UPRS Sodba in sklep I U 104/2017-9

I. Tožba zoper 1. alineo točke I/1 in točko I/2 izreka odločbe Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 0610-2538/2012-21 (14-2300-01, 14-2300-09) z dne 12. 8. 2014 se zavrže.

II. V ostalem se tožba zavrne.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Prvostopenjski davčni organ je v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za obdobje od 1. 3. 2012 do 31. 3. 2012 z izpodbijano odločbo ugotovil, da se tožeči stranki za davčno obdobje marec 2012 zmanjša obveznost za DDV v znesku 625,00 EUR (1. alinea točke I/1 izreka) in obenem zmanjša pravica do odbitka vstopnega DDV v znesku 20 000,00 EUR (2. alinea točke I/1 izreka) ter da se ji za isto obdobje ugotovi presežek DDV v znesku 20,00 EUR (točka I /2 izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da gre v zadevi za ponovljen postopek na podlagi odločbe organa druge stopnje, ki je z odločbo št. DT-499-16-225/2012-3 z dne 30. 4. 2014 pritožbi tožeče stranke ugodil in prvo izdano odločbo odpravil ter zadevo vrnil v ponovno odločanje organu prve stopnje.

3V ponovnem postopku se, enako kot v prvem postopku, ugotavlja upravičenost tožeče stranke do odbitka vstopnega DDV, ki jo je uveljavljala v obračunu DDV za marec 2012 v znesku 20 000,00 EUR od nakupa strojev in opreme po primopredajnem zapisniku in priloženem seznamu 19 postavk v vrednosti 100 000,00 EUR, na podlagi računa številka IR12-001 (1. 3. 2012), ki ga je prejela od dobavitelja družbe A. d.o.o.

4Ponovno se presoja tudi okoliščine, ki so bile ugotovljene v prvem postopku in po katerih gre pri omenjenih strojih oziroma opremi nesporno za ista osnovna sredstva, kot so tista, ki jih je nabavila družba A. d.o.o. (prej B. d.o.o.) od družbe C. d.o.o. po računu št. R11-00380 z dne 14. 7. 2011 v vrednosti 552 865,20 EUR in ki so bila že v juliju 2011 (po rubežnem zapisniku št. DT 42914/2880/2011 z dne 28. 7. 2011) zarubljena s strani davčnega organa. Družba C. d.o.o. namreč v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora omenjenega računa za stroje in opremo, kljub temu, da je bila izrecno pozvana, da predloži vse račune in pogodbe o nabavi in odtujitvi osnovnih sredstev, ni predložila, knjižen pa je bil ta račun (šele) 9. 9. 2011, kar po presoji davčnega organa kaže na naknadno izdano listino in je torej družba B. d.o.o. (sedaj A. d.o.o.) izkazala nabavo osnovnih sredstev, ki so bila že zarubljena in so nato, ob uvedbi stečajnega postopka pri družbi C. d.o.o. (septembra 2011), prešla v stečajno maso te družbe. Ista osnovna sredstva pa naj bi tožeča stranka kupila od družbe A. d.o.o. po že omenjenem računu (IR12-001).

5To pa po presoji davčnega organa pomeni, da niso bili izpolnjeni vsi pogoji, ki so za priznanje odbitka DDV določeni v 67. členu Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1). Pri tem se sklicuje na zapisnik o davčnem inšpekcijskem nadzoru pri družbi A. d.o.o., v katerem se glede na opisani potek dogodkov ugotavlja, da je bil posel nakupa osnovnih sredstev od povezane družbe C. d.o.o. izpeljan samo formalno, vendar z zlorabo zakonske ureditve, zaradi česar družba A. d.o.o. nima pravice do odbitka DDV. Poleg tega pa davčni organ v skladu z napotki organa druge stopnje pri presoji upošteva še sodno prakso Sodišča Evropske unije ter v tej zvezi poudarja, da je tožeča stranka z družbo A. d.o.o. (prej B. d.o.o.) že sodelovala in da je sodelovala tudi že s D.D. (ki je bil večinski lastnik družbe C. d.o.o., ki je v stečaju in ki so ji bila zadevna osnovna sredstva zarubljena), ter se pri tem sklicuje na ugotovitve davčnega inšpekcijskega nadzora, ki je bil opravljen pri tožeči stranki (po zapisniku z dne 7. 10. 2011) in v katerem se podrobno obravnava posel odkupa terjatve ter ugotavlja, da je bil DDV obračunan nepravilno. Nadalje se ugotavlja, da gre za poslovno povezane osebe, saj je bil večinski lastnik in edina odgovorna oseba družbe C. d.o.o., ki je sedaj v stečaju, D.D., ter da je družba B. d.o.o., ki ni imela zaposlenih in ni imela odprtega transakcijskega računa, isto opremo dala v najem družbi C. d.o.o., kjer je direktor in edini lastnik D.D. in opravlja enako dejavnost kot jo je opravljala družba C. d.o.o., ima iste kupce in dobavitelje ter dejavnost opravlja v isti proizvodni hali, z istimi ljudmi in na istih osnovnih sredstvih. Družba A. d.o.o. pa je nato ista osnovna sredstva prodala tožeči stranki, ta pa jih naj bi dajala v najem D.D. s.p. (od katerega naj bi odkupila zapadlo terjatev). Poslovna povezanost pa je razvidna tudi iz ustanovitve družbe E. d.o.o., ki sta jo ustanovila tožeča stranka in direktor družbe A. d.o.o. F.F. ter iz dejstva, da družba G. d.o.o., katere ustanoviteljica je družba E d.o.o., posluje na istem naslovu kot poslovna enota tožeče stranke. Ugotavlja se še, da družba A. d.o.o. ni imela zaposlenih delavcev in odprtega transakcijskega računa. Prav tako ni imela zaposlenih delavcev tožeča stranka, ki je od družbe A. d.o.o. kupila zadevna osnovna sredstva. Kupnina v znesku 100 000,00 EUR pa naj bi bila poravnana s kompenzacijo terjatve v višini 86 000,00 EUR, ki jo ima tožeča stranka do družbe A. d.o.o. iz naslova Pogodbe o odstopu terjatve in se obravnava v že omenjenem zapisniku o davčnem inšpekcijskem nadzoru pri omenjeni družbi (A. d.o.o.), iz katerega je razvidno, da tožeča stranka računa za nakup zadevnih strojev in opreme dejansko ni poravnala. Iz zapisniških ugotovitev namreč sledi da sta tožeča stranka in družba B. d.o.o. medsebojne terjatve po računu (IR11-00007 z dne 1. 7. 2011), ki se nanaša na odstop terjatve, v celoti poravnale s kompenzacijo z dne 1. 7. 2011, kar pomeni, da račun za stroje in opremo z dne 1. 3. 2012 ni mogel biti v celoti poravnan s kompenzacijo terjatve, ki jo ima tožeča stranka iz naslova Pogodbe o odstopu. Kupnina oziroma razlika, ki ostaja nepobotana in ki izhaja iz Pogodbe o odstopu terjatve znaša 86 000,00 EUR in ki naj bi bila poravnana do 31. 8. 2011, pa ni enakovredna terjatvi iz naslova kupnine za osnovna sredstva (120 000,00 EUR), kar po presoji davčnega organa kaže na dejstvo, da je bil račun IR12-001 z dne 1. 3. 2012 v znesku 120 000,00 EUR tožeči stranki s strani družbe A. d.o.o.samo izdan, ne pa tudi poravnan. Zgolj račun in njegovo navidezno plačilo pa tudi po praksi SEU še ne izkazujeta resničnosti dobave oziroma opravljene storitve ter s tem obstoja dolga do države oziroma pravice do odbitka vstopnega DDV. Da je tožeča stranka vedela oziroma bi morala vedeti, da kupuje zarubljena osnovna sredstva, pa izhaja iz dejstva, da jih je kot takšna (zarubljena) že pred tem kupila družba B. d.o.o. oziroma sedaj A. d.o.o., kar potrjuje tudi pravnomočna odločba, ki je bila v postopku nadzora izdana tej družbi.

6Iz vseh navedenih objektivnih okoliščin, to je dejstva, da gre za zarubljena osnovna sredstva, poslovne povezanosti vpletenih družb ter zgolj izdaje računa in ne tudi dejanskega plačila torej po presoji davčnega organa izhaja, da je tožeča stranka vedela ali bi morala vedeti, da z obravnavanim nakupom osnovnih sredstev sodeluje pri goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti in da ji zato ne gre odbitek vstopnega DDV. Tožeča stranka pred sklenitvijo posla ni izvedla skoraj nobene preveritve o delovanju navedene družbe in ni sklenila nobene pogodbe, kar je neobičajna poslovna praksa, ki ne izkazuje zadostne skrbnosti. Kot kupec bi morala tožeča stranka opraviti vsaj ogled osnovnih sredstev, česar pa ni storila, saj bi sicer ugotovila, da so opremljena z oznako „zarubljeno s strani davčnega organa“. Po izjavi prokurista tožeče stranke se namreč stroji in oprema še vedno nahajajo na istem mestu oziroma na istem naslovu kot v času rubeža pri družbi C. d.o.o. - sedaj v stečaju. Tako pa iz vsega povedanega izhaja, da je šlo za izdajanje navideznih - fiktivnih računov med poslovno povezanimi subjekti z namenom, da bi prvotni lastnik obdržal lastništvo nad osnovnimi sredstvi.

7S predloženimi listinami (računom IR12-001, primopredajnim zapisnikom in priloženem seznamu) tako tožeča stranka ni dokazala dejanske dobave in tudi ne dejanskega plačila opreme, predvsem pa ni dokazala, da bi dobavo blaga opravil izdajatelj računa, pač pa je na podlagi vsega navedenega razvidno, da je vede sodelovala pri utaji DDV in ni storila ničesar, da bi goljufijo preprečila. Predvsem je sporna (neizkazana) dejanska dobava blaga, saj je iz navzkrižnega pregleda pri družbi A. d.o.o. razvidno, da v obračunu DDV za marec 2012 ni izkazala obveznosti za DDV od sporne prodaje (v znesku 20 000,00 EUR) in da jo je izkazala šele v obračunu za obdobje 4-6/2012, pa tudi, da navedene obveznosti ni nikoli poravnala.

8V zvezi z odzivom oziroma izjavo, ki jo je tožeča stranka dala na pisno seznanitev z ugotovitvami pri nadzoru davčni organ ugotavlja, da ne vsebuje novih dejstev ali novih dokazov, ki bi vplivali na odločitev ter (smiselno), da tudi predloženi Dogovor o ureditvi medsebojnih razmerij ugotovljenega ne spreminja. Obrazloženo pa se že v uvodnem delu obrazložitve zavrnejo kot neutemeljene tudi pripombe, ki jih je tožeča stranka dala na zapisnik.

9Drugostopenjski davčni organ ob reševanju pritožbe zoper izpodbijano odločbo (uradoma) s svojo odločbo spremeni izrek v 2. alinei točke I/1 izreka tako, da se z njim tožeči stranki za marec 2012 dodatno odmeri in naloži v plačilo DDV od osnove 100 000,00 EUR po stopnji 20% v znesku 20 000,00 EUR, medtem ko, prav tako uradoma, 1. alineo točke I/1 izreka odpravi in zadevo v tem delu vrne organu prve stopnje v ponovni postopek, točko I/2 izreka odpravi in zahtevo za povračilo stroškov postopka zavrne.

10V zvezi s spremenjenim delom izreka se ugotavlja, da način odločitve, ki jo vsebuje prva odločba v omenjeni 2. alinei točke I/1 izreka ni v skladu s pozitivno zakonodajo in da je potrebno v konkretnem primeru, ker ne gre za odločanje o vračilu davka iz naslova izkazanega presežka DDV po davčnem obračunu, izdati odmerno odločbo po 84. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ter z njo premalo plačani DDV naložiti v plačilo. V vsebinskem pogledu pa drugostopenjski davčni organ ugotavlja, da je organ prve stopnje pri ponovnem odločanju sledil njegovim napotkom in da je odločitev tokrat pravilna in zakonita. Meni, da dajejo ugotovitve organa prve stopnje zadosti podlage za zaključek, da dobava osnovnih sredstev po računu, ki je bil upoštevan v obračunu DDV, ni dokazana ter da opisani način poslovanja izkazuje (zgolj) namen pridobitve davčne ugodnosti in s tem zlorabo sistema DDV, kar (oboje) pomeni, da pogoji za uveljavljanje odbitka vstopnega DDV po določbah 63. člena ZDDV-1 niso izpolnjeni in da je torej tožeča stranka neupravičeno uveljavljala sporni odbitek vstopnega DDV v obračunu DDV za marec 2012.

11V zvezi z odpravljenim delom odločbe pa pritožbeni ugotavlja, da organ prve stopnje v ponovljenem postopku ni sledil napotkom druge stopnje in zato izpodbijano odločbo v tem delu ponovno odpravi ter vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

12Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov sodnega in upravnega postopka.

13V tožbi navaja, da se z odločbo druge stopnje kršijo pravila procesnega prava, ko se izpodbijana odločba v delu, kjer je ni mogoče spremeniti, v škodo tožnika odpravi, organu prve stopnje pa nalaga, naj odloči v škodo tožeče stranke. Zaradi takšnega ravnanje tožeča stranka uveljavlja kršitev temeljnih človekovih pravic iz 2., 15. in 22. člena Ustave ter iz 6. in 13. člena EKČP.

14V zvezi s preostalim delom izpodbijane odločitve (2. alineo točke I/2 izreka) pa navaja in dokazuje, da je družba B. d.o.o. s prodajno pogodbo z dne 1. 10. 2009, ki je bila že predložena v upravnem postopku, od družbe C. d.o.o. odkupila opremo in stroje, ki se obravnavajo v konkretnem primeru, kar lahko potrdi tudi direktor družbe F.F., ki naj se ga zasliši. S tem je družba B. d.o.o. pridobila lastninsko pravico na opremi, navedeni pod zap. št. 1 do 19, še preden so bili stroji in oprema zarubljeni s strani davčnega organa po rubežnem zapisniku z dne 28. 7. 2011, kar pomeni, da so bili zarubljeni nezakonito. Račun, na katerega se sklicuje davčni organ, pomeni zgolj realizacijo plačila kupnine, dogovorjeno s pogodbo, ki je bila dejansko izvršena 1. 10. 2009 (ob sklenitvi). Glede spornih strojev in opreme je bila med strankami sklenjena izvensodna poravnava, kar lahko potrdijo udeleženci poravnave, t.j. stečajni upravitelj C. d.o.o. - v stečaju H.H., direktor družbe A. d.o.o. F.F., I.I., stečajni upravitelj D.D. - v osebnem stečaju,J.J. kot zastopnik tožeče stranke ter D.D. kot predsednik uprave družbe K. d.d. Ob upoštevanju navedenih dokazov ji ni mogoče odvzeti 20 000,00 EUR vstopnega DDV, saj ni vedela in ni mogla vedeti, da bi lahko šlo v konkretnem primeru za davčno goljufijo. Sledila je samo svojim ekonomskim interesom in to v skladu z zakonom in pošteno. Če so bile ugotovljene nepravilnosti v ostalih družbah, še ne pomeni, da je odgovorna za nepravilnosti tudi tožeča stranka, oziroma da so vse družbe sodelovale v domnevni goljufiji. Tožeči stranki subjektivno gledano ni mogoče naprtiti ničesar. Očitki davčnega organa, ki temeljijo na dejstvu, da naj bi družba B. d.o.o., sedaj A. d.o.o. osnovna sredstva prodala po njihovi zaplembi in da bi naj tožeča stranka kupila zarubljene stroje, ki si jih ni (niti) ogledala, ne držijo. Poleg že navedenih dejstev in dokazov tožeča stranka pojasni, da stroji in oprema nikoli niso bili v lasti C. d.o.o. ter da si je pred nakupom stroje ogledala. Na njih ni bilo nobenih nalepk o rubežu, sicer pa so bili pravno formalno kupljeni že pred rubežem in so v stalnem obratovanju, saj bi z njihovo ustavitvijo postali neuporabni. Poleg tega je bila sklenjena poravnava, iz katere izhaja, da ni nobena stran več oškodovana in da so bili vsi postopki pravilni in zakoniti. Za razliko v zmanjšani vrednosti strojev in opreme je bil iz stečajne mase D.D. plačan del zneska za poravnavo prejšnjih obveznosti. Davčni organ povsem neutemeljeno šteje račun, ki ga je predložil tožnik za neverodostojen, in to na podlagi zapisnika o davčnem nadzoru pri družbi A. d.o.o., v katerem niso bile upoštevane določbe ZDDV-1, SRS in ZDDPO-2. Davčni organ samo domneva, da je bila prodaja izpeljana zgolj formalno, in ne upošteva dejstva, da so bila osnovna sredstva dejansko prodana, da so evidentirana in da se uporabljajo za opravljanje obdavčljive dejavnosti, s čimer tožeča stranka izpolnjuje vse pogoje za veljavnost davčne transakcije. Tožeča stranka tako ni storila goljufije niti ni mogla vedeti zanjo, kot se ji neutemeljeno in nedokazano očita v izpodbijani odločbi.

15Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

K I. točki izreka

16Tožbo zoper odpravljeni del izreka izpodbijane odločbe je moralo sodišče zavreči.

17Kot pravilno pojasni že tožena stranka v odgovoru na tožbo, izhaja pa tudi iz odločbe druge stopnje, pritožbeni organ s svojo odločbo ni spremenil izpodbijane odločitve niti ni naložil organu prve stopnje, da odloči v škodo tožeče stranke, temveč mu je v skladu s pooblastili, ki mu jih daje ZUP in na katere se pravilno sklicuje v obrazložitvi, naložil, da v delu, ki se nanaša na znižanje izstopnega DDV, ponovno izvede postopek in nato v tem delu ponovno odloči. To pa pomeni, da nova odločitev ne bo nujno v škodo tožnika, obenem pa to pomeni, da v tem delu še ni odločeno in da zato tožeča stranka za tožbo zoper odpravljeni del izpodbijane odločbe nima pravnega interesa. Sodišče je zato tožbo v tem delu na podlagi 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zaradi pomanjkanja pravnega interesa in s tem zaradi neizpolnjene procesne predpostavke za tožbo zavrglo.

K II. točki izreka

18V preostalem delu tožba ni utemeljena.

19V tem delu tožeča stranka ponavlja ugovore, ki jih vsebuje pritožba. Na enake ugovore je v celoti in pravilno odgovoril že drugostopenjski davčni organ v svoji odločbi. Zato sodišče razlogov druge stopnje ne ponavlja, temveč se po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1 nanje sklicuje.

20Tožeča stranka razlogov druge stopnje v tožbi ne prereka. Tako ne prereka ugotovitev druge stopnje o povezanosti poslovnih dogodkov, ki so podrobno opisani na 20. in 21. strani odločbe, in o medsebojnem poznavanju ter povezanosti subjektov, ki v teh razmerjih nastopajo, iz česar nato pritožbeni organ in pred tem že organ prve stopnje izpelje utemeljen zaključek, da je bil opisani način poslovanja vzpostavljen zavestno ter da tožeča stranka ne bi sklepala takih poslov z osebami, s katerimi ne bi bila povezana. Prav tako ne ugovarja (dejanski) ugotovitvi o vsebini rubežnega zapisnika z dne 28. 7. 2011, iz katerega izhaja podatek o opremljenosti zarubljenih strojev in opreme z vidno oznako, da so zarubljene s strani davčnega organa, in na podlagi katere pritožbeni organ po presoji sodišča utemeljeno zavrne (zgolj) trditev tožeče stranke, da je opravila ogled kupljenih strojev in na ta način ravnala z ustrezno skrbnostjo pri nakupu opreme. Prav tako že davčni organ prve stopnje utemeljeno zavrne sklicevanje tožeče stranke na prodajno pogodbo z dne 1. 10. 2009, s katero naj bi družba B. d.o.o. odkupila sporno opremo in stroje od družbe C. d.o.o. še pred rubežem ter pri tem navede okoliščine konkretnega primera (zlasti nepredložitev zahtevanih listin s strani družbe C. d.o.o.), ki jim tožeča stranka ne oporeka in ki tudi po presoji sodišča kažejo na to, da sta bili obe listini, na kateri se sklicuje tožeča stranka, tako omenjena pogodba kot tudi račun dobavitelja - družbe C. d.o.o. št. R11-00380 z dne 14. 7. 2011, sestavljeni naknadno. To pa pomeni, da ni v zadostni meri izkazana nezakonitost davčne zaplembe, ki jo tožeča stranka zatrjuje v tožbi in s tem tudi ne lastništvo opreme in strojev s strani njihovega prodajalca - družbe A. d.o.o. oziroma B. d.o.o. Obenem pa iz vseh navedenih dejstev tudi po presoji sodišča izhaja zaključek, da so bile transakcije zgolj formalne in navidezne, opisani način poslovanja pa posledica povezanosti med posameznimi akterji in izpeljan z namenom, da se izognejo davčnim obveznostim.

21Prav tako že organ druge stopnje z razumnimi razlogi, ki jim tožeča stranka v tožbi ne oporeka, zavrne sklicevanje tožeče stranke na izvensodno poravnavo in obenem tudi predlog za zaslišanje prič - udeležencev poravnave, za katere tožeča stranka ne pove, o katerih dejstvih bi izpovedali, oziroma v čem bi njihova izpovedba vplivala na ugotovitve davčnih organov. S poravnavo se namreč ne ugotavlja pravilnosti in zakonitosti sklenjenih poslov, kot to zmotno meni tožeča stranka, zatrjevanje, da na podlagi sklenjene poravnave nobena stranka v poslu ni več oškodovana, pa ni relevantno za odločitev, saj se z izpodbijano odločbo ne urejajo razmerja med udeleženci v poslu, temveč se ugotavlja oškodovanje državnega proračuna, kar pa ni in ne more biti predmet sklenjene poravnave.

22Obširno pa je v drugostopenjski davčni odločbi in pred tem v izpodbijani odločbi opisano tudi poslovanje med tožečo stranko in družbo A. d.o.o. (prej B. d.o.o.) kot dobaviteljem zadevne opreme oziroma strojev. Pri tem se je davčni organ lahko oprl na ugotovitve davčnih organov iz davčnega inšpekcijskega nadzora pri družbi A. d.o.o., ki jih pritožbeni organ povzame na 21. strani odločbe, in (tudi) na tej podlagi sprejel zaključek o zgolj formalni izvedbi prodaje oziroma nakupa spornih osnovnih sredstev (opreme in strojev) s strani tožeče stranke, oziroma o tem, da kljub izdanemu računu ni izkazana njihova dejanska dobava. Kot je razvidno iz obrazložitve drugostopenjske davčne odločbe (na 21. strani), je davčni organ svoj zaključek utemeljil na načinu izvedbe pravnega posla (t.j. na ugotovitvi o pobotu neenakovrednih terjatev oziroma na dejstvu, „da je bil račun št. IR12-001 z dne 1. 3. 2012 v znesku 120 000,00 EUR s strani družbe A. d.o.o. tožeči stranki za 19 osnovnih sredstev zgolj izdan in ne tudi poravnan“), zato so tožbena izvajanja o tem, da so bili in zakaj so bili poslovni dogodki (formalno) pravilno evidentirani v poslovnih knjigah tožeče stranke oziroma družbe A. d.o.o., nebistvene za odločitev. Zato že drugostopenjski davčni organ pritožbenih navedb v tej smeri pri odločanju utemeljeno ne upošteva, iz istega razloga pa jih kot nebistvene zavrača tudi sodišče.

23Glede na povedano je odločitev davčnih organov, da se tožeči stranki ne prizna odbitek vstopnega davka, ki ga je uveljavljala v davčnem obračunu za marec 2012, pravilna in skladna z določbami zakona (ZDDV-1), na katere se sklicuje. V ostalem, to je glede izračuna davčne obveznosti, ki se nalaga v plačilo in spremenjenega načina odločitve, pa tožeča stranka ugovorov nima. Sodišče samo pa v tem pogledu nepravilnosti ali nezakonitosti, na katere pazi uradoma, tudi ni ugotovilo. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K III. točki izreka

24Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrže ali zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Čeprav za odločitev v tem primeru ni bistveno, pa sodišče z ozirom na stroškovni zahtevek, ki ga vsebuje tožba, še pripominja, da se v postopku s tožbo lahko uveljavljajo le stroški sodnega postopka in ne tudi stroški, ki so nastali strankam v upravnem postopku.

25Sodišče je odločilo na nejavni seji, ker so bili pravno relevantni dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).