VSK Sodba Cpg 200/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 356,98 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 102519/2016, z dne 12.10.2016, v 1. in 3. odstavku izreka v celoti, toženi stranki pa je naložilo, da tožeči stranki povrne 1.217,77 EUR pravdnih stroškov. Iz razlogov sodbe izhaja, da je tožeča stranka s tremi računi, ki so predmet te pravde, obračunala tri različna dela, ki jih je opravila za toženo stranko, slednja pa ni konkretizirano ugovarjala, da naj bi tožeča stranka izvedla manj del, in da je obračunala preveliko število ur. Neutemeljeno je tudi ugovarjala, da naj bi bila bila vsa dela obračunana že v računu, izstavljenem po Ponudbi- Pogodbi štev. 2690/2016 (v nadaljevanju Pogodba).

2Zoper to odločitev se je pritožila tožena stranka in jo izpodbijala iz vseh treh pritožbenih razlogov. Prvostopenjskemu sodišču je očitala, da ni upoštevalo njenih navedb, da računi ne odražajo prave višine terjatve, da predstavljajo zgolj enostranske računovodske listine, tako kot tudi prevoznice, in da je tožeča stranka zaračunala previsoko število opravljenih ur. Njene konkretizirane trditve, da predstavlja Pogodba zgolj oceno pričakovanih stroškov, da so storitve iz preostalih dveh računov že vključene v Pogodbi ter da je tožeča stranka zaračunala previsoko število opravljenih ur, je sodišče zgolj pavšalno zavrnilo kot neutemeljene in s tem nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tožena stranka je ponovila svoje navedbe, da med strankama ni bil nikoli sklenjen dogovor za izvedbo del v takšnem obsegu, kot so obračunana v vtoževanih računih, in da sodišče ni navedlo razlogov, zakaj je štelo, da sta stranki imeli dogovor o takšnem obsegu storitev (absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Tožena stranka konkretiziranih in podrobnih ugovorov glede na pomanjkljivo trditveno podlago tožeče stranke tudi ni mogla podati, tako tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 308/2012 (pravilno: II Ips 308/2013). Šele uspeh dokazovanja tiste stranke, ki nosi materialno dokazno breme, prevali procesno dokazno breme na nasprotno stranko. Tožena stranka je predlagala zaslišanje direktorice M.L. do česar se sodišče v izpodbijani sodbi ni predelilo (absolutni bistveni kršitvi določb postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP).

3Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila, izpostavila, da je podala dovolj trditev o opravljenem delu, in da svojega dokaznega predloga za zaslišanje "priče" tožena stranka tudi ni konkretizirala. Uveljavljala je povrnitev pritožbenih stroškov.

4O pritožbi je odločalo Višje sodišče v Kopru, saj je bila v skladu s 105.a členom Zakona o sodiščih na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, št. Su 1465/2017, z dne 13.7.2017, zadeva prenesena iz Višjega sodišča v Ljubljani v reševanje na tukajšnje sodišče.

5Pritožba ni utemeljena.

6Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo nobene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih pritožba očita, pa tudi ne takšne, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Storilo ni očitane kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je podalo dovolj izčrpne in prepričljive razloge za svoje ugotovitve o odločilnih dejstvih, tako da se sodba lahko preizkusi.

7Tako se je prvostopenjsko sodišče opredelilo do vseh ugovorov, ki jih je v postopku tožena stranka postavila, in sicer s pravilno ugotovitvijo, da so bili njeni ugovori, da tožeča stranka ni izvedla del v obsegu, kot to izhaja iz Pogodbe, temveč da je izvedla "manj del", in da je zaračunala previsoko število ur pri opravljenih delih, ki niso trajala "dlje več kot 8 ur", povsem nekonkretizirani. Tako kot je zapisalo tudi prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi, bi tožena stranka glede na trditve tožeče stranke¹ lahko konkretno navedla, katerih prvotno dogovorjenih del iz Pogodbe tožeča stranka ni opravila, in koliko naj bi vrednost teh del znašala, pa tudi navedla, v zvezi s katero nalogo je bilo opravljeno manjše število ur dela, in kolikšno je bilo to število ur pri posamezni nalogi.

8Ne drži niti pritožbeno zatrjevanje, da zaradi pomanjkljive trditvene podlage tožeče stranke ni mogla podati konkretiziranih ugovorov. Tožeča stranka je namreč v prvostopenjskem postopku podala obsežno in zagotovo zadostno trditveno podlago o vseh za pravdo odločilnih dejstvih². Tako je v zvezi z obračunanimi deli po Pogodbi navedla, kako je pripravila svojo ponudbo³, kaj je bil predmet storitve, ki jo je za toženo stranko opravila⁴, kolikšna je bila višina stroškov za opravljeni pretovor, transport in montažo ter najem dvigala, kdaj je dela opravila (22.4., 23.4. in 30.4.2016)⁵ in koliko ur je delala (šest ur). Prav tako je podala dovolj trditev tudi za dela, ki jih je opravila (4.5.2016)⁶ na povsem drugi lokaciji, ko je opravila premik lesenih elementov na relaciji M. - L. in montažo mostu. V zvezi s temi deli je navedla tudi, kateri delavec je premik opravil. V zvezi z deli, ki jih je nato opravila še kakšen mesec kasneje (2.6.2016)⁷, je tožeča stranka prav tako navedla, katera dela so bila opravljena⁸, kdaj so bila opravljena, in tudi po katerem delavcu so bila opravljena. Tožeča stranka je s temi navedbami zadostila svojemu trditvenemu bremenu; s predložitvijo Pogodbe in prevoznic - naročilnic, elektronske komunikacije v zvezi z dogovarjanjem za sklenitev Pogodbe ter s predloženimi računi pa je zadostila tudi svojemu dokaznemu bremenu. Takšnim trditvam bi lahko tožena stranka⁹ konkretizirano ugovarjala, zato se v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da se nanjo (procesno) trditveno in dokazno breme ni prevalilo. Glede na vsebino predhodno povzetih del in čas ter lokacijo, kjer so bila dela opravljena, je prvostopenjsko sodišče naredilo tudi pravilen zaključek, da storitve, ki jih je tožeča stranka obračunala v računih št. 602 in 706, niso bile vsebovane in obračunane že v računu št. 508, česar pritožba tudi ne izpodbija.

9Ob tako pavšalnih ugovorih tožene stranke se pokaže kot pravilna tudi odločitev prvostopenjskega sodišča, da je kot nepotrebnega zavrnilo dokazni predlog tožene stranke za zaslišanje njene direktorice. Poleg tega je bil navedeni dokazni predlog tudi nesubstanciran, saj tožena stranka ni navedla, o katerih dejstvih naj bi zakonita zastopnica izpovedala, na kar jo je opozorila tudi tožeča stranka v svoji prvi pripravljalni vlogi (listovna št. 43A spisa).

10Na podlagi zgornjih ugotovitev je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11O stroških pritožbenega postopka je sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP in je toženi stranki, ki v pritožbenem postopku ni uspela, naložilo, da tožeči stranki povrne njene pritožbene stroške. Te je sodišče odmerilo na 356,98 EUR, predstavljajo pa njene izdatke za odgovor na pritožbo, odmerjene po tarifni št. 21/1 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT), za materialne stroške, odmerjene v skladu z 11. členom OT, oboje povečano za 22 % DDV (drugi odstavek 2. člena OT).

¹ o teh več v nadaljevanju
² odločba II Ips 308/2013, na katero se pritožba sklicuje, v predmetnem postopku zato tudi ni uporabljiva, saj je v njej Vrhovno sodišče RS odločilo, da procesno dokazno breme ni prešlo na nasprotno stranko, po tem, ko je ugotovilo, da tožena stranka ključnega dejstva za odločitev o zadevi (plačila nad 30 % vrednosti zemljišča) ni podala
³ na podlagi opravljenega skupnega ogleda dne 11.4.2016
⁴ raztovor - pretovor dveh lepljenih nosilcev dolžine 44 metrov z lokacije pri pošti do mesta montaže
⁵ rač. št. 508
⁶ rač. št. 602
⁷ rač. št. 706
⁸ premik mizarskega stroja
⁹ če bi seveda ugovore imela