UPRS sodba I U 550/2014

I. Tožbi se ugodi tako, da se odpravi odločba

Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. 1401-28/2013/6 z dne 27. 2. 2014 ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 15,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ob sklicevanju na 22. člen Zakona o izenačevanju možnosti invalidov (ZIMI, Uradni list RS, št. 94/2010) zavrnila vlogo tožnice za plačilo stroškov prilagoditve vozila v ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča RS št. I U 1686/2013 z dne 9. 1. 2014.

Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je bilo na podlagi predloženih listin v postopku ugotovljeno, da je za tožnico podaljšana roditeljska pravica njenima staršema A.A. in B.B. s sklepom Okrajnega sodišča v Novem mestu, št. N 38/2008 z dne 27. 6. 2013; da tožnica za gibanje potrebuje invalidski voziček in da ji pripada dodatek za tujo nego in pomoč na podlagi odločbe CSD Novo mesto z dne 25. 3. 2003; da je vozilo Mercedes Benz VITO 110/CDI, datum prve registracije ? . 11. 2002, prirejeno za prevoz invalidne osebe na invalidskem vozičku z vgrajeno klančino BRG SR s setom invalidskih pasov in talnih pritrdišč za invalidski voziček, kot izhaja iz potrdila o skladnosti za predelano vozilo z dne 11. 6. 2013, predračuna št. ? z dne 22. 5. 2013 in računa št. ?/2013 z dne 14. 6. 2013 ter dveh bančnih izpiskov o plačilu z dne 27. 5. 2013 in 1. 11. 2013. V obrazložitvi upravni organ, med drugim, povzema določila 21. in 22. člena ZIMI. Po navedenem zaključuje, da v danem primeru niso bila upoštevana določila 2. odstavka 22. člena ZIMI ter da je načrt prilagoditve opravila nepooblaščena oseba, ne pa Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Republike Slovenije (v nadaljevanju: Univerzitetni inštitut), ki da tudi ni izbral izvajalca prilagoditve vozila v skladu z določilom 3. odstavka 22. člena ZIMI. Prav tako pa tudi vloga stranke za plačilo stroškov prilagoditve vozila ni bila podana pred izvedbo prilagoditve, ampak pozneje - po končani izvedbi, zato je upravni organ njeno vlogo z dne 2. 9. 2013 zavrnil.

Tožnica meni, da je tožena stranka njeno vlogo neutemeljeno zavrnila. V tožbi uveljavlja tožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega prava, zaradi česar je bilo posledično nezakonito poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine osebe z invalidnostjo, ki jih določa ZIMI.

Tožnica izpostavlja, da ji je priznan status po predpisih, ki urejajo družbeno varstvo duševno in telesno prizadetih oseb ter da zaradi gibalne oviranosti potrebuje in uporablja invalidski voziček, zato je upravičena tudi do prilagoditve, ki je nujno potrebna za vstop invalida v vozilo in za varno vožnjo v skladu s 3. odstavkom 21. člena ZIMI. Toženi stranki očita, da je določila ZIMI, navkljub napotkom sodišča v citirani sodbi, nepravilno uporabila, saj v konkretnem primeru ne gre za vozilo, ki ga upravlja invalid sam v smislu 1. odstavka 21. člena ZIMI, temveč gre za nujno potrebno prilagoditev vozila za vstop invalida v vozilo in za njegovo varno vožnjo, ker sam ne upravlja vozila. Kot napačno označuje stališče tožene stranke, da za uveljavljanje pravice do plačila stroškov prilagoditve vozila lahko načrt izdela le Univerzitetni inštitut, ter nasprotuje tudi stališču, da je za uveljavljanje pravice do plačila stroškov prilagoditve vozila v danem primeru potrebno upoštevati 2. odstavek 22. člena ZIMI, češ da je to stališče napačno, saj gre v tem primeru za prilagoditev vozila za varen prevoz gibalno ovirane osebe v skladu s 3. odstavkom 21. člena ZIMI. Zato meni, da je potrebno uporabiti le 1. in 7. odstavek 22. člena ZIMI, medtem ko se preostala določila 22. člena ZIMI nanašajo na prilagoditev vozila, ki ga gibalno oviran invalid lahko upravlja sam. Meni, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo tožnici kršila človekove pravice in svoboščine iz 2. člena in 22. člena Ustave RS, ker ni upoštevala določil 2. odstavka 22. člena ZIMI, rekoč, da je načrt prilagoditve pripravila nepooblaščena oseba in da izvajalca prilagoditve ni izbral Univerzitetni inštitut, pa tudi zato, ker je bila vloga za plačilo prilagoditve podana šele po končani izvedbi prilagoditve. Tožnica nasprotno meni, da ZIMI ne določa, da je potrebno vlogo za plačilo stroškov prilagoditve vozila za invalida, ki ni zaposlen, vložiti še pred ustrezno prilagoditvijo vozila za varen prevoz gibalno ovirane osebe. Še zlasti, ker gre pri tem za standardizirani postopek s standardno opremo, ki jo lahko vgradijo vsi pooblaščeni izvajalci, kar se dokazuje z ustreznim potrdilom o homologaciji vozila pristojne pooblaščene organizacije. Vse to je bilo v konkretnem primeru tudi storjeno in po zaključku postopka je bila vložena vloga za povračilo stroškov, ki jo finančno niti ni mogoče ovrednotiti, če ni znan strošek prilagoditve.

Toženi stranki še očita, da četudi je že potekel zakonsko določeni rok, vse do vložitve predmetne tožbe sploh še ni izdala pravilnika in drugih podzakonskih aktov, katerih sprejem ji nalaga ZIMI, s čimer je prav tako kršila zakonska in ustavna določila. Kljub jasnim stališčem Upravnega sodišča v citirani sodbi ni izvršila svoje obveznosti, pač pa je tudi v ponovljenem postopku spet nepravilno zavrnila zahtevo za povračilo stroškov za prilagoditev vozila za prevoz tožnice.

Sodišču tožnica predlaga, da naj izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o stvari tako, da toženi stranki naloži plačilo tožničinih stroškov prilagoditve vozila v višini 1.776,00 EUR, skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od 9. 1. 2014 dalje, vse v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Hkrati zahteva, da sodišče toženi stranki naloži povrnitev tožničinih stroškov v višini 300,00 EUR za sestavo tožbe in ostale stroške.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri pravnih in dejanskih ugotovitvah, ki jih je navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne kot neutemeljeno. Dodatno še pojasnjuje, da je ob upoštevanju načel strokovnosti in skrbne rabe javnih oziroma proračunskih sredstev zakonodajalec v 22. členu ZIMI določil, da je treba individualno za vsakega invalida izdelati poseben načrt predelave oziroma prilagoditve vozila, ki ga pripravi Univerzitetni inštitut izhajajoč iz realnih potreb invalida ? upravičenca do prilagoditve vozila, glede na naravo in stopnjo vitalne oviranosti. Rešitev, ki jo pri tem pripravi, pa mora biti za upravičenca funkcionalna, najbolj enostavna in najcenejša. Tožena stranka meni, da sta tako v postopku prilagoditve vozila dve fazi: najprej v prvi fazi tako izvedenec - to je Univerzitetni inštitut, pripravi načrt prilagoditve; v drugi fazi pa izvajalec opravi prilagoditev tako, da vgrajene naprave ustrezajo zahtevam nacionalnih standardov za tehnične izdelke in storitve v Republiki Sloveniji.

Tožnica v pripravljalni vlogi z dne 3. 5. 2014 izrecno vztraja, da je že na podlagi predložene dokumentacije mogoče ugotoviti, da je bila v konkretnem primeru rešitev prilagoditve funkcionalna, najbolj enostavna in najcenejša, ker je bila preko 10 % cenejša od s strani tožene stranke predvidenega stroška prilagoditve v višini 2.000,00 EUR. Ta izhaja iz delovnega gradiva v prilogi III ? Seznam prilagoditve vozila z dne 17. 11. 2011 za kolegij ministra, ki je tudi priloga delovnega gradiva doslej nesprejetega Pravilnika o tehničnih pripomočkih in prilagoditvi vozila z dne 23. 11. 2011, objavljenega na svetovnem spletu. Četudi odločitve ni mogoče utemeljevati na podlagi nesprejetega podzakonskega akta, pa je tožena stranka očitno vedela, da je sporna prilagoditev cenejša za 11,20 % od cenovnega standarda v višini 2.000,00 EUR, ki ga predvidela sama tožena stranka. Zato tožnica kot neutemeljen označuje posredni očitek, češ da naj tožeča stranka ne bi ravnala v skladu z načeli strokovnosti in skrbne rabe javnih oziroma proračunskih sredstev.

V pripravljalni vlogi z dne 21. 5. 2014 tožena stranka izpostavlja, da je izključno s strani Univerzitetnega inštituta izdelan načrt prilagoditve vozila za invalida dopustna podlaga za odobritev sofinanciranja prilagoditve vozila za invalida, zato vztraja pri svojem predlogu sodišču, da naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožnica v vlogi z dne 29. 5. 2014 opozarja, da gre za enako dejansko stanje in pravno podlago, po kateri je sodišče že odločilo s pravnomočno sodbo, št. I U 1686/2013 z dne 9. 1. 2014.

K točki 1:

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje odločitev tožene stranke, ki je zavrnila tožničino zahtevo za povrnitev stroškov predelave oziroma prilagoditve vozila za invalida v ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča št. I U 1686/2013 z dne 9. 1. 2014.

Upravno sodišče je na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) s sodbo v zadevi I U 1686/2013 ugodilo tožbi tožnice zoper predhodno izdano zavrnilno odločbo tožene stranke št. 1401-28/2013/2 z dne 1. 10. 2013 o spornem zahtevku tožnice z dne 2. 9. 2013 in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek, ker je presodilo, da je tožena stranka nepravilno uporabila materialno pravo, in sicer določilo 4. odstavka 21. člena ZIMI.

Po proučitvi podatkov in listin v predloženem upravnem spisu ter izpodbijane odločbe sodišče ugotavlja, da odločitev tožene stranke v konkretnem primeru ni pravilna in da ni v skladu z napotki sodišča v citirani sodbi št. I U 1686/2013 z dne 9. 1. 2014. V citirani sodbi, ki temelji na enakem dejanskem stanju in materialno - pravni podlagi (ZIMI), je sodišče toženi stranki dalo jasen napotek, da v konkretnem primeru samo po sebi ni ovira za odločanje zgolj nesprejetje pravilnika iz 17. člena ZIMI, ki v 2. odstavku določa, da se z njim podrobneje opredelijo tehnični pripomočki iz 1. odstavka (za premagovanje komunikacijskih ovir), pogoji za pridobitev, njihova doba trajanja, standardi kvalitete pripomočkov kot tudi način vzdrževanja, medtem ko v skladu s 4. odstavkom 21. člena ZIMI dodatno še podrobneje opredeljuje tudi načine prilagoditve vozila ? vendar le za vozila iz 1. odstavka 21. člena ZIMI, za kar pa v obravnavani sporni zadevi očitno ne gre. Kljub temu je tožena stranka v ponovljenem postopku spet zavrnila tožničino vlogo, vendar tokrat iz razloga, ker izvajalca prilagoditve ni izbral Univerzitetni inštitut, pač pa sama tožnica, in ker njena vloga z dne 2. 9. 2013 ni bila podana že pred izvedbo prilagoditve, četudi je bilo skupaj z vlogo predloženo tudi potrdilo o homologaciji, do katerega pa se tožena stranka sploh ni kakorkoli konkretno opredelila, temveč je tožničino vlogo ponovno zavrnila, po mnenju sodišča nepravilno. Zakonodajalec namreč takšne sankcije, izvedbe prilagoditve vozila ni zapovedal ne z določili ZIMI, niti s katerimkoli drugim kogentnim predpisom, veljavnim v pravnem redu Republike Slovenije v času odločanja tožene stranke.

Navedeno z drugimi besedami pomeni, da tožena stranka ni imela pravne podlage za ponovno zavrnitev tožničine vloge z dne 2. 9. 2013 v ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča, št. I U 1686/2013 z dne 9. 1. 2014, ne v določilu 2. odstavka 20. člena, ne v določilu 3. odstavka 21. člena, ne v določilu 2. odstavka 22. člena ZIMI, niti 3. odstavka 22. člena ZIMI in tudi ne v 2. in ne v 6. odstavku 22. člena ZIMI, na katere se pri svoji odločitvi sklicuje, saj v citiranih določilih nima prav nikakršne opore za očitno zmotno stališče, da je zakonodajalec z določili ZIMI Univerzitetnemu inštitutu retroaktivno podelil izključno pristojnost (monopol) odločanja o izbiri izvajalcev za izvedbo prilagoditev vozil invalidov. Ker takšne pristojnosti (monopola) zakonodajalec Univerzitetnemu inštitutu s citiranimi določili 21. člena ZIMI ni podelil (z retroaktivno veljavnostjo), s tem tudi ni izključil niti sodelovanja drugih morebitnih izvedencev v tovrstnih postopkih.

Ker glede na navedeno, tožena stranka z izpodbijano odločbo z dne 27. 2. 2014 ni v ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča št. I U 1686/2013 z dne 9. 1. 2014 v zadostni meri sledila napotkom sodišča iz citirane sodbe v skladu s 4. odstavkom 64. člena ZUS-1, je sodišče tožbi ugodilo tako, da je izpodbijani akt odpravilo na podlagi 3. in 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 zaradi kršitve pravil postopka in nepravilne uporabe materialnega prava (3. odstavek 21. člena ZIMI). Navedene pomanjkljivosti bo morala tožena stranka odpraviti v ponovljenem postopku tako, da se bo pri svoji odločitvi argumentirano opredelila do tožničinih navedb in s strani tožnice predloženih listinskih dokazil, zlasti potrdila o homologaciji, ter o zadevi ponovno odločiti na podlagi 2. odstavka 20. člena in 3. odstavka 21. člena v zvezi s 7. in 8. odstavkom 22. člena ZIMI ter v zadevi ponovno odločiti v roku 30 dni po prejemu te sodbe, v skladu s 4. odstavkom 64. člena ZUS-1, ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča glede uporabe materialnega prava in stališč sodišča, ki se tičejo postopka.

Glede na nesporne dejanske in pravne okoliščine, ki so bile podlaga za odločitev v ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča št. I U 1686/2013 z dne 9. 1. 2014, je sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1 in ob upoštevanju ustavnega načela delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno (2. odstavek 3. člena Ustave) odločilo v zadevi brez glavne obravnave (sojenje na seji).

K točki 2:

Izrek o stroških temelji na določili 3. odstavka 25. člena ZUS-1. Ker je tožnica zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka in ker je s tožbo uspela, je sodišče, ker je tožbi ugodilo, odločilo tudi, da ji mora tožena stranka v skladu z določilom 3. odstavka 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. Na podlagi določila 3. odstavka 25. člena ZUS-1 sodišče tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Tako je sodišče v konkretnem primeru na podlagi 1. odstavka 3. člena Pravilnika tožnici prisodilo ustrezen pavšalni znesek v višini 15,00 EUR, ob upoštevanju dejstva, da tožnica v tem upravnem sporu ni imela pooblaščenca, ki je odvetnik, in tudi, da je bilo o zadevi odločeno na seji sodnega senata ter da bo tožnici plačani znesek sodne takse sodišče povrnilo po uradni dolžnosti na njen osebni bančni transakcijski račun oziroma na bančni transakcijski račun, iz katerega je bilo plačilo sodne takse za tožbo izvršeno (opomba 6.1 c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, v nadaljevanju ZST-1).