VSM Sklep II Kp 50856/2014

I. Pritožba obsojenega M.Ž. se kot neutemeljena zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR.

1Okrožno sodišče na Ptuju je s sklepom I K 50856/2014 z dne 11. 10. 2016 kot neutemeljen zavrnilo predlog obsojenega M. Ž. za prestajanje kazni enega leta zapora, ki mu je bila izrečena zaradi storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, po tretjem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju I K 50856/2014 z dne 1. 12. 2016 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 50856/2014 z dne 23. 8. 2017, v odprtem oddelku Zavoda za prestajanje kazni zapora, ki ga je vložil dne 16. 9. 2017. Navedeno je storilo na podlagi tetjega odstavka 86. člena KZ-1) in 129a člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).

2Zoper ta sklep se je pritožil obsojenec zaradi zmotne uporabe materialnega prava, kršitev pravil postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in njegovi prošnji ugodi tako, da odloči, da obsojenec kazen zapora prestane v odprtem oddelku ob koncih tedna. Podrejeno predlaga vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje kršilo pravila postopka, ker iz obrazložitve napadenega sklepa ni jasno razvidno, kaj konkretno so okoliščine, zaradi katerih je prvostopno sodišče sprejelo odločitev, da predlogu obsojenca ne ugodi. V tem delu so razlogi sklepa tudi sami s seboj v nasprotju.

5Z navedenim obsojenec smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki pa ni podana. Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi napadenega sklepa navedlo določne, jasne in tehtne razloge, s katerimi je utemeljilo zavrnitev predloga obsojenca za prestajanje kazni zapora v odprtem oddelku, pri tem pa razlogi niso v medsebojnem nasprotju, temveč se zgolj dopolnjujejo in tvorijo razumno in prepričljivo obrazložitev napadene sodne odločbe. Sicer pa pritožba ne pojasni, kateri razlogi bi naj bili sami s seboj v nasprotju, prav tako pa tudi ne, kateri razlogi bi naj bili nejasni. V navedenem zatrjevanju je povsem pavšalna in kot taka ne more biti uspešna.

6Pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, s čemer pritožnik očitno meri na kršitev kazenskega zakona, pritožnik prav tako ne obrazloži. Kršitve, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

7Neutemeljena so tudi pritožbena izvajanja v smeri nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, jih pravilno ovrednotilo in sprejelo pravilno odločitev. V obrazložitvi napadenega sklepa je navedlo sprejemljive in razumne razloge, s katerimi je tehtno utemeljilo zavrnitev predloga obsojenca za prestajanje kazni zapora v odprtem oddelku in pritožbeno sodišče, ki z razlogi prvostopnega sklepa v celoti soglaša, se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje.

8Obsojenec v pritožbi ne navaja ničesar novega, torej takega, kar ne bi pravilno presodilo že sodišče prve stopnje. Zgolj ponavlja, da je redno zaposlen, da je dolžan skrbeti za ženo in mladoletnega sina, da ima slednji vročinske krče, zaradi katerih je v življenjski nevarnosti, da žena slabo razume in govori slovenski jezik in da zaradi tega ni sposobna odreagirati v takšnih situacijah, da žena tudi nima vozniškega dovoljenja in tudi ne možnosti prositi koga za prevoz otroka, ko je ta nujno potreben. Z nastopom zaporne kazni so se bistveno poslabšale socialne in materialne razmere družine. Sam prejema mesečni dohodek cca. 1.700,00 EUR, žena pa 550,00 EUR, od česar preživlja še dva otroka v D.r. Njega delodajalec potrebuje na delu, sodišče pa ni jasno navedlo, v katerih okoliščinah predlagan način prestajanje kazni zapora ni primeren. Osebnostno je urejen, mogoče mu je zaupati in ne bo zlorabil zaupanja. Zaveže se, da bo sodišču in direktorju zavoda vsake tri mesece predložil ustrezna dokazila svojega delodajalca, da redno izpolnjuje svoje delovne obveznosti. K pritožbi pa prilaga še odpustna pisma Splošne bolnišnice P. glede bolezni sina.

9Vse navedene okoliščine je obsojenec navajal že v svojem predlogu in jih je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo. V obrazložitvi napadenega sklepa je pravilno zapisalo, da odločitev o tovrstnem načinu izvrševanja zaporne kazni sodi med diskrecijsko pravico sodišča, ki pri tem presodi tako obstoj subjektivnih, kakor tudi objektivnih okoliščin, ki so odločilne tako že pri izbiri in odmeri kazni, kakor tudi pri načinu njene izvršitve. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da se z izrekom kazenskih sankcij uresničujeta dva temeljna namena izrekanja, in sicer retribucija (pravičnost) in prevencija (preprečevanje), ki ju je mogoče doseči le z ustrezno individualizacijo kazni (točka 4 obrazložitve). Kljub okoliščinam, ki jih navaja obsojenec, pa sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da predlaganega načina izvršitve kazni zapora ne dopuščata teže in način storitve kaznivega dejanja, za katerega je bil obsojenec obsojen (točka 6 obrazložitve).

10Z navedenim pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Ni prezreti namreč, da je za kaznivo dejanje, za katerega je bil obsojenec obsojen z zakonom zagrožena kazen zapora od treh do desetih let, obsojencu pa je bila kazen izrečena z uporabo omilitvenih določil. Navedeno pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da že sama teža obsojenčevega kaznivega dejanja ne daje podlage za predlagano odločitev. Ob tem ni prezreti, da je obsojenec kaznivo dejanje izvrševal skozi daljše časovno obdobje in da pri tem ni šlo zgolj za eno dejanje, temveč za tri izvršitvena dejanja spolnega napada na mladoletno oškodovanko. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi napadenega sklepa pravilno navaja, da prestajanje zaporne kazni že po svoji naravi vpliva tudi na spremembo v socialnem in materialnem položaju osebe, ki ji je kazen izrečena, kakor tudi oseb, ki so z njo povezane, vse to pa je bilo že v obilni meri upoštevano pri izbiri in odmeri kazenske sankcije obsojencu, pri čemer se okoliščine po izreku sodbe niso v ničemer spremenile v korist obsojenca. Materialne in socialne posledice izvrševanja kazni zapora so bile predvidljive in bi po pravilni razlagi sodišča prve stopnje obsojenec nanje moral misliti, preden je začel z izvrševanjem kaznivega dejanja, same po sebi pa tudi niso razlog za ugoditev predlogu obsojenca. Izrečena kazen zapora mora namreč ohraniti svoje bistvo in obsojenca ter druge odvračati od izvrševanja kaznivih dejanj ter biti koristna tako za obsojenca kot za družbo. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje izvršitev kazni zapora v odprtem oddelku ne bi dosegla take namene.

11Sicer pa je iz pritožbe obsojenca razbrati, da se pravzaprav zavzema za to, da bi še nadaljeval delo pri sedanjem delodajalcu, pri tem pa sodišče in direktorja zavoda za prestajanje kazni zapora obveščal, da to počne redno in brez kršitev. Taka obrazložitev pritožbe kaže, da se obsojenec zavzema za izvrševanje kazni zapora na način, določen v četrtem odstavku 86. člena KZ-1, ko obsojenec med prestajanjem kazni zapora še naprej dela, ali se izobražuje in prebiva doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu. Naveden način izvršitve kazni pa ni dopusten, ko gre za kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost, torej tako, za katero je bil obsojenec obsojen. Zato pritožbena izvajanja obsojenca niso sprejemljiva.

12Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče o pritožbi obsojenca odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

13Izrek o plačilu sodne takse je posledica neuspele pritožbe, ki temelji na določbah prvega odstavka 98. člena in prvega odstavka 95. člena ZKP, sodna taksa pa je odmerjena po Zakonu o sodnih taksah in tarif. št. 74013 Taksne tarife.