VSRS Sklep VIII Ips 240/2017

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se (razen v delu glede zavrnitve zahtevka za poziv nazaj na delo in priznanje delovnega razmerja od 1. 9. 2016 ter plačilo brez upoštevanja izplačil nadomestila za čas brezposelnosti) razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Presodilo je, da je odpoved nezakonita, ker je soglasje k odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, ki je bil predsednik sindikata in s tem sindikalni zaupnik, podal zbor članov sindikata, ki ni bil pristojen organ, saj bi takšno soglasje glede na pravila sindikata lahko podal le predsednik sindikata ali njegov namestnik, ki pa ni bil imenovan. Sodišče je pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo z 31. 8. 2016 in ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 26. 10. 2015, temveč je trajalo do 31. 8. 2016. Toženi stranki je naložilo, da tožniku za navedeno obdobje obračuna bruto nadomestilo plače, ki bi mu pripadalo, če bi delal in mu izplača pripadajoče neto zneske nadomestila plače, zmanjšane za nadomestila, ki jih je tožnik v času od 26. 10. 2015 do 31. 8. 2016 prejel od Zavoda RS za zaposlovanje. Toženi stranki je naložilo, da tožniku obračuna denarno povračilo zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi v znesku 2.027,27 EUR, to je v višini dveh povprečnih plač tožnika. Višji zahtevek tožnika za poziv na delo, priznanje pravic od 1. 9. 2016 ter plačilo brez nadomestila za čas brezposelnosti, je zavrnilo.

2Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožnika in dosojeno denarno povračilo zvišalo na znesek 8.098,16 EUR, to je na osem bruto plač tožnika, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Zavrnilo je pritožbo tožene stranke ter glede ugodilnega dela prvostopenjske sodbe soglašalo z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje. Presodilo je, da glede na to, da je bila odpoved nezakonita že zaradi tega, ker soglasja k odpovedi sindikalnemu zaupniku ni podal pristojni organ, sodišču prve stopnje ni bilo treba ugotavljati, ali je obstajal utemeljen poslovni razlog za odpoved in tudi ne presojati morebitnih drugih razlogov, zaradi katerih bi bila odpoved nezakonita ter preverjati ali je bila odpoved podana iz šikanoznih razlogov oziroma ali je prišlo do kršitve prepovedi diskriminacije in povračilnih ukrepov, kljub temu, da se je tožnik na takšne razloge skliceval.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je soglasje k odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, ki je kot predsednik sindikata G., d. o. o., imel status sindikalnega zaupnika, ni dal pristojni organ, to je predsednik sindikata ali njegov namestnik, temveč so to soglasno storili člani sindikata na izrednem sestanku (zboru članov sindikata). Od šestih članov sindikata so se sestanka udeležili štirje, manjkala sta le tožnik in M. I. Sindikat G., d. o. o., v tistem času ni imel namestnika predsednika, zato je soglasje k odpovedi podal najvišji organ sindikata, to je zbor članov. Sindikat je avtonomen, neodvisen in samostojen in se delodajalec ne more in ne sme spuščati v njegovo delo. Stališče sodišča druge stopnje, da bi tožena stranka sindikatu morala naložiti, da naj najprej izvoli namestnika predsednika in šele nato odloča o soglasju k odpovedi predsedniku sindikata, je v nasprotju z ustavno pravico do sindikalne svobode, kot jo določa 76. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I s spremembami). Tožena stranka je s tem, ko je pridobila soglasje sindikata G., d. o. o., izpolnila svojo dolžnost iz prvega odstavka 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji). Tožena stranka nima pravice presojati kako in iz kakšnih razlogov so člani sindikata podali soglasje k odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožniku je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana iz utemeljenega razloga, saj je tožena stranka izgubila koncesijo za zimsko-letno vzdrževanje občinskih cest v Občini D. in je ukinila celotno enoto, v kateri je delal tožnik. Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je denarno povračilo zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi zvišalo na osem povprečnih plač tožnika.

4Revizija je utemeljena.

5Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6Odločitev sodišča druge stopnje o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga temelji izključno na stališču, da tožena stranka ni ustrezno izpolnila obveznosti, da pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi voljenemu sindikalnemu zaupniku pridobi soglasje sindikata, saj so soglasje podali člani sindikata zbrani na zboru članov (izrednem sestanku članov sindikata) in ne predsednik oziroma namestnik predsednika sindikata. Za presojo materialnopravne pravilnosti takšnega stališča so odločilne naslednje dejanske ugotovitve sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano:

— tožnik je bil v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi predsednik sindikata G., d. o. o., ki takrat že dlje časa ni imel podpredsednika;

— tožena stranka 18. 6. 2015 na sindikat G., d. o. o., in na sindikat Z., naslovila vlogo za podajo soglasja za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu in predsedniku sindikata A. A. iz poslovnih razlogov;

— naknadno je bila vloga za soglasje vročena tudi B. B. in na izrednem sestanku članov sindikata G., d. o. o., dne 5. 8. 2015, ki se ga je udeležila večina vseh članov sindikata, so soglasno sprejeli sklep, da soglašajo z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, kasneje je s takšnim sklepom soglašal tudi na sestanku odsotni M. I., ki je to izrazil tako, da je podpisal oba zapisnika o poteku sestanka;

— tožena stranka je tožniku 26. 8. 2015 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

7Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko se je postavilo na stališče, da tako pridobljenega soglasja k odpovedi ni možno šteti za soglasje sindikata, češ, da ga ni dal pristojni organ. Prvi odstavek 112. člena ZDR-1 določa, da delodajalec brez soglasja sindikata ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi imenovanemu ali voljenemu sindikalnemu zaupniku, če ta ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, razen, če v primeru poslovnega razloga odkloni ponujeno ustrezno zaposlitev pri delodajalcu ali če gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi v postopku prenehanja delodajalca. Tožena stranka in sindikat G., d. o. o., sta se v prvem odstavku 90. člena Kolektivne pogodbe izrecno dogovorila, da imata predsednik (sindikata) in njegov namestnik status sindikalnega zaupnika in uživata posebno varstvo v skladu z zakonom. Navedeno pomeni, da je tožnik imel status sindikalnega zaupnika v smislu določb 112. in 207. člena ZDR-1 in je bila zato tožena stranka pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku dolžna pridobiti soglasje sindikata.

8Glede na ustavno načelo svobode sindikalnega delovanja je razumljivo, da zakon ne določa, kdo naj v imenu sindikata poda soglasje k nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi sindikalnemu zaupniku, ki v skladu z 207. členom ZDR-1 uživa varstvo pred odpovedjo. To je stvar avtonomnih pravil samega sindikata, se pa v okviru sodnega spora o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane sindikalnemu zaupniku, presoja ali je bilo soglasje k odpovedi dano v skladu s temi pravili.

9V skladu s 3. in 25. členom Pravil sindikata G., d. o. o., sindikat predstavlja in zastopa predsednik sindikata, v njegovi odsotnosti pa namestnik predsednika. Iz takšne določbe izhaja pristojnost predsednika sindikata, da v imenu sindikata da oziroma odkloni soglasje k odpovedi pogodbe o zaposlitvi sindikalnemu zaupniku. Glede na to, da je tožena stranka odpoved pogodbe o zaposlitvi želela podati predsedniku sindikata, ta zaradi konflikta interesov ne bi mogel odločati o soglasju k takšni odpovedi, kar pomeni, da bi se lahko štelo, da je predsednik odsoten in ga zato v takšni zadevi nadomešča namestnik predsednika. Vendar pa sindikat G., d. o. o., v tistem času že dlje časa ni imel podpredsednika.

10V takšnih razmerah, ko izvoljeni predsednik sindikata zaradi konflikta interesov ne more odločati o soglasju k odpovedi pogodbe o zaposlitvi, obenem pa ni izvoljen njegov namestnik, je povsem ustrezna rešitev, da o tem odločajo člani sindikata na zboru članov. V tistem času je bilo sedem članov sindikata, izrednega sestanka so se udeležili štirje, vsi so soglašali z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku, naknadno pa je s tem soglašal tudi M. I., ki se sestanka ni mogel udeležiti. Na izrednem sestanku članov je tako bila navzoča večina vseh članov sindikata. Prav tako je večina članov glasovala za odločitev, da se da soglasje k nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Odločitev je bila tako sprejeta v skladu s 27. členom Pravil sindikata G., d. o. o., ki določa, da morata biti pri sprejemanju odločitev navzoča večina članov sindikata in da je odločitev sprejeta, je zanjo glasovala večina članov sindikata družbe.

11Pri tem ni bistveno, da so člani sindikata na izrednem sestanku oziroma zboru članov sprejeli tudi sklep o tem, da zaradi nezadovoljstva z vodenjem izrekajo nezaupnico predsedniku sindikata in da se novo vodstvo izvoli v septembru. Motivi, ki so posamezne člane sindikata vodili pri odločanju o soglasju k odpovedi niso bistveni za presojo, ali je bilo soglasje dano. Tudi če je na odločitev o soglasju k odpovedi pogodbe o zaposlitvi sindikalnemu zaupniku vplivalo nezadovoljstvo članov sindikata z njegovim delom (kar izhaja iz izpovedbe priče priče A. Z.), to ne spremeni dejstva, da je bilo soglasje dano. Bistveno je, da so člani sindikata z odpovedjo soglašali, pri čimer je iz izpovedbe priče B. C. izhaja, da je vlogo tožene stranke za soglasje razdelil članom sindikata. Za presojo, ali je tožena stranka pred odpovedjo pridobila soglasje sindikata, tudi ni bistveno, ali in kako je sindikat razpravljal o razlogih za odpoved, sicer pa so bili ti razlogi razvidni iz same vloge za soglasje.

12Zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da soglasja k odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bilo dano na izrednem sestanku članov sindikata, ni možno šteti za soglasje sindikata v smislu določbe prvega odstavka 112. člena ZDR-1, sodišče ni ugotavljalo, ali je obstajal utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi in tudi ne, ali so podani drugi razlogi, s katerimi je tožnik utemeljeval nezakonitost odpovedi (šikaniranje, odpovedi kot povračilni ukrep zaradi sindikalne dejavnosti in podobno).

13Na podlagi drugega odstavka 380. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je zato Vrhovno sodišče ugodilo reviziji in sodbi sodišč druge in prve stopnje (razen IV. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje, ki ni bila predmet pritožbe in je postala pravnomočna) razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

14V novem postopku se bo sodišče prve stopnje moralo opredeliti do vprašanja, ali je podan v odpovedi pogodbe o zaposlitvi zatrjevani poslovni razlog, zaradi katerega naj bi prenehala potreba po delu tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ter se opredeliti do zatrjevanja tožnika, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana iz šikanoznih razlogov ter zaradi tožnikove sindikalne dejavnosti.

15Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno odločbo.