VSK Sodba II Kp 9477/2010

I. Pritožba okrožne državne tožilke in pritožbi zagovornikov obtoženih B.K. in S.T. se kot neutemeljene zavrnejo in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Po prvem odstavku 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku se obtoženca oprostita dolžnosti plačila sodne takse.

1S sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opravilna številka Su 1666/2015 z dne 9.7.2015, je bila pristojnost za sojenje v dvanajstih kazenskih zadevah Višjega sodišča v Ljubljani prenesena na Višje sodišče v Kopru. V seznamu, priloženem k predlogu predsednika Višjega sodišča v Ljubljani, na podlagi katerega je predsednik Vrhovnega sodišča izdal zgoraj navedeni sklep, se nahaja tudi predmetna pritožbena zadeva.

2S sodbo, navedeno uvodoma, je sodišče prve stopnje obtožena B.K. in S.T. spoznalo za kriva, da sta storila kaznivo dejanje umora po 1. točki drugega odstavka 127. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ) v zvezi s prvim odstavkom 127. člena in 25. členom KZ.

3Obtoženemu B.K. je sodišče na podlagi drugega odstavka 127. člena KZ določilo kazen tridesetih let zapora. Po prvem odstavku 48. člena KZ pa mu je, ob upoštevanju enotne kazni 30 let zapora, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opravilna številka II Ks 58203/2011 z dne 13.1.2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opravilna številka II Kp 58203/2011 z dne 29.5.2012, in ki je postala pravnomočna dne 31.5.2012, in enotne kazni štirih mesecev zapora, ki mu je bila izrečena za kaznivo dejanje zlorabe negotovinskega plačilnega sredstva po prvem odstavku 246. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) in kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksplozivov po prvem odstavku 310. člena KZ, na podlagi 1. točke drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen tridesetih let zapora. V tako izrečeno enotno kazen je sodišče prve stopnje po prvem odstavku 48. člena KZ obtožencu vštelo del že prestane kazni po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani, opravilna številka II Ks 58203/2011, od 10.7.2012 dalje, v katero je bila všteta v celoti prestana kazen po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani, opravilna številka II K 312/2000, in del prestane kazni po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani, opravilna številka I K 156/2008, od 7.12.2011 dalje ter na podlagi 49. člena KZ čas pridržanja dne 9.7. 2005 od 12.00 ure do 18.05 ure po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani, opravilna številka I K 11609/2010.

4Obtoženemu S.T. je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 127. člena KZ določilo kazen petnajstih let zapora. Po prvem odstavku 48. člena KZ je sodišče obtožencu, ob upoštevanju kazni 15 let zapora, ki mu je bila izrečena za kaznivo dejanje umora po 1. točki drugega odstavka 127. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 127. člena KZ in 25. členom KZ, s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opravilna številka III K 131/2008 z dne 9.4.2009, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opravilna številka III Kp 109/2009 z dne 9.12.2009, pravnomočno dne 3.2.2010, in upoštevaje kazen, določeno s to sodbo, na podlagi 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen 20 let zapora. V tako izrečeno enotno kazen pa je sodišče na podlagi prvega odstavka 48.člena KZ vštelo čas odvzema prostosti in pripora od 6.2.2008 od 12.50 ure do 7.2.2008 do 16.05 ure ter od 18.3.2008 od 17.30 ure do 29.4.2010 in del že prestane kazni po sodbi III K 131/2008 od 29.4.2010 dalje.

5Z isto sodbo je sodišče prve stopnje oškodovanko M.K. iz K. 1, K., s svojim premoženjskopravnim zahtevkom na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) napotilo na pravdo, medtem, ko je oba obtoženca na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo dolžnosti povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, medtem, ko je na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP odločilo, da se nagrada in potrebni izdatki postavljenih zagovornikov izplačajo iz proračuna.

6Zoper to sodbo se pritožuje okrožna državna tožilka. Uveljavlja pritožbeni razlog po prvem odstavku 374. člena v zvezi s 4. točko prvega odstavka 370. člena ZKP, oziroma se pritožuje zaradi odločbe o kazenski sankciji, ki je bila izrečena obtoženemu S.T.. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in skladno s prvim odstavkom 394. člena ZKP izpodbijano sodbo v tem delu spremeni tako, da obtoženemu S.T. za obravnavno kaznivo dejanje določi 30 let zapora, nakar naj mu, upoštevaje sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opravilna številka III K 131/2008 z dne 9.4.2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opravilna številka III Kp 109/2009 z dne 9.12.2009, na podlagi določbe 48. člena KZ izreče enotno kazen tridesetih let zapora.

7Zagovornik obtoženega B.K. grajano sodno odločbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da ob ugoditvi pritožbi grajano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

8Tudi zagovornik obtoženega S.T. vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovega varovanca obtožbe oprosti.

9Pritožbe niso utemeljene.

10Zagovornik obtoženega S.T. uvodoma v svoji pritožbi meni, da so razlogi izpodbijane sodbe protispisni in s tem namiguje na danost pritožbenega razloga iz 11. točke prvega odstavka 371.člena ZKP. To protispisnost zagovornik vidi v tem, ko je sodišče na straneh 5 in 25 izpodbijane sodbe zapisalo, da je obtoženi S.T. kaznivo dejanje priznal, pri čemer pa nikakor ni moglo iti za kaznivo dejanje, kakor je navedeno v obtožbi oz. po pritožnikovem mnenju ne bo držalo, da je obtoženec priznal, da je umoril ali želel umoriti S.K.. Dejstvo je, da je iz zapisnika o zaslišanju pridržanega obdolženca z dne 20.3.2008 razvidno, da je bil obtoženec zaslišan zaradi utemeljenega suma, da naj bi storil kaznivo dejanje umora po 1. točki drugega odstavka 127. člena v zvezi s prvim odstavkom 127. člena Kazenskega zakonika, kar je tudi razvidno iz uvoda zgoraj navedenega zapisnika. Obtoženec je bil, kakor je to razvidno iz zapisnika o njegovem zaslišanju, deležen vseh pravnih poukov in je tedaj vedel, zakaj ga je policija pridržala, kakor tudi to, kakšen očitek je nanj naslovljen. S tem, ko je opisal dogajanje v lokalu W. P. in tudi podrobno izpovedal o tem, na kakšen način sta s soobtoženim K. oškodovancu vzela življenje, tega pač ni mogoče drugače razlagati kakor tako, da je obtoženec kaznivo dejanje priznal. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da nikakršne protispisnosti ni zaslediti, tako, kakor to napačno meni pritožnik.

11Zagovornik obtoženega B.K. v svoji pritožbi negoduje nad tem, da je policija opravila ogled kraja, kjer sta obtoženca v globel odvrgla oškodovanca S.K., brez navzočnosti T. zagovornika, prav tako pa tudi v odsotnosti soobtoženega B.K. in njegovega zagovornika. S tem meni, da gre za dokaz, ki je bil pridobljen v nasprotju z določbami kazenskega postopkovnika in ki bi ga sodišče pri sojenju ne smelo uporabiti. Pritožbeno sodišče se s pritožnikovimi navedbami ne strinja. Iz uradnega zaznamka o pregledu terena, ki se nahaja na listovni številki 70 spisa je razvidno, da je policija opravila ogled terena v dneh 26.2. in 27.2.2008, medtem, ko je bil obtoženi S.T. kot osumljenec na policiji zaslišan v dneh 20.2. in 18.3.2008, osumljeni B. K. pa dne 19.3.2008. Iz uradnih zaznamkov o izjavah obeh osumljencev, ki se nahajajo na listovnih številkah 39, 94 in 100 spisa je razvidno, da sta osumljenca, poučena o pravici do zagovornika tedaj izjavila, da si zagovornika ne bosta vzela. Z drugo besedo to pomeni, da nihče od osumljencev v času oprave ogleda terena še ni imel zagovornika, tako, da pritožbenemu sodišču ni jasno, koga bi lahko policija na opravo ogleda terena sploh vabila. Sklepno gre tedaj povzeti, da je šlo za čisto kriminalistično-tehnično opravilo v smislu drugega odstavka 148. člena ZKP z namenom zbiranja podatkov in informacij, na taka opravila pa policija udeležencev v postopku ni dolžna vabiti oziroma jih o njih obveščati.

12Oba zagovornika menita, da je v obravnavanem postopku prišlo do kršitve privilegija zoper samoobtožbo. Te pritožbene navedbe ne držijo. Iz spisovnega gradiva je namreč videti, da je obtoženi S. T. prvič pričel omenjati dogodek v zvezi s S.K. dne 6.2.2008 in to po tem, ko se je vrnil z ogleda kraja najdbe trupla N.D.. To so na glavni obravnavi, opravljeni dne 19.2.2013, prepričljivo izpovedali kriminalisti Z.V. (listovna številka 765), M.P. (listovna številka 777) in D.K. (listovna številka 791). Iz njihovih izpovedb je mogoče zanesljivo povzeti, da je obtoženi S. T. o dogajanju, povezanim s S. K., pričel pripovedovati povsem samoiniciativno, ne da bi bil k temu s strani policije kakorkoli izzvan, policija pa ga ni k temu niti posredno, niti neposredno kakorkoli napeljevala. Že res, kar v zvezi s tem navaja zagovornik obtoženega S.T., da privilegij zoper samoobtožbo pomeni, da obtoženec ne sme biti neprostovoljen dokaz zoper samega sebe, vendar pa se je v obravnavanem kazenskem postopku izkazalo, da je do izpovedbe oz. kazenske ovadbe z dne 6.2.2008 prišlo na podlagi povsem prostovoljne odločitve soobtoženega S.T.. Celo več, vse zgoraj navedene priče so na glavni obravnavi bodisi posredno ali pa neposredno izpovedale, da je bilo to, kar jim je dne 6.2.2008 povedal T., za njih popolno presenečenje in da v zvezi s temi dogodki niso razpolagali prav z nikakršnim podatkom. Ta prvi opis dogodkov je S. T. podal v obliki ustne ovadbe oziroma predloga za pregon, ki se nahaja na listovni številki 762 spisa. Kakor so izpovedali vsi zgoraj navedeni kriminalisti, policija dne 6.2.2008 ni razpolagala prav z nobenim podatkom, na podlagi katerega bi lahko svojo dejavnost pred tem dnem kakorkoli ciljno usmerjala zoper obtoženega S.T.. Ta prva izjava S.T. je sicer res sprožila poznejše aktivnosti policije v smeri preiskovanja okoliščin smrti S.K., te aktivnosti pa so pozneje privedle do tega, da se je tudi S. T. znašel v vlogi osumljenca. V tej vlogi pa je bil osumljenec prvič zaslišan dne 20.2.2008 na podlagi šestega odstavka 148. člena ZKP (listovna številka 39 spisa) in po tem, ko je bil poučen v smislu četrtega odstavka 148. člena ZKP, kakor tudi o pravici do zagovornika, ki si ga ni vzel, dogodek tudi izčrpno opisal. Drugič je bil obtoženi T. kot osumljenec zaslišan na policiji dne 18.3.2008 in tedaj povedal, da je svojo izjavo o tem že podal, očitno pri tem misleč na to, kar je povedal ob prvem razgovoru na policiji dne 20.2.2008 in da pri vsem, tega dne povedanem, vztraja, pri čemer pa je dogajanje kritičnega dne v lokalu W.P. v L. tudi ponovno opisal. Ob takem stanju stvari o nikakršni kršitvi privilegija zoper samoobtožbo ni mogoče govoriti. Ta pravna dobrota je namenjena predvsem zaščiti občanov pred samovoljnostjo državnih organov oz. pred delovanjem le-teh v času, ko dokazni standard razlogov za sum še ni podan. Ko pa so razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, enkrat podani, pa določba prvega odstavka 148.čl. ZKP celo zavezuje policijo, da mora storiti vse potrebno, da se izsledi storilec kaznivega dejanja, da se storilec ali udeleženec ne skrije ali ne pobegne, da se odkrijejo in zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz in da se zberejo vsa obvestila, ki bi utegnila biti koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Če policija pri operativnem izvajanju teh aktivnosti ugotovi, da za določeno osebo obstajajo razlogi za sum, da je storila ali sodelovala pri storitvi kaznivega dejanja, ta oseba pridobi status osumljenca, pri čemer pa ni prav nikakršne ovire za to, da bi takega statusa ne mogla pridobiti oseba, ki je samoiniciativno, torej brez kakršnegakoli sprožitvenega dejavnika s strani državnega organa oziroma policije, s prijavo določenega kaznivega dejanja te aktivnosti tudi vzpodbudila. V neposredni povezavi z očitkom kršitve privilegija zoper samoobtožbo pa so tudi nadaljnje navedbe zagovornika obtoženega S.T. o tem, da naj bi mu policija obljubila, da se sam ne bo znašel v kazenskem postopku, v kolikor bo izpovedal tako, kakor so se dogodki dejansko odvijali. Tak zagovor obtoženega T. je neprepričljiv, pa tudi neživljenjski. Policija je namreč dolžna kazenski ovadbi priložiti tudi predmete, skice, fotografije, priskrbljena poročila, zapise o tem, kaj je ukrenila in storila, uradne zaznamke, izjave in drugo gradivo, ki utegne biti koristno za uspešno izvedbo postopka. Tako je na dlani, da je policija h kazenski ovadbi priložila tudi uradna zaznamka o izjavah obtoženega S.T. z dne 20.2.2008 (točka 10 prilog k ovadbi) in z dne 18.3.2008 (točka 41 prilog k ovadbi). Glede na to je pač na dlani, da policija kaj takšnega, kakor v svojem zagovoru navaja obtoženi T., tedaj še osumljencu ni mogla obljubiti, saj je odločitev o nadaljnji usodi postopka po vložitvi kazenske ovadbe v pristojnosti državnega tožilca, ne pa policije.

13Zagovornik obtoženega B.K., pri tem pa se mu smiselno pridružuje tudi zagovornik obtoženega S.T., povsem zmotno meni, da bi sodišče prve stopnje tega, kar je v svojih izpovedbah in zagovorih v kazenskem postopku povedal soobtoženi S. T., ne smelo upoštevati kot dokaz zoper obtoženega K.. Pri tem omenja prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, konkretno zadevi Luca proti Italiji in Romanov proti Rusiji, katerih skupni imenovalec je, da priznanje soobdolženca ne more in ne sme predstavljati temelja za obsodilno sodbo tistega soobdolženca, ki kaznivega dejanja ni priznal. Te pritožbene navedbe zagovornika obtoženega B.K. pa so iztrgane iz konteksta prave vsebine zgoraj navedenih sodb. S pritožnikom se je mogoče strinjati le v toliko, da priznanje soobtoženca ne more biti podlaga za obsodilno sodbo zoper drugega soobtoženca v primeru, ko sodišče soobtožencu, ki kaznivo dejanje zanika ali se v kazenskem postopku ne zagovarja, ne ponudi možnosti, da se z zagovorom soobtoženca, ki ga obremenjuje, seznani oz. mu ne ponudi možnosti, da zagovor soobtoženca, ki je kaznivo dejanje priznal, s postavljanjem vprašanj ovrže ali pa si svoj položaj v kazenskem postopku vsaj izboljša. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje storilo vse kar je lahko, da bi ponudilo možnost obema obtožencema, da to storita. Oba obtoženca je najprej soočilo že v teku preiskovalnega postopka, tako kakor je to razvidno iz zapisnika o soočenju, opravilna številka III Kpr 41/2008 z dne 22.5.2008, pa tudi tekom glavnih obravnav je sodišče prve stopnje storilo vse, kar bi po kazenskem postopkovniku sploh lahko in s tem obtožencema ponudilo vse možnosti, da lahko svojo pravico do obrambe izkoristita v celoti. Na prvi glavni obravnavi po izločitvi dela kazenskega postopka, povezanega s smrtjo S.K., ki je bila opravljena dne 8.4.2010, se je obtoženi B.K. zagovarjal z molkom, medtem, ko je obtoženi S.T. svoj zagovor spremenil in kaznivo dejanje zanikal. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi prebralo vse zagovore soobtoženega T. v dotedanjem teku (še neizločenega) kazenskega postopka. Na izrecno vprašanje predsednice senata je obtoženi B. K. izjavil, da zagovorov soobtoženega T. ne bo komentiral. Očitno je tedaj, da se je obtoženec tudi pravici do postavljanja vprašanj soobtožecu odrekel, kar z drugo besedo pomeni, da odločitev soobtoženega T., da na vprašanja nikogar ne bo odgovarjal, kar je med drugim tudi njegova pravica, nima na procesni položaj in na pravico soobtoženega K. nikakršnega učinka. Dne 16.9.2014 se je glavna obravnava pričela znova (listovna številka 923). Na tej glavni obravnavi je obtoženi B. K. v svoj zagovor povedal (prepis zvočnega posnetka zagovora obtoženca na listovni številki 931), da ni kriv očitanega mu kaznivega dejanja, odgovarjal pa je tudi na vprašanja državne tožilke in obeh zagovornikov. Obtoženi S. T. je na glavni obravnavi ponovil svoj zagovor z glavne obravnave dne 8.4.2010, povedal, da je zgodba izmišljena in da na vprašanja državnega tožilstva, zagovornikov in sodišča ne bo odgovarjal. Tudi na zagovor soobtoženega K. nikakršnih pripomb ni imel, prav tako pa tudi ne nikakršnih vprašanj zanj. Iz spisovnih podatkov tako posledično izhaja spoznanje, da je sodišče prve stopnje izkoristilo vse možnosti za zagotovitev pravice obtožencev do obrambe in poštenega sojenja, tako, kakor to določa 6. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Po tej Konvenciji med minimalne pravice obdolženca v kazenskem postopku sodi tudi pravica, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič (tudi soobdolžencev) in da doseže navzočnost in zaslišanje razbremenilnih prič ob enakih pogojih, kot veljajo za obremenilne. Očitno je, da sta se obtoženca v tem kazenskem postopku tej pravici odrekla, saj drug za drugega vprašanj nista imela, v posledici česar se tudi konkuriranje obeh pravic, t.j. pravice do postavljanja vprašanj in pravice do molka v smislu neodgovarjanja na vprašanja izkaže v obravnavani kazenski zadevi kot irelevantno, še posebej, ker obtoženca tudi nista izkoristila možnosti do dajanja pripomb na predočenje njunih zagovorov drug drugemu. Zagovornik obtoženega B.K. v svojih prizadevanjih prikazati, da je bil obtoženemu T. kršen privilegij zoper samoobtožbo navaja tudi stališče dr. Boštjana M. Zupančiča, ko ta v prispevku iz revije Odvetnik, leto XVII, štev. 1 zapiše, da vsako zaslišanje osumljenca vedno in v vseh pravnih sistemih pomeni, da si policija prizadeva, da osumljenca uporabi kot vir dokazov zoper samega sebe. Povsem jasno pa je, da so nadaljnja pritožbena izvajanja zagovornika, ki naj bi temeljila na zgoraj omenjenem mnenju dr. Zupančiča, napačna. Navaja namreč, da je bistvo profesorjevega stališča v tem, da obdolženi že s tem, ko mora govoriti s policijo, postane de facto objekt svojega lastnega postopka in obvezno nujen dokaz proti samemu sebi. Kakor je bilo že zgoraj povedano, pa obtoženega T. nihče ni v njegovo prvotno izjavo kakorkoli napeljeval, kaj šele prisiljeval, ampak je obtoženec to, kar je povedal policistom dne 6.2.2008, storil povsem samoiniciativno, na kar nenazadnje kaže tudi tisti del izpovedb kriminalistov, ko so dejali, da je ta dogodek za njih predstavljal popolno presenečenje in da so imeli velike težave pri odkrivanju osnovnih izhodišč za to, da bi dogodek sploh lahko pričeli preiskovati.

14Zagovornik obtoženega B.K. v nadaljevanju svoje pritožbe meni, da je sodišče prve stopnje storilo uvodno napako s tem, da v obrazložitvi grajane odločbe ni ločilo dokaznega postopka zoper soobtoženega S.T.. Pri tem pa pritožnik izhaja iz napačnega stališča o dokazni oceni zagovora obtoženega S.T., o čemer je sodišče razlogovalo že zgoraj. Ob tem, da je na dlani, da o tem ni nikakršnega dvoma, je tudi neutemeljeno kakršnokoli ločevanje dokaznih postopkov, še posebej ob dejstvu, da obtožba obtožencema očita, da sta kaznivo dejanje izvršila v sostorilstvu.

15Oba zagovornika v okviru pritožbenega razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja izpodbijata tudi dokazno vrednost pričevanja priče B.N.. Razlogi prvostopenjskega sodišča so glede tega prepričljivi. Ne gre se strinjati z zagovornikom obtoženega B.K., da so v bistvenih delih pričevanja te priče takšne vrzeli, da bi bilo potrebno tem izpovedbam odreči verodostojnost. Priča N. ves čas obravnavanega kazenskega postopka izpoveduje enako, tako glede okoliščin, v katerih je do kaznivega dejanja prišlo, kakor tudi glede orodij, ki so bila pri tem uporabljena. Ne bo držalo to, kar v svoji pritožbi navaja zagovornik obtoženega B.K., da je priča tekom postopka o uporabljenih sredstvih za izvršitev kaznivega dejanja izpovedovala različno. Priča N. tako o barskem stolu kakor tudi o steklenici govori v vseh svojih izjavah oziroma izpovedbah, prav tako na vseh zaslišanjih govori o uporabi noža in o brcanju oškodovanca, kar sta počela oba obtoženca. Priča N. tudi prepričljivo in ves čas enako opisuje okoliščine, v katerih je do izživljanja obtožencev nad oškodovancem prišlo, prošnje oškodovanca, naj mu pomaga, ukaz obtožencev, naj prostor po njunem odhodu počisti, še pred tem pa naj jima da deko in lopato, predvsem pa je priča zelo prepričljiva in nazorna glede stanja, v katerem je oškodovanec bil, ko sta ga obtoženca izvlekla iz lokala. Nenazadnje pa izpovedbe priče N. niso edini dokaz, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo sodno odločbo. Na verodostojnost izpovedbe priče B.N. kaže tudi to, kar je na glavni obravnavi izpovedal kot priča zaslišani G. O., ki je dejal, da mu je S. T. razlagal o tem, kako sta skupaj s K., poleg umora N.D., za kar sta bila oba že pravnomočno obsojena, ubila še enega klošarja, pri čemer se je O. zazdelo, da se obtoženi T. s tem celo hvali. Priča B. M., ki je bil od konca leta 2006 pa do maja 2007 v priporu skupaj z D.Č., je zaslišan na glavni obravnavi pripovedoval o tem, da mu je slednji govoril o tem, da razpolaga s podatki o umorih neke punce N. (očitno N.D.) in še nekega drugega moškega. Tudi priča M.S. je na v svoji izpovedbi govorila o tem, da je N. v lokalu, v katerem je bila zaposlena, govoril o tem, da je nekdo zakopal neko srce in da ga sedaj policija išče, očitno pri tem misleč na umor S.K., v prid tej ugotovitvi pa govori tudi tisti del izpovedbe B.N., ko priča pove, da mu je obtoženi K. dejal, da sta oškodovancu, še preden sta ga odvrgla v globel hudourniškega območja K., izrezala srce, da bo "ziher crknil". Glede na to, da se tudi pritožbeno sodišče strinja z zaključkom prvostopenjskega, da se izpovedbe priče B.N. v bistvenih, pa tudi v nekaterih nebistvenih delih, v celoti ujemajo s tem, kar je v svojem zagovoru prvotno pripovedoval obtoženi S. T., zato tudi pritožbeno sodišče v zaključke prvostopenjskega glede kredibilnosti izpovedovanja B.N. v ničemer ne dvomi. Nenazadnje pa sodišče svojo oceno o kredibilnosti te priče gradi tudi na izvedenskem mnenju in zaslišanju dr. Dragana Terziča, katerega skupni imenovalec je ta, da so spominske funkcije pri priči dobro ohranjene, kar je mogoče ugotoviti tudi na podlagi dejstva, da je priča na vseh zaslišanjih v tem postopku o bistvenih okoliščinah izpovedoval enako, tako, da se z zagovornikom obtoženega B.K., ko meni drugače, ne gre strinjati. Kolikor pa isti zagovornik omenja, da se sodišče prve stopnje do uporabe sekire kot orodja, uporabljenega pri obravnavanem kaznivem dejanju sploh ne opredeli, ta pritožbena navedba ne drži, saj sodišče o tem razloguje v zadnjem odstavku na 35. strani sodbe, uporabo sekire pa je najbolj nazorno opisal priča N. na zaslišanju dne 9.4.2008 in takrat tudi povedal, da je videl B. oziroma obtoženega K. s sekiro zamahovati, samega S. K. pa da ni videl, ker je ležal na tleh, on pa je bil medtem po naročilu obtožencev izven lokala in stražil. Glede uporabe bokserja zagovornik obtoženega K. meni, da je sodišče napačno povzelo izpovedbe priče B.N. in da ni razlogovalo o tem oz. ni uspelo prepričljivo pojasniti svojega zaključka o tem, da bokser ni bil uporabljen. Ne glede na to, da se zagovornik obtoženega B.K. v tem delu pritožuje pravzaprav v škodo svojega varovanca, pa je bilo potrebno povedati, da se sodišče prve stopnje o tem tudi ni bilo dolžno opredeljevati. Na glavni obravnavi dne 24.3.2015 je namreč okrožna državna tožilka obtožbo modificirala v toliko, da je iz opisa kaznivega dejanja izpustila očitek, da naj bi S.T. pri pretepanju uporabljal improvizirani kovinski bokser. Z zagovornikom pa se gre strinjati le v toliko, da je res, da je priča N. uporabo bokserja omenjal že od vsega začetka, vendar je sestava in poznejša modifikacija obtožnice pač stvar državnega tožilstva, v kar pa sodišče ne more posegati. Kolikor pa zagovornik obtoženega B.K. ugotavlja, da priča N. v svojih izpovedbah ne omenja elastičnega traku, ki sta ga obtoženca zategovala okoli vratu na tleh ležečega oškodovanca S.K., pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je to res. Zategovanje elastičnega traku omenja res samo obtoženi T., pa vendar gre pri tem za tako specifično obliko izvršitve ali pa prispevka h kaznivemu dejanju in ki jo je obtoženec tako podrobno opisal, prav tako pa tudi svoje občutke v zvezi s tem, da si kaj takega v svojo škodo ni izmislil kar tako. Dopustiti je potrebno tudi možnost, da priča N. tega zategovanja tudi ni mogel videti, saj sta ga obtoženca nagnala pred lokal stražit, o čemer je priča izrecno pripovedoval v svoji izpovedbi pred preiskovalno sodnico dne 9.4.2008. Sicer pa sta tak modus operandi obtoženca uporabila tudi pri umoru N.D., tako, kakor je to razvidno iz izreka sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, opravilna številka III K 131/2008 z dne 9.4.2009.

16V tem kazenskem postopku se je prvostopenjsko sodišče obširno ukvarjalo s časom storitve kaznivega dejanja oz. z obdobjem, v katerem je bilo kaznivo dejanje storjeno. Sklepno je ugotovilo, da je bilo obravnavano kaznivo dejanje storjeno v času od 30.6. do 15.9.2002, o čemer sodišče razloguje na straneh od 17 do 19 sodbe. Dokazni postopek je postregel z gotovo ugotovitvijo, da je bil oškodovanec dne 30.6.2002 zagotovo živ, saj je PP Ljubljana Center dne 3.7.2002 zoper oškodovanca vložila predlog za uvedbo postopka o prekršku. Končni datum obdobja, v katerem je bilo obravnavano kaznivo dejanje storjeno, je državno tožilstvo, po njem pa tudi prvostopenjsko sodišče, postavilo na 15.9.2002, t.j. na dan, ko je, sledeč izreku iz že zgoraj navedene prvostopenjske in pravnomočne odločbe, bila umorjena N.D.. Tako se je sodišče prvenstveno ukvarjalo s tem, ali je oškodovanec S. K. umrl pred ali po umoru N. D.. Glede vprašanja časa storitve je obtoženi S. T. na zaslišanju dne 20.3.2008 povedal, da se je sedaj obravnavni dogodek primeril pred smrtjo N.D., pri čemer pa natančnejšega datuma ni vedel povedati, pristavil je le, da se je morda vse skupaj dogajalo kakšen mesec dni prej, morda pa je bila tudi še pomlad, kar pa glede na datum storitve zgoraj omenjenega prekrška ne more držati. Da je do umora S.K. prišlo enkrat poleti, junija ali julija, v svoji izpovedbi pove tudi priča N.. Ob gotovi ugotovitvi sodišča, da je do smrti N. D. prišlo dne 15.9.2002 ob prireditvi Z.t. in upoštevaje dejstvo, da je bil oškodovanec dne 30.6.2002 še živ, se glede na zagovor obtoženega T. in pričevanje B.N. izkaže čas storitve kaznivega dejanja, ki ga je v izreku izpodbijane sodbe navedlo sodišče, kot edini možni časovni okvir. Zagovornik obtoženega S.T. tako z nasprotnimi izvajanji uspeti ne more, pri čemer se tudi vprašanja, kako je bil oškodovanec oblečen in ali se je v kritičnem času kurilo ali ne, izkažejo kot povsem irelevantna.

17Zagovornik obtoženega B.K. v svoji pritožbi nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazna predloga za postavitev novega izvedenca specialista nevropsihološke stroke, ki naj bi ugotovil pravilnost spominskih vrzeli pri priči N., kakor tudi opravo ogleda kraja domnevnega kaznivega dejanja, pri čemer ima zagovornik očitno v mislih kraj, kjer sta obtoženca oškodovanca odvrgla. Pritožbeno sodišče se z utemeljitvami, s katerimi je sodišče prve stopnje oba dokazna predloga zavrnilo, v celoti strinja, pri čemer pa zagovornik med vrsticami sam navaja, to pa je tudi splošno znano, da ne konfiguracija terena, katerega ogled zagovornik predlaga, niti vegetacija na tistem kraju po dvanajstih letih od storitve kaznivega dejanja ne moreta biti ista, sicer pa je bil ogled kraja tako filmovno kot tudi slikovno posnet. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je izvedenec dr. Terzić strokovno in prepričljivo utemeljil obstoj spominskih vrzeli pri priči N., kar je utemeljil s potekom časa in pogostim ponavljanjem oz. opisovanjem dogodkov, pri čemer pa pričine spominske vrzeli niso tolikšne, da bi bila kakorkoli vprašljiva njegova kredibilnost.

18V okviru pritožbenega razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa zagovornik obtoženega S.T. izpodbija tudi tisti del prvostopenjskih ugotovitev, ko prvostopenjsko sodišče ugotavlja, da je pritožnikov varovanec obravnavano kaznivo dejanje storil s krivdno obliko direktnega naklepa. Sam obtoženec skuša sicer svojo vlogo pri izvršitvi kaznivega dejanja karseda minimizirati, vendar pa pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da o krivdi obtoženega S.T. ne more biti nikakršnega dvoma. Prav ima sodišče prve stopnje, ko v potrditev ugotovitev o direktnem naklepu pri obtožencu uporabi tudi izpovedbo priče O., ki je dejansko povedala, da se je obtoženec po storitvi kaznivega dejanja hvalil s tem, da sta skupaj s soobtoženim K. oškodovanca ubila, ker ga itak nihče ne bo pogrešal. Nenazadnje pa o vlogi obtoženega S.T. dovolj nazorno izpove priča N.. Iz vsebine tega pričevanja je namreč moč razbrati, da pri udeležbi pritožnikove stranke ni šlo zgolj za pasivnega opazovalca dogajanja, temveč za aktivnega akterja, kateremu končni cilj je bil umoriti oškodovanca. Tako priča N. govori o tem, da sta na tleh ležečega oškodovanca brcala oba, pri čemer je priča dopustila možnost, da je tudi obtoženi T. s sekiro kdaj oškodovanca udaril. Prav tako ni nikakršnega dvoma o tem, da sta gumijasti trak okoli oškodovančevega vratu zategovala oba, tako, kakor o tem obtoženec pripoveduje že od vsega začetka. Ni povsem jasno, zakaj bi nekdo to počel, če ne bi imel namena odvzeti življenja tistemu, ki ga davi, kar je nenazadnje tudi splošno znano dejstvo. Priča N. tudi izrecno pove, da je bil obtoženi T. navzoč ob tem, ko je soobtoženi K. oškodovanca z nožem zabadal in da ni storil ničesar za to, da bi K. od tega odvrnil oziroma mu namero preprečil. Nenazadnje pa je dokazni postopek postregel tudi z gotovimi ugotovitvami, da sta oškodovanca iz lokala W.P. v L. do T. avtomobila zvlekla oba, ga družno naložila v T. vozilo, prav on pa je bil tudi tisti, ki je avtomobil skupaj s soobtožencem in oškodovancem do hudourniškega območja K. tudi odpeljal, kjer sta oba obtoženca oškodovanca vrgla v globel. Ne gre prezreti, da je izživljanje obtožencev nad oškodovancem trajalo kakšnih 45 minut, ves ta čas pa obtoženi T. ni storil ničesar, kar bi kazalo na to, da je prepovedano posledico, t.j. odvzem življenja S.K. imel namen preprečiti, temveč nasprotno. Pri celotnem dogajanju je aktivno sodeloval, kar je nenazadnje na zaslišanju dne 20.3.2008 obtoženec tudi nazorno opisal. Na podlagi vsega zgoraj navedenega je tedaj jasno, da je početje obtoženega S.T. močno presegalo okvirje navadnega gostilniškega pretepa, na kar namiguje zagovornik. Intenzivnost obtoženčevega prispevka, sredstva in način, kako je k prepovedani posledici prispeval, dejstvo, da ni storil ničesar, da bi to prepovedano posledico preprečil, nenazadnje pa tudi obtoženčevo obnašanje po dogodku samem kažejo na to, da je tudi obtoženi T. ravnal s krivdno obliko direktnega naklepa. Okoliščina, da je do obravnavanega kazenskega postopka prišlo na podlagi njegove prijave kaznivega dejanja pa ugotovitev o krivdi obtoženca omajati ne more, lahko pa govori o tem, da je vse skupaj za obtoženca predstavljalo takšno psihično breme, da se je sam odločil, da bo o tem spregovoril. Pritožba zagovornika obtoženega S.T. se tako tudi v tem delu izkaže kot neutemeljena.

19Kakor navedeno uvodoma, se okrožna državna tožilka pritožuje zaradi kazenske sankcije, izrečene obtoženemu S.T.. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem meni, da je tožilkina pritožba neutemeljena. Pritožnica sklepno izhaja iz predpostavke, da sta imela oba obtoženca glede kaznivega dejanja enaki vlogi in da sta se pri njunem ravnanju, izživljanju in pretepanju nad S.K., dopolnjevala. O tem, da sta oba prispevala k nastanku prepovedane posledice in jo tudi hotela, prizivno sodišče ne dvomi. Ni pa moč mimo intenzitete dogajanja v lokalu samem. Dokazni postopek je namreč pokazal, da je bila vloga soobtoženega K. pri obračunavanju z oškodovancem S.K. bistveno večja, tako pa tudi njegov prispevek h končni posledici, to je smrti oškodovanca. Nenazadnje pa pritožbeno sodišče meni, da ni moč mimo tega, da je bil prav obtoženi B. K. pobudnik obravnavanega kaznivega dejanja, kakor tudi ne mimo tega, da je do obravnavanega kazenskega postopka prišlo na podlagi začetne kazenske ovadbe, ki jo je dne 6.2.2008 samoiniciativno podal S. T.. Prvostopenjsko sodišče v zvezi s tem pravilno ugotavlja, da se je soobtoženi S. T. v določenem trenutku identificiral z obtoženim K. in ravnal enako, kakor on, kar gre pripisati njegovi osebnostni motnji, ki pa na sposobnost obvladovanja njegovih ravnanj ni vplivala. Vse navedeno so okoliščine, ki pri izreku kazenske sankcije morajo priti do izraza, to pa so bile tudi okoliščine, ki so narekovale odločitev pritožbenega sodišča, da pritožbo okrožne državne tožilke kot neutemeljeno zavrne. Upoštevaje kazensko zakonodajo, veljavno v času storitve kaznivega dejanja, bi bilo mogoče enotno tridesetletno zaporno kazen obtoženemu S.T izreči edinole v primeru, ko bi mu sodišče za sedaj obravnavno kaznivo dejanje na škodo S.K. določilo kazen tridesetih let zapora, za kar pa, upoštevaje vse zgoraj navedeno, podlage ni.

20Obtoženemu S. T. izrečeni kazenski sankciji oporeka tudi njegov zagovornik, ki pa v podkrepitev svojih navedb izhaja iz napačne predpostavke, o kateri je sodišče razlogovalo že zgoraj, da njegov varovanec kaznivega dejanja umora ni storil, temveč kvečjemu kaznivo dejanje kakšne telesne poškodbe ali pa kaznivo dejanje pomoči storilcu po storjenem kaznivem dejanju. Ponovno je potrebno poudariti, da prizivno sodišče ne dvomi v to, da ugotovljeni dejstveni zaključki kažejo na pravilnost pravne kvalifikacije, kakor je navedena v izpodbijani sobi in da se tedaj, tudi glede na okoliščine, ki jih je pravilno in celovito ugotovilo že sodišče prve stopnje, določena posamezna, kakor tudi izrečena enotna kazen izkažeta kot primerni.

21Zoper odločbo o kazenski sankciji se pritožuje tudi zagovornik obtoženega B. K.. Iz vsebine njegove pritožbe je moč razbrati le to, da meni, da je sodišče prve stopnje pri obeh obtožencih uporabilo dvojna merila, s čemer pa pritožbeno sodišče ne more soglašati. Okoliščine za izbiro in odmero kazenske sankcije ugotavlja sodišče individualno, za vsakega sostorilca ali drugačnega udeleženca pri kaznivem dejanju posebej, upoštevaje pri tem objektivne okoliščine samega dejanja, prispevek vsakega sostorilca k izvršitvi in subjektivne okoliščine na strani obdolženca. Preizkus izpodbijane sodbe v delu, ki ga je v luči pritožbenih navedb opravilo sodišče druge stopnje, pa pokaže, da nikakršnih pomislekov glede tega ni, oz. da je sodišče prve stopnje vse okoliščine, relevantne za izbiro in odmero kazenske sankcije, pravilno upoštevalo in ovrednotilo, tako, da se zagovornikova pritožba tudi v tem delu izkaže kot neutemeljena.

22Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah iz 383. člena ZKP nepravilnosti ni pokazal. Glede na takšno ugotovitev in upoštevaje vse zgoraj navedeno je bilo tedaj pritožbe obeh zagovornikov in okrožne državne tožilke kot neutemeljene zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje, odločitev o tem pa opreti na določbo 391. člena ZKP.

23Dasiravno zagovornika obtoženih B.K. in S.T. s pritožbo nista uspela, je pritožbeno sodišče oba obtoženca na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP sklenilo dolžnosti plačila stroškov pritožbenega postopka v obliki sodne takse oprostiti. Ugotovilo je namreč, da sta oba obtoženca brez prihodkov in brez premoženja, prav tako pa se oba nahajata tudi na prestajanju daljše zaporne kazni. Na mestu je tedaj ocena, da bi s plačilom stroškov pritožbenega postopka bilo ogroženo njuno vzdrževanje oz. vzdrževanje otroka obtoženega S.a T.ja.

PRAVNI POUK: Zoper to sodbo je dovoljena pritožba v roku petnajstih dni od vročitve prepisa sodbe. Pritožbo je vložiti v dveh enakih izvodih pisno pri sodišču prve stopnje, o njej pa bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.