VSK Sodba Cpg 178/2017

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni, tako da mora toženec tožniku v 15 dneh plačati 28.379,26 EUR (namesto z izpodbijano sodbo prisojenih 35.474,08 EUR) z zakonskimi obrestmi od 28.12.2013 do plačila in 2.284,30 EUR (namesto z izpodbijano sodbo prisojenih 2.855,38 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.7.2014 do plačila. Višji zahtevek se zavrne.

II. Sklep o stroških v izpodbijani sodbi se spremeni, tako da mora tožena stranka tožeči povrniti 703,04 EUR pravdnih stroškov postopka na prvi stopnji, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskim zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

III. Sicer se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 809,09 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskim zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru toženo stranko obsodilo na plačilo 38.329,46 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in 1.143,93 EUR pravdnih stroškov. Iz razlogov sodbe izhaja, da se je delavec tožene stranke A. B. poškodoval pri delu, pri čemer je bila povzročena škoda izključno posledica neizvedbe ustreznih ukrepov varstva pri delu ali drugih ukrepov, predpisanih ali odrejenih za varnost ljudi, ne pa tudi prispevka poškodovanega delavca.

2Zoper sodbo se iz vseh razlogov pritožuje tožena stranka. Sodišču očita, da je prepisalo prvotno sodbo, ki je bila s sklepom Višjega sodišča razveljavljena. Sodba zato vsebuje enake napake in protispisnosti, kar naj bi dokazovalo, da sodišče ni prebralo niti listin v spisu niti pritožbe, v kateri je bilo opozorjeno na protispisnost. Sodba še vedno vsebuje protispisno trditev, da se je delavec B. v kratkem času usposobil za delo na več (40) različnih strojih. Priča J. je namreč 40 strojev omenjal takrat, ko je opisoval celotno proizvodno halo. Priča ni izpovedal, da bi se B. usposabljal za delo na vseh strojih, ampak za delo na strojih, ki so napisani v zapisniku, med njimi tudi na stiskalnici paketov. To protispisno ugotovitev je sodišče uporabilo kot osnovo za zaključek, da je bil B. usposobljen samo za pomožna dela in mu zato ni mogoče očitati nobenega prispevka. Tudi v vsem ostalem sodišče ponavlja iste zmotne ugotovitve. Takšno postopanje je nedopustno in predstavlja kršitev načela proste presoje dokazov, potrjuje pa tudi nepripravljenost razpravljajoče sodnice za presojo izvedenih dokazov v skladu z napotki višjega sodišča in njeno neomajno odločitev o popolni odgovornosti tožene stranke za škodo. Tudi po ugotovitvah sodišča je bil vzrok nezgode v nepravilnem ravnanju obeh delavcev in ne v kakšni pomanjkljivosti stiskalnice. A. B. je odrasla oseba in ne otrok, ki ne bi razumel, kaj se od njega zahteva in ki bi potreboval 24-urni nadzor nad svojim početjem. Opravil je zdravniški pregled, preizkus znanja in praktično usposabljanje za varno delo. Njegova naloga na stiskalnici je bila, da skupaj z G. nastavita PE folijo in PUR peno in potem, ko oba zapustita prostor stiskalnice, aktivirata gumbe varnostne zavese, da s tem aktivirata stiskalnico. Nikoli ne bi smel biti en sam delavec znotraj območja stroja. Sodna praksa (VSL I Cpg 945/2001, I Cpg 754/2013 in I Cpg 1550/2013) se je že izrekla, da od delodajalca ni mogoče zahtevati popolnega nadzora in zahtevati, da bi angažiral še enega delavca, ki bi pazil na delavca, ki dela na stroju. Zmotni sta trditvi, na katerih je sodišče utemeljilo izključno odgovornost, to je da naj bi bil B. usposobljen zgolj za pomožna dela in ne za samostojno delo ter da je imel šele dvotedenske izkušnje. Pri toženi stranki nihče ni bil usposobljen za samostojno delo na stiskalnici, ker iz varnostnih razlogov nihče ni smel delati sam. Sodišče bi moralo ugotoviti, da je bil B. usposobljen za delovno mesto, na katerem je delal. Sodba je zato zmotno presojala usposobljenost B. glede na delovno mesto G.. B. se je 10 do 11 dni usposabljal za delo pri 4 strojih, naredil je dva testa in pravilno odgovoril na vprašanja glede varnosti, na stiskalnici je imel napisana navodila, ki jih je prebral in od vodje izmene je bil opozorjen na prepoved blokiranja tipk. Vse, kar zahteva sodišče od toženke več, je neživljenjsko. Za opravljanje rutinskih del so njegove izkušnje zadoščale. Sodba nima dokazne ocene o tem, ali je B. razumel in poznal navodila za delo ali ne. Izvedeni dokazi kažejo, da jih je. Razlogi izpodbijane sodbe so pomanjkljivi in sodbe zato v tem delu ni mogoče preizkusiti. Iz sodbe ni mogoče ugotoviti, kje in na kakšen način naj bi bilo v postopku ugotovljeno, da je oškodovanec kot neusposobljen za samostojno delo sledil oziroma upošteval navodila nadrejenega delavca. Iz izpovedi obeh nasprotno izhaja, da je B. zavestno kršil predpise o varstvu pri delu. V nasprotju z izpovedmi prič je tudi zaključek o prepovedani praksi. Tožena stranka je res kakšno leto pred nezgodo ugotovila, da so zaposleni na nekem drugem stroju za gumb zataknili zobotrebec in gumb prelepili. Na podlagi enkratnega dogodka ni mogoče govoriti o predvidljivosti. Priči K. in U. sta izpovedala, da razen pri valjčnem lepilnem stroju nista nikdar opazila, da bi delavci lepili gumbe, zlasti tega niso opazili pri stiskalnici. Drugačen zaključek sodišča pomeni tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 15. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Če je delavcu naloženo delo, ki ogroža njegovo varnost in zdravje pri delu, je tako delo dolžan odkloniti. Postopek ni pokazal, da bi mu G. odredil, naj krši pravila in vtika prste v stiskalnico. Očitno je, da je delavec ravnal samovoljno in brez navodil G.. Od tožene stranke pa ni mogoče zahtevati, da bi predvidela vse zlorabe varnostnih ukrepov. Neživljenjski je tudi zaključek, da bi tožena stranka tak ukrep, kot ga je sprejela po nesreči, lahko sprejela že pred nesrečo.

3Pritožba je delno utemeljena.

4V izpodbijani sodbi je sodišče obrazložilo vsa odločilna dejstva, med njimi ni nasprotij, prav tako ne protispisnosti. Sodišče prve stopnje je že ob prvem sojenju ugotovilo in prepričljivo obrazložilo, da je tožena stranka opustila ukrepe varnosti in zdravja pri delu in da je zaradi tega tožeči stranki nastala škoda. Izpolnjeni so torej pogoji iz prvega odstavka 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ). Odločilna dejstva v zadevi so namreč: da je bil A. B. poučen o pravilnem delu s strojem, na katerem je prišlo do nesreče (zato ni pomembno, ali je bil poučen tudi za delo na kakšnem drugem stroju), da je šele dva tedna delal na stiskalnici, praviloma v nočni izmeni, da je imel status manipulant IV, da je na stroju delal še s sodelavcem G., ki so ga vse priče označile kot vodjo stroja, zadolženega tudi za nadzor (drugih delavcev, odgovornih za nadzor v trenutku nesreče ni bilo), B. pa kot pomočnika ter da je bil vzrok nesreče v nepravilnem ravnanju obeh delavcev. Zaključek sodišča prve stopnje, da se je B. usposabljal za pomočnika, izhaja iz izpovedi priče V. J., odgovornega za varstvo pri delu pri toženi stranki in je zato pravilen, posebej še, ker so vse ostale priče izpovedale, da mu je bil G. v trenutku nesreče nadrejen. Prav tako pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da morata na stroju vedno delati dva delavca (in v tem smislu ni govorilo o "samostojnem delu", kot si to napačno razlaga pritožnica).

5Prepričljivi so tudi razlogi sodišča prve stopnje, da je bil dogodek za delodajalca predvidljiv. Takšna nedovoljena praksa je namreč pri delodajalcu obstajala, čeprav na drugem stroju (delodajalec je torej vedel, da na strojih, ki zahtevajo za vklop stroja več delavcev, obstaja možnost blokiranja ene od tipk), poleg tega je bilo ugotovljeno, da je bil za nadzor nad delom na stroju v nočnem času zadolžen R. G., ki je napačno ravnanje dopuščal (oziroma pri njem sodeloval). Ker za ravnanje R. G. odgovarja tožena stranka kot delodajalec, je bilo nepravilno ravnanje, ki je bilo vzrok nesreči, za toženo stranko predvidljivo. Nobenega dvoma pa ni, da je bilo tako ravnanje tudi mogoče preprečiti, saj ni sporno, da je tožena stranka po nesreči uvedla dodatne varnostne mehanizme, ki preprečujejo izvajanje take nepravilne prakse.

6Dejansko stanje v zadevi je bilo torej ugotovljeno pravilno in popolno in tožena stranka z opozarjanjem na posamezne izseke iz izpovedi posameznih prič ne more zbuditi dvoma v prepričljivo obrazložene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

7Pritožbeno sodišče pa pritrjuje pritožbi, da je bil k nastali škodi prispeval tudi oškodovanec, to je A. B.. Res je šlo za neizkušenega delavca, ki je delal (ali bi vsaj moral delati) v skladu z navodili R. G., vendar je treba upoštevati, da je uspešno opravil zdravniški pregled in preizkus znanja iz varstva pri delu, da je bil usposobljen za delo, ki ga je opravljal, in tudi poučen, da se dela ne sme opravljati na način, na kakršnega sta delavca delo izvajala. V postopku ni bilo ugotovljeno da bi se pri delu mudilo (delavca nista imela norme) ali da bi B. delo odklonil (ali v zvezi z načinom dela podal kakršnekoli ugovore). Povprečen delavec, opozorjen na pravilno delo, je sposoben predvideti, da delo s stiskalnico na način, da se ne umakne z območja stiskalnice, ko ta deluje, pomeni nevarnost nastanka poškodb. Ne glede na opustitve delodajalca imajo namreč tudi delavci obveznost skrbeti za lastno varnost in delo opravljati tako, da njihovo življenje ali zdravje ni ogroženo, kar je bilo v sodni praksi že večkrat poudarjeno¹. Sodišče prve stopnje je zato ob sicer pravilno ugotovljenem dejanskem stanju napačno uporabilo materialno pravo, ker je odločilo, da je za nastalo škodo izključno odgovorna tožena stranka. K nastanku škode je s svojim nepravilnim ravnanjem prispeval tudi oškodovanec. Ob tehtanju vseh zgoraj opisanih okoliščin (po eni strani s strani sodišča prve stopnje v 11. točki izpodbijane sodbe pravilno ugotovljenega krivdnega ravnanja tožene stranke, po drugi strani pa očitno nepravilnega ravnanja oškodovanca v nasprotju z navodili, ki jih je prejel pri izobraževanju s področja varstva pri delu in pri usposabljanju na stroju in to kljub temu, da ni bilo pritiska norme) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je oškodovanec k nastanku škode prispeval v deležu 20 %. Delež tožene stranke je bistveno večji od deleža delavca, saj je bil za nadzor nad delom oškodovanca zadolžen delavec tožene stranke, ki je napačno prakso dopuščal in pri njej sodeloval. Delodajalec lahko odgovarja po določbah ZZVZZ v razmerju do tožeče stranke le za del, za katerega je nastanek škode mogoče pripisati delodajalcu, v predmetni zadevi za 80 %. Razlog za tako stališče je varstvo položaja oškodovanca, kar je namen zavarovanja. Ker bi obstajala možnost regresa delodajalca do delavca, bi namreč v nasprotnem primeru lahko prišlo do situacije, ko bi škodo kljub zavarovanju moral povrniti delavec sam. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in sodbo spremenilo (peta alineja 358. člena ZPP), tako da je tožena stranka dolžna tožeči plačati le 80 % vtoževane odškodnine, to je 28.379,26 EUR z zakonskimi obrestmi od 28.12.2013 do plačila in 2.284,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.7.2014 do plačila. Višji zahtevek pa je zavrnilo.

8Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških (II. točka). Stroški tožeče stranke znašajo na prvi stopnji 878,80 EUR (višina za pritožnika ni bila sporna). Ker je tožeča stranka uspela v deležu 80 %, ji mora zato tožena povrniti 703,04 EUR.

9Stroške pritožbenega postopka je imela samo tožena stranka in sicer za obe pritožbi skupaj 4.045,46 EUR (sodne takse dvakrat po 873 EUR, nagrada za sestavo pritožbe dvakrat po tar.št. 3210 in 6007 Zakona o odvetniški tarifi v višini 2.299,46 EUR). Tožena stranka je s pritožbo uspela v deležu 20 %, zato ji mora tožena stranka povrniti 809,09 EUR stroškov pritožbenega postopka.

¹ Na primer odločbe VS RS II Ips 221/2014, II Ips 349/2004, II Ips 943/2008, II Ips 711/2009, II Ips 328/2006,..