VSC Sodba II Kp 49899/2013

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo pod točko 1) prvoobtoženega B. G. na podlagi 1. točke člena 358 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe po obtožnici ODT Celje, opr. št. Kt 1/182-2011 z dne 6. 10. 2015 zaradi storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. KZ-1. Pod točko 2) izpodbijane sodbe pa je v izreku imenovano obdolženo pravno osebo na podlagi 1. točke člena 358 ZKP oprostilo obtožbe zaradi storitve poslovne goljufije po prvem odstavku člena 228 KZ-1 v zvezi z določbami 3. točke 4. člena in 9. točke 25. člena ZOPOKD. Na podlagi tretjega odstavka člena 105 ZKP je oškodovano družbo Z. d.o.o. Celje z njenim celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, v skladu s prvim odstavkom člena 96 ZKP pa še odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka člena 92 ZKP ter potrebni izdatki obtoženca, potrebni izdatki zakonitega zastopnika pravne osebe ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika, obremenjujejo proračun.

2S tako odločitvijo se ne strinja okrožni državni tožilec in v pravočasno vloženi pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog kršitve zakona (2. točka člena 370 ZKP v zvezi s členom 372 ZKP) in predlaga, da se pritožbi ugodi in se oprostilna sodba razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v ponovljen postopek.

3Prvoobtoženi B. G. je na tako vloženo pritožbo vložil dne 22. 2. 2018 odgovor, v katerem navaja, da je pritožbeno izpodbijana sodba pravilna in zakonita, ker v njej zapisanim razlogom za oprostilno sodbo po 1. točki člena 358 ZKP ni moč očitati kakršnekoli kršitve zakona, zato predlaga, da se pritožba ODT kot neutemeljena zavrne.

4Pritožba ni utemeljena.

5Iz razlogov za oprostilno sodbo po 1. točki člena 358 ZKP iz izpodbijane sodbe izhaja, da v izreku opisano izvršitveno ravnanje preslepitve, ki naj bi bilo storjeno med izvajanjem pogodbe o najemu poslovnih prostorov ob sklenitvi aneksa k tej pogodbi dne 13. 4. 2010 ni zadostno konkretizirano. Opis zakonskega znaka preslepitve, torej konkretnega ravnanja prvo obtoženega B.G.nima navedbe konkretnih okoliščin in sicer tistih, na podlagi katerih bi sodišče lahko presojalo, v čem je sploh bila pri izvajanju tega posla preslepitev obtoženca, na kakšen konkreten način je pri zaposlenih in predstavniku oškodovane družbe vzbudil lažen vtis, da bodo obveznosti izpolnjene, torej, da bodo računi za najemnino plačani in da bodo plačani tudi obroki že zapadlih in neplačanih obveznosti do oškodovanke. Opis dejanja v obtožnici je brez konkretizacije takšnih konkretnih lažnivih zatrjevanj, ki naj bi pri oškodovanki ustvarile vtis zmote, zaradi katere naj bi oškodovanka tudi sklenila z obtožencem aneks v obliki notarskega zapisa št. SV 302/2010 z dne 13. 4. 2010. Navedba ravnanj, ki jih je prvostopno sodišče opredelilo kot pogodbena, pa niso dovolj za očitek o storitvi kaznivega dejanja poslovne goljufije. Po oceni prvega sodišča namreč le tipična ravnanja pogodbenih strank zaradi svojstvenih okoliščin, v katerih so bila storjena, kar pa mora izhajati tudi iz opisa konkretnega protipravnega ravnanja, omogočajo sklepanje na obstoj preslepitve in preslepitvenega namena, v nasprotnem primeru pa gre za civilnopravno razmerje med strankami, ne pa kaznivo dejanje. Ker je torej po oceni prvostopnega sodišča preslepitev v zakonski dikciji kaznivega dejanja poslovne goljufije naveden le abstraktno, ne pa z natančno navedbo konkretnih ravnanj obtoženca o tem, kako je le-ta ravnal, s kakšnimi ravnanji je sploh uresničil ta zakonski znak preslepitve, ki ga je kot takega zaradi natančnega opisa obdolženčevih ravnanj brez kakršnihkoli pomislekov prepoznati kot preslepitev, je zaključilo, da gre sicer v obtoženčevem primeru za pogodbeno razmerje, ki ni bilo med strankama izpolnjeno, čemur pa lahko sledijo le sankcije, ki so predvidene za civilnopravna razmerja.

6Pritožba se s takimi zaključki ne strinja in meni, da so v opisu obtožbe navedbi o preslepitvi poslovnega partnerja navedene v takem obsegu, ki potrjujejo obstoj očitanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228 KZ-1. Opozarja, da pri tem ne gre spregledati, da je bilo med družbo T. d.o.o. kot najemnikom in Z. d..o. Celje kot najemodajalcem vzpostavljeno medsebojno poslovno razmerje že s sklenitvijo najemne pogodbe z dne 13. 1. 2004 in da sta torej oba subjekta medsebojno poslovala. Ob tem sta se stranki tudi zavedali, kakšne so njune medsebojne pravice in obveznosti, iz podatkov v spisu pa še izhaja, da se T. d.o.o. svojih obveznosti ni držal, da ni redno plačeval mesečne najemnine ter obratovalnih in funkcionalnih stroškov, zato je najemodajalec terjal, da se že zapadli zneski poravnajo in da se izpolnjuje pogodbene obveze, kar je privedlo tudi do sklenitve aneksa v obliki notarskega zapisa, opr. št. SV 302/2010 pri notarju G. K. Do sklenitve takšnega aneksa pa je prišlo iz jasnega razloga izključno na strani T. d.o.o., da se prepreči odpoved najemne pogodbe ter gospodarski družbi in prekinitev obstoječega najemnega razmerja z izpraznitvijo najetih prostorov. Zato po oceni pritožbe prav sklenitev aneksa z zavezo, da bo najemojemalec v prihodnje poravnal vse zapadle obveznosti in redno naprej plačeval tudi tekoče obveznosti v zadostni meri konkretizira ravnanje obeh obtožencev v obsegu obstoja poslovne goljufije in da ne gre zgolj za obstoj civilnopravnega razmerja.

7Take pritožbene navedbe, s katerimi pritožba meri na kršitev kazenskega zakona (2. točka prvega odstavka člena 370 ZKP v zvezi s 1. točko člena 372 ZKP), so neutemeljene. Skladno s pritožbenimi navedbami iz izreka izpodbijane sodbe in tudi iz obrazložitve le-te izhaja ugotovitev, da je prvoobtoženi B. G., kot prokurist drugoobtožene družbe T. d.o.o. bil navzoč pri sklenitvi notarskega zapisa, opr. št. SV 302/2010 k pogodbi o najemu dveh poslovnih prostorov v novi dvorani pod G. ter izvajanju športne rekreativne dejavnosti, ki je sicer bila sklenjena že 13. 1. 2004, nato pa še 7. 12. 2004 (aneks št. 2, sklenjen k tej pogodbi), dne 13. 4. 2010 pa še pri sklenitvi tretjega aneksa, ki sta ga sklenili drugoobtožena ter zastopnik oškodovane družbe Z. d.o.o.. Skupno osnovni pogodbi in aneksom je bil dogovor, da bo drugoobtožena družba T. d.o.o. redno plačevala svoje mesečne obveznosti iz naslova najemnine, obratovalnih in funkcionalnih stroškov do vsakega 15. dne v mesecu, po zadnjem aneksu pa še, da bo redno plačevala tudi vse zapadle obveznosti (15.496,89 EUR), prav tako pa bo redno poravnavala tudi vse bodoče obveznosti iz tega posla, kar pa se očitno ni zgodilo, zaradi česar je zaradi delne neizpolnitve obveznosti bilo poravnano le 500,00 EUR, 23. 4. 2010 pa je nastala za oškodovano družbo skupna premoženjska škoda v višini 31.968,08 EUR.

8Prvostopno sodišče je v skladu z določbo člena 269 ZKP najprej preizkušalo, ali obtožnica obsega (2. točka člena 269 ZKP) takšen opis dejanja, iz katerega izhajajo vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja (abstraktni zakonski znaki in konkretiziran opis obtoženčevega izvršitvenega ravnanja). Glede na čas razsoje v tej zadevi je pri takšen opis v obtožnem aktu presojalo tudi z vidika spremenjene sodne prakse¹, katere sporočilo je, da mora opis v zvezi z očitkom storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije zajemati tudi takšna konkretna dejstva in okoliščine, ki sodišču omogočajo presojo ali je izvršitveno ravnanje obtoženca res tako, da predstavlja uresničitev vsaj zakonskih znakov tega kaznivega dejanja, torej tudi namena preslepitve, takšne okoliščine pa morajo biti navedene že v opisu in ni dovolj, da izhajajo iz razlogov sodbe. Pritožba v svojih pritožbenih navedbah razlogom prvostopnega sodišča o tem, da opis v obtožbi (vloženi 13. 10. 2015) ni dovolj konkretiziran, ponavlja ugotovitve prvega sodišča o tem, kako je potekal poslovni odnos med družbo T. d.o.o. in oškodovano družbo in z navedbami, da je med obema bilo vzpostavljeno medsebojno poslovno razmerje že s sklenitvijo najemne pogodbe z dne 13. 1. 2014, ko sta oba subjekta medsebojno poslovala in ko se je družba T. d.o.o. zavezala poravnati svoje mesečne pogodbe obveznosti in ni poravnavala najemnine ter obratovalnih in funkcionalnih stroškov, kar je seveda družbo Z. d.o.o., kot najemodajalec veš čas terjala in vztrajala tudi pri sklenitvi obeh naslednjih aneksov pred dokončno odpovedjo najemne pogodbe, samo še potrjuje zaključke v izpodbijani sodbi o tem, da je v konkretnem primeru mogoče govoriti le o sicer sklenjenih, a neizpolnjenih pogodbenih zavezah ene izmed pogodbenih strank. Slednje pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ne predstavlja zadostne konkretizacije uresničitve zakonskega znaka preslepitve pri očitku o storitvi kaznivega dejanja poslovne goljufije, kot je določen v prvem odstavku člena 228 KZ-1, temveč gre za tipično civilnopravno razmerje, ki očitno ni pripeljalo do izpolnitve pogodbenih zavez, zaradi česar so predvidene le civilnopravne sankcije. Zato je napačno navajanje pritožbe, da je preslepitveni namen dovolj konkretiziran že z navedbami, da je med obema družbama prišlo do sklenitve najemnega poslovnega razmerja z zavezo, da se bodo njune medsebojne obveznosti redno izpolnjevale sproti, poravnale pa se bodo tudi vse zapadle obveznosti, kajti zaveza dveh pogodbenih strank o spoštovanju medsebojnega poslovnega odnosa in pogodbenih določil je, kot izhaja iz prej citirane odločbe VS RS, s katero je bila spremenjena dotedanja sodna praksa glede presoje standardov konkretizacije preslepitvenega namena, nekaj povsem običajnega pri sklepanju civilnopravnih razmerij, med tem ko je tako, kot je pravilno obrazložilo že prvostopno sodišče za uresničitev kaznivega dejanja poslovne goljufije, standard obrazložitve preslepitve strožji in zahteva opis točno določenih okoliščin in ravnanj, na podlagi katerih je mogoče z gotovostjo sklepati, da so le-ta takšna tipična ravnanja, ki dokazujejo obstoj preslepitve oziroma preslepitvenega namena storilca. Zato sklenitev aneksa dne 13. 4. 2010 glede na prvotno sklenjeno pogodbo dne 13. 1. 2004 kljub zavezi najemojemalke, torej obtožene pravne osebe, katere prokurist je bil v času storitve očitanega kaznivega dejanja prvoobtoženi B. G., tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, ki v tem delu v celoti sprejema razloge prvostopnega sodišča, ne predstavlja v zadostni meri potrebne konkretizacije ravnanja obeh obtoženih do take mere, da bi jima bilo mogoče očitati preslepitev, zaradi česar naj bi družbi T. d.o.o. bilo še naprej dopuščeno uporabljati iste najete poslovne prostore po prej navedeni pogodbi in aneksih. Za očitek preslepitve bi moral namen biti razviden iz samega opisa obtožnega akta s takšnimi tipičnimi ravnanji pogodbenih strank, ki zaradi svojstvenih - posebnih okoliščin omogočajo zaključek na obstoj preslepitve, ne zadošča pa le abstraktna navedba o obstoju preslepitvenega namena in (ne)spoštovanja pogodbenih določil in zaveze o poravnavi zapadlih pogodbenih obveznosti, kot to izhaja iz opisa obtožnega akta oziroma izreka izpodbijane sodbe.

9Zato po oceni pritožbenega sodišča pritožbeni očitek o kršitvi zakona po 2. točki člena 370 ZKP v zvezi s členom 372 ZKP ni utemeljen, sodba sodišča prve stopnje pa je pravilna in zakonita, zaradi česar je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (člen 391 ZKP), pri čemer pa pritožbeno sodišče še dodaja, da tudi uradni preizkus (prvi odstavek člena 383 ZKP) izpodbijane sodbe ni pokazal nepravilnosti, na katere pritožbeno sodišče vselej pazi uradoma.

¹ Sodba VS RS I Ips 93283/2010