VSL Sodba in vmesna sodba ter sklep II Cp 346/2018

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v I. in II. točki spremeni tako, da se znesek 2.700,00 EUR nadomesti z zneskom 4.804,40 EUR, odločitev o obrestnem delu pa se spremeni tako, da zakonske zamudne obresti od zneska 4.400,00 EUR tečejo od 16. 3. 2011 dalje do plačila, zakonske zamudne obresti od zneska 404,40 EUR pa od 19. 3. 2011 dalje do plačila, in da je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti po temelju utemeljen v obsegu 21%.

II. Sodba se razveljavi v delu, v katerem je bil glede višine zavrnjen tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in glede odločitve o stroških postopka ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. V preostalem delu se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo III P 755/2011 z dne 9. 12. 2014 zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika. Pritožbeno sodišče je s sklepom II Cp 876/2015 z dne 1. 7. 2015¹ pritožbi tožnika ugodilo in sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2Sodišče prve stopnje je v novem sojenju delno ugodilo tožbenemu zahtevku. Toženko je obsodilo, da mora plačati tožniku 2.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2011 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Sodišče je tožniku prisodilo odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti tekom zdravljenja v višini 2.000,00 EUR in za (primarni in sekundarni) strah 700,00 EUR, Zavrnilo je odškodninski zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 6.500,00 EUR, ker je ugotovilo, da bolezen ščitnice (Basedowa bolezen)² ni v vzročni zvezi z škodnim dogodkom. Zavrnilo je tudi zahtevek iz naslova premoženjske škode v višini 750,00 EUR, ki jo tožnik uveljavlja iz naslova prevozov na zdravniške preglede in za pripravo dokumentacije za vložitev odškodninskega zahtevka, ker tožnik ni navedel dejstev in dokazov ter ni pojasnil, kako je izračunal premoženjsko škodo.

3Tožnik se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da zasliši predsednika komisije za izvedenska mnenja ... prof. dr. J. B., ki naj pojasni razloge, zaradi katerih sta različni izvedenski mnenji dr. S. H. in prof. dr. S. G. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnik na naroku 5. 11. 2015 določno opredelil materialno škodo, ki se nanaša na stroške za pripravo tožbenega zahtevka, ker je zavarovalnica odškodninski zahtevek pred pravdo zavrnila. Določeno so bili navedeni stroški kilometrine na relaciji ... do kraja institucij, kjer je imel tožnik zdravniške preglede in fizioterapijo. Razdalja je 40 km v obe smeri, kilometrina pa je 0,37 EUR na kilometer. Tožnik je prevoze opravil z lastnim vozilom, nastali pa so mu tudi stroški parkiranja, porabe goriva in drugi stroški. Tožnik je imel enainšestdeset fizioterapij, enajstkrat je bil pregledan pri splošnem zdravniku, enkrat v kardiološki ambulanti in devetkrat v ambulanti za bolezen ščitnice na polikliniki. Iz izvedenskega mnenja travmatologa dr. E. S. izhaja, da je tožnik v prometni nesreči utrpel nateg oziroma poškodbo mišic ob vratni, prsni in ledveni hrbtenici. Telesne bolečine so trajale pet mesecev. Prve štiri tedne so bile bolečine srednje hude, nato dva meseca stalne lahke z vmesnimi obdobji srednjih hudih in še dva meseca občasno lažje bolečine. Izvedenec je podrobno navedel nevšečnosti tekom zdravljenja³, ki jih sodišče ni povzelo v obrazložitvi sodbe. Sodišče je tožniku priznalo za telesne bolečine in nevšečnosti tekom zdravljenja 2.000,00 EUR, ni pa navedlo razlogov, zaradi katerih je zavrnilo zahtevek za odškodnino za to vrsto nepremoženjske škode v višini 2.500,00 EUR. Nerazumljiva je argumentacija sodišča, da tožnik nima trajnih posledic, na podlagi katere sodišče utemeljuje sorazmerno nizko odškodnino za telesne bolečine. Iz naslova strahu je sodišče priznalo tožniku odškodnino le v višini 700,00 EUR, čeprav je tožnik utrpel hud primarni strah. Do hude prometne nesreče je prišlo v tunelu, kar potrjujejo tudi fotografije, do katerih se sodišče ni opredelilo. Tovornjak je potiskal tožnikovo vozilo. Tožnik je izpovedal, da je bil po nesreči preko dneva nemiren in nezbran ter da je šele po nekaj urah lahko obvestil svojce o nesreči. Zaradi nemirnosti se je tolažil, da je to normalno, da je preživel pretres, ki ni vsakdanji in s katerim ni imel izkušenj. Tožnik je izpovedal, da se mu je slika tovornjaka nad njegovo glavo v vozilu v predoru še večkrat pojavila pred očmi. Tožnik je izpovedal, da je bil njegov strah toliko večji, ker se je bal, kdo bo skrbel za njegove otroke, ker je oče samohranilec treh otrok, žena pa mu je že pred leti umrla. Tožnik je zato utrpel hud primarni strah. Njegova izpovedba, da ga je bilo v trenutku nesreče strah za otroka, ne more utemeljevati nižje prisojene odškodnine, kot to zmotno ugotavlja sodišče v obrazložitvi sodbe. V postopku ni bilo sporno, da se je tožniku razvila bazedovka in da so se prvi znaki te bolezni začeli pojavljati še pred zaključkom zdravljenja nezgode, zaradi česar je tožnik 28. 7. 2008 opravil pregled v kardiološki ambulanti, bolezen pa je trajala do decembra 2009. Od tedaj dalje je bolezen pri tožniku v remisiji in ni aktivna, obstaja pa velika verjetnost, da se bo ponovila. V novem sojenju je sodišče pridobilo novo izvedensko mnenje prof. dr. S. G., ki se je na zaslišanju izogibala opredelitvi verjetnosti vzroka za bolezen. Zatrjevala je, da določnega odgovora ne more dati. Ko se ji je na zaslišanju predstavilo stališče sodne prakse, da se oškodovanca vzame takšnega kot je, je izvedenka navedla, da je strah, ki ga je tožnik utrpel v prometni nesreči, možen vzrok nastanka bolezni. Posamezne vzroke mora sodišče presojati s stopnjo vsaj 50% verjetnosti, česar sodišče pri odločitvi ni upoštevalo. Sodišče v sodbi ne pojasni, na podlagi katerih dejstev je ugotovilo, da ne obstaja vzročna zveza med stresom tožnika zaradi škodnega dogodka in boleznijo. Sodišče se sklicuje na izvedenska mnenja pri ugotavljanju vzročne zveze, čeprav gre za pravno vprašanje. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo predlog, da se tožnika dodatno zasliši. Tožnik bi lahko izpovedal, da je vzrok za nastop bolezni škodni dogodek. Pojasnil bi, da ne kadi, ne pije alkohola, ne jemlje zdravil, kar bi potrdilo odsotnost drugih dejavnikov za razvoj bolezni, kar bi pomenilo, da je dokazana vzročna zveza med stresom in boleznijo. Genska predispozicija tožnika na vzročno zvezo v škodo tožnika ne more vplivati. Sodišče Basedowi bolezni pripisuje genetsko nagnjenost, pri tem pa prezre, da je prav genetska zasnova tista, ki zajema pojem "oškodovanca takšnega, kot je", endogeni dejavniki pa so tisti, ki pripomorejo k razvoju bolezni že na osnovi genetske zasnove, pri čemer so prav vsi ti dejavniki razen stresa ob škodnem dogodku pri tožniku izključeni. Procentualni izračun sodišča, na podlagi katerega je izključilo vzročno zvezo med boleznijo in stresom, je zmoten. Po takšnem stališču odgovorna oseba v nobenem primeru ne bi odgovarjala za nastanek bolezni, ker vzročne zveze med dejavnikom in pojavom bolezni ni moč potrditi. Po dopolnitvi izvedenskega mnenja, ki ga pravdni stranki nista zahtevali, je tožnik pridobil oceno vrhunskih svetovnih strokovnjakov dr. W. in dr. K. Tožnik se z vzroki svoje bolezni intenzivno ukvarja že več let in ima medicinsko znanje, saj je zobozdravnik, zato je ob pregledu izvedenskega mnenja in njegove dopolnitve dvomil v pravilnost interpretacije člankov navedenih avtorjev v izvedenskem mnenju. Avtorja sta mu odgovorila, kakšna je pravilna interpretacija in kakšna so dognanja medicinske stroke v zvezi z vzrokom nastanka njegove bolezni. Tožnik je njuna odgovora vložil v spis v prevodu na naroku 8. 6. 2017. Sodišče ob zaslišanju izvedenke ni dopustilo, da se listini izvedenki predočita, da bi se izvedenka lahko opredelila do vsebine teh navedb, ki jih po prepričanju tožnika izvedenka napačno interpretira v mnenju. Tožnik je listine izvedenki pokazal, še preden je sodišče sprejelo sklep, da so te listine vložene prepozno. Ker mu tega sodišče ni dovolilo, je bila tožniku kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic. Sodišče tudi ni sprejelo sklepa, da so bile listine vložene prepozno. Tožnik je pojasnil, zakaj je te listine vložil šele na naroku 8. 6. 2017, saj ni mogel pričakovati, da bo izvedensko mnenje v nasprotju z dognanji medicinske stroke in da bo zmotna interpretacija del dr. W. in dr. K. Dr. S. H. je v nasprotju s prof. dr. S. G. izpovedal, da drugih sprožilnih dejavnikov razen stresa pri tožniku ni ugotovil, do teh ugotovitev pa se izvedenka na zaslišanju ni želela opredeliti, sodišču pa se očitno ta razhajanja niso zdela zadosten razlog za postavitev novega izvedenca. Ta dejstva bi morala pri sodišču vzbuditi dvom v korektnost in pravilnost mnenja prof. dr. S. G., zato bi sodišče moralo imenovati novega izvedenca. Če namreč ... fakulteta v ... tuje avtorje zmotno interpretira, na vprašanja ne odgovarja, obenem pa podaja nasprotujoča si mnenja, potem ta ustanova ni primerna, da v sodnem postopku izdela izvedensko mnenje. Tožnik je v postopku na mnenje prof. dr. S. G. podal obsežne pripombe, ki jih je utemeljeval na strokovni literaturi, na katero se je izvedenka sklicevala. Vse pripombe je izvedenka zavrnila, zato je tožnik dvomil, da je izvedenka pravilno interpretirala strokovno literaturo v izvedenskem mnenju. Tožnik se glede pripomb na izvedensko mnenje sklicuje na vlogo z dne 10. 8. 2016, kar naj pritožbeno sodišče šteje kot del pritožbene trditvene podlage. Sodišče je zavrnilo mnenje priče prof. dr. M. Š., ker je znanec tožnika in njegov pacient, ni pa upoštevalo, da je prof. dr. S. G. kot predsednica društva od tožene stranke prejela donacijo. Prof. dr. S. G. je bila zdravnica tožnika, v izvedenskem mnenju pa navaja, da ji stanje tožnika glede drugih dejavnikov, ki vplivajo na razvoj bolezni, ni znano.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da tožnik ni upravičen do povračila prevoznih stroškov, ki jih je imel v zvezi z zdravljenjem. Tožniku je tudi priznalo prenizko odškodnino za telesne bolečine in strah. Zmotno je tudi v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek iz naslova plačila odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ker je ugotovilo, da škodni dogodek ni v vzročni zvezi s nastopom bolezni bazedovke. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), in tudi ne kršitev, ki jih navaja pritožba. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, materialnopravno pa je zmotno ugotovilo, da ne obstoji vzročna zveza med škodnim dogodkom in nastopom bolezni bazedovke.

6Neutemeljen je pritožbeni predlog, da bi bilo treba zaslišati prof. dr. J. B., da bi pojasnil nasprotja med izvedenskima mnenjema dr. S. H. in prof. dr. S. G., oziroma da bi bilo treba postaviti drugega izvedenca, ki bi se opredelil glede stresa, kot sprožilnega dejavnika tožnikove bolezni. Sodišče prve stopnje je (oba) izvedenca zaslišalo, pridobilo je dopolnitev izvedenskega mnenja in na ta način odpravilo nejasnosti, ki jih pritožba zmotno šteje kot nasprotja (glej drugi odstavek 254. člena ZPP). V mnenjih izvedencev ni nasprotij, zaradi katerih bi nastal dvom v pravilnost podanih mnenj, zato tudi ni potrebe, da bi se postavil nov izvedenec. Izvedenci so odgovorili na vsa vprašanja, na katera medicinska stroko lahko da odgovore, ki temeljijo na pravilih stroke, zato so tudi ostala nekatera vprašanja neodgovorjena. Prav iz razloga, ker so izvedenci tako prepričljivo pojasnili razloge, zaradi katerih na določena sicer ključna vprašanja ne morejo dati odgovora, pri tem pa so se argumentirano sklicevali na strokovno literaturo in ugotovitve medicinske stroke, ki temeljijo na medicinskih raziskavah, na enak način pa so tudi odgovorili na vprašanja, na katera pa je bilo po pravilih stroke mogoče dati strokovne odgovore, se izkaže, da tudi, če bi elektronski sporočili dr. W. in dr. K. ter dodatna izpovedba tožnika potrdili tista dejstva, kot jih o obstoju vzročne zveze navaja tožnik, ti dokazi ne bi mogli vzbudili dvoma v strokovnost izvedenskih mnenj⁴.

7Odvetnik, ki je pooblaščenec stranke, opravlja za stranko procesna dejanja, med drugim tudi na naroku postavlja vprašanja strankam, pričam in izvedencem. Stranka ima pravico (sama) zastaviti vprašanja zaslišanim osebam, kar je v pravdnih postopkih sicer neobičajno, saj se pričakuje, da je odvetnik kot prava vešča oseba in s škodnim dogodkom neprizadeta oseba, z vprašanji od zaslišanih oseb pridobil vse relevantne podatke, ki dokazujejo obstoj dejstev, ki jih stranka, ki jo zastopa, zatrjuje. Odvetnik ve oziroma bi moral vedeti, katera so tista pravno relevantna vprašanja, ki so potrebna za dokazovanje odločilnih dejstev, in kako jih postaviti, da jih sodišče ne bo zavrnilo, ker so kapciozna, ponavljajoča, irelevantna ali iz razloga, ker gre za trditve in ne za vprašanja zaslišani osebi. Iz zapisnika naroka z dne 8. 6. 2017 izhaja, da je tožnik zastavljal izvedenki številna vprašanja prav na opisan način, zato sodišče teh vprašanj tožnika izvedenki utemeljeno ni dopustilo⁵.

8Neutemeljene so pritožbene trditve, da bi sodišče moralo dopustiti, da se kot dokaz upoštevata oceni vrhunskih svetovnih strokovnjakov dr. W. in dr. K. glede bolezni bazedovke, ki naj bi potrdila oceno tožnika, da je stres, kot posledica nesreče, izključni (edini) vzrok za nastop bolezni in da ju je izvedenka prof. dr. S. G. v izvedenskem mnenju napačno interpretirala. Dokaza sta bila predložena po prvem naroku, po osmih mesecih od izdelave dopolnitve izvedenskega mnenja⁶, v katerem je Komisija za ... izvedenska mnenja odgovorila na dodatna vprašanja tožnika tudi v zvezi s strokovno literaturo, pred tem pa so bili tudi že zaslišani izvedenci, ki so izdelali prvo izvedensko mnenje. Tožnik na naroku 8. 6. 2017 ni navedel opravičljivega razloga⁷, zaradi katerega teh listin ni predložil že pred narokom, na primer, ko je predlagal zaslišanje izvedenke po izdelavi dopolnitve izvedenskega mnenja. Ti dve „strokovni sporočili“ tudi nista izvedenski mnenji in sta lahko le del tožnikove trditvene podlage. Neutemeljeno pritožba zatrjuje, da so bile tožniku kršene procesne pravice, ker je sodišče šele ob zaslišanju izvedenke odločilo, da teh listin ne bo upoštevalo, ker so bile vložene prepozno (prvi odstavek 286. člena ZPP)⁸. Sklep o (ne)izvedbi dokaza je sklep procesnega vodstva, ki ga sodišče lahko sprejme ali spremeni ves čas postopka (primerjaj s tretjim odstavkom 329. člena ZPP).

9Neutemeljeno se pritožba zavzema, da bi sodišče moralo postaviti za izvedenca UKC ... ali izvedenca iz tujine, saj za tak predlog ne navede nobenega utemeljenega razloga. Zatrjevana donacija tožene stranke društvu, katerega predsednica je prof. dr. S. G., in okoliščina, da se je kasneje med postopkom ugotovilo, da je izvedenka zdravnica tožnika, sta okoliščini, ki jih je pritožbeno sodišče ocenilo in ugotovilo, da ne vzbujata dvoma v nepristrankost in strokovnost izvedenke in da ne obstajajo razlogi za izločitev izvedenke (prvi odstavek 247. člena ZPP), pa tudi tožnik ni zahteval izločitve izvedenke pravočasno, kot to določa drugi odstavek 247. člena ZPP. Nenazadnje je bilo pred njenim izvedenskim mnenjem, tudi enako v okviru ... fakultete v ..., že izdelano izvedensko mnenje, zaslišani so bili izvedenci, ugotovitve vseh teh izvedencev pa se glede bistvenih strokovnih ugotovitev ne razlikujejo, kot to neutemeljeno zatrjuje pritožba.

10Pritožbeno sodišče je v sklepu II Cp 876/2015 z dne 1. 6. 2015 opozorilo tožnika, da bo moral v novem sojenju podrobno opredeliti materialno škodo, ki je nastala zaradi zdravljenja poškodb in da del materialnih stroškov, ki jih uveljavlja, predstavlja del (pred)pravdnih stroškov⁹. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da je tožnik v novem sojenju na naroku 5. 11. 2015¹⁰ dovolj določno opredelil prevozne stroške. Tožnik je na tem naroku navajal, da je zdravniške preglede sistematično navedel že izvedenec dr. E. S. in da je opravil enainšestdeset prevozov na fizikalne terapije, enajst prevozov na preglede k splošnemu zdravniku, en prevoz je opravil zaradi kardiološkega pregleda, devet pa zaradi bolezni ščitnice. Razdalja opravljena za posamični pregled, ni štirideset kilometrov, kot zatrjuje tožnik, ampak trideset kilometrov¹¹. Tožnik zahteva, da se mu za vsak kilometer prizna kilometrina v višini 0,37 EUR. Tožnik za ta znesek ne navaja pravne ali druge trditvene podlage. Verjetno pa pravno podlago utemeljuje na tretjem odstavku 5. člena Uredbe o povračilu stroškov (v nadaljevanju Uredba), ki določa, da je delojemalec, ki na službenem potovanju uporablja lastno prevozno sredstvo, upravičen do povračila stroškov prevoza do višine 0,37 EUR za vsak prevožen kilometer. Tožnik in odgovorna oseba nista v delovnopravnem razmerju, pa tudi višina povračila iz tega člena Uredbe ne odraža dejanske škode. Glede pravične odškodnine, povezane s stroški prevozov tožnika na preglede, je mogoče uporabiti z Uredbo v delu, kjer določa višino povračila za strošek prevoza na delo, do katerega je upravičen delojemalec, če iz utemeljenih razlogov ne more uporabljati javnega prevoza. V takem primeru je delojemalec upravičen do stroškov prevoza do 0,18 EUR za vsak polni kilometer (peti odstavek 3. člena Uredbe). Tožnik glede na mesto bivanja in vrsto poškodb ni mogel uporabljati javnega prevoza, višina škode iz naslova prevoznih stroškov pa je primerljiva s povračilom stroškov delojemalcu za prevoz na delo. Tožnik je opravil dvainosemdeset prevozov. Ker je glede bolezni bazedovke upravičen do povrnitve škode v višini 21 %¹², je tožnik upravičen do povračila škode za prevoze na te preglede v višini 10,20 EUR (9x30=270x0,18=48,60x0,21=10,20), za ostale prevoze na preglede (73 pregledov; 73x30=2190x0,18=394,20) pa je upravičen do zneska 394,20 EUR (skupaj 404,40 EUR). Do drugih materialnih stroškov ni upravičen, ker njihove vrednosti ni opredeljeno navedel, predložil pa tudi ni dokazov. Iz enakih razlogov je upravičen do zakonskih zamudnih obresti od priznane materialne škode šele od vložitve tožbe.

11Sodišče prve stopnje se je pri priznanju odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti tekom zdravljenja oprlo na izvedensko mnenje dr. E. S. Sodišče je v obrazložitvi sodbe navedlo, katere preglede in terapije je imel tožnik, ni pa navedlo števila opravljenih pregledov in terapij. Ni pa dvoma, da je v tem delu v celoti sledilo mnenju izvedenca¹³. Tudi pritožbeno sodišče je upoštevalo število pregledov in fizioterapij, kot jih je navedel v mnenju izvedenec dr. E. S.¹⁴. Tožnik je ob škodnem dogodku utrpel nateg mišic ob vratni in prsni hrbtenici. Hudih telesnih bolečin ni imel. Štiri tedne je imel srednje hude telesne bolečine, nato pa še dva meseca stalno lahke bolečine, med izvajanjem fizikalne terapije in pri dnevnih aktivnostih je imel krajša obdobja srednje hudih bolečin. Po tem obdobju je imel še dva meseca občasno lažje bolečine. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodna praksa v podobnih primerih priznava odškodnine v višini od 1,75 do 3,60 povprečne plače¹⁵. V zadevi II Ips 536/2008, v kateri je bila oškodovancu za to vrsto škode priznana odškodnina v višini 3,6 povprečnih plač, je bilo ugotovljeno, da je oškodovanec imel 113 fizikalnih terapij, nosil je štirinajst dni ovratnico in da bo imel telesne bolečine tudi v bodoče, teh bolečin pa tožnik nima¹⁶. Zaradi številnih nevšečnosti tekom zdravljenja, ko je bil tožnik tudi na bolniškem dopustu in ni mogel opravljati dela v zobozdravstveni ambulanti, mu je pritožbeno sodišče prisodilo višjo odškodnino od povprečja, kot jo sicer priznava sodna praksa. Tožniku je priznalo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti tekom zdravljenja odškodnino v višini 2.800,00 EUR, kar je 2,67 povprečnih plač¹⁷.

12Tožnik je utrpel zelo intenziven (smrtni) primarni strah ob trku in potiskanju avtomobila v tunelu do umiritve. Tudi sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe zapisalo, da „ je bil tožnik zaradi same prometne nesreče v hudem primarnem strahu“¹⁸. Zapis sodišča v obrazložitvi sodbe, da je tožnik tudi izpovedal, da ga v trenutku nesreče ni bilo strah zanj, pač pa za otroke, je treba razumeti zgolj na način, da tožnik ni upravičen do odškodnine za strah za druge, nobenega dvoma pa ni, da je upravičen do odškodnine za (hud) lasten strah, ki ga je doživel ob prometni nesreči. Sodišče prve stopnje se v sodbi ni sklicevalo na fotografije, jih je pa nedvomno upoštevalo, kar potrjuje opis prometne nesreče iz obrazložitve sodbe. Tudi pritožbeno sodišče ob upoštevanju tožnikove izpovedbe glede primarnega strahu, ob upoštevanju fotografij in izvedenskega mnenja dr. E. S, ugotavlja, da je tožnik ob prometni nesreči doživel zelo intenziven strah, saj je prišlo do nesreče v predoru, ko je tovornjak po trčenju porival tožnikovo vozilo¹⁹. Tožnik je bil v srednje hudem strahu za izvid zdravljenja, saj se je zaradi poškodb utemeljeno bal, ali bo lahko opravljal delo zobozdravnika²⁰. Sekundarni strah je trajal tri mesece, ko se je stanje s fizikalno terapijo pričelo izboljševati²¹. Glede na trajanje in intenziteto strahu ter sodno prakso²² je pritožbeno sodišče tožniku priznalo odškodnino v višini 1.600,00 EUR, kar je 1,52 povprečne plače.

13Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ker ni bila dokazana vzročna zveza med škodnim dogodkom in boleznijo ščitnice oziroma Basedowo boleznijo. Sodišče je ugotovilo, da je bil (izključni) vzrok, zaradi katerega je pri tožniku nastopila bolezen bazedovke, njegova genska predispozicija (vendar ne kot osebno stanje tožnika, marveč kot samostojni sprožilni mehanizem op. pritožbenega sodišča) in ne stres, kot posledica škodnega dogodka oziroma, da stres kot škodno dejstvo ni bil dokazan s stopnjo mejnega praga zadostne verjetnosti. Odločitev sodišča prve stopnje, da je odgovorna oseba v celoti razbremenjena odgovornosti za škodo, ki je nastala tožniku zaradi te bolezni, ker tožnik z zadostno stopnjo materialne resnice ni dokazal, da je stres v vzročni zvezi z nastopom bolezni, je zmotna, s tem, da tožena stranka ne odgovarja za celotno škodo.

14Takoj je treba pojasniti, da okoliščina, da ima tožnik gensko predispozicijo za bazedovko ni odločilna za presojo odškodninske odgovornosti, če ta predispozicija ni bila samostojen (avtoimunski) sprožilni mehanizem za nastop bolezni²³. Če je bil izključni vzrok nastopa bolezni stres, kot posledica škodnega dogodka²⁴, potem tožena stranka v celoti odgovarja za škodo, ki je nastala tožniku zaradi bolezni. Zaradi razumevanja razlogov, zaradi katerih je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sta tako tožnikova genska predispozicija, kot stres (so)vzroka za nastanek bolezni in da je odgovornost odgovorne osebe za to škodo 21%, sledi v nadaljevanju kratek opis bolezni bazedovke, kot so jo predstavili izvedenci v izvedenskih mnenjih. Bazedovka je avtoimunska bolezen. Zaradi genske predispozicije se pričnejo tvoriti protitelesa proti ščitničnim antigenom. Delovanje zdrave ščitnice uravnava hipofiza preko negativne povratne zanke. Hipofiza izloča TSH, ki med drugim povečuje izločanje ščitničnih hormonov, ti pa zavirajo izločanje TSH. Tako je doseženo ravnovesje in pravilna količina ščitničnih hormonov v organizmu. Pri bazedovki nastanejo protitelesa, ki se vežejo na receptor za TSH na ščitničnih celicah TSI. Prekinjeno je uravnavanje hipofize in ščitnične celice so stalno dražene, da prekomerno izločajo ščitnične hormone. Posledica je zvišana koncentracija ščitničnih hormonov v krvi ali hipertiroza, ki bolniku povzroča številne težave, ker je prizadet celoten organizem²⁵. Vzrok za nastop bazedovke je avtoimunska hipertiroza. To pa pomeni, da je pri tožniku lahko prišlo do bolezni brez vpliva zunanjih dejavnikov, kar je najpogostejši razlog za nastop bolezni. Iz dopolnitve izvedenskega mnenja ... fakultete v ...²⁶ izhaja, da je bazedovka večvzročno pogojena bolezen. Pri večini gre za genetske dejavnike, le v manjši meri pa za dejavnike okolja. Pri posamezniku zaradi večvzročnosti ni mogoče izolirano ugotavljati enega dejavnika, ki bi privedel do pojava bazedovke, zlasti pa ne določenega stresorja, ker je vpliv dejavnikov okolja relativno majhen. Vzroki razvoja bolezni so genski, stres pa sam ni zadosten sprožilni dejavnik bazedovke. Statistično je ocenjeno, da genski dejavniki povzročajo bolezen v 79 %, dejavniki okolja (kajenje, alkohol, vnos selena, vitamina D, joda, stres okužbe in zdravila) in endogeni dejavniki (npr. ženski spol) pa kot sprožilni dejavniki skupaj povzročijo nastop bolezni v 21 %. Stres je po mnenju (vseh) izvedencev možen dejavnik tveganja za pojav bazedovke pri tožniku, vendar je nemogoče ugotoviti, ali je bil sprožilni dejavnik. Bolezen lahko nastopi tudi, če bolnik nima stresa, ker je genski dejavnik za pojav bolezni najpomembnejši in najpogostejši (samostojen) razlog za nastop bolezni.

15Tožnik navaja strokovno literaturo, ki naj bi potrjevala, da je v konkretnem primeru stres kot samostojen sprožilni dejavnik povzročil bolezen, vendar so izvedenci prepričljivo pojasnili, da te ugotovitve ne temeljijo na verodostojnih raziskavah in na strokovnih ugotovitvah, ki jih sprejema medicinska stroka. Izvedenci ugotavljajo, da je vzrok za nastop bolezni genska predispozicija tožnika, kar postane relevantno dejstvo šele, ko dodatno pojasnijo (na natančna vprašanja sodišča prve stopnje o sprožilnem mehanizmu, ki je povzročil nastop bolezni), da je genska predispozicija zaradi avtoimunske bolezni najverjetnejši (samostojni) sprožilni mehanizem za nastop bolezni. Hkrati pa ob tem vedno dodajo, da je tudi stres možen (so)vzrok za nastop bolezni pri tožniku. Bolj natančnega odgovora medicinska stroka v konkretnem primeru ne more dati. Na dodatna vprašanja, kateri vzrok je bil od obeh sprožilni mehanizem, dajejo izvedenci enake odgovore in se sklicujejo na raziskave, ki so ugotovile, da so genske predispoziciji kot vzrok za nastanek bolezni ocenjene v deležu 79%, ostali dejavniki pa so ocenjeni v deležu 21 %.

16V postopku je bilo ugotovljeno, da je stres pri tožniku povezan s škodnim dogodkom (hud primarni strah, srednje hud sekundarni strah, številne nevšečnosti tekom zdravljenja) in je zato lahko sovzrok za nastop bolezni. To vzročnost nakazuje časovna povezanost med škodnim dogodkom in nastopom bolezni²⁷, starost tožnika²⁸, pri ženskah je bazedovka desetkrat pogostejša kot pri moških, v družinski anamnezi je tožnik edini z diagnozo bazedovke, tožnik je nekadilec, neizkazani so vnosi živil in terapije, ki so faktor tveganja pri nastopu bolezni²⁹. Po drugi strani pa je treba upoštevati, da tožnik zaradi stresa posebne strokovne (psihiatrične) pomoči ni potreboval, glede intenzitete in trajanja (doživljanja) stresa so bile njegove navedbe skope, enako izpovedbe. Tožnik tudi v pritožbi navaja, da je na zaslišanju izpovedoval, da se mu je slika prometne nesreče „še večkrat“ pojavila pred očmi, kar pomeni, da je stres obstajal, da je bil v teh trenutkih zelo intenziven, ne zatrjuje pa časovno kontinuiranega (permanentnega) intenzivnega stresnega dogajanja. Drugi stresni razlogi, ki bi bili lahko povezani s škodnim dogodkom (pred leti mu je umrla žena, sam skrbi za tri otroke, opravlja zahteven poklic), na katere je kot možne razloge za nastop stresa opozorilo pritožbeno sodišče v sklepu, v postopku niso bili ugotovljeni. Glede intenzitete stresa v povezavi z nastopom bolezni so izvedenci pojasnili, kar potrjujejo statistični podatki, da celo bistveno hujši in dolgotrajnejši strah in stres, ki je posledica škodnega dogodka³⁰, ne pomeni že, da je ta dejavnik logična posledica za nastop bolezni³¹. Vendar izvedenci niso izključili stresa kot možnega vzroka za nastop tožnikove bolezni, čeprav ga s pomočjo objektivnih strokovnih kriterijev ni mogoče potrditi, zato so ga vseskozi opredeljevali le kot možni (so)vzrok, pri čemer so kot vzrok, ki je bil sprožilni mehanizem za nastop bolezni, vseskozi navajali gensko predispozicijo tožnika³².

17Ob tehtanju prispevka (obeh) vzrokov k nastopu bolezni, kot so bili pojasnjeni, polovična razdelitev ne bi bila ustrezna, zato je ob pomanjkanju drugih objektivnih kriterijev pritožbeno sodišče uporabilo razmejitev, kot izhaja iz izvedenskih mnenj³³, da so zunanji dejavniki lahko vzrok za nastop bolezni v deležu 21 %.

18Če je možen nastanek škode zaradi različnih vzrokov, tako tistih, katerih vzrok je škodni dogodek, kakor tistih, ki take vzročne zveze s škodnim dogodkom nimajo, v sodni praksi velja, da je treba s stopnjo mejnega praga zadostne verjetnosti ugotoviti (izbrati), kateri je (so) tisti vzrok(i), ki je (so) povzročil(i) škodo. Če se med seboj prepletata dva vzroka, zaradi katerih je nastala škoda, eden, ki je v vzročni zvezi s škodnim dogodkom in drugi, ki te zveze nima, za oba vzroka pa je ugotovljeno, da sta možna samostojna in istočasna sprožilna mehanizma, zaradi katerih so nastale škodne posledice, potem odgovorna oseba ne odgovarja za celotno škodo oziroma oškodovanec ni upravičen do povrnitve celotne škode. Če pa vzrok škode, ki ni povezan s škodnim dogodkom³⁴, ni bil (možen) sprožilni mehanizem za manifestno izraženo škodo, potem se zaradi tega vzroka (načeloma) ne zmanjša odgovornosti odgovorne osebe za škodo³⁵. Vrhovno sodišče RS je v sodbi in sklepu II Ips 133/2016 pojasnilo, da so skupaj s škodnim ravnanjem povzročitelja škodnega dogodka lahko (so)vzrok škode tudi osebne lastnosti in stanja oškodovanca; in če so, povzročitelj škodnega dogodka ne odgovarja za celotno oškodovančevo škodo. V nadaljevanju pa VSRS izpostavlja, da po t. i. teoriji jajčne lupine mora odgovorna oseba oškodovancu plačati odškodnino tudi za tisto večjo in drugačno škodo, ki je v škodnem dogodku ne bi utrpel, če ne bi imel osebnih lastnosti, ki so jo omogočile.

19Ugotavljanje odškodninske odgovornosti poteka v več fazah, v katerih se ugotavljajo predpostavke odškodninske odgovornosti³⁶. Odgovornost za škodo med tožnika in odgovorno osebo je pritožbeno sodišče delilo in to ne v enakem deležu, čeprav je hkrati ugotovilo, da sta tako genska predispozicija tožnika kot stres lahko (istočasno) sprožila nastop bolezni, hkrati pa je podlago za delitev odgovornosti glede obsega škode utemeljilo na ugotovitvah izvedencev, ki so ob upoštevanju raziskav in statističnih podatkov pojasnili, v kakšnem odstotku sta ta vzroka možna sprožitelja nastopa bolezni. V tem delu gre za nasprotje, ki pa ima pravno podlago, ker gre za poseben (specifičen) primer in je zato takšno razlogovanje dopustno. Pritožbeno sodišče namreč v drugih škodnih primerih strogo loči med predvidljivostjo škodnega dogodka in predvidljivostjo konkretne pojavne oblike škode, ker gre za dve različni fazi postopka ugotavljanja odškodninske odgovornosti. Vendar (tudi) primerjava s solidarno odškodninsko odgovornostjo daje pravno podlago za takšno delitev odgovornosti v konkretnem primeru. Solidarno odgovarjajo za škodo tisti, ki so jo povzročili, delali pa neodvisno drug od drugega, če ni mogoče ugotoviti njihovih deležev pri povzročeni škodi (glej tretji odstavek 186. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ³⁷). Odločilna pravna vez z obravnavanim primerom pa je okoliščina, da se kasneje v notranjem razmerju med odgovornimi osebami določi delež obveznosti posamezne odgovorne osebe, na smiselno enak način pa je postopalo pritožbeno sodišče, ko je delilo odgovornost med tožnika in povzročitelja nesreče.

20Opisan način delitve odgovornosti za škodo lahko vodi do zmotne ocene, da je pritožbeno sodišče tožnikove osebne lastnosti upoštevalo kot pravno relevanten vzrok za zmanjšanje odškodnine, ali na način, da škoda v navedenem obsegu ni bila predvidljiva, zaradi sorazmerno blagih telesnih poškodb, ki jih je dobil tožnik v prometni nesreči. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je stres, povezan s škodnim dogodkom, lahko sprožilni mehanizem za nastop tožnikove bolezni in če bi bil dokazan z mejnim pragom zadostne verjetnosti kot samostojen (edini) vzrok, ki je sprožil reakcijo, da so se zato aktivirale tožnikove genske predispozicije, ki so povzročile bolezen, potem bi v takem primeru odgovorna oseba odgovarjala tožniku za celotno škodo, ki mu je nastala zaradi te bolezni. Vendar so določena relevantna vprašanja povezana s stresom, kot možnim vzrokom za nastop škodne posledice, ostala neodgovorjena, ker na ta vprašanja medicinska stroka ne more dati strokovno podprtih odgovorov. V tem položaju je pritožbeno sodišče imele na izbiro, da presodi verjetnost vzroka za nastop bolezni z uporabo merila „vse ali nič“ (ki ni povsem primerljiv za konkretni primer, ob upoštevanju, da temelji na teoriji ekonomske analize prava³⁸) oziroma izbrati enega izmed obeh vzrokov. Glede na dokazni postopek ni dvoma, da bi bilo v takem primeru treba izbrati genske predispozicije tožnika kot sprožilni mehanizem (vzrok) za nastop bolezni. Neustrezno bi tudi bilo pri oceni mejnega praga zadostne verjetnosti vzrokov za nastop tožnikove bolezni upoštevati (zgolj) matematično (procentualno) vrednotenje, kot ga ponujajo izvedenci, ali pa stres kot možni vzrok izključiti že iz razloga, ker medicinska stroka ne more oceniti, ali in v kakšnem deležu v konkretnih primerih (oziroma v konkretnem primeru) je stres možen vzrok (sprožilni mehanizem) za nastop bolezni. Enako pa velja tudi nasprotno, da pri odločitvi sodišče teh ugotovitev ne bi upoštevalo kot podlage za deljeno (odškodninsko) odgovornost za škodo. Pritožbeno sodišče deljeno odgovornost utemeljuje na izravnalni pravičnosti in na pravnem občutku, da so z odločitvijo upoštevane temeljne predpostavke za določitev odškodninske odgovornosti, med katere je glede na posebnost primera, ki dopušča odstop od sodne prakse, pravilno umeščena ocena verjetnosti vzrokov za nastop škodne posledice, ob upoštevanju dokaznega bremena in da bi enako odločitev pritožbeno sodišče sprejelo tudi v drugem podobnem primeru, tudi če bi bila tožena druga pravdna stranka (država, pravna oseba ali fizična oseba, katere plačilo odškodnine bi lahko bistveno poslabšalo njen socialni položaj).

21Pritožbeni razlogi so delno utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo spremenilo v delu, ki se nanaša na premoženjsko škodo ter na odškodnino za telesne bolečine in strah. Višji tožbeni zahtevki za to škodo niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede odškodninskega zahtevka za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je pritožbi delno ugodilo in tožniku za to vrsto škode priznalo po temelju zahtevek v višini 21%, v preostalem delu pa je pritožbo glede temelja te vrste nepremoženjske škode zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede višine odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in glede stroškov pa je sodbo v tem delu razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

22Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

¹ Glej str. 337-345 spisa.
² V nadaljevanju bazedovka ali bolezen.
³ Ki jih tožnik v pritožbi povzema; podrobneje glej pritožbo str. 4-5.
⁴ Primerjaj s sklepom VSRS II Ips 554/99.
⁵ Glej str. 606-618 spisa.
⁶ Glej str. 452-466 spisa.
⁷ Glej str. 598 spisa.
⁸ Glej zapis sklep sodišča prve stopnje na naroku 8. 6. 2017 na str. 598 in 605 spisa.
⁹ Glej 9. tč. tega sklepa na strani 344 spisa.
¹⁰ Glej stran 362 spisa.
¹¹ Vir-https:// maps.google.com/.
¹² Glej v nadaljevanju obrazložitev glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.
¹³ Čeprav bi sodišče prve stopnje lahko bolj določno navedlo, da se v tem delu sklicuje na izvedensko mnenje, navedlo bi lahko stran spisa ali izvedenskega mnenja, kjer je izvedenec določno navedel število tožnikovih pregledov in fizioterapij.
¹⁴ Glej str. 4-5 izvedenskega mnenja oziroma str. 61-62 spisa.
¹⁵ Glej II Ips 130/2008, II Ips 278/2015,II Ips 536/2008 in II Ips 594/2008.
¹⁶ Glej str. 4-5 izvedenskega mnenja oziroma str. 61-62 spisa.
¹⁷ Pritožbeno sodišče posebej navaja, da je preizkusilo sodbo v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti tekom zdravljenja ter za strah izključno (le) v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi (drugi odstavek 350. člena ZPP). Enako velja za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in za premoženjsko škodo.
¹⁸ Glej 13. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.
¹⁹ Ob tem, da v sodni praksi v okviru hudih prometnih nesreč, obstajajo tudi bistveno hujši primeri, posebej če se primerjajo poškodbe tožnikovega vozila iz fotografij. V sodni praksi so ob takšnih prometnih nesrečah poškodbe vozila in voznika bistveno hujše. Ta dejstva izpostavlja pritožbeno sodišče le iz razloga, ker velja objektivna pogojenost pri določanju višine odškodnine, poleg individualnih posebnosti konkretnega primera.
²⁰ Glej tožbene navedbe IV. tč. tožbe na strani 5 spisa.
²¹ Glej izvedensko mnenje dr. E. S. str. 5 oziroma str. 62 spisa.
²² Glej II Ips 536/2008.
²³ V obravnavani zadevi so okoliščine konkretnega primera drugačne, kot v zadevi, ki jo je obravnavalo npr. VSRS II Ips 401/96, kjer je bilo dokazano z mejnim pragom zadostne verjetnosti, da je oškodovanka zaradi zastrupitve s salmonelo zbolela za reaktivnim artritisom.
²⁴ Tožnik je v tožbi zatrjeval (glej III. tč. str. 4 spisa), da je prišlo do bazedovke tudi zaradi poškodb. V postopku pa je bilo s stopnjo prepričanja (in ne le z mejnim pragom zadostne verjetnosti) dokazno, da poškodbe niso v vzročni zvezi z nastopom bolezni bazedovke (glej izvedenski mnenji dr. E. S. str. 4 oziroma str. 61 spisa in ... fakultete stran 20. 2. tč. str. 13 oziroma str. 102 spisa in str. 405 spisa) in da zaradi telesnih poškodb niso zmanjšane življenjske aktivnosti tožnika.
²⁵ Povzeto iz izvedenskega mnenja str. 100 spisa.
²⁶ Str. 452a-453 spisa.
²⁷ Prometna nesreča se je zgodila 20. 3. 2008, pri tožniku pa so se prvi znaki bolezni pričeli v mesecu maju oziroma en mesec pred pregledom, ki je bil 28. 7. 2008 (glej izvedensko mnenje str. 100a spisa).
²⁸ Večinoma se bolezen pojavi med 35 in 50 letom starosti; tožnik je zbolel v starosti 52 let.
²⁹ Glej str. 458a-459 spisa.
³⁰ Npr. vojni čas v Sarajevu v devetdesetih letih.
³¹ Glej npr. str. 241 in 454 spisa.
³² S tem pritožbeno sodišče tudi odgovarja na pritožbene navedbe, da je bilo dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovljeno in na navedbe pritožbe, ko se pavšalno sklicuje na vlogo z dne 10. 6.2016, v kateri je tožnik dal pripombe na izvedensko mnenje. Izvedenci so na tožnikove pripombe obširno odgovarjali v dopolnitvi izvedenskega mnenja in ob zaslišanjih. Pritožbeno sodišče se ne bo podrobneje opredeljevalo glede strokovnih ugotovitev izvedencev, ki jih pritožba izpodbija, ker je na te navedbe že odgovorilo sodišče prve stopnje v sodbi. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo mnenju izvedencev in ne mnenju in izpovedbi tožnikovega lečečega zdravnika prof. dr. M. Š. oziroma tožniku in strokovnim člankom, ki jih je vložil v dokazne namene.
³³ Str. 453 spisa
³⁴ Npr. avtoimunska bolezen, kot osebne lastnosti tožnika.
³⁵ Oziroma le v izjemnih primerih, če je dokazano z mejnim pragom zadostne verjetnosti, da bi škoda v določno opredeljeni prihodnosti nastopila, tudi če škodnega dogodka ne bi bilo.
³⁶ Protipravnost, predvidljiva vzročna zveza med protipravnim dejanjem in škodnim dogodkom, vzročna zveza med škodnim dogodkom in nastalo škodo, krivda in obseg škode.
³⁷ Primerjaj še strožjo odgovornost iz četrtega odstavka 186. člena OZ.
³⁸ Podrobneje Nina Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, stran 731-734.