VDSS Sodba Psp 470/2017

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu zaradi priznanja pravice do nadomestila za invalidnost v času od 26. 7. 2013 do 13. 1. 2015 in izplačila nadomestila za invalidnost v skupni višini 1.993,26 EUR za navedeno obdobje (I. točka izreka), odpravilo dokončno odločbo tožene stranke z dne 25. 10. 2016 in prvostopenjsko odločbo tožene stranke z dne 24. 8. 2016 (II. točka izreka) ter toženki naložilo, da v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe izda nov upravni akt o predlogu tožeče stranke za razveljavitev oziroma spremembo dokončne odločbe OE A. št. ... z dne 1. 8. 2013 (III. točka izreka). Štelo je, da je tožena stranka pri zahtevku tožnice, da se odpravi izpodbijana odločba z dne 1. 8. 2013 napačno uporabila materialno pravo v zvezi s 183. členom ZPIZ-2.

2Zoper odločitev v II. in III. točki izreka sodbe se zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitev pravil postopka pritožuje tožena stranka. Meni, da sodišče ni imelo nobene pravne podlage za odpravo izpodbijanih odločb, kakor tudi ne za vrnitev zadeve toženi stranki v ponovno upravno odločanje, s čimer je zagrešilo kršitve pravil postopka. Napačen je napotek toženki, da mora predlogu tožnice ugoditi z učinkom za naprej, to bi pomenilo od 14. 4. 2016 dalje, kar pa tožnica sploh ni zahtevala ter bi tako šlo za odločanje mimo njenega zahtevka. Poseženo pa bi bilo še v eno pravnomočno odločbo tožene stranke z dne 4. 2. 2016, na podlagi katere se tožnici od 4. 9. 2015 dalje ponovno izplačuje nadomestilo za invalidnost zaradi ustrezne zaposlitve. Pritožba še poda kronološki pregled zadeve v predsodnem postopku.

3Tožnica je podala odgovor na pritožbo, v katerem meni, da je potrebno zavrniti pritožbo tožene stranke, saj je ta v nasprotju z zakonom odločila o prenehanju izplačevanja nadomestila, ker je to možno le ob sočasnem priznanju in odmeri nove denarne dajatve. Sodišče je tudi pravilno štelo, da neprava obnova učinkuje le za naprej, kar pa ne pomeni, da zaradi napačno uporabljenega materialnega prava odločbe ni mogoče spremeniti, le učinkovanje tako spremenjene odločbe velja za naprej.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih zatrjevanih v pritožbi.

6Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 25. 10. 2016, s katero se je zavrnila pritožba tožnice zoper odločbo Območne enote A. z dne 24. 8. 2016. S slednjo se je zavrnil predlog tožnice za razveljavitev oziroma spremembo dokončne odločbe Območne enote A. z dne 1. 8. 2013.

7Z odločitvijo sodišča prve stopnje, da se napadeni odločbi odpravita in da je toženka dolžna nato izdati nov upravni akt o predlogu tožnice za razveljavitev oziroma spremembo dokončne odločbe z dne 1. 8. 2013, sodišče prve stopnje ni poseglo v pravnomočno odločbo tožene stranke z dne 4. 2. 2016, saj je zgolj naložilo toženi stranki, da po odpravi odločb ponovno odloči o predlogu tožnice za razveljavitev oziroma spremembo dokončne odločbe z dne 1. 8. 2013. V čem naj bi s tem sodišče kršilo pravila postopka pritožba ne pove. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem zgolj dodaja, da je imelo sodišče prve stopnje podlago v 82. členu ZDSS-1, upoštevajoč, da je odločbi odpravilo in tako se šteje, da o zahtevku tožnice še ni bilo odločeno.

8Napotilu sodišča v 8. točki izpodbijane sodbe, da je toženec dolžan, v 30 dneh po pravnomočnosti te sodbe, izdati nov upravni akt o takšnem predlogu, z napotilom, da mu mora ugoditi in odločbo z dne 1. 8. 2013 razveljaviti z učinkom od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, je v skladu s 183. členom ZPIZ-2. Odločba, izdana na podlagi prvega odstavka 183. člena učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, pa od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe.

9Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v določbi 183. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami). Ta določa, da lahko dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala.

10V predmetni zadevi se spor nanaša na zahtevek tožnice, da se ob uporabi 183. člena ZPIZ-2 dokončna in pravnomočna odločba tožene stranke z dne 1. 8. 2013 razveljavi ali spremeni. Takšno zahtevo je namreč podala tožnica toženi stranki dne 11. 4. 2016. Toženki je očitala, da je s citirano odločbo bilo napačno uporabljeno materialno pravo, ko ji je bilo ustavljeno nadomestilo za invalidnost z dnem 25. 7. 2013.

11Sodišče je pravilno razlogovalo, da je bilo pri izdaji odločbe z dne 1. 8. 2013 napačno uporabljeno materialno pravo, saj tožnici, ki ji je bila iz invalidskega zavarovanja priznana že nova pravica (to je pravica do premestitve na drugo delovno mesto z novimi stvarnimi omejitvami), vse do njene realizacije in s tem povezane pravice do nadomestila ter izplačevanja takšnega nadomestila, ni bila izplačevana že prej pridobljena pravica do nadomestila za invalidnost. Dokler delodajalec tožnici ni zagotovil dela na delovnem mestu, ki ustreza novo priznanim omejitvam, je tožnici še vedno zagotavljal opravljanje dela na delovnem mestu, ki ustreza omejitvam po prejšnji invalidski odločbi in je tako bil začetek izplačevanja nadomestila za invalidnost po novi invalidski odločbi odvisen od začetka dela na drugem delovnem mestu, ki ustreza novim stvarnim omejitvam in takrat je tudi konec izplačevanja nadomestila za invalidnost na podlagi prejšnje invalidske odločbe. Ta je torej odvisen od prenehanja dela na delovnem mestu v skladu s prvotno invalidsko odločbo. Gre za ustaljena stališča iz sodne prakse (sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 128/2010 z dne 7. 3. 2011), sodba VIII Ips 238/2012 …). Tako ni mogoče pritrditi toženi stranki, da je 183. člen ZPIZ-2 pravilno uporabila, ko je zavrnila predlog tožnice za razveljavitev oziroma spremembo dokončne odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, Območna enota A. št. ... z dne 1. 8. 2013. Napačno je bilo uporabljeno materialno pravo pri izdaji te odločbe pravilno.

12Že sodišče prve stopnje je v obrazložitvi pravilno navedlo, da institut neprave obnove iz 183. člena ZPIZ-2 omogoča le razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe, pri izdaji katere je bila storjena napaka v škodo zavarovanca ali zavoda. Z razveljavitvijo se ne odpravijo pravne posledice, ki so iz odločbe že nastale, temveč se zaradi njene razveljavitve le prepreči nastanek novih pravnih posledic.

13Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče, upoštevajoč 353. člen ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.