UPRS Sodba III U 69/2017-13

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo tožeči stranki določila, da mora v roku 8 dni od vročitve odločbe vrniti sredstva, ki jih je prejela na podlagi odločbe prvostopenjskega organa, št. 33121-30/2009/9 z dne 2. 9. 2009, v višini 200.000,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V obrazložitvi je pojasnila, da je o vračilu sredstev prvič odločila že z odločbo z dne 9. 1. 2014. Njeni takratni odločitvi je po pritožbi tožeče stranke pritrdilo tudi Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ), vendar pa je bila odločba s sodbo tukajšnjega sodišča, opr. št. III U 64/2015-16 z dne 27. 11. 2015, odpravljena ter zadeva vrnjena prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

2Prvostopenjski organ pojasnjuje, da je, skladno z navodilom sodišča, ponovno pregledal celotno zadevo. Ugotavlja, da je tožeči stranki z odločbo o pravici do sredstev, št. 33121-30/2009/9 z dne 2. 9. 2009, odobril prijavo na Javni razpis za dodelitev nepovratnih sredstev programa razvoja podeželja, sofinanciranega iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (v nadaljevanju Javni razpis), in sicer za nakup nove tehnološke opreme v višini 200.000,00 EUR. Tožeča stranka je dne 5. 10. 2010 vložila zahtevek za izplačilo sredstev v enaki višini. Pred izplačilom je Služba za kontrolo prvostopenjskega organa dne 26. 11. 2010 opravila kontrolni pregled. Ker ob tem ni ugotovila posebnosti ali bistvenih odstopanj, so bila sredstva tožeči stranki tudi izplačana.

3Prvostopenjski organ je tožeči stranki sredstva odobril po postopku in pod pogoji, določenimi v Uredbi o ukrepih 1., 3., in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007 - 2013 (v nadaljevanju Uredba PRP) in Javnem razpisu. Z odločbo o pravici do sredstev je bilo določeno, da mora tožeča stranka opravljati dejavnost še vsaj naslednjih pet let po zadnjem izplačilu sredstev ter da ne sme uvajati bistvenih sprememb, oziroma odtujiti naložbe, ker bo sicer morala odobrena sredstva vrniti. Po obvestilu Policijske uprave Koper z dne 20. 9. 2013, da oprema, ki jo je pridobila tožeča stranka, to je oprema, ki naj bi služila proizvodnji fotovoltaičnih panelov, ni v funkciji delovanja, je Služba za kontrolo dne 23. 10. 2013 opravila pregled na kraju samem in to v pristnosti direktorice tožeče stranke A.A. Ob pregledu je bil sestavljen zapisnik, ugotovljeno pa, da predmet naložbe ne služi namenu, saj se dejavnost ne opravlja, oprema, ki je bila v zapisniku opisana, pa skladišči. Tablica, ki služi obveščanju za kakšno naložbo gre, ob pregledu ni bila nameščena, pač pa samo položena. Direktorica tožeče stranke je takrat pojasnila, da se je zadnja zaposlitev pri tožeči stranki zaključila dne 30. 11. 2012, od takrat dalje pa tožeča stranka nima več zaposlenih delavcev. Pregled pri tožeči stranki je dne 3. 12. 2014 opravil tudi Urad RS za nadzor proračuna, zapisnik o pregledu pa izročil tudi prvostopenjskemu organu, ki ga v izpodbijani odločbi povzema. Tudi ta organ je, enako kot prvostopenjski organ, ugotavljal, da tožeča stranka dejavnosti ne opravlja in da opremo za izdelavo fotovoltaičnih panelov le skladišči.

4Skladno z navodilom sodišča je prvostopenjski organ tožečo stranko pozval, naj se izreče o ugotovitvah obeh inšpekcijskih pregledov, obenem pa ji tudi vročil oba zapisnika. Tožeča stranka se je na poziv prvostopenjskega organa odzvala in se v vlogi z dne 23. 3. 2016 opredelila do ugotovitev prvostopenjskega organa ter Urada RS za nadzor proračuna, obenem pa tudi sama predlagala izvedbo dokazov. Predložila je mnenje sodnega izvedenca B.B., da so ugotovitve Urada RS za nadzor proračuna napačne in neutemeljene, obenem pa je tudi obširno opisala težave, s katerimi se je spopadala zaradi sprememb na trgu fotovoltaike. Meni, da je take spremembe treba šteti za višjo silo, saj na dogodke ni mogla vplivati. Prvostopenjski organ je po prejemu odgovora tožeče stranke tej poslal vabilo, da poda še ustno izjavo na zapisnik glede dejstev, o katerih se še ni opredelila, ali da svojo pisno izjavo dopolni, oziroma spremeni, kar je dne 10. 6. 2016 tudi storila ter ob tem poudarila, da je o spremembah na trgu obvestila prvostopenjski organ in to tudi še pred izplačilom sredstev. Ni šlo namreč zgolj za en dogodek, ki bi vplival na poslovanje tožeče stranke, pač pa za vrsto spremenjenih okoliščin na trgu. Tožeča stranka je zatrjevala, da je skušala pridobiti naročnike in obdržati stike s potencialnimi naročniki, imela pa je sklenjeno tudi pogodbo z generalnim naročnikom C., d.o.o., ki mu je dejansko prodala celotno proizvodnjo, saj sama ni bila sposobna prodreti na tuje trge, vse to pa izkazovala s pismom o nameri, računi, programi poslovnih obiskov in izjavo C., d.o.o..

5Prvostopenjski organ poudarja, da tako iz zapisnika Službe za kontrolo kot tudi zapisnika Urada RS za nadzor proračuna izhaja, da tožeča stranka dejavnosti ne opravlja in da se oprema, ki je bila predmet naložbe, le skladišči, kar je potrdila tudi tožeča stranka. Iz tega izhaja, da ni izpolnjen pogoj iz tretjega odstavka 89. člena Uredbe PRP, ki določa, da se mora naložbena dejavnost, za katero upravičenec po tej uredi prejme sredstva, opravljati še vsaj nadaljnjih pet let po zadnjem izplačilu sredstev. Tako obveznost je tožeča stranka z izjavo, ki je bila del prijavnega obrazca na Javni razpis, tudi prevzela in bila z njo seznanjena. Prvostopenjski organ v nadaljevanju povzema relevantne določbe Uredbe PRP ter zaključuje, da sklicevanju tožeče stranke na višjo silo ni mogoče slediti, tožeča stranka pa prvostopenjskega organa tudi sicer ni obvestila o morebitnih izrednih okoliščinah, ki bi vplivale na njeno poslovanje, kar zahteva določba 122. člena Uredbe PRP.

6Odločitev prvostopenjskega organa je po pritožbi tožnice potrdil drugostopenjski organ. V obrazložitvi svoje odločitve opisuje potek postopka ter povzema vsebino izpodbijane odločbe in pritožbe tožeče stranke. Poudarja, da je iz obrazložitve odločitve prvostopenjskega organa razvidno, da tožeča stranka dejavnosti, ki je predmet vloge, ne opravlja, oprema, ki je predmet naložbe, pa se skladišči. Tožeča stranka nima prometa, od 30. 11. 2012 tudi ne zaposlenih, investicija pa ni označena tako, kot je bilo to zahtevano. Tožeča stranka je bila seznanjena s pogoji Javnega razpisa, ki temelji na Uredbi PRP, tudi s tem, da mora zagotoviti opravljanje dejavnosti še najmanj pet let po zadnjem izplačilu sredstev ter da se neizpolnjevanje prevzetih obveznosti sankcionira, tudi z zahtevo za vračilo sredstev. Ni res, da bi prvostopenjski organ imel za svoj cilj, da se prejeta sredstva vrnejo za vsako ceno, kot to trdi tožeča stranka. Uporaba določbe 57. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) namreč ni diskrecijska pravica, pač pa dolžnost prvostopenjskega organa in to s ciljem preprečiti oškodovanje javnega interesa. Ker je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka dejavnosti ne opravlja, je bila odločitev prvostopenjskega organa, da od nje zahteva vračilo sredstev, utemeljena. Poudarja tudi, da ni mogoče slediti tožeči stranki, da gre v njenem primeru za višjo silo, ker zaradi razmer na trgu fotovoltaičnih panelov ni bilo mogoče pridobiti naročil, prav tako tudi ne njenemu sklicevanju na primere drugih družb.

7Tožeča stranka vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov in sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter postopek ustavi, podrejeno pa, da se izpodbijana odločba razveljavi (pravilno odpravi) ter zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Tožena stranka naj ji tudi povrne stroške postopka, tudi tiste, ki so nastale ob prvem odločanju, ko je v upravnem sporu uspela.

8Tožeča stranka uvodoma navaja, da iz izpodbijane odločbe ni mogoče razbrati razlogov, zaradi katerih je bila izdana in je ni mogoče preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka. V izpodbijani odločbi so le nanizane pravne podlage, navedbe strank in inšpekcijskega organa, nato pa sledi zaključek, da tožeča stranka ne izpolnjuje zahtev iz Uredbe PRP in Javnega razpisa. V obrazložitvi torej ni dokazne ocene, kot tudi ni pojasnjeno, zakaj tožena stranka ni izvedla dokazov, ki jih je predlagala tožeča stranka.

9Tožeča stranka navaja, da je v postopku dokazala, da razpolaga z vsemi potrebnimi sredstvi ter opremo, ki je bila predmet ukrepa. Tožena stranka je prvotno trdila, da tožeča stranka opreme ni kupila, oziroma da z njo ne razpolaga, v ponovljenem postopku pa prenehala z navajanjem te podlage za zahtevek za vračilo sredstev. V ponovljenem postopku je izpodbijana odločitev tožene stranke od prve odločitve različna le v toliko, da sedanja odločba tožeče stranke ni več izključila iz ukrepa 312, saj je petletno obdobje za tak ukrep že poteklo, v vsem preostalem pa je izpodbijana odločba enaka prvo izdani odločbi. Tožeča stranka je v postopku trdila in dokazala, da je namen ukrepa v tem, da se ustanovijo mirko podjetja in da se podpira njihov razvoj, ne pa, da se od njih zahteva izvajanje dejavnosti za določeno obdobje, ne glede na osnovna ekonomska pravila o izvajanju gospodarske dejavnosti. Razumevanje tožene stranke je po prepričanju tožeče stranke zato napačno. Iz tretjega odstavka 89. člena Uredbe PRP namreč izhaja, da je nujno, da se zakonska dikcija, ki je splošna, napolni s konkretnimi dejstvi in dokazi, relevantnimi za konkreten postopek. Tožena stranka tega ni storila in zato napačno tolmačila to določbo uredbe, po kateri se za kršitev obveznosti šteje, če stranka dejavnosti ne opravljala, če uvede bistvene spremembe ali odtuji naložbo ali jo uporabljala v nasprotju z namenom dodeljenih sredstev, posledično pa sprejela napačno odločitev. Tožeča stranka namreč naložbo še vedno poseduje, prav tako je ne uporablja v nasprotju z namenom dodeljenih sredstev niti oprema ni odtujena niti na njej ni prišlo do nobenih sprememb. Dejavnost, za katero so bila sredstva dodeljena, tožeča stranka še vedno opravlja in je za opravljanje te dejavnosti registrirana. Iz izpodbijane odločbe zato ni mogoče razbrati, kaj tožena stranka pravzaprav očita tožeči stranki.

10Tožeča stranka je v postopku zastavila več pravno relevantnih trditev in vprašanj, ki jih v nadaljevanju povzema, prav tako predlagala izvedbo dokazov, vendar pa se tožena stranka do tega ni opredelila, zlasti ne do dokaznega predloga za imenovanje izvedenca finančne stroke, niti se ni opredelila do trditve, da je bila neenakopravno obravnavana v primerjavi z družbo D., d.d., pač pa da je bila obravnavana strožje. Zaključek tožene stranke, da je izrečeni ukrep utemeljen zato, ker naložba ni bila pravilno označena, tudi ne utemeljuje zahteve po vračilu prejetih sredstev.

11Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. Tožeča stranka se v tožbi ni opredelila do dokazov, ki so bili dodatno izvedeni v ponovljenem postopku in tudi ne do ugotovitev iz drugostopenjske odločbe, pač pa le ponavlja pritožbene navedbe. V zadevi je bistveno, da bi morala tožeča stranka podprto dejavnost izdelave nestandardnih fotovoltaičnih laminatov opravljati še pet let po zadnjem izplačilu sredstev, saj namen dodelitve sredstev ni dosežen, če se dejavnost ne izvaja. Neuresničevanje napovedanih rezultatov pomeni neizpolnjevanje obveznosti. Recesije in finančne težave niso opravičljiv razlog za nedoseganje rezultatov, pač pa je to treba upoštevati že v projekcijah. Tožeča stranka je vlogo, s katero se je prijavila na Javni razpis, oddala ob tem, da je vedela, kakšni so pogoji in obveznosti, ki jih prevzema s sprejetjem sredstev.

K točki I izreka:

12Tožba ni utemeljena.

13Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil vse razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ ter se opredelil tudi do pritožbenih navedb tožeče stranke. Sodišče zato zavrača njen očitek, da naj bi bila obrazložitev odločitve nepopolna, torej zavrača očitek o bistveni kršitvi pravil postopka v tem smislu. Prav tako sodišče ugotavlja, da je tožena stranka dejansko stanje zadeve v celoti raziskala, svojo odločitev oprla na relevantne materialne predpise, vse to pa ustrezno utemeljila in zato zavrača tudi očitek tožeče stranke o zmotni uporabi materialnega prava in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami tožeče stranke pa še dodaja:

14Podporo ustanavljanju in razvoju mikro podjetij ureja Uredba PRP, skladno s katero je bil v Uradnem listu RS, št. 23/09 objavljen Javni razpis, na katerega se je prijavila tudi tožeča stranka ter z odločbo, št. 33121-30/2009/9 z dne 2. 9. 2009 pridobila pravico do sredstev, ki so ji bila nato dne 5. 12. 2010 izplačana v višini 200.000,00 EUR, kar med strankama ni sporno.

15Tožena stranka je pri odločanju izhajala iz določbe petega odstavka 57. člena ZKme-1, po kateri se neizpolnjevanje obveznosti, ki izhajajo iz pravice do sredstev, sankcionira v skladu s podzakonskim predpisom iz 10. člena tega zakona, to je v skladu s programskimi dokumenti, ki jih sprejme vlada za izvedbo ukrepov kmetijske politike. Tak programski dokument je Uredba PRP, ki, med drugim, ureja tudi podporo ustanavljanju in razvoju mikro podjetij in skladno s katero je bil objavljen Javni razpis. Sodišče ugotavlja, da je vsaka stranka, ki je pridobila podporo na podlagi Javnega razpisa, obenem s tem prevzela tudi obveznosti, ki izhajajo 89. člena Uredbe PRP, med drugim obveznost, da mora naložbeno dejavnost, za katero je prejela sredstva, opravljati še vsaj naslednjih pet let po zadnjem izplačilu sredstev ter da v tem obdobju ne sme uvajati bistvenih sprememb oziroma odtujiti naložbe ter da ne sme naložbe uporabljati v nasprotju z namenom dodeljenih sredstev, sicer mora v nasprotnem primeru dodeljena sredstva vrniti z zamudnimi obrestmi (tretji odstavek 89. člena Uredbe PRP).

16Dne 26. 7. 2013 je bila v Uradnem listu RS, št. 63/13 objavljena Uredba o spremembah in dopolnitvah Uredbe PRP, ki je v 38. členu predpisala, da se, ne glede na prvi odstavek 128. člena, že začeti postopki v zvezi z izpolnjevanjem obveznosti na podlagi Uredbe, kot je tudi obravnavani primer, dokončajo v skladu z novim sedmim odstavkom 122. člena Uredbe PRP. Ta določa, da prvostopenjski organ, skladno s petim odstavkom 57. člena ZKme-1, končne prejemnike sredstev, ki ne izpolnjujejo obveznosti, sankcionira v skladu s XXVI.a poglavjem Uredbe PRP. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka pri odločanju pravilno izhajala iz določbe 127a. člena Uredbe PRP v tem poglavju. Ta v drugem odstavku zahteva, da mora končni prejemnik sredstev, ki krši določbo tretjega odstavka 121. člena te uredbe, v proračun Republike Slovenije vrniti vsa izplačana sredstva v skladu s 57. členom ZKme-1 in se ga tudi izključi iz zadevnega ukrepa za koledarsko leto ugotovitve in naslednje koledarsko leto. Tretji odstavek 121. člena določa, da se mora naložbena dejavnost, za katero končni prejemnik sredstev prejme sredstva, opravljati še najmanj naslednjih pet let po zadnjem izplačilu sredstev, v tem obdobju pa se tudi ne smejo uvajati bistvene spremembe, določene v 72. členu Uredbe 1698/2005/ES. Po določbi šestega odstavka 127a. člena Uredbe PRP mora sredstva vrniti tudi tisti končni prejemnik sredstev, ki ni označil projekta v skladu z navodili, objavljenimi na spletni strani ministrstva, in podrobnimi pravili o informiranju in obveščanju javnosti iz Priloge VI Uredbe 1974/2006/ES, ko tako nepravilnost ugotovi prvostopenjski organ in je prejemnik sredstev ne izpolni niti v dodatno določenem roku za označitev.

17Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka odločitev, da mora tožeča stranka vrniti podporna sredstva, sprejela na podlagi dveh ugotovitev, in sicer da tožeča stranka ne opravlja dejavnosti za katero je prejela sredstva, pač pa da opremo, ki je bila predmet podpore, le skladišči in da naložbe ni ustrezno označila, saj je bila obrazložitvena tabla pri opremi le položena.

18Sodišče ugotavlja, da ugotovitev tožene stranke, da oprema, ki je bila predmet podpore, ni bila ustrezno označena (kar sicer med strankama ni sporno), ne predstavlja utemeljenega razloga za zahtevo za vračilo prejetih sredstev podpore. Kot je že bilo pojasnjeno v 16. točki te obrazložitve, mora po določbi šestega odstavka 127a. člena Uredbe PRP sredstva podpore vrniti tisti končni prejemnik sredstev, ki projekta ni ustrezno označil, vendar šele po tem, ko to ugotovi prvostopenjski organ, prejemnik sredstev pa te obveznosti ne izpolni niti v dodatno določenem roku za označitev, ki mu ga določi prvostopenjski organ. Niti iz upravnega spisa niti iz obrazložitve izpodbijane odločbe namreč ni razvidno, da bi prvostopenjski organ tožeči stranki določil dodaten rok za označitev projekta, pač pa da je zgolj ugotovil, da projekt ni ustrezno označen in da je to razlog za vračilo sredstev. Odločitev tožene stranke v delu, ki se nanaša na neustrezno označen projekt torej ni sledila določbi 127a. člena Uredbe PRP in je bila zato preuranjena.

19Ne glede na opisano ugotovitev pa sodišče ugotavlja, da je odločitev tožene stranke, da od tožeče stranke zahteva vrnitev sredstev podpore utemeljena zato, ker tožeča stranka dejavnosti, za katero je pridobila sredstva, ne opravlja, pač pa opremo, ki je bila predmet podpore, le skladišči. V tem delu se sodišče v celoti pridružuje obrazložitvi izpodbijane odločbe. To, da tožeča stranka kot pravna oseba še vedno obstaja in da je tudi registrirana za opravljanje dejavnosti, ne more vplivati na odločitev, saj vpis v sodnem registru še ne pomeni, da pravna oseba registrirano dejavnost tudi dejansko izvaja, torej da je gospodarsko aktivna. Tožeča stranka dejavnosti, za katero je prejela podporo, to je proizvodnje fotovoltaičnih panelov, ne izvaja, torej tega proizvoda ne proizvaja, vse od 31. 11. 2012 nima zaposlenih delavcev, podjetje ne beleži prometa, oziroma je bila družba tako v letu 2013 kot tudi v letu 2014 gospodarno neaktivna. Tožeča stranka je sredstva podpore prevzela ob zavezi, da bo opravljala dejavnost in da bo to tudi podlaga za ustvarjanje novih delovnih mest, vendar pa te obveznosti ni izpolnila. Sodišče soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da sprememb na trgu fotovoltaičnih elektrarn ni mogoče šteti za višjo silo, ki bi opravičevala neizpolnjevanje obveznosti. Tožeča stranka je sama oblikovala poslovni načrt, s tem, ko je prevzela sredstva podpore, pa obenem prevzela obveznost, da bo dejavnost izvajala še vsaj nadaljnjih pet let. Sprememb na trgu ne gre šteti za višjo silo, tožeča stranka pa je tista, ki bi morala, ko je sredstva prevzela, upoštevati tudi možnost takih sprememb v svojem poslovnem planu. Tožeča stranka tožene stranke tudi ni obveščala o tem, da dejavnosti ne more opravljati, niti ni obveščala o sedaj zatrjevani višji sili ali izrednih okoliščinah, pač pa je po pozivu prvostopenjskega organa za poročanje o doseženih ciljih v letu 2011 le sporočila, da je prišlo do odstopanja od planiranih kazalnikov zaradi splošne gospodarske krize in sprememb na trgu panelov. Kot je že navedeno, nesporno je, da tožeča stranka, kljub prevzetim obveznostim, dejavnosti za katero je prejela podporo, ne opravlja, oziroma je ni opravljala v nadaljnjih petih letih po izplačilu sredstev, kar tudi utemeljuje odločitev tožene stranke. Hkrati je v tem zaključku tudi odgovor na vsa vprašanja, za katera tožeča stranka trdi, da jih je zastavila toženi stranki v upravnem postopku, da pa ta nanje ni odgovorila. V teh vprašanjih (povzeta so tudi v tožbi) je namreč tožeča stranka zastavljala predvsem vprašanja o ekonomski upravičenosti vztrajanja pri proizvodnji. Kot je bilo že pojasnjeno, je dejstvo, da je tožeča stranka s prevzemom sredstev prevzela tudi obveznosti, da teh obveznosti ni izpolnila in da mora zato podporna sredstva vrniti. Četudi bi bila odločitev tožeče stranke, da z dejavnostjo iz ekonomskih razlogov ne nadaljuje, utemeljena, to namreč ne pomeni, da sme obdržati sredstva, ki jih je pridobila s točno določenim namenom in z vnaprej določenimi obveznostmi, pač pa mora taka sredstva vrniti.

20Tožeča stranka je v tožbi še navajala, da je tožena stranka kršila pravila postopka s tem, da se ni opredelila do njenih dokaznih predlogov, konkretno za zaslišanje nekaterih prič, predvsem pa za imenovanje izvedenca finančne stroke. Sodišče meni, da tožena stranka, četudi tega v odločbi ni posebej navedla, tem dokaznim predlogom ni ugodila, in sicer, glede na vsebino obrazložitve izpodbijane odločbe, zato, ker je ocenjevala, da ti ne bi spremenili za odločitev ključne ugotovitve, da tožeča stranka dejavnosti ni opravljala. Enako je tudi stališče sodišča glede v tožbi predlaganih dokazov. Sodišče tudi ni sledilo navedbam tožeče stranke, da je bila enaka situacija, kot je predmetna, obravnavana v nekdanji družbi D., d.d., ..., saj te trditve niti v pritožbi niti v tožbi ni konkretizirala, oziroma utemeljila in se zato sodišče do tega ni moglo opredeliti.

21Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

22Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.