VSK Sodba II Kp 981/2014

I. Pritožbi zagovornice obdolženega J. Š. in Okrožnega državnega tožilstva v Celju - Zunanjega oddelka v Velenju se kot neutemeljeni zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 180,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Velenju je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi J. Š. kriv kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ-1. Po 57. členu KZ-1 je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po drugem odstavku 196. člena KZ-1 določilo kazen tri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi enega leta, šteto od pravnomočnosti sodbe dalje, ne bo storil novega kaznivega dejanja. Oškodovanko je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa je obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, to je sodno takso v znesku 120,00 EUR.

2Zoper sodbo je pritožbo vložila obdolženčeva zagovornica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi obdolženega ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in obdolženega oprosti obtožbe ter odloči o stroških tega postopka, podrejeno pa predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi obdolženega ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

3Zoper sodbo se pritožuje tudi državni tožilec, ki pritožbo vlaga iz razloga po prvem odstavku 374. člena ZKP v zvezi s 4. točko 370. člena ZKP - zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlaga, da se v skladu z na zadnji glavni obravnavi podanim predlogom okrožnega državnega tožilstva določi obdolženemu višjo zaporno kazen in mu določi daljšo preizkusno dobo. V preostalem pa potrdi sodbo prvostopenjskega sodišča in jo ohrani v nespremenjeni obliki.

4Višje sodišče v Kopru je o pritožbah razsojalo na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Su 1755/2016 z dne 28. septembra 2016, na podlagi katerega je bila pristojnost za sojenje v 20 Kp zadevah Višjega sodišča v Celju, med katerimi je tudi obravnavana, prenesena na Višje sodišče v Kopru.

5Pritožbi nista utemeljeni.

Glede pritožbe obdolženčeve zagovornice:

6Ob preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb obdolženčeve zagovornice pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, ko je obdolženca spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev tako, kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe. Vse pomembne okoliščine je pravilno in v celoti ugotovilo in sprejete zaključke tako prepričljivo obrazložilo, da jih pritožbeno sodišče brez pomislekov sprejema.

7Zagovornica v pritožbi podaja svojo dokazno oceno izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, sprejete in argumentirane v izpodbijani sodbi, kar pa za kakršenkoli dvom v pravilnost sprejetih prvostopenjskih zaključkov ne zadošča. Bistvo zagovorničine pritožbe predstavlja trditev, da pogodba o zaposlitvi z R. K. (K.) nima dopustne podlage in je nična. Vendar pa s takšnimi očitki ne more uspeti. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 5 obrazložitve in naslednjih prepričljivo odgovorilo na tovrstne pritožbene očitke, z razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo se tudi pritožbeno sodišče v celoti strinja in v izogib ponavljanju izpostavlja zgolj naslednje. Oškodovanki je bila plača po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi izplačevana tudi še po izteku pogodbe, in sicer za mesece avgust in september 2011, obdolženi je pogodbo odpovedal z dnem 20. junij 2012 in za celotno navedeno obdobje iz tega naslova plačal ustrezne prispevke. Obdolženec je oškodovanko prijavil v pokojninsko in invalidsko ter zdravstveno zavarovanje, zavarovanje za starševsko varstvo in zavarovanje za primer brezposelnosti z dnem 1. 5. 2011 ter odjavil z dnem 26.7.2012. Obdolženi se sicer v pritožbi sklicuje, da je tako ravnal po nasvetu svojega odvetnika, poleg tega argumentira neobstoj delovnega razmerja z vsebino elektronske pošte med njim in oškodovanko, vendar takšne navedbe v ničemer niso mogle omajati ugotovljenega dejanskega stanja. Tudi vsebina sklenjene pogodbe med obdolženim in oškodovanko v tem pogledu ne ponuja nikakršne opore za pritožbene trditve. Glede na obdolženčev zagovor je bil namreč on tisti, ki je pogodbo o zaposlitvi z oškodovanko pripravil (kot je izpovedal jo je kar prenesel z interneta), zato zaradi nedoslednosti v njej obdolženec ne more biti uspešen pri zatrjevanju ničnosti pogodbe. Tudi vsebina elektronskega dopisovanja med njima, na katero se sicer obdolženi sklicuje, po presoji pritožbenega sodišča ne potrjuje obdolženčevih navedb, pač pa nasprotno pritrjuje oškodovanki, saj je iz vsebine elektronskih sporočil nedvomno moč razbrati, da je bila pogodba sklenjena na iniciativo obdolženca, čeprav obdolženi sedaj trdi, da ji je na tak način želel zgolj pomagati. Na takšen zaključek navaja tako e-mail, ki ga je oškodovanka na obdolženca naslovila 22. maja 2012 ob 18.54 uri (na listovni št. 19 spisa), ko mu očita, da bi ji moral dati po preteku treh mesecev bodisi novo pogodbo ali po jo odsloviti, pa jo je zadržal proti njeni volji, pa tudi odgovor obdolženca, ko se glede neplačila izgovarja na to, da mu je potekla pogodba z banko o revolvingu in so mu pobrali ves denar s TRR. Glede na to, da gre za sporočilo poslano oškodovanki 22. maja 2012, iz njega pa ne izhaja ničesar, kar bi kazalo na obstoj razlogov, ki jih navaja obdolženi v pritožbi, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka dejansko stanje zanesljivo ugotovilo. Takšnega zaključka tudi izpostavljanje vsebine elektronskega sporočila z dne 11. maja 2012 (na listovni št. 21 spisa) v ničemer ne more omajati. Potrjuje zgolj to, da je oškodovanko obdolženi pripravil do tega, da sta iz predhodnega poslovnega sodelovanja kot podjetnika prešla v poslovni odnos, ki je temeljil na sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, saj oškodovanka zgolj izpostavlja, da ji je povsem ustrezalo stanje pred tem, ko mu je izstavljala za opravljeno delo račune. Izpostavljanje v pritožbi, da je oškodovanka kršila konkurenčno prepoved ter da nikoli ni delala po navodilih ali v interesu podjetja obdolženca je brezpredmetno. Obdolženi je namreč oškodovanki pogodbo o zaposlitvi odpovedal iz poslovnega razloga, v obrazložitvi pa navedel, da je to storil zaradi nujnih operativnih razlogov na strani delodajalca v posledici prenehanja opravljanja dejavnosti turistične agencije. Ob tem sploh ne oporeka očitku oškodovanke z dne 8. maja 2012 ob 9.33 uri, ko mu le ta očita, da ne ve zakaj jo je zadrževal, saj mu je že oktobra poslala prvi e-mail, da ji omogoči, da gre na zavod. Odpovedi pa ni mogla dati, ker bi izgubila vse pravice, plače, pogodbe od njega pa od nikoder¹. Glede na to, da je obdolženi podjetnik, ter da je, kot navaja v pritožbi, ves čas obstoja podjetja zaposloval do 5 delavcev, za katere je vse obveznosti iz delovnih razmerij izpolnjeval redno in korektno, pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov v ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obdolženi storil obravnavano kaznivo dejanje z direktnim naklepom (glej 16. točko obrazložitve).

8Glede konkretnih plačil, ki jih je oškodovanka prejela, je sodišče prve stopnje podatke navedlo v 5. točki obrazložitve, med drugim tudi to, da je oškodovanka prejela plačo za mesec september dne 20. oktobra 2011. S tem je tudi pojasnjeno zakaj sodišče šteje, da so utemeljeni na obdolženca naslovljeni očitki od dne 21. oktobra 2011 dalje pa vse do 26.7.2012. Nejasnost, ki jo zagovornica očita v 22. točki svoje pritožbe, torej ni podana.

Glede pritožbe okrožnega državnega tožilstva:

9Državni tožilec v svoji pritožbi izraža nestrinjanje z odločbo o kazenski sankciji, češ da sodišče ni v zadostni meri upoštevalo teže kaznivega dejanja ter vseh obteževalnih okoliščin. Izpostavlja, da je obdolženi kaznivo dejanje izvršil naklepoma in je oškodovanko prikrajšal za kar 10 zaporednih mesečnih neto plač, regres za leto 2011 in delni regres za leto 2012 ter tudi za odpravnino, s tem pa oškodovanko postavil v izjemno težek finančni in življenjski položaj. Sodišče navedene bistvene obteževalne okoliščine v sodbi ni upoštevalo, temveč je navedlo, da obteževalnih okoliščin sodišče ni zasledilo.

10Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje v 14. točki izpodbijane sodbe, lahko to kaznivo dejanje storilec stori le z naklepom, zato v tej okoliščini ne gre iskati posebne obteževalne okoliščine. Tožilec tudi kot obteževalno okoliščino izpostavlja, da je obdolženi oškodovanko postavil v izjemno težak finančni in življenjski položaj, vendar se to obdolžencu v sodbi ne očita, niti takšna ugotovitev ne izhaja iz obrazložitve sodbe. Glede na navedeno je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje primerno upoštevalo kot olajševalne okoliščine časovno oddaljenost od časa storitve kaznivega dejanja pa tudi, da obdolženi doslej še ni bil kaznovan ne za kazniva dejanja ne za prekrške. Glede na navedeno tudi v odločitev o kazni ni potrebno poseči.

11Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi zagovornice obdolženega in državnega tožilca kot neutemeljeni zavrnilo in ob ugotovitvi, da preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP ni pokazal nepravilnosti, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

12Ker zagovornik obdolženca s pritožbo ni uspel, je obdolženec dolžan na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP plačati stroške pritožbenega postopka, to je sodno takso, ki jo je pritožbeno sodišče odmerilo po tarifni številki 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v znesku 180,00 EUR in jo mora obdolženi plačati v roku, ki ga bo v pozivu za plačilo določilo sodišče prve stopnje.

¹ Glej vsebino elektronskega sporočila na strani 22 do 23 spisa.