VSL Sklep Cst 59/2018

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo dolžnikov ugovor proti odpustu obveznosti.

2Dolžnik se je zoper sklep pritožil.

3Upravitelj je v odgovoru predlagal skrajšanje preizkusnega obdobja na tri leta.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 4. 9. 2017 (1.) začelo postopek odpusta obveznosti in (2.) določilo preizkusno obdobje štirih let od izdaje sklepa o začetku postopka odpusta obveznosti, tako da zadnji dan preizkusnega obdobja poteče 4. 9. 2021.

6Pritožnik najprej navaja, da je sodišče zapisalo, da se je upravitelj 16. 10. 2017 strinjal s preizkusnim obdobjem štirih let, a hkrati navaja, da je upravitelj sprva predlagal preizkusno obdobje treh let. S tem pritožbenim argumentom pritožnik ne more uspeti, ker gre tako pri mnenju iz četrtega odstavka 400. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) kot tudi pri mnenju, ki ga upravitelj izrazi v odgovoru na ugovor, le za mnenje. To se lahko spremeni, predvsem pa nanj sodišče ni vezano.

7Po določbi četrtega odstavka 400. člena ZFPPIPP sodišče določi preizkusno obdobje v okviru trditev in dokazov, ob upoštevanju starosti stečajnega dolžnika, njegovih družinskih razmer, njegovega zdravstvenega stanja in drugih osebnih stanj ter razlogov za njegovo insolventnost. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor, ker je presodilo, da je v sklepu z dne 4. 9. 2017 že upoštevalo vse pravno pomembne okoliščine, dolžnik pa v ugovoru ni navedel nič, kar bi spremenilo odločitev sodišča prve stopnje.

8Dejansko stanje - okoliščine iz četrtega odstavka 400. člena ZFPPIPP - v postopku niti ni bilo sporno, zato ga višje sodišče po nepotrebnem ne ponavlja. Bistvo pritožbe je, da sodišče ni dalo dosti teže razlogom za insolventnost, ki so na strani upnikov (bank in njihovih pravnih naslednikov). Pritožnik je ponovil stališče, da so upniki z blokado zdravega podjetja povzročili nezmožnost vračila posojila, tudi sam se je z upniki skušal dogovoriti za dokončanje poslov oziroma za izvedbo nepremičninskega projekta, ki bi omogočal poplačilo obveznosti, vendar neuspešno. Upniki, ki so pretežno banke, so bili na njegove predloge neodzivni. V tem delu gre za pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, ki ni utemeljen.

9Sodišče prve stopnje je razloge za insolventnost upoštevalo. Razlog za dolžnikovo insolventnost je bilo dolžnikovo podjetniško udejstvovanje. Tudi v pritožbi zatrjevana krivda upnikov za poslovni neuspeh in v končni posledici tudi za ta sodni postopek, pa v tej fazi postopka ne more biti več pomembna. Stečajni postopek se že vodi (na dolžnikov predlog). Razlogi za insolventnost so le ena izmed pomembnih okoliščin, ki jo mora sodišča upoštevati pri določitvi preizkusnega obdobja, in ji, glede na vse okoliščine primera, dati ustrezno težo (tudi v primerjavi z ostalimi pravno pomembnimi razlogi). Sodišče prve stopnje je tako upoštevalo še, da je dolžnik zaposlen, nima preživninskih obveznosti, predvsem pa je dalo pomembno težo višini obveznosti (cca. 2,5 mio eurov) in določilo preizkusno obdobje, ki se v praksi določa v primerljivih primerih.

10Višje sodišče je odgovorilo le na tiste pritožbene argumente, ki so bili odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožba ni utemeljena in niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (3. točka 365. člena ZPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.