolžencu odvzelo prepovedano drogo konopljo v neto količini 878 g.

2Zoper takšno sodbo se je pritožil zagovornik obdolženega zaradi kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma napadeno sodbo razveljavi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Zagovornik obdolženega uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, ko navaja, da v izreku napadene sodbe opisano dejanje ne izpolnjuje zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1. S takšnimi pritožbenimi navedbami pritožnik meri na kršitve kazenskega zakona iz člena 372/1 ZKP. Uveljavljana kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni podana, saj ima opis obdolžencu očitanega dejanja, kot izhaja iz izreka napadene sodbe, vse zakonske znake kaznivega dejanja iz člena 186/I KZ-1, ko se obdolžencu med drugim očita, da je v kritičnem obdobju neupravičeno in brez ustreznega dovoljenja proizvedel oziroma gojil pet sadik konoplje v skupni neto teži 878 g. Kot izhaja iz prvega odstavka 186. člena KZ-1 lahko stori navedeno kaznivo dejanje kdor neupravičeno proizvaja, predeluje ali ponuja na prodaj, ali zaradi prodaje kupuje, hrani ali prenaša, ali posreduje pri prodaji ali nakupu, ali kako drugače neupravičeno daje v promet substance ali preparate, ki so razglašeni za mamila. Iz navedenega izhaja, da se obravnavano kaznivo dejanje lahko stori z več alternativno določenimi izvršitvenimi ravnanji, med katerimi je prva med njimi proizvodnja mamil, kar pomeni dejavnost storilca, ki vodi v neposredni proizvod, to je v izdelavo oziroma gojenje mamila. Prav to se obdolžencu očita in je v izreku napadene sodbe dejanje obdolženca jasno konkretizirano, iz takšnega opisa pa so razvidni tudi vsi zakonski znaki kaznivega dejanja iz člena 186/I KZ-1. Zato ne more biti govora o tem, da obdolžencu očitano kaznivo dejanje nima vseh njegovih zakonskih znakov, kot to v pritožbi trdi zagovornik, ki ne more biti uspešen niti, ko se sklicuje na sodno prakso in odločbe Vrhovnega sodišča RS. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da znaki kaznivega dejanja iz člena 186/I KZ-1 opredeljuje kot kaznivo neupravičeno proizvodnjo substance, ki je razglašena kot prepovedana droga, torej proizvodnjo slednje brez ustreznega dovoljenja, kar je obdolženi s svojim ravnanjem uresničil in kar se mu tudi očita, kot to izhaja iz izreka napadene sodbe. Zato pritožba zagovornika, ki skuša minimalizirati obdolženčevo ravnanje ter se pri tem sklicuje na majhno količino droge, kar dokazuje, da ta ni bila namenjena širšemu krogu ljudi oziroma ne potrjuje tega, da je obdolženi drogo proizvajal z namenom nadaljnje prodaje in da pri obdolžencu ni podan naklep, ne more biti uspešna. S takšnimi pritožbenimi navedbami namreč zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona kot posledico zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Takšna kršitev pa ni mogoča, saj kršitev kazenskega zakona vselej predpostavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, le kazenski zakon ni uporabilo ali pa ga je uporabilo napačno.

5Uspešen pa tudi ne more biti zagovornik, ki sodišču prve stopnje očita, da je dejansko stanje ugotovilo zmotno in nepopolno. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo ter na tej podlagi obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja, kar je v napadeni sodbi tudi ustrezno obrazložilo. S temi razlogi pa soglaša tudi pritožbeno sodišče, ki le še glede na pritožbene navedbe zagovornika obdolženca dodaja:

6Bistvo pritožbe je v navedbi, da obdolženi drogo ni proizvajal zato, da bi jo prodajal naprej, da pri obdolžencu ni podan naklep ter se sklicuje na predlog o postavitvi izvedenca, ki bi ugotovil oziroma ocenil obdolženčevo prištevnost.

7Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Kot že navedeno se obdolžencu očita zgolj proizvodnja prepovedane droge, ne pa tudi njena prodaja. Sodišče prve stopnje je obdolženca spoznalo za krivega zaradi proizvodnje prepovedane droge in ne zaradi nadaljnje prodaje in so zato razlogi napadene sodbe v tej smeri odveč, pritožbene navedbe zagovornika pa neupoštevne. Ker iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da znaša obdolžencu zasežena konoplja in sicer njena neto teža 878 g, ne more biti govora o majhni količini, zato je zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženec prepovedano drogo proizvajal oziroma gojil, pravilen, pritožbeni pomisleki v tej smeri pa neutemeljeni. Uspešen pa tudi ne more biti zagovornik, ko se sklicuje na zavrnjeni dokazni predlog o postavitvi izvedenca, ki bi ocenil obdolženčevo prištevnost. V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo ocenilo njihovo relevantnost, pri tem pa ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, ko oceni, da predlagani dokaz ni materialno pravno in procesno relevanten, kar je primer tudi v obravnavani zadevi, zato je sodišče prve stopnje dokazni predlog utemeljeno zavrnilo, kar je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo. Zaradi zavrnitve navedenega dokaznega predloga pa dejansko stanje ni bilo ne zmotno ne nepopolno ugotovljeno, saj okoliščina, da je obdolženi končal prilagojen srednješolski program, ne nakazuje na kakršnokoli okrnjenost obdolženčeve prištevnosti, na katero se sicer obdolženi ni niti skliceval tekom svojega zagovora, sodišče prve stopnje pa glede na obdolženčevo splošno izobrazbo in njegovo podajanje zagovora na glavni obravnavi ni imelo razloga, da bi podvomilo o obdolženčevo prištevnost. Obdolženi je namreč v svojem zagovoru jasno povedal, da ve, da gojenje konoplje ni dovoljeno, okoliščina kje je dobil sadike konoplje, pa ne izključuje obdolženčeve kazenske odgovornosti za storjeno kaznivo dejanje. Ker zagovornik v pritožbi v bistvu podaja lastno oceno izvedenih dokazov, ter se sklicuje na zagovor obdolženca, kateremu utemeljeno ni sledilo sodišče prve stopnje, ne more biti uspešen. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja, pravilno ugotovilo tudi obdolženčevo krivdo in sicer direktni naklep, kar je v napadeni sodbi tudi ustrezno obrazložilo.

8Iz navedenih razlogov, in ker pritožba zagovornika niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo prvostopni obsodilni izrek, je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornika odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

9Zagovornik se sicer ne pritožuje zoper odločbo o kazenski sankciji, pritožbeno sodišče pa je napadeno sodbo skladno z določilom člena 386 ZKP preizkusilo tudi v tem delu. Ta preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in tudi ocenilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na vrsto in višino kazenske sankcije ter obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je z uporabo omilitvenih določil določilo omiljeno zaporno kazen devet mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta, saj pri obdolžencu ni našlo obteževalnih okoliščin, pravilno pa je ocenilo obdolženčevo dosedanjo nekaznovanost in je tako tudi po oceni pritožbenega sodišča izrek pogojne obsodbe utemeljen, saj bo z njo pri obdolžencu dosežen namen kaznovanja.

10Ker pritožbeno sodišče skladno z določilom člena 383/I ZKP ni ugotovilo kršitev na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zagovornika obdolženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

11Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP), po prvem odstavku 97. člena ZKP pa obremenjujejo nagrada in potrebni izdatki zagovornika obdolženca, proračun.