UPRS Sodba I U 1573/2016-35

Tožba se zavrne.

1Prvostopenjski upravni organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka v katastrski občini ... kot urejene evidentiral dele mej parcel: - 192/9 s sosednjimi parcelami 192/4, 192/5, 192/6, 193/4 in 193/5; - 192/4 s sosednjo parcelo 192/5; - 192/5 s sosednjo parcelo 192/6. V 2. točki izreka ugotovil v postopku evidentiranja parcelacije: - ukinjena parcela 192/4, nove 192/18, 192/18, 192/19; - 192/5, nove 192/17, 192/20; - 192/6, nove 192/16, 192/21; - 192/9, nove 192/14, 192/15. V 3. točki izreka, da je grafični prikaz obvezna priloga aktu. V obrazložitvi je navedel, da je bil zahtevi priložen ustrezen elaborat, katerega vsebino predpisuje Zakon o evidentiranju nepremičnin (ZEN) in Pravilnik o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru. Iz elaborata je razvidno, da so kot stranke v postopku sodelovali vsi lastniki parcel. Opravil je preizkus vloge po 35. in 51. členu ZEN in ugotovil, da ni razlogov za zavrženje oziroma zavrnitev elaborata. Vse stranke, udeležene na mejni obravnavi (zapisnik št. 3/2016 z dne 4. 3. 2016), so podpisale izjavo o strinjanju s potekom predlagane meje. Preveril je tudi, ali podatki o mejah, novih delih mej in parcelah omogočajo njeno evidentiranje ter ugotovil, da je ta pogoj izpolnjen.

2Drugostopni organ je pritožbo tožnikov zavrnil. V obrazložitvi ni soglašal z ugovori, ki se nanašajo na pomanjkljiv zahtevek. V zvezi z vprašanjem dogovorov o stvarnih služnostih pa je pojasnil, da navedeno ne predstavlja predmeta obravnave v upravnih postopkih evidentiranja urejene meje in evidentiranja parcelacije.

3Tožniki v tožbi navajajo, da so lastniki parcele 193/5 ter da je prvostopna odločba nepravilna in nezakonita kot posledica delnega, nepopolnega in zavajajočega zahtevka vlagateljev. Zaradi tako pomanjkljivega zahtevka je prišlo do kršenja več pozitivnih predpisov. Urejenega stanja na nepremičninskem področju si ne morejo predstavljati brez nepogrešljivih evidenc zemljiškega katastra in katastra stavb. Predmet spora je nepremičnina 192/9, ki v naravi predstavlja dvorišče v izmeri 271 m². Včasih je bila v družbeni lasti, pravico uporabe pa je imel A.A. do 2/3 in B.B. do 1/3. Na podlagi sklepa o dedovanju v zapuščinski zadevi po pok. C.C. so dediči ... sklenili dedni dogovor. Na podlagi tega dednega dogovora so ostali dostopi do parcel enaki kot pri prejšnjem lastniku. Pogodbeniki so sklenili razdružilno pogodbo z dne 26. 2. 1993, glede na dedni dogovor z dne 9. 3. 1979 parcelacijo z dne 9. 9. 1992 ter ob upoštevanju predprejemov nekaterih sopogodbenikov in ob upoštevanju trenutnega dejanskega stanja, razdružili skupno solastnino nepremičnin v vl. št. 220 tako, da parcela št. 192/1 dvorišče ostane nerazdružena, ker predstavlja funkcionalni svet stanovanjske hiše ... kjer obdržijo njeno pravico uporabe vsakokratni solastniki te nepremičnine. Prav tako v tej pogodbi ugotavljajo, da je nesporno med njimi, kdo so lastniki posamezne garaže ter da ni možna odmera funkcionalnega zemljišča k njim. So si pa že v trenutku sklenitve dovolili, da po pribavi ustreznih upravnih dovoljenj in odmeri funkcionalnega zemljišča odpišejo te parcele. Isto pa velja za ureditev zemljiškoknjižnega stanja glede dela shrambe in terase nad njo, ki je bila last D.D., saj mu pogodbeniki dovoljujejo po pribavi ustreznih geodetskih izmer in sprememb prost odpis tega dela nepremičnine v vl. št. 2517, kjer že ima vknjiženo lastninsko pravico. Z razdružitveno pogodbo in pogodbo o služnosti z dne 22. 11. 2011 nasprotni udeleženci samo nadaljujejo povsem zmotno in nezakonito prisvajanje sporne nepremičnine parc. št. 192/9, ki v naravi predstavlja dvorišče v izmeri 271 m² in zemljišče treh garaž, ki je bila prej parcela 192/1. Tožena stranka je že v predhodnih postopkih evidentiranja urejene meje in parcelacije izdala odločbo z dne 24. 11. 2009 in pripravila pogoje, da je izpodbijani odločbi omogočila "geodetsko prisvajanje - lastninjenje" sporne parcele 192/9, v naravi dvorišče. Na podlagi te odločbe je bila izvedena parcelacije parcele 192/1, nastale so parcele 192/8, 192/9, 192/10 in 192/11. Na podlagi tako izvedene parcelacije ter dokončne in pravnomočne odločbe z dne 24. 11. 2009 je prišlo do napačne in zmotne in nezakonite zemljiškoknjižne vknjižbe sporne parcele 192/9, ki v naravi predstavlja dvorišče. Iz navedenega vlagajo predmetno tožbo, da ne bi prišlo na podlagi dokončnosti in pravnomočnosti izpodbijane odločbe do nadaljnjih nezakonitih vknjižb zemljišč s posredovanjem "geodetskega prisvajanja - lastninjenja". Predlagajo odpravo izpodbijane odločbe.

4Tožniki v vlogi z dne 9. 10. 2017 ponovno opisujejo kronologijo dogovarjanj z lastniki sosednjih parcel, iz katerih naj bi izhajalo, da mora parcela 192/1 (in s tem parcela 192/9, ki je nastala iz nje) ostati nerazdružena.

5Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

6Stranke z interesom v tem postopku so na tožbo odgovorili in predlagajo zavrnitev tožbe.

7Tožba ni utemeljena.

8Predmet upravnega spora je odločba o evidentiranju urejene meje, tudi med parcelo 192/9 in parcelo 193/5, ki je last tožnikov, in parcelacija, tudi parcele 192/9, ki pa je med strankama sporna.

9Stranke postopka so bili tožniki kot lastniki parcele 193/5 v postopku evidentiranja meje med to parcelo in parcelo 192/9. Tožniki navajajo, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, kot posledica delnega, nepopolnega in zavajajočega zahtevka, ki so ga vložile predlagajoče stranke ter je v posledici pomanjkljivega zahtevka prišlo do kršenja več pozitivnih predpisov, ki urejajo predmetno področje. Na podlagi 35. člena ZEN je geodetska uprava po prejemu zahteve za evidentiranje urejene meje dolžna preizkusiti, ali elaborat ureditve meje vsebuje vse predpisane sestavine in ali podatki o meji omogočajo njeno evidentiranje v zemljiškem katastru. V čem naj bi bil zahtevek delen, nepopoln oziroma zavajajoč, v smislu zahtev, ki izhajajo iz tretjega ali četrtega odstavka 35. člena ZEN, tožniki ne navajajo in so zato pri svojem ugovoru presplošni, da bi ga sodišče lahko preizkusilo v smeri, da je prvostopni organ svojo dolžnost iz 35. člena ZEN nezadostno opravil in s tem kršil določbo 35. člena ZEN. Kolikor pa tožniki z ugovorom o delnem, nepopolnem oziroma zavajajočim zahtevkom menijo, da bi organ moral upoštevati pri evidentiranju meje, kar izpeljujejo iz vsebine dednega dogovora in pogodb z lastniki sosednjih parcel, pa se glede na vsebino tretjega oziroma četrtega odstavka 35. člena ZEN motijo, ker kar navajajo, ni relevantno za preizkus zahteve in odločanje o evidentiranju urejene meje. Namreč tožniki ugovorov o kršitvi postopka oziroma materialnih določb ZEN v zvezi z urejeno mejo ne navajajo. Da so soglašali s potekom predlagane meje, pa izhaja iz zapisnika mejne obravnave z dne 4. 3. 2016. Na tej podlagi je organ lahko ugotovil, da so podani pogoji za evidentiranje delov meja parcel tudi med parcelo 192/9 in tožnikov 193/5. Sodišče torej glede na trditveno podlago tožbe meni, da je organ lahko evidentiral mejo, kot izhaja iz elaborata.

10V postopku parcelacije za tožnike sporne parcele 192/9 pa tožniki, ob predhodno urejeni meji med parcelama, niso bili stranke postopka, ker niso lastniki te parcele, zato odločitve organa v tej smeri niti ne morejo izpodbijati. Z navajanji glede dogovorov s predlagatelji parcelacije (dedni dogovor, razdelilna pogodba) pa niso izkazali, da imajo stvarno pravico, ki bi jo organ moral upoštevati in parcelacije ne dovoliti (npr. 6. točka tretjega odstavka 51. člena ZEN). Kolikor pa menijo, da so na podlagi vsega navedenega v pritožbi in tožbi pridobili pogodbeno stvarno pravico še na bivši parceli 192/1, bodo morali navedeno izvršiti z vpisom v zemljiško knjigo (na podlagi navajanih pravnih aktov), njihova stvarna pravica pa se bo raztezala tudi na novo nastale parcele glede na zemljiškoknjižna pravila. S tožbenimi ugovori pa ne prepričajo, da je organ napačno uporabil 51. člen ZEN in da je v zvezi s parcelacijo, kot je izhajala iz elaborata organ napačno ugotovil spremembe.

11Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.