VSL Sodba II Kp 19209/2015

Pritožba državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo V K 19209/2015 z dne 25. 11. 2016 obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem in prvem odstavku 228. člena KZ-1 in mu izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen eno leto zapora s preizkusno dobo štirih let. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je sodišče prve stopnje obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 92. člena ZKP in odločilo, da stroški postavljenih zagovornikov na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP bremenijo proračun.

2Zoper sodbo je pritožbo vložil državni tožilec „zaradi neodvzema protipravno pridobljene premoženjske koristi in zaradi nedoločitve posebnega pogoja povrnitve premoženjskega zahtevka“, torej iz razloga po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi z drugim in četrtim odstavkom 374. člena ZKP s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženemu A. A. v okviru pogojne obsodbe enega leta zapora s preizkusno dobo štirih let določi poseben pogoj, da oškodovani družbi B. d.d. v preizkusni dobi plača neplačano razliko premoženjskopravnega zahtevka v višini 24.500,00 EUR in mu odvzame na podlagi 74. člena KZ-1 s kaznivim dejanjem pridobljeno premoženjsko korist v višini 110.887,82 EUR.

3Zagovornik obtoženca je v odgovoru na pritožbo državnega tožilca predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo državnega tožilca zavrne.

4Zagovornik je ob vložitvi odgovora na pritožbo predlagal tudi, da ga sodišče druge stopnje obvesti o seji senata. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 378. člena ZKP o seji senata obvestilo obtoženca, njegovega zagovornika in pritožbeni oddelek Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani. Na sejo sta pristopila le obtoženec in njegov zagovornik, ne pa tudi državni tožilec, ki je bil o seji pravilno obveščen, zato je sodišče druge stopnje pritožbeno sejo na podlagi četrtega odstavka 378. člena ZKP opravilo kljub odsotnosti državnega tožilca, saj so bili pogoji za sejo izpolnjeni.

5Pritožba državnega tožilca ni utemeljena.

6Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik neutemeljeno zatrjuje, da bi moralo sodišče prve stopnje obtožencu v okviru pogojne obsodbe določiti tudi nadaljnji pogoj in sicer, da mora le-ta oškodovani družbi B. d.d. v plačati 24.500,00 EUR, kolikor znaša neplačana razlika od s sodno poravnavo dogovorjenih 34.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da obtoženec glede na slabo premoženjsko stanje, posledice osebnega stečaja in glede na njegovo starost (57 let), ko praktično ni več zaposljiv, ne bo mogel izpolniti takšnega posebnega pogoja, zaradi česar bi bilo izrekanje posebnega pogoja v okviru pogojne obsodbe nesmiselno. V zvezi s takšnimi zaključki je prvostopenjsko sodišče navedlo tehtne razloge, zato jim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Pritožbena zatrjevanja, da se ekonomska situacija vključno z ekonomskimi trendi v Sloveniji izboljšuje in da se ukrepi iz Zakona o uravnoteženju javnih financ opuščajo, kar naj bi tudi obtožencu omogočalo, da si bo našel s svojim sposobnostim in izkušnjam primerno službo, so zgolj ugibanja in z ničemer podprte navedbe pritožbe, ki sodišča druge stopnje niso prepričale o nasprotnem. Sodišče sicer na podlagi tretjega odstavka 57. člena KZ-1 v pogojni obsodbi lahko določi tudi posebno obveznost, da obtoženec vrne premoženjsko korist, do katere je prišel s kaznivim dejanjem, da povrne škodo, ki jo je povzročil s kaznivim dejanjem ali da izpolni druge, v kazenskopravnih določbah predvidene obveznosti. Ob tem ni nepomembno, da iz izjave oškodovane družbe pod C8 z dne 15. 8. 2016 izhaja, da slednja zoper obtoženca ne priglaša premoženjskopravnega zahtevka in da terjatev oškodovane družbe B. d.d., dogovorjena s sodno poravnavo in že delno poravnana, zaradi odpusta obveznosti v postopku osebnega stečaja, vodenega zoper obtoženca, ne obstaja več. Pritožbeno sodišče pa kot ključno izpostavlja, da mora sodišče ob določanju tako splošnega, kot tudi posebnega pogoja v okviru pogojne obsodbe slednja določiti tako, da ob vseh ugotovljenih okoliščinah še vedno sledi namenu pogojne obsodbe, ki se kaže v tem, da se že z izrekom opozorilne sankcije pri obtožencu doseže, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal. Ocena sodišča prve stopnje, da za njen izrek zadošča že splošen pogoj iz drugega odstavka 57. člena KZ-1, medtem ko dodaten pogoj glede utrditve opozorila ni potreben, je povsem pravilna. Z določanjem dodatnega pogoja, ki ga je predlagal državni tožilec in za katerega je ob skrbni oceni sodišče prve stopnje ugotovilo, da ga obtoženec ne bo mogel izpolniti niti v celotni preizkusni dobi, še manj pa v krajšem roku od le-te, bi bil tudi po presoji pritožbenega sodišča ob vsem že povedanem povsem izničen namen pogojne obsodbe kot takšne. Sodišče prve stopnje je obtožencu za obravnavano kaznivo dejanje izreklo povsem ustrezno kazensko sankcijo, ki bo tudi po oceni pritožbenega sodišča dosegla namen kaznovanja.

7Pritožnik pa neutemeljeno zatrjuje tudi, da sodišče obtožencu v nasprotju s 74. členom KZ-1 ni odvzelo premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem v višini 110.887,82 EUR. Takšno zatrjevanje po presoji pritožbenega sodišča nima podlage v podatkih spisa. Iz izreka izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je v posledici obtoženčevega ravnanja kot direktorja gospodarske družbe C. d.o.o. oškodovani družbi B. d.d. nastala premoženjska škoda v višini 135.137,82 EUR, medtem ko iz sodbenega izreka ne izhaja, da je na drugi strani takšno premoženjsko korist pridobil obtoženec. Kot protipravna premoženjska korist se obravnava vsako povečanje premoženja storilca, ki ima svoj vzrok v storitvi kaznivega dejanja¹, v obravnavani zadevi pa je dokazni postopek pokazal, da si je ob izvrševanju kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 premoženjsko korist pridobila tedaj še obstoječa gospodarska družba C. d.o.o. in ne obtoženec sam kot fizična oseba. Sama okoliščina, da je bil obtoženec zastopnik in hkrati eden od dveh družbenikov družbe C. d.o.o., ki je nenazadnje tudi že prenehala (družba je izbrisana iz sodnega registra), pa sama po sebi še ne pomeni, da je bila takšna premoženjska korist prenešena na obtoženca samega, saj slednje glede na to, da je premoženje pravne osebe ločeno od premoženja družbenikov, v postopku ni bilo niti zatrjevano, niti potrjeno z nobenim od izvedenih dokazov. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da obtožencu A. A. ni odvzelo premoženjske koristi, povsem pravilna in zakonita.

8Ker izpodbijana sodba nima napak, ki jih zatrjuje pritožba in ker tudi niso podane kršitve iz prvega odstavka 383. člena ZKP, na katere sicer pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 391. člena ZKP pritožbo državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

¹ Ivan Bele, Kazenski zakonik s komentarjem, GV Založba 2001