VSL Sodba II Cp 1889/2017

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu spremeni tako, da mora tožena stranka v petnajstih dneh plačati tožeči stranki še 2.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4. 2014 dalje do plačila ter ji povrniti še 341,40 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 459,50 EUR stroškov pritožbenega postopka v petnajstih dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Tožnica je po spremembi tožbe od toženke zahtevala 19.900,00 EUR odškodnine z obrestmi. Sodišče prve stopnje je spremembo tožbe dovolilo in nato delno ugodilo tožbenemu zahtevku. Tožnici je prisodilo 5.728,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4. 2014 dalje. Hkrati je toženki naložilo, da mora tožnici povrniti tudi 742,60 EUR njenih pravdnih stroškov z obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2Tožnica se je pritožila zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni in odškodnino zviša za 10.700,00 EUR z obrestmi. Meni namreč, da je bila tožnici v postopku na prvi stopnji ob sicer pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju prisojena bistveno prenizka denarna odškodnina. Sodišče ni upoštevalo vseh okoliščin škodnega primera, zlasti dolgotrajnosti tožničinega zdravljenja in številnih prestanih nevšečnosti. Tožnica je morala zelo pogosto obiskovati protibolečinsko ambulanto. V času škodnega dogodka je bila stara 75 let. Stari ljudje so občutljivejši in bistveno težje prenašajo telesne bolečine. Poleg tega je tožnica čakala na prvi operativni poseg kar štiri mesece, na drugo operacijo pa celo štiri leta po prometni nezgodi. Sodišče bi moralo bolj upoštevati tožničino izpoved in njene subjektivne lastnosti. Odškodnino za telesne bolečine bi bilo treba zvišati za 7.000,00 EUR. Poleg tega je tožnica ob trčenju in v času reševanja iz poškodovanega avtomobila prestajala strah velike intenzitete, saj je ostala ves čas pri polni zavesti ukleščena v zveriženi pločevini. Upravičeno se je bala za življenje, saj bi vozilo lahko zajel požar. Sledila je več let trajajoča zaskrbljenost za izid zdravljenja ter strah pred operativnimi posegi, ki so za starejšega človeka bistveno bolj negotovi in povezani z visoko stopnjo tveganja. Odškodnina za strah bi morala biti višja za 700,00 EUR. Nadalje so posledice poškodbe bistveno zmanjšale tožničino življenjsko aktivnost. Res je bila tudi prej bolehna in že pri 39 letih zaradi težav s hrbtenico nesposobna za pridobitno delo, vendar so posledice poškodb dodatno okrnile njene že prej omejene gibalne sposobnosti. Zaradi poškodbe ramenskega sklepa ima v desni rami endoprotezo, kar ji zdaj dopušča le ukvarjanje z delom, ki zahteva drobne ročne spretnosti. Meni, da je zato upravičena do celotne zahtevane odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, torej še do dodatnih 3.000,00 EUR.

3Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Tožnica ne nasprotuje dejanskim ugotovitvam izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje jih je oprlo na tožničino izpoved ter na izvid in mnenje izvedenca ortopeda, s katerim je preverilo in objektiviziralo tožničine trditve o vzrokih in obsegu njene nepremoženjske škode. Na ta način je pravilno ugotovilo vse bistvene okoliščine obravnavanega škodnega primera, ki po prvem odstavku 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ) vplivajo na višino odškodnine, zlasti stopnjo in trajanje prestanih in bodočih telesnih in duševnih bolečin ter strahu. Pač pa vseh ugotovljenih okoliščin nato ni ustrezno ovrednotilo pri odmeri odškodnine, ki zaradi takšne materialnopravno zmotne presoje ne predstavlja pravičnega zadoščenja za tožnico.

6Predvsem je sodišče prve stopnje premajhen pomen pripisalo tožničini starosti (ob poškodbi 75 let, zdaj 81 let). Splošno je znano, da starejši ljudje težje prenašajo telesne bolečine in napore pri zdravljenju. To še posebej velja za tožnico, ki je bila že pred obravnavano poškodbo šibkega zdravja in zaradi hudih težav s hrbtenico že več desetletij invalidsko upokojena. Poleg tega je bilo tožničino zdravljenje izjemno dolgotrajno in povezano s številnimi hudimi nevšečnostmi, saj je morala prestati dva sorazmerno zahtevna operativna posega. Sodišče prve stopnje ji je za prestane in bodoče telesne bolečine ter prestane nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo 8.000,00 EUR. Po presoji pritožbenega sodišča bi pravična odškodnina za to vrsto tožničine škode znašala 10.000,00 EUR, torej 2.000,00 EUR več, kot je upoštevano v izpodbijani sodbi.

7Tudi tožničin strah, tako primarni kot sekundarni, glede na ugotovljeno stopnjo in trajanje opravičuje višjo odškodnino od prisojene. Sodišče prve stopnje je pripisalo premajhno težo dejstvu, da je tožnica po trčenju ostala ukleščena v vozilu in da se je vse do prihoda reševalcev bala za svoje življenje, saj bi na vozilu lahko prišlo do požara. Med zdravljenjem je bila nato več let resno zaskrbljena za njegov izid, upravičeno pa jo je bilo strah tudi pred operativnimi posegi, saj so bili ti zaradi njene starosti in predhodnih bolezenskih težav še bolj tvegani kot sicer. Po presoji pritožbenega sodišča zato tožnici za prestani strah pripada celotni zahtevani znesek odškodnine v višini 1.500,00 EUR, kar je za 700,00 EUR več, kot ji je prisodilo sodišče prve stopnje.

8V navedenem obsegu, torej za 2.700,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, je sodišče druge stopnje ugodilo tožničini pritožbi in na podlagi pete alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ustrezno spremenilo prvo sodbo.

9V preostalem tožničina pritožba ni utemeljena, zato jo je sodišče zavrnilo. Še višja zahtevana odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti bi šla na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Sodišče mora namreč poleg načela individualizacije odškodnine upoštevati tudi načelo njene objektivne pogojenosti. Odškodnina mora biti zato primerljiva z zneski, ki jih sodišče prisoja v drugih škodnih primerih, od najlažjih do najtežjih.

10Sicer pa je sodišče prve stopnje pri presoji tožničine funkcionalne prizadetosti po obravnavani poškodbi pravilno sledilo izvedenskemu mnenju, da se je tožničino stanje po operaciji desne rame vendarle vsaj delno izboljšalo in da je tožnica za svoje osnovne potrebe (oblačenje, obuvanje, higieno in prehrano) sposobna poskrbeti sama, kot tudi, da se, resda delno z uporabo pripomočkov, lahko samostojno giblje po stanovanju in hodi na krajše razdalje. Pri tem je bistveno, da tožnica že pred poškodbo ni bila sposobna za delo zaradi bolezni. Poleg tega na obseg škode iz tega naslova vpliva tudi tožničina starost in pričakovana življenjska doba. Tako je odškodnina v višini 3.000,00 EUR, kolikor ji je za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prisodilo sodišče prve stopnje, primerna in za njeno zvišanje ni podlage, saj so bile zatrjevane subjektivne posebnosti oškodovanke, ki jih izpostavlja pritožba, že v zadostni meri upoštevane.

11Delna sprememba izpodbijane sodbe je v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP terjala tudi novo odločitev o stroških postopka. Tožničin uspeh v pravdi se je zaradi prisoje dodatne odškodnine zvišal na 42%, toženkin pa znižal na 58%. Glede na celotni znesek pravdnih stroškov, ki so po neprerekani ugotovitvi izpodbijane sodbe nastali strankama v postopku na prvi stopnji, bi morala toženka tožnici povrniti 1.148,40 EUR, tožnica pa toženki 64,40 EUR. Po medsebojnem pobotanju ostane 1.084,00 EUR, kar glede na že prisojeni znesek pomeni, da toženka na račun stroškov prvostopenjskega postopka dolguje tožnici še 341,40 EUR.

12Tožnica pa je glede na doseženi pritožbeni uspeh upravičena tudi do povračila svojih pritožbenih stroškov. Te je sodišče druge stopnje odmerilo v skladu z odvetniško in taksno tarifo od dodatno prisojenega zneska v višini 2.700,00 EUR. Skupaj znašajo 459,50 EUR, obsegajo pa sodno takso za pritožbo (195,00 EUR), nagrado za pritožbeni postopek (196,80 EUR), pavšalni strošek za poštne storitve (20,00 EUR) in 22% DDV.