VSM Sodba II Kp 9007/2016

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. B. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka in sicer sodno takso v višini 380,00 EUR.

1Z napadenim delom sodbe je sodišče prve stopnje pod točko I obdolženega A. B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po členih 57 in 58. KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, s katero mu je določilo osem mesecev zapora in preizkusno dobo treh let. Po tretjem odstavku 57. člena KZ-1 bo lahko določena kazen zapora izrečena tudi, če obdolženi v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe oškodovani družbi D. d.o.o. ne bo plačal 15.054,01 EUR. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso, ki jo bo odmerilo po pravnomočnosti sodbe, naložilo pa mu je tudi plačilo potrebnih izdatkov oškodovane družbe ter potrebnih izdatkov in nagrade njenega pooblaščenca, o višini katerih bo odločilo s posebnim sklepom, ko bodo ti znani. Obdolženemu pa je na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP naložilo povrnitev povzročene premoženjske škode družbi D. d.o.o. v višini 15.054,01 EUR, s preostankom priglašenega premoženjskopravnega zahtevka pa je oškodovano družbo napotilo na pravdo.

2Zoper takšno sodbo se je pritožil zagovornik obdolženega zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona ter zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga izrek oprostilne sodbe oziroma razveljavitev napadene sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločitev.

3Pritožba ni utemeljena.

4Zagovornik sicer uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona, vendar v pritožbi ne konkretizira katere kršitve iz členov 371 in 372 ZKP uveljavlja. Pritožbeno sodišče pa kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, ni zasledilo.

5Iz pritožbenih navedb zagovornika pa je razbrati, da smiselno uveljavlja kršitev kazenskega zakona kot posledico zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ko trdi, da v ravnanju obdolženca ni zaslediti direktnega naklepa, ki se zahteva za storitev očitanega mu kaznivega dejanja, saj ni ravnal s preslepitvenim namenom. Takšna kršitev pa ni mogoča, saj kršitev kazenskega zakona vselej predpostavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, le kazenski zakon je uporabilo napačno ali pa ga sploh ni uporabilo, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.

6Uspešna pa tudi ne more biti pritožba iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo ter na tej podlagi obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1. Takšno svojo odločitev je v napadeni sodbi tehtno obrazložilo. Zato se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge napadene sodbe, in soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter le še glede na pritožbene navedbe zagovornika obdolženca dodaja:

7Bistvo pritožbe je v navedbi, da obdolžencu naklep ni dokazan, saj pri njem ni podan preslepitveni namen, saj je ponujal razne rešitve za poplačilo zaostalih terjatev, tudi cesijo, ki pa je oškodovanec ni sprejel, v zavarovanje plačil pa je ponujal tudi svoje stanovanje, pri čemer se sklicuje tudi na ugotovitve izvedenke finančne stroke, ki obdolženčevo ravnanje ni označila kot goljufivo, saj je obdolženi s sredstvi, s katerimi je razpolagal moral poravnati druge obveznosti, s čimer je obdolženca razbremenila krivde.

8Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti.

9Predmetno kaznivo dejanje poslovne goljufije je posebna oblika goljufije, ki ga je možno storiti le pri opravljanju gospodarske dejavnosti, izvršitev tega kaznivega dejanja pa je za razliko od kaznivega dejanja goljufije, možna tudi med njegovim izvajanjem. Storilec kaznivega dejanja poslovne goljufije izvrši dejanje tako, da preslepi drugega (pri drugi osebi ustvari zmotno predstavi o kakšni okoliščini), ali jo pusti v zmoti o obstoju oziroma neobstoju določenih okoliščin. Kaznivo dejanje je dokončano s tem, da za stranko ali za koga drugega nastane premoženjska škoda (prepovedana posledica). Nastanek škode pa mora biti vedno pogojen z dejanem storilca, kar pomeni, da mora biti med goljufivim ravnanjem storilca in nastankom škode podana vzročna zveza. Vse navedeno je podano po oceni pritožbenega sodišča tudi v obravnavani zadevi, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Obdolžencu se namreč očita, da je pri opravljanju gospodarske dejavnosti in sicer pri izvajanju pogodbe preslepil drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, saj izstavljenih računov ni v celoti poravnal, ampak le delno, celotno plačilo pa kljub večkratnim obljubam ni izvršil in zaradi delne neizpolnitve je tako nastala oškodovani družbi škoda v višini 15.054,01 EUR. Sodišče prve stopnje je namreč ravnalo pravilno, ko je sledilo izpovedbi D.R., ki je povedal, da je obdolženec plačilo po zapadlosti računov obljubljal, kar je potrdila tudi priča A.D., ki je bila zaposlena v oškodovani družbi, ki je še dodala, da je obdolženi plačilo računov obljubljal z obrazložitvijo, da bo te poravnal, ko bo njegova družba imela sredstva. Iz ugotovitev sodne izvedenke za ekonomijo in finance A.G., kateri je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo, saj ni imelo nobenega razloga, da bi podvomilo v njene ugotovitve, izhaja da so ostali neplačani vsi računi pod obtožbo in da je imelo podjetje obdolženca v obdobju od 4. 5. 2012 do 29. 6. 2013 prilive na oba transakcijska računa v skupni višini 404.481,21 EUR, in da bi navedeni prilivi zadostovali za poplačilo dolga oškodovani družbi. Prav na podlagi takšnih ugotovitev izvedenke je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je obdolženi ob upoštevanju visokih prilivov na transakcijska računa družbe B. d.o.o., v kritičnem času razpolagal z večjimi denarnimi sredstvi, katerih pa ni namenil za poplačilo računov oškodovane družbe, čeprav bi to lahko storil. Res je sicer, da je obdolženi ponujal nadomestno izpolnitev obveznosti, vendar je sodišče prve stopnje obdolženčev ponudbe pravilno ocenilo kot nezanesljive in tudi neprimerljive s terjatvijo oškodovane družbe. Razen navedenega pa so se obdolženčeve obljube po nadomestni izpolnitvi obveznosti pokazale kot zavajanje oškodovanca, saj se obdolženi na dogovorjene sestanke za njihovo realizacijo ni odzival. Glede na navedeno sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo zagovoru obdolženca, niti ko je skušal prikazati, da je do težav s plačilom prišlo zaradi neustreznega materiala, ki ga je dobavila oškodovana družba, saj obdolženi nobenega od izdanih računov ni reklamiral, niti zavrnil. Sicer v obravnavani zadevi ni nobenega dvoma o tem, da je obdolženi svoje obveznosti do oškodovane družbe le delno izpolnil, glede na ugotovitve izvedenke, pa se njegov zagovor, da je dal prioriteto drugim obveznostim, izkazal kot nesprejemljiv, predvsem zato, ker je v kritičnem času razpolagal s sredstvi, s katerimi bi svoj dolg lahko poravnal, pa tega ni storil, kljub večkratnim obljubam, da bo dolg poravnal, kar nedvomno kaže na njegov goljufiv namen v času izvajanja posla z oškodovancem ter je izkoristil njihovo zaupanje na podlagi predhodnega uspešnega sodelovanja, ko je ob vsakokratnem naročanju materiala dal vedeti in obljubljal plačilo, pa tega ni storil. Obdolženčeva družba pa je kot že navedeno v kritičnem času pozitivno poslovala, saj je prejemala prilive in bi tako bila zmožna plačati izstavljene račune, pa se je obdolženi zavestno odločil, da jih ne bo plačal in da bo poravnal druge obveznosti, kar pa ne izključuje njegove kazenske odgovornosti, ampak samo potrjuje njegov goljufiv namen in sicer preslepitev oškodovanca, ko mu je lažno obljubljal plačilo, pa tega ni storil. Zato zagovornik, ki se sklicuje na obdolženčev zagovor in trdi, da obdolženi ni ravnal z goljufivim namenom ter se sklicuje na ponudbo obdolženca za nadomestno rešitev oziroma poplačilo terjatev, ne more biti uspešen, saj je že sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zagovor obdolženca v tej smeri in v napadeni sodbi navedlo ustrezne razloge tudi o tem, zakaj obdolženčeve nadomestne rešitve poplačila dolga, niso bile realne. Okoliščina, da oškodovana družba ni vlagala sodnih izvršb in da izvedenka ni označila obdolženčevega ravnanja kot goljufivega, ne izključuje kazenske odgovornosti obdolženca za očitano mu kaznivo dejanje, saj je ta ocena prepuščena sodišču in ne izvedenki. Zato je sodišče prve stopnje glede na izvedene dokaze, ki jih je po oceni pritožbenega sodišča pravilno ocenilo, obdolženega utemeljeno spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja, pravilno je ugotovilo njegovo krivdo in sicer direktni naklep, kar vse je v napadeni sodbi tehtno obrazložilo. Zato se pritožbeno sodišče v preostalem v celoti sklicuje na ustrezne razloge napadene sodbe.

10Iz navedenih razlogov in ker pritožba zagovornika niti v preostalem ne navaja nič takšnega kar bi lahko omajalo prvostopni obsodilni izrek, je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornika odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe.

11Zagovornik obdolženca sicer ne graja odločbo o kazenski sankciji, vendar je pritožbeno sodišče napadeno sodbo skladno z določilom člena 386 ZKP preizkusilo tudi v njeni odločbi o kazenski sankciji. Ta preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in upoštevalo vse okoliščine, ki vplivajo na vrsto in višino kazenske sankcije ter obdolžencu utemeljeno izreklo zgolj sankcijo opozorilne narave in sicer pogojno obsodbo, s katero mu je določilo primerno zaporno kazen in ustrezno preizkusno dobo. Prav tako je sodišče prve stopnje v skladu s tretjim odstavkom 57. člena KZ-1 obdolžencu določilo še v okviru pogojne obsodbe posebni pogoj, s katerim mora oškodovani družbi v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe plačati 15.054,01 EUR, saj se mu lahko v nasprotnem določena zaporna kazen izreče. Po oceni pritožbenega sodišča bo izrečena pogojna obsodba z dodatnim pogojem tako vplivala na obdolženca, da ta v bodoče ne bo ponavljal tovrstnih kaznivih dejanj.

12Ker pritožbeno sodišče v skladu s členom 383/I ZKP ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti in ker v pritožbi zagovornika uveljavljane kršitve niso podane, je pritožbo zagovornika obdolženega zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13Izrek o plačilu stroškov pritožbenega postopka in sicer sodne takse temelji na določilu členom 95/I v zvezi s členom 98/I ZKP, višina sodne takse pa je odmerjena v skladu z Zakonom o sodni taksi in Taksno tarifo.