VSL Sklep I Cp 1574/2017

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delnim sklepom štelo J. B. za skupnega pooblaščenca za sprejemanje pisanj za E. B., M. V. in J. B., T. N. pa za skupnega pooblaščenca za sprejemanje pisanj za M. in T. N. (točka A). Predlog za določitev pripadajočega zemljišča je delno zavrnilo, in sicer glede parcel št. 124/26, 179/29 in 179/17, k.o. X (točka B).

2Zoper točko B delnega sklepa se pritožujejo predlagatelji. Uveljavljajo pritožbena razloga nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navajajo, da je prvostopenjsko sodišče kršilo več ustavno varovanih pravic in poseglo v pridobljene pravice predlagateljev. Razlogi, ki so pripeljali do odločitve, so po njihovem mnenju nejasni. Stališče sodišča ni listinsko podprto in ne ustreza izvedenskemu mnenju, na katerega se sodišče sklicuje. Že v vlogi, v kateri so se predlagatelji opredelili do izvedenskega mnenja družbe D., d.o.o., so predlagatelji opozorili, da so izdelovalci mnenja izključno inženirji geodezije in niti en urbanist. Zato izvedenskega mnenja ni izdelalo strokovno usposobljeno podjetje s področja urbanizma. Izvedenec se ni opredelil do vprašanja, če nerealizacija zazidalnega načrta (v nadaljevanju: ZN) oziroma neizgradnja osnovne šole, vpliva na pripadnost spornih zemljišč predlagateljem kot etažnim lastnikom, ker je tako določal ZN. Predlagatelji ta zemljišča od izgradnje soseske nemoteno uporabljajo in jih vzdržujejo. Bistveno vprašanje je, kako je treba razlagati termin "površina dvonamenske rabe". Tudi predlagatelji so se sprva spraševali, ali gre za zemljišča, ki pripadajo delu objektov v soseski, in sicer tistim, ki so v neposredni bližini, ali zemljišča pripadajo vsem devetim objektom soseske. Zato so predlagali izvedbo dokaza z zaslišanjem vseh prič, ki bi potrdile, kdo je bil naročnik vzdrževanja zemljišč. Sodišče žal tega dokaza ni izvedlo in ni pojasnilo, zakaj ga ni izvedlo. Predlagatelji razumejo termin "dvonamenska raba" kot pravico, ki so jo pridobili kot stanovalci soseske in uporabniki vseh površin soseske vključno s sporno vzpetino, kjer bi morala stati osnovna šola.

Prostorski akt, na podlagi katerega je bila zgrajena soseska, je bil zazidalni načrt in sprememba in dopolnitev zazidalnega načrta. Iz Pravilnika za izvajanje sprememb in dopolnitev tehničnega dela zazidalnega načrta je razvidno, da je šlo za izgradnjo celovite stanovanjske soseske. Vse površine so bile kategorizirane, in sicer kot funkcionalna zemljišča posamičnih objektov, površine dvonamenske rabe, površine v skupni rabi prebivalcev in javne površine. Koncept ZN se v delu, kjer je bilo predvideno, kdo je dolžan nositi stroške površin v soseski, ni izvajal in so vse stroške v zvezi z vzdrževanjem in upravljanjem krili etažni lastniki preko stroškov upravljanja. Izhajajoč iz navedenih dokumentov, ki delijo vse površine soseske po namenu, pravici koriščenja in vzdrževanja, je mogoče zaključiti, da na pravice predlagateljev, ki so jih pridobili na zemljišču, kjer je ZN predvideval izgradnjo osnovne šole, nima nobenega vpliva dejstvo, da osnovna šola ni bila zgrajena.

ZVEtL razlikuje med kriteriji, ki služijo za določitev pripadajočega zemljišča v primeru, ko gre za objekte, ki so zgrajeni pred in po letu 2003. Zakon nalaga, da je treba v primeru odsotnosti pogojev iz 3. točke četrtega odstavka 7. člena pri določitvi pripadajočega zemljišča upoštevati merila in pogoje tistega prostorskega akta, ki je veljal v času izgradnje stavbe, poleg tega pa tudi vse ostale okoliščine, kot so redna raba, ureditev dostopnih poti, dovozov, prostorov za igro in podobno. Ker sodišče teh pogojev ni ugotavljalo, je kršilo šesti odstavek 30. člena v zvezi s četrtim odstavkom 7. člena ZVEtL, kljub temu, da se v obrazložitvi na citirano določilo sklicuje. Sodišče ne more mimo določb ZN, kjer je določena dvonamenska raba in delitev stroškov vzdrževanja.

Predlagateljem ni nikoli nihče preprečeval ali oviral uporabe obravnavanega zemljišča. Še danes jim tega nihče ne preprečuje, zato so še vedno dejanski uporabniki in vzdrževalci vseh teh parcel v enakem obsegu. Edini namen, ki ga zasledujejo predlagatelji, je, da ostane tisti del obravnavanih parcel, ki je bil po ZN predviden za gradnjo šolskega parka in rekreativnih površin dostopen vsem prebivalcem soseske, ki ga lahko koristijo v obsegu kot doslej. V tem pomenu gre za zaščito pridobljenih pravic, v katere ne sme nihče samovoljno posegati. Za odločitev je nepomembno, da lastnik zemljišč ni več MOL in da je MOL s sprejemom novega prostorskega akta spremenil namembnost zemljišča tako, da je sedaj na njem predvidena gradnja večstanovanjskih zgradb.

Pravilnik za izvajanje ZN v 9. členu določa, da so v prodajno ceno stanovanj vključeni tudi stroški za študije in razvojno delo na celi soseski, torej stroški sprejema ZN. To pa pomeni, da v ceni stanovanj ni bila zajeta samo vrednost funkcionalnega zemljišča, temveč stroški za pridobitev in opremljanje celotne soseske kot take. Kupci so v kvadratni ceni stanovanja plačali tudi zemljišča, ki so bila potrebna za realizacijo celotnega ZN in za izgradnjo kolektivnih komunalnih naprav. Parceli 124/26 in 179/29 štejeta za komunalno opremljeni. Navedenih dejstev ni prerekal nihče, niti se do teh navedb ni opredelilo sodišče.

Sodišče je presojalo dobrovernost nasprotnega udeleženca L. v času pridobitve spornih zemljišč v last. Takrat je bilo zemljišče še vedno namenjeno za izgradnjo osnovne šole, zato bi se moral pridobitelj zavedati pravnih in ekonomskih okvirjev, ki jih taka namembnost prinaša. Predlagatelji niso bili seznanjeni s tem, da je MOL zemljišče najprej prenesel kot osnovni vložek v družbo G., niti, da je postala lastnica zemljišča L. Pozorni so postali šele, ko je MOL pričela postopek sprejemanja veljavnega PUP, ki je spreminjal namembnost zemljišča. Stališče sodišča, da bi se bil kupec dolžan seznaniti z vsebino ZN, ker pa lastnik ni bila več MOL ampak G., ni mogel vedeti, da ne gre za nesamostojen predmet pravnega prometa, ne more vzdržati utemeljene pravne presoje. Nepomembno je, kdo je lastnik zemljišča. Odločilna je njegova namembnost in vsebina prostorskega akta.

Predlagatelji uveljavljajo tudi kršitev ustavnih določb pri sprejemu odloka o spremembah in dopolnitvah PUP za plansko celoto Š4 ... Predlagatelji so zoper odlok vložili predlog za oceno ustavnosti in zakonitosti, vendar je Ustavno sodišče predlog kot preuranjen zavrglo. Predlagatelji v pritožbi zoper izpodbijani sklep uveljavljajo kršitev 72. člena Ustave RS, ki zagotavlja državljanom RS pravico do zdravega okolja, v kar izpodbijani sklep posega. Tako zapisano ustavno kategorijo je treba razumeti in razlagati v smislu temeljnih načel kot izhodišča pri presoji varovanja zdravega človekovega okolja, ki ga upoštevajo tudi evropske smernice, in sicer načelo trajnostnega prostorskega razvoja, načelo usmerjanja prostorskega razvoja naselij s posebnim poudarkom na tem, da je treba prostorski razvoj usmerjati in načrtovati na prostorih, degradiranih in nezadostno izkoriščenih površinah znotraj obstoječih naselij, pri čemer ima prenova prednost pred novogradnjo, načelo prevlade javnega interesa nad zasebnim in načelo okoljske pravičnosti.

3Druga udeleženka M., d.o.o., je na pritožbo odgovorila in v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Odločitev prvostopenjskega sodišča je pravilna. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri in pravilno ugotovilo pravno odločilna dejstva, odločitev je tudi materialno pravno pravilna. Sklep sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti. Vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in si ne nasprotujejo. Pomanjkanje razlogov o dejstvih, ki so odločilna z vidika pravne presoje, ki jo ponuja pritožba, ne pa tudi z vidika pravne presoje, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ne predstavlja pomanjkljivosti, ki bi onemogočale pritožbeni preizkus.

6V obravnavanem primeru predlagatelji predlagajo določitev pripadajočega zemljišča k stavbam, zgrajenim pred 1. 1. 2003, zato je potrebno uporabiti 30. člen Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (v nadaljevanju: ZVEtL)¹. Šesti odstavek 30. člena ZVEtL napotuje na četrti odstavek 7. člena ZVEtL po katerem se za zemljišče, ki je neposredno namenjeno za redno rabo stavbe v smislu pripadajočega zemljišča, šteje zemljišče, ki je bilo kot tako načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, upravnih aktih, s katerimi je bilo določeno takšno zemljišče. Šele, če pripadajočega zemljišča na tak način ni mogoče ugotoviti, ga določi sodišče, upoštevajoč vse okoliščine primera, zlasti namen zemljišča in preteklo rabo zemljišča.

7Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da prostorski akti, veljavni v času gradnje soseske, niso opredeljevali območja s sedanjima parcelnima številkama 124/6 in 179/29² niti kot skupno, niti kot individualno pripadajoče zemljišče k obravnavanim stavbam, pač pa kot individualno pripadajoče zemljišče k tedaj predvidenemu samostojnemu objektu osnovne šole. Na navedenih parcelah je bila z zazidalnim načrtom (v nadaljevanju: ZN) 82 predvidena gradnja šole, ki ni bila realizirana. S spremembo prostorskega akta v letu 2009 pa je območje, ki je po prej veljavnih prostorskih aktih sodilo v morfološko enoto "območja osrednje dejavnosti" postalo "območje večstanovanjskih stavb - blokovne gradnje".³ Predlagatelji navajajo, da jim sporne površine kot etažnim lastnikom pripadajo, ker je tako določil ZN in ker sporne površine od izgradnje soseske dalje nemoteno uporabljajo in jih tudi vzdržujejo. Po Pravilniku za izvajanje sprememb in dopolnitev tehničnega dela zazidalnega načrta za zazidalni otok ŠS 82 pa so površine na parc. št. 124/26, 179/29 in 179/17 kategorizirane kot površine dvonamenske rabe, ki jih vzdržujeta osnovna šola in hišni sveti po ključu uporabe.

8Dejstvo, da parcele, za katere predlagatelji predlagajo, da se jih določi kot pripadajoče zemljišče, predlagatelji uporabljajo že vrsto let, ni pravno odločilno. Glede na zazidalni načrt v obdobju med letoma 1982 in 2009 je bilo lahko predvideti, da bosta na sporni površini nekoč zgrajeni šola in športni parki, ki bi bili namenjeni prvenstveno pouku. Dopustnost uporabe s strani prebivalcev soseske (najverjetneje tudi s strani tretjih oseb) ne pripelje do pridobitve pravice uporabe, ki bi bila pomensko enakovredna sedanji lastninski pravici. Enako velja za urejanje in vzdrževanje spornega zemljišča s strani etažnih lastnikov. Njihovo pričakovanje je bilo lahko omejeno le na pričakovanje bodoče deljene rabe obšolskega prostora, ne pa na pričakovanje pridobitve lastninske pravice. Zgrajeni objekt bi bil namreč javnega značaja in bi bil prvenstveno namenjen osnovnošolcem, podrejeno pa najverjetneje nedoločenemu krogu oseb pod enakimi pogoji (primerjaj 10. točko obrazložitve prvostopenjskega sklepa).

9Za pomoč pri odgovoru na vprašanje, kako na morebitno določitev pripadajočega zemljišča vpliva okoliščina, da šola na parcelah 124/26 in 179/29 kasneje ni bila zgrajena, je sodišče postavilo izvedenca s področja urbanizma D., d.o.o. Izvedenec je ugotovil, da je bilo s spremembo prostorskega akta v letu 2009 obravnavano območje spremenjeno v območje večstanovanjskih stavb - blokovne gradnje. Ocenil je, da ima dejstvo, da šola ni bila zgrajena, neposreden in posreden vpliv na razmere v soseski. Osnovnošolci morajo obiskovati šole zunaj soseske. Z vidika rabe spremljajočih površin v soseski pa pomeni manj uporabnikov takih površin. Na individualna funkcionalna zemljišča pa sprememba prostorskega akta ni vplivala, kar velja tudi za zemljišča tistih blokov, ki neposredno mejijo na "nekdanje šolsko območje". Območje načrtovane šole je bilo po prostorskem aktu opredeljeno z individualno gradbeno parcelo predvidenega objekta in ne kot spremljajoča površina ali objekt javne površine. Objekt šole je po svoji naravi spremljajoči objekt načrtovanim stanovanjskim stavbam soseske in ga kot takega ni mogoče enačiti po rabi spremljajočih površin in objektov, opredeljenih s kategorijo javnih površin v soseski, ekvivalentno stanovanjskim stavbam. Z vidika rabe spremljajočih površin v soseski pa pomeni nerealizirana gradnja osnovne šole manj uporabnikov takih površin. Prvostopno sodišče je izvedensko mnenje pretehtalo in ga sprejelo ter napravilo zaključke, ki jih sprejema v celoti tudi pritožbeno sodišče in se nanje sklicuje.

10Pritožba neutemeljeno očita, da izvedensko mnenje ni bilo izdelano s strani strokovno usposobljenega podjetja s področja urbanizma. Sodišče je postavilo izvedenca s področja urbanizma, njegovo izvedensko mnenje je sprejelo in napravilo zaključke. Zakaj naj bi bilo izdelano izvedensko mnenje pomanjkljivo, ker naj bi ga izdelali (le) inženirji geodezije, pritožba konkretno ne pojasni. Sodišče je izvedensko mnenje ocenilo in v njem ni našlo nedoslednosti, napak ali nejasnosti, ki bi jih bilo treba odpraviti bodisi z dopolnitvijo mnenja oziroma v res izjemnih okoliščinah (ko je omajana verodostojnost mnenja) s postavitvijo novega izvedenca. Izvedensko mnenje v obravnavanem primeru ni bilo omajano, pritožbeni predlog po postavitvi novega (drugega) izvedenca pa ni utemeljen.

11Za odločitev v obravnavanem primeru ni ključna razlaga termina "površina dvonamenske rabe" kot menijo predlagatelji v pritožbi, pač pa ugotovitev, kako so prostorski akti, veljavni v času gradnje soseske, obravnavali sporne parcele. Prvostopno sodišče je ugotovilo, da prostorski akti spornih zemljišč niso obravnavali niti kot skupno niti kot individualno pripadajoče zemljišče k obravnavanim stavbam, pač pa kot individualno gradbeno parcelo predvidenega objekta šole. V pritožbi zatrjevano dejstvo, da predlagatelji to parcelo že ves čas nemoteno uporabljajo in jo tudi vzdržujejo, je morda lahko osnova za kak drug sodni postopek, ne pa za določitev pripadajočega zemljišča po ZVEtL.

12V pritožbi zatrjevane kršitve 72. člena Ustave RS (pravica do zdravega življenjskega okolja) do katere naj bi prišlo zaradi sprejema odloka o spremembah in dopolnitvah PUP za plansko celoto S4 ..., ni moč uspešno uveljavljati v tem postopku, v katerem se odloča o pripadajočem zemljišču k stavbam, zgrajenim pred 1. 1. 2003. Odlok o spremembah in dopolnitvah PUP za sporno območje je bil sprejet v upravnem postopku in zaradi načela prirejenosti postopkov je upravne akte mogoče izpodbijati le v skladu s pravili, ki veljajo za postopke, v katerih so bili izdani. Tudi pravdno sodišče je na tak odlok vezano. 72. člen Ustave RS res določa, da ima vsakdo v skladu z zakonom pravico do zdravega življenjskega okolja, v katero pa prvostopno sodišče s svojo delno odločbo o zavrnitvi določitve predlaganih pripadajočih zemljišč ni poseglo.

13Ostale pritožbene navedbe za odločitev niso odločilnega pomena in pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP).

¹ V obravnavnem primeru do uveljavitve ZVEtL še ni bila izdelana pravnomočna odločba o določitvi funkcionalnega zemljišča ali gradbene parcele k posamezni stavbi ali k več stavbam.
² Prvostopenjsko sodišče je tudi glede parcelne številke 179/17, ki je v lasti nasprotnega udeleženca A. R., ugotovilo, da sodi v območje enotne zelenice, ki je bila z ZN 82 opredeljena kot gradbena parcela osnovne šole in da tudi za to parcelo ni mogoče zaključiti, da je zgolj na podlagi dolgotrajne rabe prešla v last etažnih lastnikov. Pritožba prvostopenjske odločitve v tem delu niti ne izpodbija.
³ Avtorji PUP 2009 so to obrazložili s trditvijo, da so se potrebe po gradnji šol bistveno zmanjšale, saj je trend števila otrok v upadanju in gradnja šole v bodoče ni potrebna, zaradi česar se površine namenijo za stanovanjsko gradnjo.