VSL Sklep II Ip 71/2018

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovoru dolžnika z dne 28. 5. 2015 ugodilo in sklep o izvršb z dne 19. 5. 2015 razveljavilo, predlog za izvršbo z dne 30. 5. 2011 zavrnilo in izvršilni postopek ustavilo (I. točka izreka). Odločilo je, da se razveljavi izvršilno dejanje zaznambe sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi tukajšnjega sodišča pri nepremičninah katastrska občina 0000 stavba 1 del stavbe 2 (ID X) in katastrska občina 0000 parcela 3 (ID Y), obe last dolžnika do celote (II. točka izreka) in da je upnik dolžan dolžniku povrniti stroške ugovornega postopka v znesku 3.113,17 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki prično teči dan po preteku paricijskega roka (III. točka izreka).

2Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje upnik. Nesporno je, da je bila njegova terjatev delno plačana s strani glavnega dolžnika na podlagi več razdelitev v stečajnem postopku. Sporno pa je, ali oziroma v kakšni višini je bil upnik poplačan tudi s prevzemom neunovčljivega premoženja, ki ga je na podlagi 374. člena ZFPPIPP prevzel v stečajnem postopku. Presoja sodišča, da naj bi bil upnik poplačan v višini nominalne vrednosti prevzetih terjatev, je materialnopravno napačna. Sodišče je pozivu za prevzem, načrtu delitve ter sklepu o končni razdelitvi pripisalo vsebino in pomen, ki ga te vloge nimajo. Vrednost premoženja, ki se prenaša, v teh vlogah ni bila določena. Upravitelj v pozivu vrednosti premoženja ni ocenil. Očitno je upravitelj štel, da ocene ne more podati, ker je premoženje neizterljivo in gre za premoženje brez vrednosti, zato se s tem ni ukvarjal. Če načrt razdelitve in sklep o razdelitvi podatka o ocenjeni vrednosti ne vsebujeta, se to vprašanje izkaže za pomembno v vsakem kasnejšem postopku in ga mora to sodišče rešiti. Upravitelj je nominalne vrednosti navajal le kot merilo za razdelitev terjatev med upnikoma, ki sta soglašala s prevzemom. Tudi če je upravitelj zmotno štel, da je upnik poplačan v višini nominalne vrednosti terjatev, ta njegova napačna pravna presoja ne more ustvariti pravnih posledic. Upravitelj namreč ni sodišče. Tudi stečajno sodišče o tem ni bilo dolžno odločati. Očitek sodišča prve stopnje, da ni vložil pritožbe oziroma ugovora zoper načrt razdelitve, ni utemeljen. Odločitev o prenosu premoženja ne vsebuje izreka o višini poplačila. Če bi sklep o prenosu vseboval navedbo o tem, bi se upnik zoper njega vsekakor pritožil. Nerazumno je namreč šteti, da bil bila njegova terjatev v višini več kot milijon poplačana s prevzemom premoženja, ki nima nobene vrednosti. Upnik je v odgovoru na pritožbo tudi pojasnil, da je bila po prenosu neunovčljivega premoženja opravljena tudi splošna razdelitev dne 25. 4. 2014, kjer je bil prvotni upnik tudi upoštevan. Izpodbijani sklep o tem, čeprav gre za pravno odločilna dejstva, nima nobenih razlogov, zato je podana procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je sprva ravnalo pravilno, ko je za rešitev spornega vprašanja glede višine vrednosti terjatev imenovalo izvedenca finančne stroke. Le ta je prevzete terjatve ocenil na največ 8.000,00 EUR. Nepravilno pa je nato nadaljnje postopanja sodišča, ko sodišče izvedenskega mnenja ni upoštevalo. Sodišče bi se moralo do mnenja najmanj opredeliti. Sodišče bi moralo stranko pred izdajo sklepa seznaniti s spremenjenim stališčem in ji omogočiti, da se o tem izjavi. Sodišče je namreč s svojim postopanjem pri stranki ustvarilo določeno pričakovanje, in sicer da sklep o razdelitvi tega vprašanja ne rešuje. Tudi v zadevi VSL sklep Cst 394/2016, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, izhaja drugačno stališče, in sicer, da se je upnik s prevzemom poplačal v višini ocenjene vrednosti, ki je bila v pozivu in načrtu delitve izrecno določena kot vrednost premoženja. Tudi tam pa ni šlo za nominalno vrednost. Nepravilen je tudi argument sodišča, da za prevzem premoženja veljajo enaka pravila kot za odstop terjatve namesto izpolnitve. Po njegovem mnenju prevzema premoženja po ZFPPIPP ni mogoče primerjati s cesijo po OZ ali z instituti izvršilnega prava. Upniki so namreč v tem primeru v prevzem premoženja prisiljeni, če želijo preprečiti prenos premoženja na Republiko Slovenijo. Upnik se lahko kvečjemu šteje za poplačan v višini ocenjene vrednosti premoženja, ki se je preneslo nanj. Glede na navedeno predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovor dolžnika zavrne oziroma podrejeno, da se ugovoru delno ugodi za znesek 8.000,00 EUR oziroma da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Dolžnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. V celoti sprejema argumente sodišča. Upnik je imel ekonomski interes za prevzem, sicer premoženja ne bi prevzel. Upnik je upravičen izterjati celotno nominalno vrednost terjatev. V stečaju je potrebno premoženje prodajati hitro, zato se vrednost terjatev tudi znižuje.

4Pritožba je neutemeljena.

5Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6Sodišče prve stopnje je svoj zaključek, da se ugovoru dolžnika v celoti ugodi, oprlo na ugotovitev, da je bila upnikova terjatev, ki jo izterjuje v predmetnem postopku, v celoti poplačana s tem, ko je prvotni upnik A. d.d. v stečajnem postopku nad glavnim dolžnikom B. d.o.o. - v stečaju prevzel premoženje, ki ga ni bilo mogoče unovčiti. V stečajnem postopku je bilo namreč na podlagi 374. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) s sklepom o končni razdelitvi z dne 19. 9. 2013 odločeno, da se na upnika A. d.d prenese premoženje, ki ga ni bilo možno unovčiti, in sicer se nanj prenese 39,39 % vsake od 15. v sklepu naštetih terjatev (gre za znesek 1.124,340,56 EUR od skupnega zneska terjatev 2.854.380,70 EUR). Takšna končna razdelitev se je opravila na podlagi končnega načrta razdelitve - prenos premoženja, ki ga ni bilo mogoče unovčiti z dne 17. 9. 2013, ki je tudi sestavni del izreka sklepa o končni razdelitvi.

7Zavzetemu stališču pritrjuje tudi sodišče druge stopnje. Tudi sodišče druge stopnje ocenjuje, da se s prevzemom premoženja, s katerim upnik sam soglaša, šteje njegova terjatev za poplačana v višini vrednosti, ki je ugotovljena v sklepu o prenosu in v z njim povezanih vlogah. Po 2. točki šestega odstavka 374. člena ZFPPIPP mora poziv upravitelja k podaji soglasja za prevzem neunovčljivega premoženja vsebovati poleg opisa premoženja tudi njegovo ocenjeno vrednost. Ta pa ni sama sebi v namen, temveč služi presoji morebitnega prevzemnika premoženja, ali je prevzem premoženja zanj ekonomsko upravičen. Kot že navedeno, morajo upniki s prevzemom soglašati, torej ne gre za prisilni prevzem, kot je to očitek pritožnika.¹ Enako stališče, to je, da se upnik šteje za poplačanega v višini ocenjene vrednosti prevzetega premoženja, izhaja tudi iz odločbe VSL sklep Cst 394/2016, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje. V konkretnem primeru pa v sklepu oziroma načrtu končne razdelitve ter pozivu upravitelja druga vrednost kot nominalna vrednost ni navedena, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno to vrednost štelo za „ocenjeno“ vrednost v smislu navedenih določb ZFPPIPP, torej kot vrednost, po kateri so bile terjatve s soglasjem upnika prevzete. Zato ni mogoče pritrditi stališču pritožnika, da navedeni akti v stečajnem postopku ne pomenijo, da se njegova terjatev šteje za poplačano kar v nominalni višini prevzetih terjatev, saj je njihova dejanska vrednost bistveno nižja in da se mora le ta vrednost ugotavljati v predmetnem izvršilnem postopku. Drugačno oceno te vrednosti bi moral upnik doseči izključno v stečajnem postopku. Izvršilno sodišče za ocenjevanje vrednosti prevzetega premoženja v stečajnem postopku ni pristojno.

8Glede na pravilno zavzeto materialnopravno stališče o ocenjeni vrednosti sodišču prve stopnje tudi ni mogoče očitati procesnih kršitev glede navedb upnika o tem, da je bil dne 25. 4. 2014 naknadno upoštevan tudi pri splošni razdelitvi. Nadaljnje postopanje v stečaju za predmetno odločitev glede na zgoraj navedeno ni pravno pomembno in na presojo pravilnosti sprejete odločitve ne vpliva. Obveznost sodišča je, da navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo relevantnost ter da se do tistih navedb, ki so bistvenega pomena, v obrazložitvi odločbe tudi opredeli. Prav tako se kot pravno nepomembno izkaže tudi postopanje sodišča prve stopnje glede postavljenega izvedenca ter kasnejšega neupoštevanja izvedenskega mnenja o dejanski vrednosti prevzetih terjatev. V izvršilnem postopku, ki je pretežno pismen in narok za obravnavo ugovora ni obvezen, je kontradiktornost v primerjavi s pravdnim postopkom omejena. Dolžnik ima možnost vložitve obrazloženega ugovora, upnik pa odgovora na ugovor, širitev podanih dejstev in dokazov v nadaljnjih vlogah in na morebitnem naroku pa ni dovoljeno. Upniku tako njegove pravice niso bile kršene, da se do zavzetega stališča sodišča prve stopnje opredeli, pa mu je bilo omogočeno v obravnavanem pravnem sredstvu.

9Glede na navedeno sodišče druge stopnje pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, da se ugovoru dolžnika ugodi. Glede na takšno odločitev pa je pravilna tudi odločitev, da je upnik dolžan dolžniku povrniti njegove potrebne stroške ugovornega postopka (šesti odstavek 38. člena ZIZ).

10Pritožba upnika je neutemeljena in ker tudi uradni preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano odločitev potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11Upnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ). Tudi dolžnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj v njem ni navedel nobenih dejstev, s katerimi bi pripomogel k rešitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

¹ Glej tudi odločbi Vrhovnega sodišča RS sklep II Ips 65/2004 z dne 10. 11. 2005 in Višjega sodišča VSL sklep Cst 538/2017 z dne 10. 11. 2017 o naravi prevzema terjatev v stečajnem postopku.