VSC Sodba Cp 651/2017

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se točka I. izreka glasi: ″Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 22829/2015 z dne 5. 3. 2015 ostane v veljavi v točki 1. in 3. izreka in je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 25.716,46 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 2. 2015 dalje do plačila, ter ji povrniti izvršilne stroške v znesku 113,43 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 27. 2. 2015 dalje do plačila, vse v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku tako določenega paricijskega roka.″

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 2.278,94 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku paricijskega roka dalje do plačila.

III. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 1.269,62 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku tako določenega paricijskega roka.

1S sodbo opr. št. P 529/2015 z dne 18. 9. 2017 je sodišče prve stopnje razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 22829/2015 z dne 5. 3. 2015 v točki 1. in 3. izreka razveljavi in se tožbeni zahtevek zavrne. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Tožeča stranka je v tožbi navajala, da je imela s toženo stranko sklenjeno pogodbo o osebnem računu z dne 1. 7. 2003 in je imela odprt osebni račun. Na dan 31. 1. 2015 pa je imela toženka negativno stanje v znesku 25.716,45 EUR. Tožnica je tega dne v skladu s tretjim odstavkom 84. člena Splošnih pogojev od pogodbe o osebnem računu odstopila, toženka pa negativnega stanja vse do danes ni pokrila. Pred odstopom od pogodbe je tožnica pozvala toženko na plačilo terjatve iz naslova negativnega stanja z opomini z dne 3. 9. 2013, 2. 10. 2015 in 6. 11. 2013. Ker se toženka nanje ni odzvala je tožnica 30. 1. 2015 pisno odstopila od pogodbe. Toženka se ni držala pisne izjave z dne 5. 12. 2013 o poravnavi dolga iz naslova negativnega stanja na osebnem računu in kreditne kartice. Ker toženka tudi po odstopu od pogodbe ni pokrila negativnega stanja je tožeča stranka vložila izvršbo, katero je sodišče prve stopnje dovolilo. Na ugovor tožene stranke pa je izvršilno sodišče razveljavilo sklep o izvršbi v točki 1. in 3. izreka in je sklenilo, da bo o zahtevku in o stroških odločeno v pravdnem postopku. V odgovoru na tožbo pa je tožena stranka navedla, da je toženka s tožnico 5. 12. 2013 sklenila dogovor o odplačilu dolga. Ta dogovor je toženka spoštovala in ga izpolnjevala vse do tožničinega odstopa od pogodbe. Glede na takšen dogovor so bili pisni opomini brezpredmetni in brez pravnega učinka. Odstop od pogodbe je bil nezakonit, saj ni obstajal razlog za odstop, prav tako pa tožnica toženke ni pisno obvestila in odstopila od pogodbe z odpovednim rokom. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku obravnavalo tožbene trditve tožeče stranke in odgovorne trditve tožene stranke. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da bi tožnica ravnala v skladu z določilom 84. člena Splošnih pogojev, če bi toženki poslala opomin na poravnavo obveznosti. Tožnica je toženko res opominjala že v letu 2013, vendar pa je toženka nato podpisala izjavo dne 5. 12. 2013, ki jo je pripravila tožnica in je del obveznosti, ki jo je s to izjavo prevzela, tudi izpolnila. Te izjave zato ni mogoče šteti le kot enostranskega dejanja toženke, pač pa kot obojestranski dogovor strank o poravnavi obveznosti na računu. Glede na tako ugotovljen potek dogodkov in izjavo z dne 5. 12. 2013, bi tožnica ravnala v skladu s Splošnimi pogoji, če bi toženki pred odpovedjo pogodbe poslala opomin. Takšna razlaga Splošnih pogojev temelji tudi na drugem odstavku 105. člena OZ, po katerem mora upnik, ki hoče odstopiti od pogodbe, pustiti dolžniku primeren, dodaten rok za izpolnitev. Ker je sodišče zaključilo, da tožnica pogodbo o osebnem računu ni odpovedala na način, kot je to za odpoved pogodbe brez odpovednega roka določenega v 84. členu Splošnih pogojev, je tožničin zahtevek zavrnilo. Zahtevek namreč temelji na odpovedi pogodbe, glede katere je sodišče ugotovilo, da ne more predstavljati podlage za utemeljenost tožbenega zahtevka. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

2Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Po mnenju pritožbe je povsem nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi tožnica nezakonito odpovedala pogodbo o osebnem računu, na način, kot je to za odpoved pogodbe brez odpovednega roka določeno v 84. členu Splošnih pogojev ter da posledično ni podlage za utemeljenost tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je v posledici zmotno uporabilo tudi drugi odstavek 105. člena OZ, po katerem mora upnik, ki hoče odstopiti od pogodbe, pustiti dolžniku primerni dodatni rok za izpolnitev. Toženka je bila tista, ki je vtoževano terjatev s kršitvijo pogodbe povzročila, obstoj terjatve pa dokazujejo izpisek vrste prometa z dne 11. 2. 2015, obrestni list in pregled limita in izpisek iz poslovnih knjig na dan 19. 2. 2015. Tožena stranka je samo vtoževano tožničino terjatev po višini v celoti pripoznala, saj je na naroku dne 18. 9. 2017 izrecno navedla, da zanjo višina ni sporna, da pa do nastanka dolgov ne bi prišlo, v kolikor tožnica ne bi enostransko spreminjala pogojev poslovanja. S tem je toženka potrdila obstoj vtoževane terjatve tako po temelju, kakor tudi po višini. Tožnica se je s pisno izjavo z dne 5. 12. 2013 zavezala, da bo dolg na osebnem računu poravnala v devetih obrokih in sicer po tistem, ko je prejela opomine za plačilo nastalega dolga na njenem računu. Tožnica je v tožbi zatrjevala, da ji je toženka dolžna poravnati dolg, ki ga je povzročila na svojem računu s kršitvijo sklenjene pogodbe o osebnem računu in ki izhaja iz predloženih poslovnih listin ter iz pisne izjave toženke z dne 5. 12. 2013. Sodišče prve stopnje je povsem zgrešeno zaključilo glede narave in vsebine toženkine izjave z dne 5. 12. 2013. Argument sodišča prve stopnje, da bi glede na potek dogodkov in na izjavo z dne 5. 12. 2013 tožnica ravnala v skladu s Splošnimi pogoji, če bi toženki pred odpovedjo pogodbe poslala opomin, je povsem nepojasnjen in nerazumljiv. Sodišče je prezrlo trditev tožeče stranke, da je toženko zaradi negativnega stanja na osebnem računu tožeča stranka predhodno že trikrat pozvala k plačilu terjatve in sicer s prvim opominom z dne 3. 9. 2013, z drugim opominom z dne 2. 10. 2013 in s tretjim opominom z dne 6. 11. 2013. Vsi navedeni opomini so bili predloženi tudi kot dokaz in so v spisu. Tožnica je tako glede na potek dogodkov povsem pravilno ravnala pri odpovedi pogodbe glede na določila Splošnih pogojev. Toženki je pred odpovedjo pogodbe podala opomine, nato je toženka podala izjavo z dne 5. 12. 2013, s katero se je zavezala, da bo poravnala dolg v določenem roku. V zvezi s to izjavo ne gre za dvostranski dogovor o poravnavi obveznosti na računu in sodišče prve stopnje je tej vlogi dalo napačen pomen. Tožeča stranka je ravnala skladno s Splošnimi pogoji, zato je odločitev sodišča prve stopnje napačna. Zato predlaga, da se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbenemu o zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa se naloži v plačilo vse pravdne stroške, nastale na prvi stopnji. Priglaša še pritožbene stroške.

3Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru na pritožbo pa navaja, da pogodba toženki ni bila odpovedana na zakonit način. Tožnica je svoj tožbeni zahtevek gradila ravno na tem, da je toženka zahtevani znesek dolžna plačati tožnici na podlagi zakonito odpovedane pogodbe o osebnem računu, sklenjene med pravdnima strankama, kar izrecno izhaja iz navedb tožnice iz dopolnitve tožbe. Nezakonit odstop od pogodbe pa je soustvarila tudi tožnica z ustvarjanjem negativnega stanja na računu toženke zaradi spremembe limita, in je s tem, ko je tožnica enostransko in nezakonito znižala limite toženke na obeh karticah, povzročila nedovoljeno negativno stanje na TRR toženke in blokado le-tega. Toženko lahko zavezujejo le Splošni pogoji, za katere je tožeča stranka navajala, da je bila z njimi seznanjena. To pa so Splošni pogoji, ki so začeli veljati 1. 1. 2007. Tožena stranka je s svojim postopanjem sama povzročila negativno stanje na računu toženke, zato njen zahtevek ni utemeljen. Tožnica pa je sama trdila, da gre pri izjavi z dne 5. 12. 2013 za enostransko izjavo toženke, ki pa tožnice ne zavezuje. Tudi po podpisu te izjave, ko je iztekel rok za izpolnitev, so na podlagi vloge toženke potekali dodatni dogovori med pravdnima strankama o rešitvi situacije, kar je razbrati tudi iz izpovedbe priče O. Zato predlaga, da se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje, ter priglaša pritožbene stroške.

4Pritožba je utemeljena.

5Utemeljen je pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, na sicer pravilno ugotovljeno dejansko stanje glede zakonitosti odpovedi pogodbe o osebnem računu št. ... z dne 10. 7. 2003. Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala, da je po tistem, ko je toženka zašla v negativno stanje, toženko opominjala na poravnavo negativnega stanja z opomini z dne 3. 9. 2013, 2. 10. 2013 in 6. 11. 2013 (l. št. A 8 do A 10 spisa). Po prejemu teh opominov je nato dne 5. 12. 2013 tožena stranka, banki podala izjavo o poravnavi dolga (l. št. 11 spisa). Tej izjavi pa je sodišče prve stopnje v sodbi dalo napačen materialnopravni pomen, ker je v točki 12. obrazložitve zaključilo, da gre za obojestranski dogovor strank o poravnavi obveznosti na računu. Takšna izjava pa dejansko pomeni realizacijo določbe 84. člena Splošnih pogojev in pa določbe drugega odstavka 105. člena OZ. Po določbi drugega odstavka 105. člena OZ, če hoče upnik odstopiti od pogodbe, mora pustiti dolžniku primeren dodatni rok za izpolnitev. Izjava z dne 5. 12. 2013 pa pomeni odziv na predhodno opominjanje tožene stranke na negativno stanje dolga in s to izjavo se je dejansko toženi stranki podelil dodatni rok za poravnavo negativnega stanja in sicer se je toženi stranki omogočilo, da poravna dolg na osebnem računu v zneskih po 100,00 EUR od januarja 2014 do septembra 2014, razliko dolga pa mora poravnati v mesecu oktobru 2014. Ker v mesecu oktobru 2014 preostali del zneska ni bil poravnan (do septembra 2014 je sicer toženka poravnala del dolga na osebnem računu in sicer 9 obrokov po 100,00 EUR, kar je tožnica upoštevala pri izračunu končnega dolga), preostale terjatve v sedaj vtoževanem znesku 25.829,88 EUR, kljub tako podanemu dodatnemu roku ni poravnala. Zato je tožena stranka povsem zakonito, z izjavo z dne 30. 1. 2015 odstopila od pogodbe o osebnem računu prej omenjene številke. Iz tega obvestila je razvidno, da tožena stranka na podlagi tretjega odstavka 84. člena Splošnih pogojev za poslovanje z osebnimi računi, odpoveduje pogodbo o osebnem računu, ker je toženka prekoračila dovoljeno, negativno stanje na osebnem računu in tudi po opominu ni tožena stranka poravnala svojih obveznosti. Terjatev na dan 30. 1. 2015 znaša 25.716,45 EUR, kar je izrecno priznala sama tožena tranka. Tako se izkaže, da je tožeča stranka povsem utemeljeno in materialnopravno pravilno odstopila od pogodbe in je zato tudi zakonito vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, kateremu je sodišče prve stopnje sledilo tako, da je dovolilo predlagano izvršbo ter odločilo o izvršilnih stroških upnika, katere je odmerilo na 156,00 EUR. Sodišče prve stopnje je sicer na ugovor toženke ta sklep razveljavilo v delu, v katerem je dovoljena izvršba in določen izvršitelj, glede na utemeljenost pritožbe tožeče stranke pa je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe 2. in 8. alineje prvega odstavka 358. člena ZPP, sodbo sodišča prve stopnje, spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje. Po določbi tretjega odstavka 436. člena ZPP v odločbi o glavni stvari odloči sodišče, ali ostane plačilni nalog v celoti ali deloma v veljavi ali pa se razveljavi, vse ob uporabi določbe 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ.

6Ker je tožeča stranka, glede na odločitev sodišča druge stopnje v postopku na prvi stopnji v celoti uspela, ji je tožena stranka dolžna povrniti njene izvršilne stroške ter pravdne stroške, nastale na prvi stopnji. Glede višine izvršilnih stroškov je že odločeno v sklepu o dovolitvi izvršbe z dne 5. 3. 2015, glede pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji pa je sodišče druge stopnje uporabilo določbo prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP. Tožeča stranka je kot pravdne stroške, nastale na prvi stopnji priglasila stroške za pooblaščenca in sicer kot stroške za tožbo 700 odvetniških točk, prva pripravljalna vloga 700 odvetniških točk, druga pripravljalna vloga 525 odvetniških točk, narok 700 točk, urnina 200 točk, kar ob vrednosti odvetniške točke skupaj z DDV znaša 1.581,94 EUR. Ti stroški so priglašeni skladno z Odvetniško tarifo. Tem stroškom pooblaščenca je potrebno prišteti še sodno takso, katero je odmerilo sodišče prve stopnje v znesku 697,00 EUR. Tako se izkaže, da je tožena dolžna tožeči povrniti njene pravdne stroške, nastale na prvi stopnji v skupnem znesku 2.278,94 EUR, na način, kot je to odločeno v sodbi sodišča druge stopnje.

7Pravdni stranki sta priglasili tudi pritožbene stroške. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela, ji je tožena stranka dolžna povrniti njene pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP). Tožeča stranka je priglasila kot njene pritožbene stroške odvetniške stroške za sestavo pritožbe 875 točk, obvestilo stranki o uspehu 50 točk, izdatki za stranko 19 točk, kar ob vrednosti odvetniške točke skupaj z DDV znaša 528,62 EUR. Tem stroškom je potrebno prišteti še sodno takso v znesku 741,00 EUR. Tako skupaj pritožbeni stroški tožeče stranke znašajo 1.269,62 EUR in jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči, na način kot je to odločeno v sodbi sodišča druge stopnje. Tožena stranka pa sama krije svoje stroške za odgovor na pritožbo, kajti tožeča stranka je s pritožbo uspela in zato tožena stranka ni upravičena do povrnitve svojih pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).