VDSS sklep Pdp 988/2015

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe, to je od 3. 1. 2012 dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo. Tožeči stranki je še naložilo, da je dolžna toženi stranki v roku 8 dni povrniti stroške postopka 985,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in izpovedbami prič A.A. in B.B.. Če bi sodišče pravilno dokazno ocenilo izpovedi teh dveh prič, bi ugotovilo, da je C.C. tožnika ignorirala, mu prikrito odvzemala dela in naloge ter jih prenašala na druge zaposlene, odvzemala pristojnosti dodeljevanja del in nalog, prikrivala poslovne informacije, tožnika neupravičeno obtoževala za slabo delo ter sodelavcem dajala navodila, naj s tožnikom ne komunicirajo. A.A. je povedal, da se zaradi svoje izpovedi boji za službo pri toženi stranki. Pojasnil je, da mu je C.C. odrejala naloge mimo tožnika, da je sklicevala sestanke samo z njim in B.B. in tako odrivala tožnika z mesta vodje službe za informatiko. Povedal je tudi, da tožnik ni bil obveščen o zadevah na področju informatike ter da je bilo v preteklosti kar nekaj oseb v podobni situaciji kot tožnik, da so bili mobingirani s strani C.C.. C.C. je po izpovedi te priče tožnika žalila na sestankih, ko tožnik ni bil prisoten, pri čemer je dejala, da s tožnikom ?ne bo šlo?, ker je pač bolnik. Sodišče napačno ni verjelo priči B.B., ki je pojasnil, da je C.C. po prevzemu vodenja sektorja za splošne zadeve pričela posegati v pristojnosti tožnika, da je rekla, da je tožnik nesposoben in ga je tudi žalila. Slišal je tudi telefonski pogovor med tožnikom in C.C., ko je bil njen ton povišan in mu je govorila, kako si upa to narediti in da ga lahko kadarkoli odpustijo. Povedal je tudi, da so na sestankih poslušali, kako sta D.D. in tožnik nesposobna. Sodišče ni obrazložilo, na kateri čas se nanaša ?kritičen čas?, pri čemer tožnik opozarja, da gre za čas od 13. 5. 2008 do ukinitve njegovega delovnega mesta 24. 6. 2009. Res je v tožbi zapisal, da je doživljal najhujši mobing v letu 2009, toda intenzivni mobing se je začel že sredi oktobra 2008 in je trajal do ukinitve tožnikovega delovnega mesta 24. 4. 2009, posledice je čutil še potem in jih čuti še vedno. Psihično nasilje nad tožnikom se je poglavitno odražalo kot odvzemanje njegovih del in nalog. Zmotna je ugotovitev sodišča, da priči A.A. ni jasna struktura sistemizacije delovnih mest pri toženi stranki in da zaradi tega, ker je službo za IT poimenoval sektor za IT, njeno pričanje ni verodostojno. Priča je želela predvsem izpostaviti, kdo je bil njegov nadrejeni. Sodišče je prezrlo, da ljudje posplošeno imenujejo organizacijske enotes z imenom sektor. E.E. je potrdil, da je med C.C. in tožnikom prihajalo do konfliktov. Sodišče zmotno ugotavlja, da se tožnik ni odzval na mnenje nadrejene z dne 17. 12. 2008. Tožnik je bil izvzet iz implementacije nove opreme. Ker direktor tožene stranke ni želel sodelovati z vzdrževalcem podjetja F. d.o.o., sta z C.C. mimo tožnika iskala drugega vzdrževalca. Iz e-mailov izhaja, da je C.C. tožniku 3. 11. 2008 v celoti odvzela vsa dela na pripravi podaljšanja vzdrževalnih pogodb. Sodišče je napačno omililo dve šikanozni izjavi direktorja - da bo tožnika vrgel čez okno in da bo tožnik vozil ?karjole?. Prezrlo je tudi tožnikov dnevnik o delu, iz katerega je razvidna razlika med delom pred in po 15. 10. 2008. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oz., da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba je utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba, je pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

6Sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v sodbi ni podano nasprotje med povzemanjem pričevanj A.A. in B.B. in samo vsebino izpovedi teh dveh prič. Ne gre torej za postopkovno kršitev, pač pa je pritožbo v tem delu razumeti kot nestrinjanje tožnika z dokazno oceno, ki ni v zadostni meri upoštevala izpovedi ključnih prič. Navedeno je tudi odločilni razlog za odločitev o utemeljenosti pritožbe.

7Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.) v 6.a členu prepoveduje nadlegovanje ter trpinčenje na delovnem mestu. Po določbi prvega odstavka navedenega člena je nadlegovanje vsako neželeno vedenje, povezano s katerokoli osebno okoliščino, z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe ali ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje. Po četrtem odstavku 6.a člena ZDR je prepovedano trpinčenje na delovnem mestu - to je vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Varovanje dostojanstva delavca pri delu določa tudi 45. člen ZDR, ki v prvem odstavku določa, da je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu in drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. V ta namen mora sprejeti ustrezne ukrepe za zaščito delavcev pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali pred trpinčenjem na delovnem mestu. Če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je delodajalec ravnal v nasprotju s prejšnjim odstavkom, je po določbi drugega odstavka 45. člena ZDR dokazno breme na strani delodajalca, ki je po tretjem odstavku 45. člena ZDR v primeru nezagotavljanja varstva pred nadlegovanjem ali trpinčenjem v skladu s prvim odstavkom tega člena delavcu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava.

8Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo opis del in nalog tožnika iz pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 1. 2008, iz katere izhaja, da so bile tožnikove naloge vodenje in organiziranje dela službe za IT, priprava strokovnih analiz ter predlogov, programov in poročil o delovanju službe z IT, zagotavljanje in izvajanje postopkov varnosti dostopov, podatkov in uporabe ter delovanja IT infrastrukture tožene stranke, vodenje postopkov javnega naročanja s področja službe za IT, koordinacija pri uporabi in načrtovanju IT infrastrukture z vsemi funkcijskimi poslovni področji tožene stranke, skrb za izvedbo vseh nalog v okviru službe ter izvajanje drugih nalog po navodilu nadrejenih. Zmotno pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da pooblastila vodje sektorja C.C. utemeljujejo oziroma opravičujejo njeno ravnanje, s katerim je mimo tožnika odrejala naloge neposredno tožniku podrejenima delavcema A.A. in B.B.. Sodišče prve stopnje je namreč s tem v zvezi ugotovilo, da vodja sektorja vodi in organizira dela sektorja za splošne zadeve, pripravlja strokovne analize ter predloge programov in poročil o delovanju sektorja za splošne zadeve, sodeluje pri pripravi letnih in večletnih programov delovanja tožene stranke ter poročil o delu tožene stranke, vodi priprave organizacijskih predpisov in navodil ter drugih splošnih aktov o notranjem poslovanju toženke, vodi nabavo vse potrebne opreme ter potrošnega materiala za toženo stranko ter zagotavlja poslovne prostore tožene stranke, skrbi za izvedbo nalog v okviru sektorja in izvaja druge naloge po navodilih direktorja tožene stranke ali njegovega namestnika. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da nadrejena delavka C.C. tožnika ni žalila in ga tudi ni ignorirala. Glede odrejanja nalog je upoštevalo njeno izpoved, da je delo potekalo tako, da se vsak, ki rabi določeno zadevo, obrne neposredno na zaposlenega, da niso bile vzpostavljene hierarhije. Na podlagi njene izpovedi je tudi zaključilo, da tožnika ni bila dolžna obveščati. S tem v zvezi je še ugotovilo, da iz izpovedi prič A.A. in B.B. izhaja, da je C.C. odrejala naloge mimo tožnika, sklicevala sestanke z njima brez vednosti tožnika in tožnika ni obveščala o aktivnostih na projektih. Vendar pa sodišče prve stopnje njuni izpovedbi ni štelo za odločilni, pri čemer je glede A.A. razlogovalo, da mu ni jasna struktura sistemizacije delovnih mest in notranja hierarhija, zaradi česar je štelo njegovo izpoved za neverodostojno. Glede priče B.B. pa je navedlo, da je napačno razumel vsebino vsakodnevnih sestankov, pri čemer je poudarilo izpoved priče C.C., da ni šlo za sestanke, ampak bolj za navodila pri delu oziroma za usklajevanje delovnega procesa, ter zaključilo, da je tožnik bil vključen v delovni proces.

9Pritožbeno sodišče se s takšno dokazno oceno ne strinja. Iz izvedenega dokaznega postopka, predvsem iz izpovedi prič C.C., A.A. in B.B. namreč izhaja, da je ravnanje nadrejene C.C. pomenilo ravno to, na kar opozarja tožnik, da je navedena sama prevzemala koordinacijo službe za IT, kar je bila ena od delovnih nalog iz tožnikovega opisa del in nalog. Kot izhaja iz izpovedi priče C.C. (str. 13. prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 10. 3. 2015), je priča sama štela, da je bil tožnik zadolžen za koordiniranje dela dobaviteljev, da je skrbel za nemoteno delo IT sistema na skladu, da je vse funkcioniralo in da je delegiral delo med zaposlene v IT službi. Čeprav je tudi nadrejena razumela, da je ključna tožnikova naloga koordinacija dela v službi za IT, pa je sodišče prve stopnje (neupoštevaje tudi izpoved priče G.G., delavke v kadrovski službi) vseeno zmotno zaključilo, da je C.C. lahko neposredno, ?mimo? tožnika, odrejala delo tožniku podrejenima delavcema, saj je v tej zvezi napačno poudarilo kot odločilno, da o načinu organiziranja in delovanja delovnega procesa odloča tožena stranka, ne tožnik.

10Pritožbeno sodišče takšno ravnanje, ko torej tožnik zaradi C.C. ni več mogel koordinirati službe za IT, saj ni odrejal nalog svojima podrejenima, temveč je to storila C.C., ki je s podrejenima komunicirala tudi na številnih delovnih sestankih, na katere ni bil vabljen tožnik, pomeni protipravno ravnanje tožene stranke, saj se je tožniku na ta način onemogočalo opravljanje njegovih nalog vodenja in organizacije službe za IT oziroma koordinacije dela znotraj službe za IT. C.C. tožnika ni obveščala o vsebini nalog, ki so bile odrejene tožniku podrejenima delavcema. Opravičilo za takšno ravnanje ne more biti v tem, kar je navedena izpovedala, da je bilo s tožnikom dokaj težko sodelovati oz. da ni opravil odrejenega dela. Pritožba pravilno opozarja, da je bil tožnik glede koordinacije dela v službi, ki naj bi jo vodil, postavljen na ?stranski tir? ter tako onemogočen pri opravljanju nalog.

11Glede vodenja postopkov javnega naročanja s področja službe IT iz pričevanja A.A. izhaja, da so bile tudi te naloge tožniku odvzete in prenesene na pričo glede aplikativne programske opreme, področje strojne opreme pa je prevzel B.B.. To potrjuje navedbe tožnika iz tožbe, da so mu bila v začetku novembra 2008 odvzeta dela na javnih naročilih, od srede decembra 2008 pa mu je bila fizično odvzeta vsa dokumentacija v zvezi z javnimi naročili, čeprav vodenje teh postopkov sodi v njegov delokrog po pogodbi o zaposlitvi. Tožena stranka ni ustrezno argumenitrala, kaj je bil razlog za to, da so bile naloge na področju javnih naročil prenešene na tožniku podrejena delavca. S tem v zvezi je priča C.C. izpovedala, da je bil vsak vodja posameznega področja pristojen podati vhodne podatke oziroma podlage, kar je mogoče razumeti le tako, da bi podlage glede javnih naročil na področju IT moral podati tožnik kot vodja službe. Tudi če bi bile te naloge utemeljeno delegirane na tožniku podrejena delavca, pa bi bilo glede na tožnikovo pristojnost vodenja oziroma koordinacij pričakovati, da bo vključen v pripravo podlag. Tudi vsakoletni pregled vzdrževalnih pogodb z dobavitelji je bila naloga tožnika, ki je bila, kot izhaja iz izpovedi priče A.A., delegirana na pričo. Glede tožnikovih trditev, da neutemeljeno ni sodeloval pri implementaciji nove opreme, sodba niti nima razlogov.

12Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz izpovedi prič A.A. in B.B. izhaja, da je C.C. odrejala naloge mimo tožnika, sklicevala sestanke z njima brez vednosti tožnika in tožnika ni obveščala o aktivnostih na projektih. Priča A.A. je glede tega izpovedal, da je moral sestaviti letno poročilo in plan o delovanju sklada, čeprav to ni spadalo v njegov delokrog. Kot izhaja iz opredelitve tožnikovih nalog, je bil zadolžen za pripravo strokovnih analiz ter predlogov programov in poročil o delovanju službe za IT. Sodelovanje pri pripravi letnega poročila je očitno ena izmed tožnikovih nalog, pri kateri bi kot vodja službe moral sodelovati. Tudi glede že omenjenih vzdrževalnih pogodb je priča A.A. štela, da to sodi v delokrog tožnika. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je šlo za odvzem tožnikovih zadolžitev. Priči A.A. in B.B. sta torej smiselno potrdili navedbe in izpoved tožnika o odvzemanju nalog in izrivanjem iz delovnega procesa, kar je opredelil kot mobing.

13Ni pomembno razlogovanje sodišča prve stopnje o tem, da naj A.A. ne bi bila poznana sprememba sistemizacije oz. pristojnosti tožnika. Kot je bilo že pojasnjeno, je bistvena okoliščina v tem, da položaj vodje sektorja C.C. ni opravičeval, da je delo v sektorju odrejala tako, da tožnik ni več opravljal nekaterih ključnih sklopov iz opisa del in nalog. Prav tako pritožbeno sodišče ne sprejema razlogovanja sodišča prve stopnje, da je iz izpovedi prič A.A. in B.B. razbralo negativizem do C.C.. A.A. je še vedno zaposlen pri toženi stranki. Jasno je izpostavil, da se boji posledic svojega pričanja, nato pa vseeno izpovedal tako, da ni zagovarjal ravnanja C.C.. Ta priča je tudi potrdil, da se je enako, kot se je zgodilo tožniku, dogajalo že pred drugim delavcem v službi IT, in sicer delavcu H.H., I.I., D.D., potem pa tudi B.B.. Tudi zase je A.A. povedal, da je bil potem, ko je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi, tudi sam deležen mobinga s strani C.C.. Te okoliščine je sodišče prve stopnje neutemeljeno štelo kot nepomembne, čeprav kažejo na določen vzorec vedenja nadrejene do delavcev v IT službi.

14Na presojo verodostojnosti izpovedi prič A.A. in B.B. vpliva tudi to, da sta oba zelo prepričljivo pojasnila, da je C.C. na sestankih, ko tožnik ni bil prisoten, o tožniku govorila žaljivo. Oba sta potrdila, da je šlo za žalitve, pri čemer je B.B. pojasnil, da je na sestankih C.C. najprej 15 do 20 minut govorila, da sta D.D. in tožnik nesposobna. Prav tako iz izpovedi B.B. izhaja, da je C.C. glede tožnika na sestankih govorila ?zdaj je pa konec, zdaj ga pa nočem več videti na skladu?. Ker sta obe priči potrdili, da je šlo za žaljivke na račun tožnika, ni odločilno, da se B.B. ni spomnil, da bi C.C. dejala, da je tožnik (psihično) bolan, o čemer pa je jasno izpovedal A.A.. Na podlagi njunih izpovedb je mogoče zaključiti, da je bil odnos C.C. do tožnika neprimeren, pri čemer je B.B. potrdil, da je tudi po telefonu s tožnikom govorila na neprimeren, grob način ter s povišanim tonom.

15Tožnik je tudi z dnevnikom opravljenih del, ki ga je vodil ves čas zaposlitve pri toženi stranki, dokazoval, kako se je po prihodu C.C. na delovno mesto vodje sektorja za splošne zadeve spremenil obseg in vsebina njegovih del. Do tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo.

16Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da sporna ravnanja (odvzemanje pristojnosti vodenja službe in koordinacije, odvzemanje nalog na področju javnih naročil, odvzemanje ostalih nalog, žalitve) niso imela elementov trpinčenja oziroma niso pomenila kršitve delodajalčeve obveznosti varovanja delavčevega dostojanstva na delovnem mestu, zaradi česar je tožbeni zahtevek že po temelju zavrnilo in dejstev glede višine odškodnine niti še ni ugotavljalo.

17Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker sodišče prve stopnje še ni izvajalo dokazov glede višine tožbenega zahtevka, pritožbeno sodišče ni moglo samo zgolj dopolniti dokaznega postopka v smislu 355. člena ZPP. Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku oblikuje dokazno oceno, upoštevaje stališča pritožbenega sodišča iz tega sklepa, ter nato ponovno odloči o tožbenem zahtevku.

18Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).