VSK Sodba Cpg 213/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna tožencem povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 676,61 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

III. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške revizijskega in pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo in sklepom je Okrožno sodišče v Kopru v za pritožbo spornem delu zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 7.000 EUR s pripadajočimi obrestmi in stroški, vse iz naslova odškodnine zaradi objave na Facebook profilu (v nadaljevanju FB profilu). Iz razlogov sodbe izhaja, da je bil zahtevek zoper drugo toženko zavrnjen, ker ni podana njena pasivna legitimacija, zahtevek zoper prvo in tretjo toženko pa zato, ker ni podana protipravnost. Prvi del sporne izjave namreč vsebuje nasvet, naslovljen na določeno skupino ljudi, za drugi del pa sta toženki izkazali, da gre za resnično dejstvo. Ker je vsebina drugega dela izjave resnična, ni podana niti vzročna zveza z zatrjevano škodo. Premoženjske škode pa tožeča stranka tako ali tako ni določno navedla, kljub opozorilom toženih strank.

2Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Nasprotuje zaključkom sodišča prve stopnje glede pasivne legitimacije druge toženke. Druga toženka je namreč kot prokuristka prve toženke v postopku Pg 533/2011 le dan po sporni objavi sklenila sodno poravnavo. Povedano dokazuje, da je posle prve toženke dejansko vodila druga toženka. Ravnanje in opustitve prvo in tretje toženke je torej druga toženka dopuščala in zato nosi odgovornost ter posledice objav na javnem mediju. Enako je ugotovil in zaključil tudi pristojni inšpektor. Dopustitev protipravnega ravnanja in opustitve dolžnosti so podlaga odškodninske odgovornosti, ki jo neka oseba stori kot fizična oseba ali kot predstavnik pravne osebe. Sodišče celotno sodbo utemeljuje na napačni in nezakoniti trditvi, dokazu, neutemeljenem zaključku, ki je v nasprotju z drugimi listinami in dokazi v spisu, in sicer naj bi bil drugi del izjave (da je tožeča stranka samo v K. v štirih sodnih postopkih) resničen. Pri tem sodišče ni upoštevalo ostalih okoliščin primera, predvsem izjav B.A. in B.R., poravnave Pg 533/2011, odločbe tržnega inšpektorja, temveč jih pavšalno zavrne kot nepotrebne. Dejanje objave je bilo s pravnomočno odločbo tržnega inšpektorata opredeljeno kot protipravno ravnanje in kršitev iz 13. člena Zakona o varstvu konkurence. Na tako pravnomočno odločbo je sodišče vezano. Ker je ni, je zagrešilo bistveno kršitev postopka. Na podlagi te odločbe so podani vsi elementi za odškodnino. Sodišče je preseglo pooblastila in v nasprotju s pravili Zakona o pravdnem postopku (ZPP) samo pridobilo podatke o številu odprtih zadev, čeprav tožena stranka ni izkazala, da teh podatkov ne bi mogla pridobiti sama. Iz navedenih postopkov je razvidno, da so bile povsod sklenjene poravnave, kar potrjuje, da tožeča stranka ni naklonjena grožnjam ali dolgotrajnim postopkom. Iz teksta objave izhaja dobesedno in siceršnje svarilo, da naj bi se, ker so le v K. 4 stranke, s katerimi so v tožbi, morali znamki H. izogniti tako gostinci kot gosti, kar pomeni, da je zapis negativno nastrojen. Sodišče je dokaz evidence napačno ocenilo in ne skupaj z ostalimi dokazi. Neutemeljen je zaključek, da je v prvem delu izjave podana le ocena in ne svarilo toženih strank. Svarilo ni le ocena, temveč ima negativno konotacijo. Sodišče neutemeljeno trdi, da karakterja priče A. ni moglo zaznati, ker ni bil zaslišan, saj je tožeča stranka dokazni predlog umaknila. Umaknila ga je namreč zato, ker njegova izjava ni bila prerekana, za kaj drugega pa ni bil predlagan. Sodišče njegovo izjavo in izjavo B. R. enostavno spregleda. V nadaljevanju pritožba podaja svojo dokazno oceno izpovedi druge in tretje toženke in razpravlja o tem, da vsi dokazi kažejo, da je sporni zapis na FB profilu objavila tretja toženka. Tožeča stranka ni izkazala izgube na dohodku, ker je posledice kot dober trgovec preprečila in omilila. Pač pa iz izpovedi obeh prič jasno izhaja, da je imela dodatno delo in da vsaka slaba reklama vpliva. Sodišče ni odločilo o separatnih stroških, priglašenih na naroku 13.2.2015, napačno je tudi odmerilo stroške glede na višino spora 15.000 EUR, saj je tožeča stranka že na prvem naroku zahtevek zmanjšala. V vsakem primeru pa je upravičena do stroškov opomina in DDV, ker so tožene stranke takoj po prejemu opomina objavo umaknile.

3V odgovoru na pritožbo so tožene stranke pritrdile razlogom sodišča in predlagale zavrnitev pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5V predmetni zadevi je to sodišče s sklepom Cpg 300/2015 z dne 5.11.2015 pritožbo zavrglo, ker ni bila vložena pravočasno. Po podatkih spisa je namreč pritožba na sodišče prispela po izteku pritožbenega roka, poslana pa je bila z navadno pošto. V zvezi z revizijo tožeče stranke je Vrhovno sodišče s sklepom III Ips 64/2016 z dne 24.10.2017 sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo odločanje z nalogo, da preveri trditve tožeče stranke, da je bila pritožba poslana priporočeno in zato ni bila prepozna. Po opravljenih poizvedbah pritožbeno sodišče ugotavlja, da Pošta Slovenije sicer v arhivu ne hrani več poštnih listin iz leta 2015, vendar so v informacijskem sistemu za sledenje pošiljkam ugotovili, da je bilo predmetno priporočeno pismo sprejeto v prenos 23.6.2015 na pošti 1102 Ljubljana. Vložišče Okrožnega sodišča v Kopru je pošiljko stehtalo in ugotovilo, da podatek o teži ustreza podatku iz kopije oddajne knjige, ki jo je reviziji priložila tožeča stranka. Ne glede na to, da iz dohodnega zaznamka vložišča Okrožnega sodišča v Kopru izhaja, da je bila pošiljka poslana z navadno pošto, pritožbeno sodišče ugotavlja, da to ne drži in da je tožeča stranka pritožbo vložila 23.6.2015 priporočeno, torej še v pritožbenem roku. V nadaljevanju bo zato pritožbeno sodišče pritožbo obravnavalo vsebinsko.

6Tožeča stranka v tožbi za premoženjsko škodo ni podala nobenih konkretnih navedb, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Trditve o povečanem obsegu dela, ne da bi bilo konkretno navedeno, kdo je to delo opravljal, kakšen je bil obseg dodatnega dela in posebej še, kakšne stroške je imela tožeča stranka z dodatnim delom, so preveč pavšalne, da bi jih bilo mogoče preverjati. Ker tožeča stranka premoženjske škode ni niti ustrezno zatrjevala (bila pa je na pomanjkljive navedbe opozorjena s strani toženih strank), ni izpolnjena ena od predpostavk odškodninske odgovornosti, zato je bil zahtevek, kolikor se nanaša na premoženjsko škodo, pravilno zavrnjen.

7Drži pritožbena navedba, da je kot podlago odškodninski odgovornosti tožeča stranka navajala tudi pravnomočno odločbo tržnega inšpektorata, s katero je bila ugotovljena nelojalna konkurenca. Po določbi 27. člena v času spornega dogodka veljavnega Zakona o varstvu konkurence (ZVK) je mogoče zahtevati odškodnino po pravilih obligacijskega prava, če je bila z dejanji nelojalne konkurence povzročena škoda. To pa pomeni le, da se prvo in tretje tožena stranka ne moreta ekskulpirati, če bi se izkazalo, da je bil z ravnanjem, ki pomeni nelojalno konkurenco, okrnjen ugled in dobro ime tožeče stranke in da okoliščine utemeljujejo odškodnino. Dejstvo, da je bilo dejanje z odločbo pristojnega organa ugotovljeno kot nelojalna konkurenca, namreč samo po sebi še ne pomeni, da je nastala tudi škoda, to je, da je prišlo do okrnitve ugleda ali dobrega imena in je tožeča stranka upravičena do odškodnine iz tega naslova.

8Na za javnost odprtem delu FB profilu bara L. je bil dne 11.7.2012 objavljen naslednji tekst: "Vsem sedanjim in bodočim gostincem in seveda gostom svetujem, da se v veliki meri ognejo kave znamke H.,.. v svarilo naj vam bo le, da imajo le v K. 4 stranke, s katerimi so v tožbi...". Držijo navedbe v pritožbi, da izjave ni mogoče ocenjevati izven celotnega konteksta in deliti na način, kot je to storilo sodišče prve stopnje. V predmetni zadevi gre za situacijo, ko tožeča stranka (v drugem delu) navaja sicer resnično dejstvo¹, vendar skuša to dejstvo predstaviti v drugačni luči v povezavi s "svarilom" v prvem delu izjave. Zato je tudi taka izjava, čeprav temelji na resničnih dejstvih, lahko podlaga za odškodninsko odgovornost, če pomeni poseg v ugled in dobro ime pravne osebe. Vseeno pa je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Po določbi 183. člena Obligacijskega zakonika (OZ) prisodi sodišče pravni osebi za okrnitev dobrega imena in ugleda pravično denarno odškodnino, če spozna, da okoliščine primera to opravičujejo. V zvezi z okoliščinami primera, ki bi odškodnino opravičevale, je tožeča stranka navajala, da gre za javni objavi na FB profilu, ki bi ju lahko videl vsak registriran uporabnik tega družbenega omrežja, da je izjava žaljiva, nemoralna in v nasprotju z dobro poslovno prakso, da gre za nelojalno konkurenco, da ne gre za objektivno informacijo in da so uporabljene pomensko izjemno močne besede, da gre za izrazito negativno vrednostno sodbo, ki je bila podana z namenom zaničevanja.

9Odločilno dejansko stanje v zvezi s tem je bilo (pretežno kot nesporno) že ugotovljeno v izpodbijani sodbi, oziroma gre za splošno znana dejstva o družbenih omrežjih. Iz izjave ni jasno razvidno, zaradi česa je tožena stranka v tožbi s 4 strankami v K. Posebej z vidika gostov, na katere je poziv tudi naslovljen, "svarilo" ni razumljivo in kot tako ne more vplivati na ugled in dobro ime tožeče stranke (iz izjave ni mogoče sklepati, da gre za na primer za slabo kavo). Podobno velja za tiste gostince, ki so s tožečo stranko takrat že sodelovali in jim je bilo njeno ravnanje znano iz osebnega izkustva. Sporna bi izjava lahko bila le glede potencialnih poslovnih partnerjev tožeče stranke. Samo besedilo v ničemer ne presega dopustnih meja izražanja (ni na prvi pogled ostrih in brezobzirnih izrazov) in samo po sebi (izven konteksta) ni žaljivo (ne drži, da bi šlo za uporabo "pomensko izjemno močnih besed"). Pomembno je tudi, da je bila objava po 9 dneh 20.7.2012 odstranjena s FB profila bara L., da je sporno izjavo na svojem uporabniškem profilu delila le tretje tožena stranka, ki je objavo prav tako 20.7.2012 odstranila. Šlo je torej za kratkotrajno objavo na FB profilu enega lokala (in ene s tem lokalom povezane osebe). Objava na odprtem delu FB profila, kljub temu, da je javna, ne pomeni, da jo tudi dejansko vpogleda vsakdo, ki je aktiven na družbenem omrežju, temveč le osebe, ki jih ta FB profil zanima. Zgolj možnost, da bi lahko izjavo videl vsak uporabnik družbenega omrežja v Sloveniji, ne zadošča, saj tožeča stranka niti ne trdi, da je bar L. tako znan, da bi bil njegov FB profil zanimiv za širok krog ljudi v Sloveniji. Kljub izrecnemu pozivu tožeča stranka sodišču ni dostavila seznama strank, ki naj bi sporno izjavo dejansko videle. V naravi družbenega omrežja je, da objave na njem niso objektivne, gre za mnenja in stališča imetnika profila. Sporna izjava je v okviru zahtevanih standardov izražanja na družbenih omrežjih (ni na prvi pogled žaljiva in zaničevalna). Vse našteto po mnenju pritožbenega sodišča ob pravilni uporabi materialnega prava pomeni, da konkretne okoliščine zadeve ne opravičujejo odškodnine po 183. členu OZ².

10Do enakega zaključka pridemo tudi, če upoštevamo, da je po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti³ pri kršitvi osebnostnih pravic (oziroma pravice pravne osebe do ugleda in dobrega imena) potrebno opraviti tehtanje med svobodo izražanja in pravico, ki naj bi bila kršena. Sodišče prve stopnje sicer tega ni storilo, je pa ugotovilo vsa relevantna dejstva, ki tehtanje omogočajo, oziroma gre za splošno znana dejstva (vsebina izjave, kratkotrajnost objave, narava in uporaba FB profilov). Pritožbeno sodišče je zato tehtanje v okviru pravilne uporabe materialnega prava opravilo samo. Svoboda izražanja, ki je navsezadnje predpostavka obstoja družbenega omrežja Facebook, ob povedanem v prejšnji točki pretehta konkretni poseg v ugled in dobro ime.

11Očitane kršitve postopka niso podane, oziroma jih tožeča stranka po določbi 286. b člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ne more več uveljavljati. To velja za očitke v zvezi s izvedbo dokaza s poizvedbo glede odprtih postopkov (poleg tega kršitev, tudi če bi bila, ni bistvena, saj dejstvo, da je imela tožeča stranka odprtih več postopkov, niti ni bilo sporno). Prav tako je tožeča stranka umaknila dokaz z zaslišanjem priče B.A., kar pomeni, da sodišče ni imelo podlage za drugačno dokazno oceno. Glede na dejstvo, da okoliščine v zadevi ne opravičujejo odškodnine, niso več relevantni pritožbeni očitki glede tega, kdo je dejansko objavil sporni zapis in glede druge toženke. V zvezi s slednjo se sicer pritožbeno sodišče v celoti pridružuje razlogom sodišča prve stopnje, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da naj bi druga toženka grozila A. Zgolj s sklicevanjem na izjavo priče A. pritožnici ni uspelo omajati logičnih razlogov sodišča prve stopnje, zakaj je verjelo drugi toženki, da teh groženj ni bilo.

12Sodišče prve stopnje upravičeno ni priznalo priglašenih separatnih stroškov. Res je bil narok preložen in tožeči stranki odobren rok za seznanitev s pripravljalno vlogo, vendar zaradi tega ni prišlo do podaljšanja postopka, saj je bilo treba zaslišati stranke in priče, v večjem delu pa je bil prvi narok opravljen. Stroški opomina pred pravdo glede na naravo zadeve niso del pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je priznalo stroške po tar.št. 3100 in 3102 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT). Ti so bili pravilno odmerjeni glede na prvotno vrednost spora, saj je tožeča stranka zahtevek delno umaknila šele na prvem naroku, ko se je ta že začel. Zato je pravilna tudi odločitev o stroških postopka.

13Na podlagi vsega povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora nasprotni stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 676,61 EUR (tar.št.3210 v zvezi s 1200, 6002 in 6007). Ker tožeča stranka v postopku ni uspela, sama nosi stroške revizije.

¹ Tožeča stranka je bila udeležena v pravdah.
² Tožena stranka je ves čas opozarjala na pomensko nevtralno vsebino izjave in ozek krog ljudi, ki bi izjavo dejansko videli
³ Ki se uporabljajo tudi po ZVK