UPRS Sodba I U 1539/2016-9

I. Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata Občine Domžale št. 0611-13/2015 z dne 9. 6. 2016 se v 3. točki izreka odpravi in zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Inšpektorat Občine Domžale (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo, izdano v zadevi „uporabe za pristop na cesto kraj zunaj priključka nanjo“ po uradni dolžnosti, petim zavezancem (v točkah od 1 do 5 izreka), med drugim tožniku (v 3. točki izreka), z dnem vročitve odločbe prepovedal uporabo za pristop na javno cesto št. JP 571461 s parcele št. 3201/2 k.o. ..., na naslovu ... ter obenem (v 6. točki izreka) zagrozil z globo v višini 500,00 EUR, če zavezanci ne bodo ravnali v skladu z izrečenim ukrepom.

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ dne 24. 6. 2015 za izrek navedenega inšpekcijskega ukrepa prejel pisno zahtevo, ki jo je prijaviteljica A.A. na poziv organa dopolnila z manjkajočimi dokazili. Iz predloženih dokazil je razvidno, da ima nepremičnina na parc. št. 3200/2 k.o. ... lokacijsko in gradbeno dovoljenje za objekt ..., s služnostjo hoje in vožnje preko parcele 3199/1 k.o. ... Priključek na cesto, določen z gradbenim dovoljenjem, sta B.B. kot z.k. lastnica parcele 3199/3 k.o. ... in C.C. kot z.k. lastnica parcele 3199/1 in solastnica parcele 3199/11, obe k.o. ..., zaprli in z gradbenim posegom na parcelah 3201/2 in 3201/3, obe k.o. ..., izvedli drug priključek na javno cesto. Zemljiškoknjižne lastnike predmetnih parcel je organ povabil na zaslišanje, ki se ga je udeležila le A.A. Ostali lastniki na zaslišanje niso prišli niti niso predložili dokumentacije, na podlagi katere je bil ukinjen priključek, dovoljen z gradbenim dovoljenjem, in vzpostavljen nov priključek na cesto. Obenem je organ na podlagi podatkov, pridobljenih iz občinske zbirke dokumentarnega gradiva, ugotovil, da je bila vloga B.B. za ukinitev obstoječega priključka in gradnjo novega priključka z odločbo z dne 17. 9. 2014 in 22. 10. 2014 zavrnjena. Dne 15. 6. 2016 je inšpektor opravil ogled in pri ogledu kraja ugotovil, da je cestni priključek s parcele 3199/1 zaprt ter da je cestni priključek na občinsko cesto št. JP 571461 vzpostavljen s parcele 3201/2 preko parcele 3199/4 k.o. ... Glede na to je inšpektor ocenil, da zaslišanje strank ni potrebno, saj je na podlagi ogleda in upravne odločbe nesporno ugotovljeno, da je za dostop do ... vzpostavljen s ceste nov cestni priključek, za katerega zavezanci nimajo ustreznih upravnih dovoljenj. Zato je na podlagi desete alineje drugega odstavka 39. člena Odloka o občinskih cestah (v nadaljevanju Odlok), po kateri je prepovedano uporabljati za pristop na cesto kraj zunaj priključka nanjo, odločeno tako, kot sledi iz izreka. Pri čemer pooblastilo inšpektorja za izrečeni ukrep temelji na 2. točki prvega odstavka 46. člena Odloka, po kateri ima inšpektor pravico in dolžnost nadzorovati izvajanje ukrepov za varstvo cest in prometa na njih ter ustaviti vsa dela na cesti, ki se opravljajo brez dovoljenja ali v nasprotju z njim.

2Župan Občine Domžale je kot organ druge stopnje pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. Tudi po presoji pritožbenega organa je bilo namreč na podlagi zbrane dokumentacije in zlasti na podlagi ogleda nedvomno ugotovljeno, da je (z ograjo, zaklenjenimi vrati, cipresami in igrali) dovoljeni priključek na občinsko cesto onemogočen, ter da bi se lahko z ozirom na porušeno ograjo in nasutje z gramozom kot dostop na cesto uporabljal pristop na cesto na kraju, kjer ni dovoljenega priključka. Zato je prvostopenjski organ po presoji pritožbenega organa ravnal pravilno in skladno z deseto alinejo drugega odstavka 39. člena Odloka, ko je z.k. lastnikom zadevnih parcel prepovedal uporabo pristopa na javno cesto. V zvezi s pritožbenimi ugovori, po katerih tožnik v nasprotju z zakonom ni bil zaslišan kot stranka in ni bil obveščen o ogledu, pa pritožbeni organ ugotavlja, da organ prve stopnje kljub trem vabilom tožnika ni uspel zaslišati, in da je zato, da bi preprečil dodatne stroške in zavlačevanje postopka, opravil ogled na kraju samem. Na ta način je neposredno zaznal relevantna dejstva in zato je pritožbeni organ mnenja, da zaslišanje tožnika v postopku ni bilo potrebno. Sicer pa zaradi številnih opravičil zaslišanja tožnika niti ni bilo mogoče izvesti, zato zatrjevana kršitev pravic po 146. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ni podana, niti ni podana kršitev načela materialne resnice. Pritožbene navedbe o neskladju Odloka z zakonom in Ustavo pritožbeni organ šteje za nerelevantne ter poudari, da je bil Odlok veljavno sprejet in da še vedno velja, ter da je zato prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je odločil na podlagi veljavnega občinskega predpisa.

3Tožnik toži na odpravo izpodbijane odločbe v delu, ki se nanaša nanj, in zahteva povrnitev stroškov postopka. Tožbo vlaga zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in zaradi bistvene kršitve določb postopka. V tožbi navaja, da iz nobene od odločb, ne organa prve ne druge stopnje, ne izhajajo razlogi za zaključek, da naj bi prišlo do nedovoljene uporabe pristopa na cesto zunaj priključka. Poleg tega tožnik izpostavlja kot nedovoljeno podlago za vodenje postopka dejstvo, da je bil sprožen s strani osebe (A.A.), ki je v istem postopku hkrati zavezanka in dolžna spoštovati izrečeni ukrep, kar vpliva na obstoj njenega pravnega interesa in obenem že samo po sebi kaže na neutemeljenost vodenja postopka, zlorabo procesnih pravic predlagateljice ter tudi na pomanjkanje neodvisnosti in nepristranosti upravnega organa.

Tožnik dalje navaja, da je že v pritožbi opozoril na nepravilnosti pri vodenju postopka, kar ključno vpliva na zakonitost izpodbijane odločitve ter na dejstvo nepopolno oziroma nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Drugostopenjski organ se do omenjenih pritožbenih navedb ne opredeli, temveč jih pavšalno in neutemeljeno zavrne, kar pomeni, da pritožbeni organ ni podal nikakršne obrazložitve ter da je zato tožeči stranki kršena ustavno zagotovljena pravica do pravnega varstva iz 25. člena Ustave. Inšpekcijski postopek je bil, kot izhaja iz uvoda odločbe, voden ob uporabi določb ZUP, za dokončno razjasnitev dejanskega stanja pa je bilo potrebno izvesti posebni ugotovitveni postopek. Zato so bili na zaslišanje povabljeni vsi lastniki zadevnih parcel, med katerimi je tudi tožnik. Tožnik je po prejemu vabila na zaslišanje obvestil organ prve stopnje, da je za zastopanje pooblastil C.C. Ne glede na navedeno pa kasneje s strani organa nikoli ni bil obveščen o morebitnih preostalih procesnih dejanjih, prav tako pa tudi ne s strani pooblaščenke. Vse navedeno kaže na to, da tožnik ni bil zaslišan kot stranka oziroma mu ni bila dana možnost, da se izjavi o relevantnih dejstvih, česar pa organa prve in druge stopnje nista upoštevala. Predvsem pa pritožbeni organ svojih zaključkov v tej zvezi ni obrazložil in zato odločitve sploh ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja kršitev temeljnih načel upravnega postopka, saj je zagotovitev udeležbe strank, na katere bi odločba lahko vplivala, ključna za spoštovanje ustavno zagotovljenih pravic. Poleg tega tožnik ni bil obveščen o ogledu na kraju samem (in tudi ne njegova pooblaščenka). Organ se pri tem ne bi mogel sklicevati na načelo ekonomičnosti postopka in domnevno zlorabo pravic strank, ki naj bi namenoma zavlačevala tek inšpekcijskega postopka. O nameravanih uradnih dejanjih je bil tožnik nazadnje obveščen z vabilom na zaslišanje za dne 25. 5. 2016, na katerega se je odzval z dopisom, da pooblašča C.C., od tedaj dalje pa kljub svojemu položaju stranke ni bil obveščen niti o nameravanem terminu domnevnega ogleda, ki je procesno dejanje, na katero je treba pravočasno vabiti stranke oziroma jih o nameravanem ogledu obvestiti. O ogledu je bil tožnik seznanjen šele ob prejemu izpodbijane odločbe, kar pomeni, da se ni mogel pred izdajo odločbe izreči o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Gre torej, tudi v primeru ogleda, za absolutno bistveno kršitev določb postopka in je zato potrebno odločbo v izpodbijanem delu odpraviti že iz tega razloga. V dokazne namene se sklicuje na listine upravnih spisov v zadevi, predlaga pa tudi svoje zaslišanje.

4Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. V zvezi s tožbenimi ugovori pojasni, da se v konkretnem primeru ni ugotovilo, da je prišlo do uporabe pristopa na cesto zunaj priključka nanjo, temveč se je z izpodbijano odločbo prepovedala morebitna bodoča uporaba kraja, kjer ni priključka na cesto. Tožbene navedbe, ki se nanašajo na udeležbo A.A. kot predlagateljice in obenem zavezanke v postopku, so za konkretni postopek nepomembne. V zvezi z udeležbo tožnika v postopku pa toženka navaja, da je inšpekcijski organ sicer želel zagotoviti njegovo udeležbo, dvakrat je neuspešno vabil pooblaščenko, potem pa je z namenom pravilne ugotovitve dejanskega stanja opravil ogled kraja, o čemer priča zapisnik o ogledu z dne 15. 6. 2016 s fotografijami, ki se nahaja v spisih.

K I. točki izreka

5Tožba je utemeljena.

6Tožbeni očitek, da iz nobene od odločb organov obeh stopenj niso razvidni razlogi za odločitev, ne drži, saj so razlogi razvidni tako iz obrazložitve odločbe prve stopnje, kot tudi iz odločbe o pritožbi. Prav tako ne drži tožbena trditev, da manjkajo razlogi v zvezi z ugotovitvijo, da je prišlo do nedovoljene uporabe pristopa na cesto zunaj priključka. Takšne ugotovitve namreč ne vsebuje nobena odločba. Ugotavlja se le, da je možen pristop na cesto izven priključka ter prepoveduje, da se takšen pristop uporabi, kot to pravilno navaja že toženka v odgovoru na tožbo.

7Povsem neutemeljeno se tudi očita toženki, da ni bilo dovoljene podlage za zadevni inšpekcijski postopek. Postopek se je vodil uradoma in v skladu s pooblastili, ki jih ima inšpektor po zakonu (Zakon o inšpekcijskem nadzoru, v nadaljevanju ZIN) in Odloku. Tudi sodišče pa v položaju A.A. kot predlagateljice oziroma pobudnice tega postopka ne vidi nobene ovire za to, da bi ne mogla biti nato udeležena v postopku kot zavezanka; zato sodišče tožbene ugovore v tej smeri zavrača.

8V zvezi z vodenjem inšpekcijskega postopka pa iz spisov sledi, da je bil v zadevi izveden poseben ugotovitveni postopek ter da so bile ugotovitve, zbrane v tem postopku, podlaga za izpodbijano odločitev. Iz spisov nadalje sledi, da je bil (tudi) tožnik večkrat vabljen na zaslišanje, ter da se zaslišanja ni udeležil. Sodišče se strinja s toženko, da njegovo zaslišanje z ozirom na zbrane podatke ni bilo potrebno ter da s tem, ko zaslišanje ni bilo opravljeno, niso bila prekršena pravila postopka. Čeprav iz vabila, ki je bilo poslano tožniku, sicer jasno ne izhaja, ali je bil vabljen zaradi pravice, da kot zavezanec sodeluje v postopku zaradi spremljanja procesnih dejanj, ali pa zaradi zaslišanja z namenom razjasnitve dejanskega stanja, pa namreč iz spisnih listin kot celote ter izpodbijane odločbe jasno izhaja, da je bil vabljen zaradi razjasnitve dejanskega stanja. Vendar pa obenem iz spisov sledi tudi, da je bil opravljen ogled in da tožnik o tem ni bil obveščen. Prav tako ni bil seznanjen z ugotovitvami, zbranimi pri ogledu in z drugimi dejanskimi ugotovitvami, zbranimi med postopkom. Zato po presoji sodišča utemeljeno ugovarja, da mu ni bila dana možnost, da se še pred izdajo izpodbijane odločbe izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe in na katerih nedvomno sloni izpodbijana odločitev. Že s samim tem dejstvom pa je podana kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ki se v vsakem primeru šteje za bistveno, takšna - absolutna - bistvena kršitev pravil postopka pa narekuje odpravo odločbe.

9Sodišče je zato na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi zoper izpodbijano odločbo, kolikor se le-ta nanaša na tožnika, ugodilo, odločbo v 3. točki izreka odpravilo in zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Glavne obravnave sodišče ni izvedlo na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1.

K II. točki izreka

10Odločitev o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, s tem da so priznani stroški povišani za 22 % DDV, ker je tožnikov pooblaščenec zavezanec za DDV.