VSL Sklep IV Cp 652/2018

I. Pritožba se zavrne ter se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Predlagateljica (v postopku zavarovanja upnica, v nadaljevanju predlagateljica) je 12. 10. 2017 vložila predlog za ureditev stikov med tožencem in A. A., rojeno ..., ki je skupna hčerka udeležencev tega postopka. Obenem je predlagateljica sodišču predlagala izdajo začasne odredbe z enako vsebino, tj., da se stiki začasno prepovejo, in sicer do pravnomočne odločitev o predlogu v tej zadevi.

2Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Ugotovilo je, da ni mogoče zaključiti, da bi zaradi nadaljevanja izvajanja osebnih stikov med očetom in hčerko deklici grozil nastanek nepopravljive ali nesorazmerno težko popravljive škode za njen vsestranski razvoj.

3Predlagateljica se v pravočasni pritožbi sprašuje, ali bo konkretni sodnik lahko prevzel odgovornost glede na to, da gre za drugo poškodbo deklice, ki je ogrožena s strani očeta. Uvodoma obširno povzema zgodovino medsebojnih odnosov ter predstavlja delo Roberta Canupa Socialno sposobni psihopat. Izpostavlja primer legalnega argumenta, s katerim psihopati vplivajo na del družbe, ko ga izpostavijo. Kot bistveno navaja, da je sodišče sledilo mnenju CSD, ki pa je vseskozi pristransko, zato je zahtevala izločitev odgovorne osebe in uvedbo notranjega nadzora. V nadaljevanju pritožbe ponavlja svoje navedbe, ki jih je podala že pred sodiščem prve stopnje, skrbno analizira vse dokaze, ki jih je predložila, in dodatno substancira dokazne predloge prič. Sodišču prve stopnje očita, da je zagrešilo absolutni bistveni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dejstvo je, da nasprotni udeleženec sistematično trpinči hčerko. Sodišče bi moralo dejansko stanje natančno razčistiti, sodišče pa odločilnih dejstev sploh ni ugotavljalo. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega sklepa.

4Nasprotni udeleženec je na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

5Pritožba ni utemeljena.

6Pritožbeno sodišče bo odgovorilo zgolj na tiste navedbe, ki so bistvene (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7Pritožbeno sodišče se z dejanskimi zaključki, ki jih je oblikovalo prvostopenjsko sodišče, strinja ter se nanje sklicuje, pritožbene navedbe pa zavrača kot neutemeljene. Izkustveno je težko slediti navedbam, ki so enostranske v smislu, da črpajo zgolj iz tistih dokazov, ki ta konstrukt omogočajo, medtem ko ostale zanemarjajo. Izpostavljanje legalnega argumenta se v tej točki obrne proti pritožnici sami.

8Deklica je v času odločanja pritožbenega sodišča stara pet let in pet mesecev. Ni mogoče spregledati, da je obravnavana zadeva tretja po vrsti, ki teče glede ureditve stikov. Obe predhodni zadevi¹ sta se zaključili s sodno poravnavo o stikih med očetom in hčerko, čeprav je predlagateljica že v eni od teh zadev prav tako vložila predlog za prepoved teh stikov.

9Ustavno sodišče je v odločbi Up-410/01² izpostavilo, da imajo začasne odredbe v družinskih zadevah velik neposreden vpliv na končno odločitev, kar lahko močno in trajno prizadene interese obeh staršev in zlasti otroka, zato je treba k njihovemu izdajanju pristopiti restriktivno. Izdaja začasne odredbe namreč prejudicira končno odločitev, s tem pa lahko otroku (in staršu) nastane nepopravljiva škoda. To ne pomeni, da take začasne odredbe, kot jo je vložila predlagateljica, ni mogoče izdati, vendar bi morala upnica, če bi želela s predlogom uspeti, verjetno izkazati nujnost izdaje take začasne odredbe, ker bi bila sicer otrok oziroma njegova korist ogrožena. Tega ji tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni uspelo.

10Pravica do stika sicer izvira iz roditeljske pravice, vendar je od nje ločena in samostojna pravica. Je pravica starša, da ima stike z otrokom, in pravica otroka, da stikuje s staršem, če z njim ne živi. S stiki se zagotavlja zlasti otrokova korist. Otroku ni v korist, če se stiki med njim in staršem, s katerim ne živi, ne izvajajo.³ Odsotnost pri tako majhnem otroku, kot je A. A. nujno vodi v (vsaj določeno) stopnjo odtujenosti, to pa otroku ni v dolgoročno korist. Ukrep prepovedi stikov mora biti utemeljen s posebej prepričljivimi razlogi.⁴

11Položaj CSD se po stališču Vrhovnega sodišča (ki mu enotno sledi praksa višjih sodišč) približuje položaju, ki ga ima v sodnem postopku izvedenec⁵. In CSD je ocenil, da je stopnja dekličine ogroženosti nizka.⁶ Čim je tako, razlog za tako hud in izjemen ukrep, kot ga predlaga mama – popolno prepoved stikov med očetom in hčerko – ni na mestu. Čeprav pritožbeno sodišče na teoretični ravni obsoja sleherno fizično ali psihično nasilje, zaenkrat ugotovljene dejanske okoliščine primera ne izkazujejo za verjetno, da bi oče sistematično trpinčil hčerko ali da bi nad njo izvajal fizično oziroma psihično nasilje tako, da bi bila deklica ogrožena. Četudi bi predlagateljica v nadaljevanju postopka dokazala, da je oče deklico uščipnil v lice, to samo po sebi pač ni zadosten razlog za odvzem pravice do stikov.

12Pritožbeno sodišče ne sledi pritožbenemu predlogu, naj prvostopenjskemu sodišču vnaprej da napotke, kako in o čem naj zasliši predlagane priče. To presega pooblastila pritožbenega sodišča v tem trenutku. Sodišče prve stopnje bo lahko stike prepovedalo le, če bo ugotovilo, da stiki za A. A. pomenijo psihično obremenitev ali če se sicer z njimi ogroža njen telesni ali duševni razvoj. Če temu ne bo tako in bo sodišče obenem ugotovilo, da oče res izvaja nasilje oziroma je do hčerke nasilen, lahko odloči, da se stiki izvajajo pod nadzorom (peti odstavek 106. člena ZZZDR). Če pa bo ugotovilo, da drži plat zgodbe, ki jo predstavlja nasprotni udeleženec, namreč, da so postopki in dejanja mame usmerjeni v načrtno odtujevanje deklice od očeta, bo moralo razmisliti tudi o uporabi ukrepa iz šestega odstavka 106. člena ZZZDR.

13Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče predlagateljičino pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP v zvezi s 15. členom ZIZ).

¹ Zadevi okrožnega sodišča v Ljubljani II N 330/2016 in N 624/2015.
² Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije s 14. 2. 2012.
³ Odločba Ustavnega sodišča RS Up-868/14-17 s 16. 6. 2017, točka 11.
⁴ Glej sodbo ESČP v zadevi Johansen proti Norveški, št. 17383/90 z dne 7. 8. 1996.
⁵ VS RS II Ips 682/2007 z 8. 1. 2007: Poročilo CSD ima bistvene značilnosti in strukturo izvedenskega mnenja CSD v sporih iz razmerij med starši in otroki kot organ socialnega varstva sodeluje v funkciji varstva javnega interesa. Z zbiranjem podatkov opravlja naloge pomožnega preiskovalnega organa, hkrati pa ima poseben procesni položaj.
⁶ CSD je mnenje oblikoval prek multidisciplinarnega tima, ki so ga poleg staršev sestavljali tudi policist, svetovalna delavka v vrtcu, predstavnica Društva ..., predstavnici CSD ter defektologinja in logopedinja, pri čemer je bila slednja edina, ki se ni strinjala z oceno o nizki stopnji dekličine ogroženosti.