VSM Sklep I Kp 28669/2017

Pritožba zagovornika obdolženega se zavrne kot neutemeljena.

1Okrožno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje po drugem odstavku 272. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) sledilo predlogu okrožne državne tožilke ter obdolženemu A. B. podaljšalo pripor, odrejen iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 20. člena Ustave Republike Slovenije. To je bilo storjeno s sklepom I Ks 28669/2017.

2Zoper sklep se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi in pripor odpravi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da pritožnik zatrjuje še nezakonitost sklepa kot posledico uveljavljanega pritožbenega razloga ter materialnopravno napačnost zaključkov v 24. točki obrazložitve sklepa. Prvo metodološko ni možno, ker sta pravilnost in zakonitost sklepa vsaka zase predmet preizkusa po samostojnem pritožbenem razlogu, pri drugem pa je po pritožbeni obrazložitvi prepoznati, da je posredi nasprotovanje določeni dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje in ne morebitna kršitev kazenskega zakona iz 372. člena ZKP, ki končno niti po pritožniku kot kvalificiranemu procesnemu udeležencu ni bila identificirana.

5Glede ostalega je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožnik ne nasprotuje utemeljenosti suma kot splošnemu - vsebinskemu pogoju za odreditev in podaljšanje pripora ampak (le) begosumnosti ter sorazmernosti pri ponovitveni nevarnosti, ki po njegovem nista izkazani. Obdolženemu je bil namreč odobren azil do 2. 2. 2018, v Sloveniji ima prebivališče in dohodek, medtem ko bi bil v primeru zapustitve ozemlja, v Slovenijo nemudoma vrnjen. Razen tega ni podana sorazmernost med intenziteto izbranega ukrepa za odpravo ponovitvene nevarnosti in težo domnevno storjenega kaznivega dejanja, ki objektivno ter okoliščin na obdolženčevi strani, ni pretirana.

6Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da odobritev azila po sebi begosumnosti ne odpravlja. Še zlasti, ker po obdolženčevem zagovoru Slovenija ni ciljna država oziroma država, v kateri bi želel ostati, medtem ko gre pri dohodku, na katerega se pritožnik sklicuje, dejansko za socialno pomoč in pri prebivališču za prebivališče, ki ni stalno. Strinjati se je tudi, da pri presoji begosumnosti ne more biti prezrto obdolženčevo obnašanje ob prijetju, ki upoštevaje višino zagrožene kazni, kaže na nepripravljenost soočiti se s posledicami dejanj, ki se pričnejo že s kazenskim postopkom.

7Čeprav je pritožnikovo razlikovanje med kaznivimi dejanji, pri katerih je varnost ljudi neposredno ogrožena in drugimi, na mestu, so tudi med slednjimi takšna, ki niso lahka. Že omenjena višina zagrožene kazni je bila kot izhodišče za presojo teže konkretnega kaznivega dejanja po sodišču prve stopnje pravilno izbrana ter nato ustrezno "nadgrajena" z načinom izvršitve in obdolženčevo predhodno obsojenostjo, ki je za nekoga, ki v Sloveniji ne biva dolgo, razmeroma obsežna. Ugotovitev sodišča prve stopnje o neizogibnosti pripora je zato pravilna, če je že bilo prezrto, da po razumljivih razlogih sklepa ugotovitev ni temeljila zgolj na ponovitveni nevarnosti ampak še na preizkušeni begosumnosti, ki združeni nadomestitve pripora z milejšim ukrepom tudi po presoji pritožbenega sodišča ne dovoljujeta.

8Po obrazloženem je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornika obdolženega A. B. odločilo tako kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

9Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74013 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.