VSK Sodba I Cp 247/2015

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo: - da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) dolžna v roku 15 ni od prejema te sodbe plačati tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnik) znesek v višini 7.660,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila (I. točka izreka); - da se višji tožbeni zahtevek zavrne (II. točka izreka) in – da je toženka dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe plačati tožniku stroške postopka v višini 1.736,73 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

2Navedeno sodbo v II. in III. točki izreka izpodbija tožnik, in sicer zaradi napačne uporabe materialnega prava, ki je povezana tudi z zmotno in nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja. Dejansko stanje je zmotno ugotovljeno, ko sodišče navaja, da je bila škoda posledica tako nesreče iz aprila 2010, kot nesreče z dne 29.10.2010. Navedeno stališče ne izhaja iz izvedenskega mnenja dr. A.A.Sledenji je zgolj pojasnil, da so bile škodne posledice iz vtoževanega škodnega dogodka hujše zaradi stanja oškodovanca, kot je bilo po prvi prometni nesreči. Je pa izvedenec izrecno pojasnil, da je bil zlom ključnice z dne 16.4.2010 , ki je bil posledica prve prometne nesreče, do obravnavanega škodnega dogodka že v celoti zarasel. Pri poškodbi z dne 29.10.2010 ni šlo za nezarasel zlom ključnice, ampak za ponovni zlom ključnice, pri čemer iz izvedenskega mnenja nesporno izhaja, da je bil prvotni zlom saniran in ni več povzročal nobenih težav. Izvedenec tako jasno navede, da do ponovnega zloma ključnice in do težav, ki so izvirale iz ponovnega zloma dalje, ne bi prišlo, v kolikor ne bi bilo škodnega dogodka. Vse zdravljenje tožnika po 29.10.2010 je tako posledica ponovnega zloma ključnice in ne posledica zloma z dne 16.4.2010. Tako ni nobenega dvoma, da iz izvedenskega mnenja jasno izhaja, da je vzročna zveza med dogodkom z dne 29.10.2010 in vtoževano škodo v celoti podana in izkazana. Sodišče je navedeno izvedensko mnenje zmotno ocenilo, ko je izvedlo zaključek, da naj bi iz mnenja izhajala povezava med prvo nesrečo in škodnimi posledicami. Sodišče je materialno pravo kršilo s tem, ko je v utemeljitvi svoje odločitve sledilo prof. S.C., ki ga je novejša sodna praksa spremenila z novo pravno teorijo t.i. „jajčne lupine“. Iz slednje izhaja, da je potrebno predhodne poškodbe, ki so bile do škodnega dogodka že v celoti sanirane, oceniti kot nerelevantne za odškodnino iz spornega škodnega dogodka, saj le-te ne morejo zmanjševati odgovornosti zavarovalnice (II Cp 2642/2012 z dne 22.5.2013, III Cp 1139/2009 z dne 20.5.2009, II Cp 2616/2007 z dne 17.4.2013). Za pravilno ugotavljanje vzročne zveze med dogodkom in škodo so ključna dognanja iz dejanskega stanja (v tem primeru postavljenega sodnega izvedenca) o tem, kaj je bil sprožilni element za nezgodo. V kolikor je ugotovljeno, da je bila sprožilni element vtoževana nesreča, kot je v tem primeru jasno, potem je vzročna zveza v celoti podana. V obravnavani zadevi je nesporno izkazano, da je tožnik pred poškodbo iz vtoževanega temelja že zacelil predhodno poškodbo, pri čemer je bilo zdravljenje v celoti zaključeno, posledice za tožnika pa niso bile več podane. Tožnik torej pred škodnim dogodkom ni imel nobenih težav. Na tej podlagi dogodki izpred škodnega dogodka, ki tožniku ob škodnem dogodku niso povzročali nobenih težav, v ničemer ne zmanjšujejo odškodnine, ki jo je dolžna poravnati toženka. Bistvo teorije „jajčne lupine“, ki ji sledi novejša sodna praksa, je namreč načelo pravične odškodnine, s katero se oškodovancu poplača vso škodo, ki jo je utrpel kot posledico nesreče. Dejstvo je, da je bila prometna nesreča v konkretni zadevi sprožilni dejavnik, iz katere izvira vsa škoda za vtoževano odškodnino. Slabše stanje oškodovanca, ki je posledica predhodne in že povsem sanirane poškodbe, ne more vplivati na nižanje odškodnine. Zato bi moralo sodišče tožniku prisoditi vso vtoževano odškodnino, torej znesek 15.320,00 EUR. Glede na navedeno tožnik predlaga, da se sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v izpodbijanem zavrnilnem delu ugodi višjemu tožbenemu zahtevku in tožniku prisodi vtoževano odškodnino ter temu ustrezno spremeni tudi stroškovno odločbo. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pri odločitvi o višini odškodnine je treba oškodovanca vzeti takega kot je in se povzročitelj škode ne more razbremeniti odgovornosti za škodo, tudi če je posamezna oblika škode oz. njen večji obseg pogojen z osebnim stanjem oškodovanca (posebna občutljivost, genetska predispozicija, prejšnje bolezni oz. druge fizične in psihične lastnosti oškodovanca), kot navaja pritožba. Vendar pa je pri tem treba upoštevati pravičnost v odškodninskem pravu, ki izhaja iz temeljne ideje odškodninskega prava, da ni pravično, da bi oškodovanec škodo trpel sam, ki pa je izravnalna - teži k vzpostavitvi ravnotežja v konfliktu interesov med oškodovancem in povzročiteljem škode. Zato mora pravo varovati tudi interese povzročitelja tako, da mu ne pripiše odgovornosti za škodo, če za to ni etične podlage. Prav iz tega je izhajalo sodišče prve stopnje, ko je zapisalo, da je treba upoštevati kot stanje oškodovanca, na katerega se povzročitelj škode ne more uspešno sklicevati, le stanje, ki je prirojeno oz., ki pred škodnim dogodkom nastane in se razvije spontano, ter kar je bistveno, ni posledica nikogaršnjega ravnanja ali opustitve (primerjaj odločbo VS RS II Ips 178/2007 z dne 16.9.2010, 20. točka).

5V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje, upoštevaje izvedensko mnenje, namreč ugotovilo: - da si je tožnik pred obravnavanim škodnim dogodkom dne 29.10.2010, v katerem si je zlomil desno ključnico, aprila istega leta zlomil isto ključnico, - da je bil zlom iz aprila 2010 zarasel, da torej ni šlo za nezarasel zlom, ampak da je prišlo do ponovnega zloma slabo zaraslega zloma ključnice po predhodni poškodbi; - da je bilo zdravljenje tožnika od 2.11.2010 naprej sicer povezano izključno z zdravljenjem zloma z dne 29.10.2010; - da pa je gotovo, da je bilo zdravljenje novega zloma ključnice mnogo daljše in povezano z več zapleti zaradi predhodne poškodbe, saj sicer zdravljenje svežih zlomov ključnice, ki so bili zdravljeni kot tožnikov, traja do popolne restitucije pet mesecev. Enako velja za oceno intenzitete in trajanja telesnih bolečin in za zmanjšanje življenjske aktivnosti, navedeno bi bilo manj obsežno, v kolikor tožnik ne bi utrpel predhodne poškodbe ključnice. Navedenih ugotovitev pritožba ne graja. To pomeni, da ne gre za stanje, ki bi bilo tožniku prirojeno oz. ne bilo posledica nikogaršnjega ravnanja ali opustitve. Upoštevaje navedeno, bi v primeru, če bi bila odgovornost za tožnikovo škodo v celoti naložena povzročiteljici obravnavanega škodnega dogodka (oziroma toženki kot njeni zavarovalnici), bilo ob upoštevanju dejstva, da brez posledic prvega škodnega dogodka tožnikova škoda zagotovo ne bi bila tako obsežna, porušeno vrednostno ravnotežje v konfliktu interesov med oškodovancem in povzročiteljem škode (primerjaj odločbo VS RS II Ips 178/2007 z dne 16.9.2010, 24. točka). Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da kasnejši škodni dogodek ni povzročil ugotovljene škode neodvisno od prvega škodnega dogodka, ni pretrgal vzročne zveze med prvim škodnim dogodkom in nastalo škodo in zato prvi škodni dogodek ne more biti eliminiran kot pravno relevanten vzrok. Pritožbeno sodišče v zvezi s primeri, ki jih v pritožbi izpostavlja pritožnik, ugotavlja, da ne gre za primerljive zadeve z obravnavano. V pritožbi izpostavljenih primerih so bile posledice škodnega dogodka pri tožnikih večje zaradi njihove preobčutljivosti (VSL I Cp 3483/2013 in II Cp 2642/2012) oz. bolezni (VSL III Cp 1139/2009), ne pa zaradi predhodne poškodbe, kot v obravnavanem primeru. Ker sama višina odmere primerne odškodnine za vtoževane oblike škode za pritožnika ni sporna, škodnega dogodka z dne 29.10.2010 pa ni mogoče šteti za izključen, ampak le za polovičen¹ vzrok tožnikove škode, je odločitev sprejeta v izpodbijani sodbi materialnopravno pravilna.

6Upoštevaje vse povedano je ugotoviti, da pritožba tožnika ni utemeljena, zaradi česar jo je pritožbeno sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP), zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

¹ Tožnik ne zatrjuje, da je ta delež nižji.