VSL Sklep II Cp 594/2018

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi, ki ga je prvostopenjsko sodišče izdalo 18. 10. 2017.

2Zoper sklep se pritožuje tožena stranka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Navaja, da pravdni stranki nikoli nista sklenili darilne pogodbe, niti ni bil nagib darila v tem, da bi tožena stranka živela s tožničinim očetom. O morebitnem darilu ali nazivu ob nakupu nepremičnine ni bilo nobenega govora. Sodišče je nekritično ocenilo, da ni verjetno, da bi med pravdnima strankama in A. B. prišlo do dogovora o tem, da toženi stranki ne bo potrebno vrniti dela kupnine. Tak zaključek je sodišče naredilo, ker tožena stranka ni predložila listine, v kateri bi bil tak dogovor izrecno zapisan, niti ni predlagala zaslišanja vseh strank dogovora. Tak dogovor pa je dejansko bil sklenjen in je bil posledica premoženjskih razmer in financiranja C., A. in B. B. Vse to je tožena stranka dokazala z listinskimi dokazi, o tem pa se sodišče ni izreklo. Edini izjemi sta dva računa družbe D., d.o.o., za katera je sodišče neutemeljeno zaključilo, da na njih ni navedeno, za katere namene je bilo blago kupljeno. Neživljenjska so pričakovanja sodišča, da bi morali računi vsebovati take podatke. Sodišče ni prepričljivo obrazložilo, zakaj pri tožeči stranki za dokazovanje obstoja domneve darilne pogodbe in nagiba zadostuje že golo zatrjevanje tožeče stranke, ne da bi o tem predložila en sam pisni dokaz, ko mora po drugi strani tožena stranka za dokazovanje dogovora, da ji ne bo treba vrniti dela kupnine, predložiti pisno listino. Prav tako ne drži, da bi bilo nerelevantno, da je bila tožeča stranka do leta 2013 povsem brez dohodkov. To namreč dokazuje, da za vlaganje v nepremičnino ni imela sredstev, zato vlaganj ni mogla financirati, kar je odločilna okoliščina zaradi katere je bilo dogovorjeno, da toženi stranki ne bo treba vrniti kupnine. Tožena stranka je namreč financirala prenovo nepremičnine.

Tožeča stranka glede domnevne nevarnosti za uveljavitev podrednega denarnega tožbenega zahtevka ni podala nobene trditvene podlage, ampak je začasno odredbo predlagala le v zvezi s primarnim tožbenim zahtevkom. Sodišče zato teh pogojev ni smelo samovoljno ugotavljati. Tožeča stranka bi morala zatrjevati, da tožena stranka nima drugega premoženja in da ne bi nastale nobene neugodne posledice, sploh pa ne takšne, ki bi brez izdaje začasne odredbe lahko nastale tožeči stranki. Tudi sicer so razlogi sodišča glede subjektivnega delovanja tožene stranke v smeri domnevnega odtujevanja premoženja neutemeljeni. Tožena stranka ni vložila ugovora zoper sklep o izvršbi izključno iz razloga, ker v izvršbi navedeni znesek dejansko dolguje. Dejstvo, da mama denarja, ki je bil predmet posojila, ni nakazala preko TRR, še ne pomeni, da posojila ne bi bila dana. Kot je zapisano v pogodbi, so bila posojila dana na roko, nato pa jih je tožena stranka nemudoma nakazala na svoj TRR. Datumska pomota v predlogu za izvršbo ne dokazuje, da posojila niso bila dana. Prav tako je nerelevantno, da podpisi na pogodbah niso bili notarsko overjeni. Za verodostojno listino ni potrebna overitev s strani notarja. Obravnavana pogodba je dvostransko podpisana listina, v kateri je vsebovano priznanje dolga. Gre torej za listino, ki ima večjo dokazno vrednost kot enostranska listina.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Prvostopenjsko sodišče je s sklepom z dne 18. 10. 2017 toženki prepovedalo odtujitev ali obremenitev njenega 1/3 deleža nepremičnine z ID znakom parcela ... 491/11, ki v naravi predstavlja enostanovanjsko hišo z dvoriščem v ... in odredilo, da se v zemljiški knjigi pri 1/3 deležu nepremičnine v lasti tožene stranke zaznamuje prepoved odtujitve in obremenitve. Z izpodbijanim sklepom je zavrnilo ugovor toženke zoper izdano začasno odredbo.

6Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je mogoče verjetno zaključiti, da je tožnica iz svojega premoženja za 1/3 delež kupnine obdarila toženko, ki se je potem vpisala v zemljiško knjigo na ta delež.¹ Sodišče ni štelo za verjetno izkazano, da bi šlo med tožnico in toženko za darilno pogodbo glede 1/3 deleža vpisanega na toženko, saj 1/3 delež nepremičnine, na katerega se je vpisala toženka, nikoli ni bil v lasti tožnice. Pač pa je ugotovilo, da je verjetno izkazan podredni zahtevek, ki glasi na vračilo 1/3 kupnine po pogodbi, ki je predmet tega spora. Sodišče je ugotovilo, da je bil nagib za sklenitev pogodbe glede 1/3 kupnine v tem, da bosta toženka in tožničin oče skupaj kot izvenzakonska partnerja prebivala v nepremičnini. Ker je nagib kasneje odpadel,² je pravni posel prenehal veljati in imata stranki pravico zahtevati nazaj, kar sta v izvrševanje pogodbe dali ali prejeli (190. člen Obligacijskega zakonika; OZ).

7Sodišče ni sledilo navedbam tožene stranke, da je bilo kasneje med pravdnima strankama ter sestro in očetom tožnice dogovorjeno, da toženki ne bo treba vrniti dela kupnine, saj je vlagala v hišo, plačevala stroške in obveznosti povezane z nepremičnino ter stroške tožeče stranke, njene sestre in očeta. Sodišče je navedbe o sklenjenem dogovoru s strani tožene stranke zavrnilo kot nekonkretizirane, saj tožena stranka ni navedla, kdaj naj bi bil dogovor sklenjen, kakšna je bila njegova točna vsebina in okoliščin, v katerih je bil sklenjen, niti ni predložila listine, v kateri bi bil dogovor zapisan ali pa v dokaz predlagala zaslišanje vseh strank zatrjevanega dogovora. Sodišče je zato štelo, da ni verjetno, da bi do takega dogovora prišlo.

8Tožena stranka niti sedaj v pritožbi ne navede konkretnih okoliščin sklenjenega dogovora (kdaj je bil sklenjen in kakšna točno je bila njegova vsebina ter v kakšnih okoliščinah je bil sklenjen) in zmotno meni, da je sodišče zaključilo, da ni verjetno, da bi bil dogovor sklenjen (le zato), ker tožena stranka ni predložila listine o sklenitvi dogovora in ni predlagala zaslišanja vseh strank dogovora. Tožena stranka ne le, da ni predlagala ustreznih dokazov, ampak ji tudi na podlagi navedb ni uspelo verjetno izkazati, da je do takega dogovora prišlo.

9V postopku zavarovanja morajo biti navedbe strank take, da dopuščajo zaključek, da je s stopnjo verjetnosti izkazano dejstvo, ki ga stranka zatrjuje. V pravdnem postopku pa mora stranka dejstva, ki jih zatrjuje, izkazati s stopnjo prepričanja (ko v resničnost določenega dejstva ne dvomi noben izkušen človek). Tudi po oceni pritožbenega sodišča je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da toženi stranki ni uspelo izkazati s stopnjo verjetnosti, da so stranke sklenile naknadni dogovor, da toženki ne bi bilo treba vrniti dela kupnine, ker naj bi vlagala v hišo ter plačevala stroške. Glede podrednega zahtevka, kolikor se nanaša na vračilo vlaganj v hišo, se sodišče prve stopnje ni posebej opredeljevalo (12. točka obrazložitve), saj je za izdajo začasne odredbe dovolj že, da je tožbeni zahtevek po višini delno utemeljen (glede vrnitve 1/3 kupnine). Zato tudi pritožbeno sodišče ne odgovarja na pritožbene navedbe tožene stranke o vlaganjih v nepremičnino, saj za odločitev niso relevantne.

10Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je podan tudi subjektivni pogoj za izdajo začasne odredbe. Tožeči stranki je uspelo verjetno izkazati konkretno nevarnost, da je zaradi dolžnikovega (toženkinega) odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (tretji odstavek 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju; ZIZ). Pri obravnavani nepremičnini je namreč ustanovljena hipoteka v korist toženkine matere v zavarovanje terjatve 56.463,80 EUR s pripadki, terjatev pa temelji na posojilni pogodbi z 22. 11. 2016.

11Prvostopenjsko sodišče je ocenilo postopanje toženke, ki je v izvršilnem postopku opustila vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi,³ kot subjektivno delovanje dolžnice v smeri odtujevanja, skrivanja ali drugačnega razpolaganja s premoženjem, z namenom onemogočiti ali precej otežiti uveljavljanje upnikove terjatve. Pritožbene navedbe tožene stranke, da ugovora zoper sklep o izvršbi ni vložila, ker dejansko materi denar dolguje, niso prepričljive. Če med toženko in njeno materjo ni sporno, da toženka materi denar dolguje, potem izvršilnega postopka ne bi bilo treba sprožiti. Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da posojilna pogodba, na kateri temelji terjatev, ni verodostojna listina, na podlagi katere bi lahko bil sprožen izvršilni postopek (podpisi strank na pogodbi niso notarsko overjeni). Tudi datum naveden v posojilni pogodbi in datum posojilne pogodbe naveden v predlogu za izvršbo, se razlikujeta. Poleg tega posojila posojilodajalka ni nakazala na TRR toženke. Prvostopenjsko sodišče je vse navedeno upoštevalo in napravilo zaključek, da sta tako posojilna pogodba kot izvršba fiktivni.

12Tožena stranka v pritožbi navaja, da (le) datumska pomota v predlogu za izvršbo ne dokazuje, da posojilo dejansko ne bi bilo dano. Prvostopenjsko sodišče je ocenjevalo spreminjanje datuma posojila pogodbe v sklopu ostalih ravnanj toženke v zvezi s posojilno pogodbo in napravilo zaključek, da gre za delovanje toženke, storjeno z namenom onemogočiti ali precej otežiti uveljavitev tožničine terjatve.

13Sodišče je ugotovilo tudi, da je verjetno, da toženka kakšnega drugega večjega premoženja nima. Tako je sklepalo, ker si sicer toženki ne bi treba denarja izposojati. Toženka v pritožbi tej ugotovitvi ne nasprotuje. Med ostalim navaja tudi, da sama druge nepremičnine nima in stanuje s sinom v najemniškem stanovanju, kar ugotovitev sodišča še dodatno potrjuje. Toženka v pritožbi zmotno meni, da nevarnost ni izkazana, ker tožeča stranka ni že v predlogu za izdajo začasne odredbe zatrjevala, da tožena stranka nima drugega premoženja. Tožeča stranka je v predlogu utemeljevala nevarnost z navedbami o toženkinem razpolaganju s premoženjem, zaradi katerega bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena⁴.

14Poleg tega je prvostopenjsko sodišče ugotovilo tudi (kar je tožeča stranka zatrjevala že v predlogu za izdajo začasne odredbe), da bo toženka z vpisom zaznambe prepovedi odtujitve ali obremenitve solastnega deleža pri sporni nepremičnini v zemljiški knjigi pretrpela le neznatno škodo (tretji odstavek 270. člena ZIZ). Toženka namreč nepremičnine ne bo smela obremeniti ali odtujiti in ji zato škoda, če toženka nepremičnine ne namerava odtujiti ali obremeniti, niti ne bo nastala. Toženka trditev, da bi nepremičnino nameravala obremeniti ali odtujiti niti ni podala. Nasprotno, navedla je, da ni imela namena razpolagati z nepremičnino (18. točka obrazložitve). Če upnik izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo utrpel le neznatno škodo, pa nevarnosti (niti) ni dolžan dokazovati (tretji odstavek 270. člena ZIZ).

15Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, niti niso podani pritožbeni razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP).

¹ Dne 24. 11. 2011 je bila med pravdnima strankama ter tožničino sestro kot kupovalfiktiven prav pogodbo za tožničino stanovanje v ... Celotna kupnina za hišo se je poravnala z menjavo tožničine nepremičnine (stanovanja) za hišo, na katero so se s 1/3 deleži vknjižili tožnica, njena sestra in toženka.
² Med pravdnima strankama ni sporno, da je zunajzakonska zveza med toženko in tožničinim očetom razpadla.
³ Pri obravnavani nepremičnini je vpisana hipoteka v korist F. F., ustanovljena v zavarovanje terjatve 56.463,80 EUR (sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 68220/2017 z dne 11. 7. 2017).
⁴ Navedla je, da je na podlagi fiktivne posojilne pogodbe in fiktivne izvršbe toženka dosegla zavarovanje neobstoječe terjatve v višini 56.463,80 EUR, ki bi se poplačala s prodajo 1/3 toženkinega deleža na nepremičnini, ki je za toženkin 1/3 del obremenjena.