VSL Sodba I Cp 1850/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženec krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 207147/2013 z dne 24. 12. 2013 ohrani v veljavi v prvem odstavku izreka za znesek 439,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka v roku 8 dni dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 177,52 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se sodišče ni opredelilo do trditve, da tožeča stranka ni upravnik, s čimer je storilo absolutno bistveno kršitev postopka. Sodišče je zaključilo, da je pogodba iz leta 2013 s tožečo stranko veljavno sklenjena, saj jo je podpisalo več kot 50% solastnikov. Pogodba je res sklenjena, ko jo podpiše upravnik in zadostno število etažnih lastnikov, vendar pa mora biti upravnik izbran na predpisan način in po predpisanem postopku. Etažni lastniki kot skupnost sprejemajo odločitve na zboru etažnih lastnikov ali s podpisovanjem listine. Bistveno je, da etažni lastniki, kot skupnost etažnih lastnikov, oblikujejo svojo voljo v obliki posebnega akta. Šele če je sklep o imenovanju upravnika sprejet, se lahko z upravnikom sklene pogodba. Etažni lastniki morajo torej najprej sprejeti odločitev o tem, kdo bo njihov upravnik, šele nato se z izbranim upravnikom podpiše pogodba. Sodišče se v obrazložitvi sodbe sicer sklicuje na 35. člen SZ-1, vendar ga pravilno ne uporabi. Sprejetje sklepa o izbiri upravnika je po zakonu predpogoj, da se z izbranim upravnikom sploh podpiše pogodba in ni le nepotrebna birokratizacija. Sodišče se ni opredelilo do relevantnih navedb toženca, da v danem primeru ni izpolnjen niti eden izmed pogojev iz 11. člena Pravilnika o obračunu toplote, da bi se mu lahko obračunal kazenski pribitek, zato se sodbo v tem delu ne da preizkusiti. Opozarja, da izraz delilnik pomeni ne le delilnik (ki se namesti na radiator), ampak tudi merilnik toplotne energije (ki pa ga toženec ima). Ker pri tožencu določitev porabniškega deleža z radiatorskimi delilniki fizično ni mogoča, se porabniški delež določa z merilnikom, ki pa v celoti izpolnjuje zahteve iz prvega in tretjega odstavka 7. člena Pravilnika. Sodišče se tudi ni opredelilo do pravno relevantnega dejstva, da toženec razpolaga z večinskim soglasjem etažnih lastnikov za poseg v sistem ogrevanja. Talno ogrevanje v stanovanju toženca je legalno in z ničemer ne vpliva na skupne ali druge posamezne dele stavbe. Sodišče je napačno uporabilo pravo, kar se tiče veljavnosti in določb sporazuma. Etažni lastniki ne morejo niti s pogodbo o medsebojnih razmerjih niti z sporazumom določiti, da se drugemu etažnemu lastniku določi obračunavanje po kazenskem 11. členu Pravilnika.

3Pritožba ni utemeljena.

4V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, kjer tožeča stranka uveljavlja denarno terjatev, ki ne presega zneska 2.000,00 EUR. Sodba v sporih majhne vrednosti se lahko izpodbija le zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), zato sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Preizkus izpodbijane sodbe je pokazal, da sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravilna je tudi materialno pravna odločitev. Z razlogi izpodbijane sodbe se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

5Tožeča stranka vtožuje plačilo delno neporavnanih obveznosti iz naslova obratovalnih stroškov za stanovanje toženca v stavbi C. 36 v L., in sicer del stroškov ogrevanja za mesec april, november in december 2012 ter januar, februar, marec in april 2013 in za storitve upravljanja za mesece julij, avgust, september in oktober 2013.

6Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano, izhaja:

- da je bila v vtoževanem obdobju tožeča stranka upravnik, tožena stranka pa etažni lastnik stanovanja št. 11, ID znak ..., v stavbi C. 36 v L.;

- da je bila glede upravljanja večstanovanjske stavbe na naslovu C. 36, 38, 40 v L. veljavno sklenjena Pogodba o upravljanju upravniških storitev št. 27-2013/8-1 z dne 24. 4. 2013¹, saj so pogodbo podpisali etažni lastniki z več kot 50% solastninskim deležem²;

- da so etažni lastniki stavbe C. 36 in 40 sklenili sporazum o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjski stavbi³;

- da je tožeča stranka za etažne lastnike C. 36 in 40 v vtoževanem obdobju poravnala vse obveznosti iz lastnih sredstev.

7Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku. Ob tem očitane kršitve pravdnega postopka niso podane. Sodišče prve stopnje se je namreč izčrpno opredelilo do vseh pravno relevantnih ugovorov tožene stranke. Tako se je v 10. točki obrazložitve sodbe opredelilo do veljavnosti Pogodbe o upravljanju storitev upravljanja z dne 24. 4. 2013, prav tako pa je bilo seznanjeno, kar izhaja iz 12. točke obrazložitve, s toženčevim ugovorom, da je za priredbo ogrevanja na talno ogrevanje kasneje pridobil soglasje etažnih lastnikov.

8Iz 7. člena Pogodbe izhaja, da upravniku za v pogodbi opravljene storitve pripada plačilo. Ker toženec opravljenih storitev za vtoževano obdobje ni plačal, je sodišče prve stopnje temu delu tožbenega zahtevka pravilno ugodilo.

9Pravilna je tudi odločitev sodišča glede doplačila stroškov za ogrevanje.

10V skladu z energetskim zakonom morajo lastniki posameznih delov vgraditi merilne naprave, ki omogočajo ugotavljanje dejanske porabe toplote posameznega dela stavbe. Za te naprave je v Pravilniku o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več posameznim deli⁴, uporabljen skupni izraz delilniki stroškov toplote. Za delitev stroškov toplote za ogrevanje se kot delilniki uporabljajo merilniki toplote ali pa tudi delilniki, ki so nameščeni na radiatorjih. Če se uporabljajo delilniki, ki so nameščeni na radiatorjih, morajo biti ti delilniki v stavbi iste vrste in istega tipa. V primeru delilnikov na radiatorjih je zahteva po isti vrsti in tipu postavljena zato, ker očitki delilnikov različnih tipov ali proizvajalcev niso primerljivi.

11Med strankama ni sporno, da je sistem ogrevanja v večstanovanjski stavbi narejen po principu radiatorskega ogrevanja, medtem ko je toženec sistem ogrevanja v stanovanju spremenil in priredil na talno ogrevanje (za katerega je kasneje sicer pridobil soglasje etažnih lastnikov), ki pa deluje, kot je navedel že sam toženec, po drugačnem principu. Delilnik, ki ga imajo nameščenega na radiatorje v stanovanjih ostali etažni lastniki, je namreč združljiv z ogrevalnim sistemom konkretne večstanovanjske stavbe in navedenega delilnika ni mogoče namestiti na druga grelna telesa, kot so talno gretje oziroma konvektorji. V večstanovanjski stavbi so namreč že vnaprej načrtovane in vgrajene inštalacije za določen način ogrevanja. Lahko ima toženec v stanovanju ustrezen, pravilno vgrajen in delujoči merilnik, vendar sta njegov merilnik in delilnik, vgrajen v drugih stanovanjih etažnih lastnikov, pri obračunavanju porabe toplote medsebojno nekompatibilna. Toženec torej ni vgradil delilnika, ki je skladen s samim sistemom ogrevanja večstanovanjske stavbe. Ni utemeljen očitek toženca, da gre za kršitev ustavne pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS), temveč gre le za prilagoditev življenja v več stanovanjski skupnosti.

12Če se lastnik ni odločil za vgraditev delilnikov, kot je v konkretnem primeru, saj namestitev delilnika na radiator ni mogoča, ker ima toženec talno gretje, se na osnovi Sporazuma, ki so ga sprejeli etažni lastniki katerih delež znaša 60,98%, porabniški delež za ogrevanje določi tako, da se določi sorazmeren delež ogrevane površine, pomnožen s faktorjem 1,6. Tožencu so bili stroški ogrevanja obračunani v skladu s Sporazumom in 11. členom Pravilnika. Za drugačno porazdelitev stroškov ogrevanja pa bo toženec moral skleniti nov sporazum z vsemi etažnimi lastniki.

13V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14Pritožbeno sodišče je odločilo še o pritožbenih stroških (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker toženec s pritožbo ni uspel, krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

15Na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP je v tem sporu odločala sodnica posameznica.

¹ V nadaljevanju: Pogodba.
² Kljub temu, da dejanska ugotovitev glede veljavnosti pogodbe ni predmet presoje, pritožbeno sodišče pritožniku zgolj pojasnjuje, da je pogodba o upravljanju upravniških storitev sklenjena, ko jo podpišejo upravnik in toliko etažnih lastnikov, kot je potrebno za sprejem sklepa o določitvi upravnika. Za veljavnost pogodbe zakon ne predpisuje pogoja, da bi morali etažni lastniki sprejeti sklep za ponovno imenovanje tožeče stranke kot upravnika in bi se šele na podlagi tega sklepa z upravnikom lahko sklenila pogodba. Kot je pravilno že pojasnilo sodišče prve stopnj,e so v konkretnem primeru etažni lastniki s podpisom pogodbe izjavili svojo voljo, kdo bo upravnik.
³ V nadaljevanju: Sporazum.
⁴ V nadaljevanju: Pravilnik, Ur. list RS št. 7/2010.