VSC Sodba in sklep Cpg 205/2017

I. Pritožba tožeče stranke glede izpodbijane V. točke izreka sodbe (glede stroškov postopka) se zavrne in se v tem delu potrdi izpodbijana sodba.

II. Pritožba tožene stranke glede izpodbijane III., IV. in V. točke izreka sodbe se zavrne in se v tem obsegu potrdi izpodbijana sodba.

III. Pravdni stranki nosita sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (in sklepom) I Pg 160/2015 z dne 11. 4. 2017 izreklo: "I. Sprememba tožbe z dne 27. 3. 2015 glede zakonskih zamudnih obresti se dopusti. II. Zaradi delnega umika tožbe se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 172793/2014 z dne 16. 12. 2014 glede dela zahtevka v višini 17.341,47 EUR delno razveljavi in se v tem obsegu postopek ustavi. III. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 172793/2014 z dne 16. 12. 2014 ostane v veljavi v delu v katerem je toženi strani naloženo, da v roku 8 dni plača znesek: - 16.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 7. 2014 dalje do plačila, - 3.361,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 5. 2014 dalje do plačila, - 2.160,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 5. 2014 dalje do plačila ter izvršilne stroške v višini 289,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 1. 2015 dalje do plačila. IV. Ugotovi se, da ne obstoji v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke v višini 29.998,66 EUR. V. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v skupnem znesku 1.016,13 EUR EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila."

2Zoper to sodbo je glede III., IV. in V. točke izreka sodbe po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo vložila tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, podrejeno pa, da sodbo spremeni in v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke ter tožeči stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

3Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

4Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in menila, da je presoja sodišča prve stopnje v celoti pravilna in predlaga zavrnitev pritožbe.

5Tožeča stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6Tožeča stranka je po svoji pooblaščenki pravočasno pritožbo vložila glede V. točke izreka sodbe (stroškovni del sodbe) zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo v stroškovnem delu spremeni tako, da pravilno odmeri stroške in izračuna uspeh v pravdi ter naloži toženi stranki povrnitev nadaljnjih stroškov postopka tožeče stranke v 15 dneh od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od preteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila, pod izvršbo. Podredno pa tožeča stranka predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in razveljavi sklep sodišča prve stopnje o stroških v točki V. sodbe z dne 18. 4. 2017 in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

7Tožeča stranka priglaša stroške pritožbe.

8Pritožbi nista utemeljeni.

9Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja: (-) da je tožeča stranka navajala, da je tožena stranka na podlagi pogodbe o opravljenem poslu zavarovalnega zastopnika z dne 1. 2. 2013 sodelovala s tožečo stranko in sicer je opravljala zanjo posle zavarovalnega zastopanja, tožeča pa seje zavezala plačevati provizijo; (-) da je tožeča je sprva vtoževala pogodbeno kazen v višini 32.000,00 EUR ter vračilo provizije in nagrade v višini 3.361,70 EUR ter 2.100,00 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2014 dalje do plačila, nato pa je tekom postopka vztrajala le še pri plačilu pogodbene kazni zaradi kršitve 7. člena (kršitev poslovne tajnosti in lojalnosti) in 8. člena (kršitev konkurenčne prepovedi) Pogodbe o opravljanju poslov zavarovalnega zastopanja z dne 1. 2. 2013 (v nadaljevanju: Pogodba) in povrnitve provizije, skupaj v znesku 17.341,47 EUR s pripadki; (-) da se je po navedbah tožeče stranke tožena stranka s sklenitvijo Pogodbe zavezala, da v času pogodbenega sodelovanja s tožečo stranko ne bo opravljal poslov zavarovalnega zastopanja za konkurenčno družbo in v tem času je tožena stranka začela že sodelovati z drugimi zavarovalniškimi agencijami in sicer P., d. o. o. in družbo C. d. o. o., s katero pa še vedno posluje in da ne bo prenašala sama ali preko drugih oseb podatkov o zavarovancih tožeče stranke, s tem je kršila določbe 7. člena pogodbe in je dolžna plačati pogodbeno kazen v višini 8.000,00 EUR in kršila 8. člen Pogodbe, za kar je tudi dogovorjena pogodbena kazen 8.000,00 EUR, nadalje je tožena stranka dolžna povrniti znesek 3.361,14 EUR iz naslova posebne provizije, vendar to upravičenje preneha, če pride do prekinitve sodelovanja med pravdnima strankama v roku 12 mesecev od zaključka razpisa to je do dne 31. 12. 2014 in ker je tožeča dne 28. 4. 2014 prejela izjavo o odpovedi pogodbe o opravljanju poslov zavarovalnega zastopanja, je dolžna provizijo vrniti; (-) da tožeča stranka zahteva vračilo 2.700,00 EUR, ki je znesek predplačila provizije, kar izhaja iz potrdila o plačilu z dne 23. 4. 2014, pri čemer je tožena stranka delno zmanjšala dolg iz tega naslova in sicer s provizijo 540,00 EUR z dne 17. 6. 2014, tako da dolg toženi iz tega naslova znaša 2.160,00 EUR; (-) tožeča stranka je pojasnila, da je 28. 6. 2014 pretekel dvomesečni odpovedni rok, ki je bil dogovorjen po Pogodbi; (-) da je tožena stranka zatrjevala, da v obdobju veljavnosti pogodbe ni opravljala niti direktno niti posredno zavarovalniških poslov za druge osebe, ampak izključno in samo za tožečo in da ni uporabljala niti zase niti ni nikomur posredoval nobenih podatkov o strankah tožeče stranke oziroma podatkov, ki so v 7. členu določeni kot poslovna tajnost; (-) da je posebna provizija v znesku 3.361,14 EUR bila oblika stimulacije, ki jo kot nagrado dodeli zavarovalnica za uspešne zaposlene oziroma pogodbene sodelavce tožeče stranke in je bilo v konkretnem primeru organizirano potovanje v Dominikansko republiko in če bi prejela to nagrado tožeča stranka, bi dejansko morala to nagrado plačati turistični agenciji, ki je potovanje organizirala po naročilu zavarovalnice, tako da ne gre za provizijo iz zavarovalnega posla temveč za stimulacijo zaradi dobrega dela posameznega zastopnika; (-) da je tožena stranka uveljavljala pobotno terjatev v znesku 29.998,66 EUR iz naslova neizplačanih provizij.

10Sodišče prve stopnje je na podlagi trditev pravdnih strank ugotovilo in razsodilo: (-) da je Pogodbo o opravljanju poslov zavarovalniškega posla z dne 1. 2. 2013 res pripravila tožeča stranka,vendar sta pogodbeni stranki sodelovali že od leta 2007 in da tožena stranka ni izkazala, da bi jo bila prisiljena skleniti in da je veljavna; (-) da 7. člen Pogodbe, ki določa varstvo poslovne tajnosti in dolžnosti lojalnosti (listina A2 v spisu) določa: 1) da je zastopnik dolžan varovati poslovne skrivnosti naročnika in njegovih poslovnih partnerjev, za katere je izvedel v zvezi z opravljanjem zastopniških poslov, ki so mu bili s to pogodbo zaupani in sicer tako v času trajanja te pogodbe kot tudi po prenehanju pogodbenega razmerja, 2) za poslovno skrivnost štejejo podatki, ki jih je naročnik označil kot poslovno skrivnost, podatki o sodelavcih naročnika, podatki o strankah in o sklenjenih zavarovanjih oziroma zavarovalnih pogodbah kot vsi drugi podatki za katere skrben gospoda lahko oceni, da bi bilo v nasprotju s koristmi naročnika ali s koristmi njegovih poslovnih partnerjev, če bi zanje izvedela tretja oseba, 3) zastopnik je dolžan varovati dostop do spletne aplikacije P. in vsebine le te kot poslovno skrivnost, 4) za poslovno skrivnost se nadalje šteje tudi poslovno in izobraževalno gradivo A. in se za kršitev poslovne tajnosti se šteje, če zastopnik izroči, seznani z vsebino ali napravi gradivo dostopno tretjim osebam; 5) nadalje se za kršitev poslovne skrivnosti šteje, če zastopnik prenese podatke o zavarovancih, ki jih je pridobil pri opravljanju zastopniških poslov po tej pogodbi na drugo zastopniško ali posredniško družbo, na zavarovalnico ali če te podatke prenese katerikoli tretji osebi, 6) za kršitev poslovne tajnosti gre, če zastopnik po prenehanju pogodbenega razmerja sam ali preko drugih oseb posreduje pri sklepanju zavarovanj oziroma sklepa zavarovalne pogodbe z osebami, ki so bile pred tem naročnikove stranke, 7) da je v primeru kršitev določb te pogodbe o poslovni tajnosti, zastopnik dolžan plačati A. pogodbeno kazen v znesku 8.000,00 EUR v roku 15 dni po pozivu, v kolikor je škoda z ravnanjem zastopnika večja od dogovorjene pogodbene kazni, je naročnik upravičen zahtevati od zastopnika plačilo celotno nastale škode; (-) da je v 8. členu Pogodbe določena konkurenčna prepoved, po kateri se zastopnik zavezuje, da bo v času veljavnosti te pogodbe opravljal posle zavarovalnega zastopanja samo za A. d. o. o. in se zastopnik zavezuje, da ne bo niti neposredno niti posredno opravljal zastopniških poslov za konkurenčna zavarovalno agencijo ali direktno za zavarovalnico in tudi v tem primeru je za kršitev dogovorjeno, da dolžan plačati A. pogodbeno kazen v znesku 8.000,00 EUR in sicer v roku 15 dni po pozivu; (-) da med strankama ni sporno, da je pogodba pravdni stranki vezala do 28. 6. 2014, ko je potekel dvomesečni odpovedni rok; (-) da določba v 7. členu pogodbe ni v nasprotju z ustavo oziroma v nasprotju s prisilnimi predpisi, saj ni v nobenem primeru pretirano stroga do toženca in da glede na naravo dela tožeče stranke, ki sklepa zavarovalne posle, pomeni portfelj strank takšno informacijo, ki bi jo lahko druga družba, ki se ukvarja z enako dejavnostjo, s pridom izkoristila, saj bi lahko pridobila te stranke kot svoje, s čemer bi tožeči nastala škoda v izpadu poslovanja in posledično dohodka; (-) da je tožeča stranka dokazala, da je tožena stranka ob času sodelovanja s tožečo stranko pri njej pridobila vrsto podatkov, predvsem podatke o zavarovancih in sicer iz seznama, ki ga je pripravila tožeča stranka (priloge A115-116) izhaja, da so nekateri zavarovanci bili stranke tožeče stranke preden je tožena stranka začela sodelovati s tožečo stranko, skoraj vse pa so bile stranke tožeče stranke preden je tožena stranka pridobila licenco leta 2012 in je tožena stranka prevzela stranke tožeče stranke ter v obdobju od maja do junija leta 2014, torej v času trajanja pogodbe s tožečo stranko izključno ustvarjala prihodke pri P1, na podlagi pogodb, ki jih je sklenila z dolgoletnimi strankami tožeče stranke in da je v letih 2014 in 2015 tožena stranka sklenila zavarovalne pogodbe, od katerih je približno polovica strank tožeče stranke; (-) da je iz naslova kršitve 7. člena Pogodbe o opravljenem poslu zavarovalnega zastopanja tožeča stranka upravičena terjati znesek 8.000,00 EUR pogodbene kazni in iz naslova kršitve 8. člena pogodbe prav tako 8.000,00 EUR, saj zlasti iz listinske dokumentacije, to je dopisa družbe P2 z dne 2. 3. 2017 na listovni številki 44 in priloga C2, izhaja, da je tožena stranka posredovala pri zavarovalnih pogodbah kot zavarovalni zastopnik, pri čemer z njimi ni bila v neposrednem pogodbenem razmerju, temveč je posle zavarovalnega zastopanja opravljala kot podizvajalec njihovega izvajalca in sicer družbe P3 d. o. o., pri čemer so bili začetki zavarovanja 1. 6. 2014 in sicer gre za več pogodb s tem datumom začetka zavarovanja, pogodbe pa sklenjene od 5. 5. 2014 pa do 23. 6. 2014, torej je tožena stranka v času odpovednega roka sklepala zavarovalne pogodbe kot zavarovalni zastopnik za druge zavarovalnice; (-) da je v zvezi z vtoževanim zneskom 3.361,14 EUR iz naslova posebne provizije ugotovilo, da se je tožena stranka prijavila na razpis za osvojitev dodatne provizije R_213_04_01 in je tožeča stranka z njo sklenila dogovor o sodelovanju z dne 13. 1. 2014 in je 14. 1. 2014 tožeča stranka izdala sklep o osvojitvi dodatne provizije, iz katere izhaja, da le ta znaša 1.680,57 EUR bruto na podlagi posameznega dogovora o sodelovanju ter je tožeča 16. 1. 2014 iz tega naslova toženi stranki nakazala 3.361,14 EUR; (-) da je v dogovoru o sodelovanju navedeno, da pravica do dodatne provizije preneha, če pride do prekinitve sodelovanja med pravdnima strankama v roku 12 mesecev od zaključka razpisa in sicer do dne 31. 12. 2014 in se je tožena stranka kot udeleženec razpisa zavezala, da v primeru prekinitve sodelovanje do 31. 12. 2014 prejeto provizijo vrne; (-) da je tožeča stranka dne 28. 4. 2014 sprejela izjavo o odpovedi Pogodbe o opravljanju poslov zavarovalnega zastopanja in ker je bil znesek toženi stranki nakazan, je zahtevek tožeče stranke v tem delu utemeljen, saj je tožena stranka navedeni dogovor podpisala, sprejete obveznosti pa je potrebno izpolniti; (-) da je sodišče v celoti ugodilo zahtevku glede plačila provizije in sicer je tožeča stranka terjala vračilo provizije v višini 2.160,00 EUR, saj je tožena stranka prejela predplačilo provizije dne 23. 4. 2014 v višini 2.700,00 EUR, pri čemer je tožena delno zmanjšala dolg iz tega naslova za provizijo v višini 540,00 EUR dne 17. 6. 2014 in je tako v nadaljevanju dolžna povrniti navedeni znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 5. 2014; (-) da pobotni ugovor ni utemeljen.

Pritožba tožene stranke.

11Pritožba trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanjem, kolikor je presodilo, da je tožena stranka kršila poslovne tajnosti po 7. točki pogodbe o zavarovalnem zastopanju. Tožena stranka podatkov o: - sodelavcih naročnika, - strankah tožeče stranke oziroma - sklenjenih zavarovanjih ni posredovala tretjim osebam, ravno tako tretjim osebam ni posredovala gradiva za izobraževanje, do spletne aplikacije P. pa sploh ni imela dostopa. Sodišče v dokaznem postopku ni ugotovilo in v sodbi ni navedlo niti enega konkretnega primera posredovanja poslovnih podatkov, ni bilo ugotovljeno, kdaj, kje in komu naj bi toženec posredoval ali izročil poslovne podatke. Sodba je v tem delu tako pomanjkljiva, da se toženec glede očitane kršitve poslovne tajnosti niti ne more izjasniti in sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja tudi bistveno kršitev določb zakona o pravdnem postopku.

12Pritožbena očitka sta neutemeljena

13Ob skrbnem branju izpodbijane sodbe, bi pritožnik lahko ugotovil, da je sodišče prve stopnje obširno obrazložilo, da je tožena stranka v času sodelovanja s tožečo stranko pridobila vrsto podatkov o zavarovancih tožeče stranke (25. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in da so to bili zavarovanci tožeče stranke še preden je tožena stranka pričela sodelovati s tožečo stranko, skoraj vse pa so bile stranke tožeče stranke še preden je tožena stranka pridobila licenco leta 2012.

14Pritožbeni očitek, da bi morala tožeča stranka predložiti zavarovalne pogodbe, ki naj bi bile sklenjene z njenimi strankami za drugo zavarovalnico in s posredovanjem tožene stranke ter da bi le tako tožeča stranka uspešno dokazala svoje trditve, je neutemeljen, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo (26. točka obrazložitve izpodbijane sodbe v zvezi 33. točko obrazložitve), da je tožeča stranka predložila seznam svojih strank, s katerimi je tožena stranka sklepala v času veljavnosti pogodbe o o opravljanju poslov zavarovalnega zastopanja zavarovalne pogodbe za druge zavarovalnice in tedaj je dokazno breme, da to ne drži, prešlo na toženo stranko. Tožena stranka ni uspela izpodbiti dokazov tožeče stranke, prav tako pa ni dokazala trditev, da gre za njene stranke, ki naj bi jih pridobila še pred pričetkom sodelovanja s tožečo stranko v letu 2007.

15Pritožba tudi neutemeljeno vztraja, da bi izpodbila dokazno oceno sodišča prve stopnje, če bi sodišče dopustilo dokaz z predložitvijo pogodbe o poslovnem sodelovanju s konkurenčnim zavarovalnim posrednikom in vseh zavarovalnih polic, ki naj bi jih sklenila tožena stranka, saj je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo pisnim dokazom, ki so izkazovali delovanje tožene stranke, sodišče prve stopnje je tudi pojasnilo, da je bil tožena stranka podizvajalec za družbo P3 d.o.o.. ki je bila izvajalec P1, ta pa je delovala v okviru P2 in ob takšnem dejanskem stanju izpovedba direktorja D. B. da je P2 z vsemi zavarovalnimi zastopniki imela sklenjene pisne pogodbe o opravljanju poslov zavarovalnega zastopnika, ne pomeni, da je ta izpovedba takšne teže, da bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi dokaznemu predlogu tožene stranke, da se takšna pogodba pridobi v spis, ker da je tako ne bo mogoče pridobiti, ker je ni, saj je ista priča pred sodiščem ponovno potrdil, da vse, kar je zapisano v C2 dokazni listini - to je seznam zavarovalnih pogodb in strank, s katerimi je tožena stranka sklenil zavarovalne pogodbe za P2, v celoti drži.

16Tožena stranka zmotno meni, da neobstoj zavarovalnih pogodb ni mogla dokazati drugače kot s predlaganim dokazom in da gre za negativno dejstvo, saj je imela možnost, da poda dokazni predlog z zaslišanjem vseh strank po seznamu, ki bi izpovedale o tem, s kom so sklepale zavarovalne pogodbe in je tako dokazno breme na njej, neutemeljeno pa je posledično pritožbeno vztrajanje o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju in neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje toženo stranko z zavrnitvijo njenega dokaznega predloga prikrajšalo v pravici do polne izjasnitve in da je s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka bi bila prikrajšana v pravici do polne izjasnitve v postopku samo tedaj, če ne bi imela možnosti dokazovati svojih trditev z drugimi dokazi ob tem, ko je dokazno breme prešlo nanjo.

17Tako je pritožbeni očitek o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja neutemeljen, prav tako pa o neobrazloženosti izpodbijane sodbe, ker je sodišče prve stopnje podalo obširno razlago ugotovitev glede očitanih kršitev po 7. in 8. členu Pogodbe in se sodišču prve stopnje ni pripetila bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

18Zmoten je očitek pritožbe, da je sodišče prve stopnje ugotovilo kršitev konkurenčne klavzule, ker temu ni tako, pač pa je izrecno navedlo (29. točka izpodbijane sodbe), da ne gre za kršitev konkurenčne klauzule, temveč za kršitev dolžne lojalnosti po 7. členu Pogodbe s tem, ko je, tudi po mnenju pritožbenega sodišča povsem pravilno zaključilo, da je tožena stranka seznam zavarovancev tožeče stranke uporabila za sklepanje zavarovalnih pogodb za iste zavarovance z drugimi zavarovalnicami in še, da je šlo za kršitev 8.člena Pogodbe, ker je takšne zavarovalne pogodbe sklepala v času veljavnosti Pogodbe s tožečo stranko.

19Sodišče prve stopnje je res obširno pojasnjevalo pojem konkurenčne klavzule (28. točka izpodbijane sodbe), vendar pa ni štelo, da je tožena stranka storila takšno kršitev (opredeljeno po 10. členu Pogodbe), temveč kršitvi, kot je že navedeno.

20Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, šteje, da je sodišče prve stopnje že na podlagi izvedenih dokazov prepričljivo ugotovilo kršitev lojalnosti po 7. členu Pogodbe in pritožbeno vztrajanje, da bi morala tožeča stranka imeti določeno, kaj je njena poslovna tajnost ter da temu ni bilo tako, je neutemeljeno, saj je določba 7. člena jasna in ne potrebuje posebne razlage (82. člen OZ) ter pove, da gre za kršitve poslovne tajnosti tudi tedaj, ko zastopnik prenese ali uporabi podatke o strankah na konkurenčno zavarovalnico. Sodišče prve stopnje je enako prepričljivo ugotovilo kršitev konkurenčne prepovedi po 8. členu Pogodbe. Glede na to mu ni bilo potrebno izvesti še dokazov, za katere meni pritožba, da bi jih moralo.

21Prav tako je sodišče prve stopnje po mnenju pritožbenega sodišča pravilno presodilo, da je utemeljen tožbeni zahtevek tudi v delu, kolikor tožeča stranka terja vračilo posebne provizije in vračilo vnaprej plačane provizije, saj pritožba zgolj ponavlja trditve, ki jih je pritožnica podala že pred sodiščem prve stopnje in je to pravilno presodilo, da je ne glede na način, kako je bila plačana posebna provizija (s plačilom potovanj), ta še vedno obdržala značaj posebne provizije in jo je tožena stranka, ki se je pogodbeno zavezala, da Pogodbe ne bo prekinila v roku 12 mesecev od razpisa za posebno revizijo, pa je to storila, dolžna vrniti.

22Pritožba pa konkretno ne izpodbija presoje glede vračila avansirane provizije. Temu nasprotuje zgolj posredno v okviru vztrajanja pri utemeljenosti pobotnega ugovora, s katerim uveljavlja plačilo provizije za opravljeno delo.

23Po mnenju pritožbenega sodišča je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni uspela dokazati, da bi Pogodbo sklenila pod silo ali grožnjo, prav tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da določila o pogodbeni kazni niso nična, saj sta se pogodbeni stranki smeli v okviru svobodne pogodbene volje dogovoriti za vnaprej določeno odškodnino za primer kršitve pogodbe (3. člen Obligacijskega zakonika - OZ v zvezi s tretjim odstavkom 242. člena OZ). Smeli sta se tudi dogovoriti za pavšalno odškodnino (pogodbeno kazen) za vsako od posebej določenih možnih kršitev pogodbe in takšen dogovor ne nasprotuje prisilnim predpisom in ni ničen zgolj zato, ker je samo vsebino pogodbe in splošnih pogojev (A32 listina v spisu) k pogodbi pripravila tožeča stranka. Pogodba kot je sklenjena zavezuje obe pogodbeni stranki in če je ena stranka ne izpolni ali jo prekrši, mora nositi posledice te kršitve (239. člen OZ).

24Odločilna dejstva za presojo očitane kršitve Pogodbe so bila prepričljivo ugotovljena že na podlagi izvedenih dokazov in ob upoštevanju dokaznega bremena glede trditev pravdnih strank skladno z določbo 7. člena ZPP in 8. členom ZPP ter ob upoštevanju pooblastila sodišču prve stopnje, da samo oceni, katere dokaze bo izvedlo za ugotovitev dejstev, ki so pomembna za odločitev skladno z določbo 213. člena ZPP.

25Pritožba nadalje meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje tudi glede pobotnega ugovora in da bi sodišče prve stopnje moralo presoditi, da je tožena stranka upravičena po prenehanju Pogodbe do plačila še neizplačane provizije. Pritožba meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo kogentnih določb agencijske pogodbe, kot so pravica do provizije po 1. točki 825. člena OZ), ker ni upoštevalo 826. člena OZ, da je tožeča stranka dolžna dati vse podatke za obračun provizije oziroma, da je dolžna izdelati obračun provizije, ravno tako se sodišču prve stopnje utemeljeno očita, ker ni upoštevalo 833. člena OZ glede pravice do odpravnine.

26Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje tudi v delu glede pobotnega ugovora pravilno uporabilo materialno pravo, ko je pobotni ugovor zavrnilo.

27Med pravdnima strankama je bila sklenjena Pogodba o opravljanju poslov zavarovalnega zastopanja in takšno pogodbeno razmerje je presojati po specialnih določbah Zakona o zavarovalništvu (v nadaljevanju ZZavar), veljavnim v času sklepanja Pogodbe o opravljanju poslov zavarovalnega zastopanja, ki je v 215. členu opredelil in določal naloge zavarovalnega zastopnika.¹

28Položaj in pooblastila zavarovalnega zastopnika ureja zakon neposredno in določa, da pooblastilo zavarovalnega zastopnika za sklenitev zavarovalne pogodbe obsega tudi pooblastilo za spremembo oziroma podaljšanje te pogodbe in sprejemanje izjav zavarovalca o odstopu od zavarovalne pogodbe. Takšna ureditev pomeni, da naloge zavarovalnega zastopnika v razmerju do naročitelja in zavarovalca ne prenehajo s sklenitvijo zavarovalne pogodbe, temveč ima zavarovalni zastopnik dolžnost spremljati izvajanje pogodbe v času njene veljavnosti. Ko je temu tako, je tudi ureditev plačila provizije za opravljeno delo, tako kot sta jo uredili sedaj pravdni stranki, skladna z zakonsko opredeljenim obsegom pooblastil zavarovalnega agenta.

29Pravdni stranki sta upravičenje do plačila uredili v 4.členu Pogodbe in podrobneje v Splošnih pogojih o pravicah in obveznostih sodelavcev, ki v 13. členu v poglavju Provizija, vrste, višina določa tudi, da se provizija deli na sklepalno provizijo in na nadaljnjo provizijo, pri čemer je sklepalna provizija plačilo za uspešno posredovanje pri sklenitvi zavarovalne pogodbe in se izplača po sklenitvi pogodbe, v provizijskih tabelah pa je opredeljena kot provizija za prvo leto. Nadaljnja provizija je plačilo za skrb za stranko tekom izvajanja zavarovalne pogodbe . Izplačuje se v obrokih po poteku 12 mesecev od sklenitve zavarovalne pogodbe skladno s provizijskimi tabelami. V podpoglavju Provizija, kdaj je zaslužena je med drugim določeno, da je pravica do nadaljnje provizije vezana na plačilo zavarovalne premije ter na izvajanje skrbi za stranke oziroma izvajanje vodstvenih nalog. Pravica do nadaljnje provizije preneha v primeru prenehanja pogodbe, sklenjene med A. in sodelavcem.

30Pritožbeno sodišče meni, da je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da ureditev plačila provizije, kot je to bilo urejeno med sedaj pravdnima strankama ni nična in da je skladna z ZZavar, ki določa obveznosti zavarovalnega zastopnika tudi v času veljavnosti sklenjenih zavarovalnih pogodb in zato je zakonsko podprta delitev plačila provizije na sklepalno provizijo in na nadaljnjo provizijo.

31Ko je tožena stranka odpovedala pogodbo s tožečo stranko in je ta prenehala veljati, je s tem nastopil trenutek, ko je tožena stranka izgubila upravičenje do plačila nadaljnje provizije, saj od tega trenutka dalje tudi ni več izpolnjevala zakonsko določenih nalog zavarovalnega zastopnika, ki je v spremljanju izvajanja sklenjenih zavarovalnih pogodb.

32Pritožba tako neutemeljeno meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo pobotni ugovor, s katerim je tožena stranka uveljavlja v pobot vtoževani terjatvi svojo terjatev iz naslova neplačane provizije. Sklicevanje na splošno ureditev po OZ v okoliščinah konkretnega primera, ko gre za zavarovalniško zastopstvo, ni upoštevno, kot je že pojasnjeno.

33Ker je pobotna terjatev neutemeljena po temelju, se sodišču prve stopnje tudi ni pripetila bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ko ni dopustilo dokaza z izvedencem finančne stroke, ki bi ugotavljal višino še neplačane provizije.

34Pritožba izreka o stroških pravdnega postopka ni konkretno izpodbijala, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

35Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke glede izpodbijane III., IV. in V. točke izreka sodbe zavrnilo in v tem obsegu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Pritožba tožeče stranke

36Tožeča stranka se pritožuje zoper sklep o stroških in meni, da sodišče prve stopnje ni pravilno izračunalo uspeha v pravdi in posledično napačno odmerilo stroške, poleg tega pa tožeči stranki neutemeljeno ni priznalo potnih stroškov, enako neutemeljeno pa je toženi stranki priznalo previsok punktum glede na vrednost spora.

37Pritožba pojasni, da je tožeča stranka vložila predlog za izvršbo za 38.863,17 EUR. Že v dopolnitvi tožbe je glede na podani ugovor tožene stranke svoj zahtevek skrčila in postavila tožbeni zahtevek za 29.521,14 EUR. Na naroku dne 24. 11. 2015 pa je umaknila zahtevek za nadaljnjih 8.000,00 EUR in zahtevala še 21.521,14 EUR. S tem zahtevkom je tudi v celoti uspela. Zato nikakor ne more vzdržati izračun sodišča prve stopnje, da je bila uspešna samo v 55%. Postopek v pravdi se je že namreč od začetka le-te vodil za 29.521,14 EUR, torej bi lahko sodišče pri računanju uspeha v pravdi kvečjemu upoštevalo delni umik za 8.000,00 EUR, kar pa pomeni 73% uspeh v pravdi in ne zgolj 55%. Glede na pravilno vrednost spornega predmeta v pravdi je po mnenju tožeče stranke sodišče prve stopnje priznalo toženi stranki previsok punktum za posamezno dejanje, saj je upoštevalo vrednost spora 38.863,17 EUR in ne 29.521,14 EUR in po 24. 11. 2015 le še 21.521,14 EUR. Sodišče prve stopnje tožeči stranki neupravičeno tudi ni priznalo priglašenih potnih stroškov za prihod na 5 narokov na relaciji Maribor-Celje-Maribor (102 km x 0,40) = 40,80 x 5 = 204,00 EUR + 22% DDV = 248,88 EUR. Sodišče prve stopnje je namreč toženi stranki priznalo potne stroške za prihod pooblaščenca na pet narokov iz Ljubljane, verjetno pa je spregledalo potne stroške tožeče stranke. Če k priznanim stroškom tožeče stranke prištejemo še 248,88 EUR potnih stroškov, znašajo skupni stroški 5.135,10 EUR. In če upoštevamo uspeh tožeče stranke v 73%, bi ji sodišče prve stopnje moralo priznati 3.748,62 EUR stroškov in ne le 2.687,42 EUR, zato je pritožbeno spornih 1.061,20 EUR. Ker pa bi sodišče tudi toženi stranki moralo priznati nižji punktum za posamezno dejanje in sicer enak, kot ga je priznalo tožeči stranki, bi bili tudi stroški tožene stranke nižji in bi posledično tožena stranka morala tožeči povrniti še več stroškov.

38Pritožba ni utemeljena.

39Pritožba sicer pravilno povzema potek pravde, vendar zmotno meni, da je odločilno, da se je pravdni postopek vodil samo za 29.521,14 EUR, saj je sodišče prve stopnje kot pravdno sodišče v obravnavo sprejelo iz izvršilnega postopka spor za 38.863,17 EUR in šele med pravdnim postopkom je tožeča stranka delno umaknila tožbo, kar je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo s pritožbeno neizpodbijano II. točko izreka sodbe (ki je po procesnih določbah sklep skladno z določbo 188. člena ZPP).

40Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožeča stranka v pravdi uspela le v višini 21.521,14 EUR ali v odstotkih v višini 55% od prvotno vtoževanega zneska.

41Pritožba je neutemeljena tudi, kolikor očita sodišču prve stopnje, da tožeči stranki ni priznalo stroškov prihoda na narok.

42Tožeča stranka s stroškovnikom, ki je v spisu (listna številka 182 spisa) tega stroška ni priglasila, sodišče pa je vezano la na določno zahtevo stranke, v kateri mora opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo (163. člen ZPP).

43Ker tožeča stranka povračila stroškov prevoza ni zahtevala, sodišče prve stopnje o njih ni moglo odločati.

44Tako je v celoti neutemeljena pritožba tožeče stranke zoper sklep o stroških postopka.

45Po določbi petega odstavka 128.člena ZPP se odločba o stroških v sodbi šteje kot sklep, zato je pritožbeno sodišče o njej odločalo s sklepom skladno z določbo 366. člena ZPP.

46Glede na to, da pritožba tožeče stranke v izpodbijani V. točki izreka sodbe (sklep o stroških postopka) ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče v celoti zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo (2. točka 365. člena ZPP).

Stroški pritožbenega postopka

47Tožeča stranka in tožena stranka s pritožbo nista uspeli, zato morata sami nositi svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP). Odgovor na pritožbo pa ni prispeval k razjasnitvi dejanskega stanja niti k odločitvi pritožbenega sodišča, zato mora tudi tožeča stranka sama nositi svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ 215. člena ZZavar se glasi: "1) Zavarovalni zastopnik je oseba, ki je na podlagi zaposlitve oziroma drugega pravnega razmerja z zavarovalnico oziroma zavarovalno zastopniško družbo pooblaščena za sklepanje zavarovalnih pogodb v imenu in za račun zavarovalnice. Poleg sklepanja pogodb se za zavarovalno zastopstvo štejejo tudi aktivnosti, ki so povezane s pripravo na sklenitev zavarovalne pogodbe ter pomoč pri izvrševanju pravic iz pogodbe, še posebej pri reševanju odškodninskih zahtevkov, naslovljenih na zavarovalnico. 2) Pooblastilo zavarovalnega zastopnika za sklenitev zavarovalne pogodbe obsega tudi pooblastilo za spremembo oziroma podaljšanje te pogodbe, in sprejemanje izjav zavarovalca o odstopu od zavarovalne pogodbe. Pooblastilo zavarovalnega zastopnika za sklenitev zavarovalne pogodbe obsega tudi pooblastilo za spremembo oziroma podaljšanje te pogodbe, in sprejemanje izjav zavarovalca o odstopu od zavarovalne pogodbe."