VSC Sodba II Kp 43371/2015

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo.

1S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obtoženi P. S. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja omogočanja uživanja prepovedanih drog ali nedovoljenih snovi v športu po drugem v zvezi s prvim odstavkom 187. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila kazen enega leta in dveh mesecev zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 mu je bil v kazen zapora vštet čas pridržanja od 12. 1. 2015 od 9.00 ure dalje do izpustitve. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mu je prvo sodišče naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka v višini 14,40 EUR, plačilo sodne takse ter povrnitev nagrade in potrebnih izdatkov zagovornice, postavljene po uradni dolžnosti.

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila obtoženčevega zagovornica iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter drugega odstavka 371. člena ZKP in zaradi zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po pregledu kazenskega spisa in pritožbeno izpodbijane sodbe v smislu pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva. Zbrane dokaze in obtoženčev zagovor je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo ugotovilo, da je storil kvalificirano obliko kaznivega dejanja omogočanja uživanja prepovedanih drog ali nedovoljenih snovi v športu po drugem v zvezi s prvim odstavkom 187. člena KZ-1. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa še dodaja:

6Temeljno obliko predmetnega kaznivega dejanja po prvem odstavku 187. člena KZ-1 stori, kdor napelje drugega k uživanju prepovedanih drog ali prepovedanih nedovoljenih snovi v športu ali mu jih da, da jih uživa on ali kdo drug, ali kdor da na razpolago prostore za uživanje prepovedanih drog ali nedovoljenih snovi v športu ali kako drugače omogoči drugemu, da uživa prepovedane droge ali nedovoljene snovi v športu. Obtožencu opis dejanja očita dve od več alternativnih oblik izvršitve in sicer, da je oškodovanki K. K. dal da uživa prepovedani drogi (kokain in konopljo) ter da ji je dal na razpolago prostore za uživanje prepovedanih drog. Predmetno kaznivo dejanje je dokončano, ko druga oseba prepovedano drogo zaužije. Hujša oblika tega kaznivega dejanja je storjena, če med drugim, storilec kaznivo dejanje stori proti mladoletni osebi, torej osebi, ki še ni stara osemnajst let. Storilcu mora biti ta odločilna okoliščina hujše oblike kaznivega dejanja seveda znana, kar v predmetni kazenski zadevi ni bilo sporno. Ob tem, da je oškodovanka potrdila, da je obtoženec že tekom njunega komuniciranja preko družbenega omrežja Facebook vedel za njeno starost, je obtoženec tudi sam na glavni obravnavi 28. 3. 2017 to svoje zavedanje priznal z besedami: "Obtoženi na vprašanje sodnice, ko mi predočite iz izpovedbe oškodovanke, ki je povedala, da mi je v komunikaciji preko Facebook-a povedala za svojo starost, da je torej stara 17 let, odgovorim, da je to res. Ne vidim nič nezakonitega v tem, če komuniciraš preko Facebook-a z osebo starejšo od 16 let, ki še ni stara 18 let. Res je, da sam takrat vedel, da ona še ni polnoletna, povedala mi je, da je stara 17 let" (hrbtna stran list. št. 137). Glede na to, da v predmetnem kazenskem postopku ni bilo sporno niti vprašanje ali sta heroin in kokain prepovedani drogi v smislu Uredbe o razglasitvi prepovedanih drog, je bilo na prvem sodišču, da v dokaznem postopku z vso zanesljivostjo ugotovi in obtožencu dokaže, da je bil prav on tisti, ki je mladoletni oškodovanki K. K. dal da uživa prepovedani drogi in ji v ta namen nudil še prostore za uživanje le-teh. Po prepričanju sodišča druge stopnje je prvo sodišče to nalogo uspešno opravilo in se pri tem upravičeno sklicevalo na izčrpne ter vseskozi skladne izpovedbe oškodovanke. Zato ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje pri sprejemanju dokazne ocene ni razpolagalo z nobenim neposrednim dokazom. Izpovedb oškodovanke pač ni mogoče šteti za posredni dokaz ali celo indic. Sodišče prve stopnje je verodostojnost njenega pričevanja temeljito preizkusilo ter svojo dokazno oceno s tehtnimi razlogi uspešno utemeljilo pod točko 6 obrazložitve izpodbijane sodbe.

7Obramba je pritožbeno izpostavila nekatere okoliščine, ki po njenem prepričanju kažejo na to, da naj bi bile izpovedbe oškodovanke lažne. V preiskavi in na glavni obravnavi naj bi lagala o lastnem uživanju prepovedane droge in sprva navajala le o uživanju marihuane. Prav tako naj ne bi znala pojasniti, zakaj obtoženca, če se ga je res bala, enostavno ni zapustila, če že ne prej, pa potem, ko je bila z njim v gostilni in zakaj o strahu ni spregovorila z osebjem, temveč se je vrnila v sobo. Po mnenju pritožbe oškodovanka ni znala opisati počutja ob zaužitju kokaina, na večkratno vprašanje pa je odgovarjala: "ne znam opisati", kar naj bi kazalo, da v kritičnih dneh droge sploh ni zaužila. Res je oškodovanka na zapisnik o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon z dne 9. 10. 2014 navajala, da je že kadila "travo", seznanjena pa je bila tudi z "ekstazijem" in "speedom", a iz celovite presoje njenih izpovedb na glavni obravnavi 13. 2. 2017 povsem jasno izhaja njena trditev, da prej ni nikoli uživala "trdih" drog, kamor spada tudi kokain, med katere pa ni štela "ekstazija" in "speeda". Tudi okoliščine, da obtožencu ni zbežala, ni mogoče šteti v prid tezi, da je kot priča lagala. Sama je namreč že v preiskavi prostodušno povedala, da je v "Z. šla zaradi droge" (hrbtna stran list. št. 61). Kljub temu, da jo je bilo obtoženca po eni strani strah, pa je z njim večkrat prostovoljno spolno občevala. Pritožbena trditev, da naj oškodovanka sploh ne bi zaužila kokaina, ker ni znala opisati občutkov po zaužitju, pa je celo v nasprotju z obtoženčevim zagovorom, ki je potrdil, da je oškodovanka zaužila drogo, a s to razliko, da naj bi si jo prinesla kar sama. Prav tako ni mogoče slediti pritožbi, da so protispisni zaključki sodišča prve stopnje, da naj bi uživanje prepovedane druge izhajalo iz izpovedb priče T. C. ter oškodovankinega očeta D. O. Priča T. C. je namreč izpovedala, da ji je oškodovanka zaupala, da je zaužila kokain (list. št. 151). Oškodovankin oče je na podlagi oškodovankinega obnašanja neposredno po vrnitvi domov (agresivnost, zadirčnost, živčnost) sklepal, da takšno obnašanje ni bilo posledica alkohola. Pozneje pa mu je oškodovanka povedala, da je "pač z njim (op. obtožencem) šla dol, koliko je bilo dol ne vem pač, da sta potem to zaužila in da naj bi bila ne vem v eni sobi notri, ali hotelu..." (hrbtna stran list. št. 133). Tudi oškodovankina mati, priča B. K. je izpovedala, da se ji je oškodovanka izpovedala o tem, da "ji je moški dal mamila" (list. št. 128). Tako gre zaključiti, da izpovedbe oškodovanke ter navedenih prič sploh niso v medsebojnem nasprotju in neprepričljive, kot to skuša prikazati pritožnica.

8Verodostojnosti oškodovankinih izpovedb ne more ovreči niti okoliščina, da se ni spomnila, da ima obtoženec na roki veliko tetovažo, ki bi jo po mnenju obrambe sicer morala opaziti. Po prepričanju sodišča druge stopnje ta oškodovankin spregled glede na to, da je bilo sicer v dokaznem postopku z gotovostjo zaključeno, da sta bila obtoženec in oškodovanka v kritičnem obdobju skupaj, tako v stanovanju kot tudi v termah (jacuzzi), nikakor ne more vplivati na njeno siceršnjo verodostojnost.

9Razlog za pozno vložitev kazenske ovadbe je oškodovanka tudi po prepričanju sodišča druge stopnje prepričljivo pojasnila, sodišče prve stopnje pa je tozadevne zaključke z razumnimi razlogi utemeljilo pod točko 6 obrazložitve izpodbijane sodbe. Glede na to, da ne obtoženec ne oškodovanka nista navajala, da naj bi oškodovanka v kritičnem času kaj zaslužila (kot že rečeno je oškodovanka izpovedala, da je šla v Z. "zaradi droge") ni nobene realne podlage za v pritožbi izpostavljeno tezo, da naj bi se oškodovanka z vložitvijo kazenske ovadbe obtožencu maščevala iz nezadovoljstva, ker ni prejela plačila. Sodišče prve stopnje pri tem dokazne ocene ni gradilo na SMS sporočilih, pač pa na izpovedbah oškodovanke o strahu pred obtoženčevim maščevanjem, ki jim je utemeljeno verjelo in svoje zaključke podkrepilo z neoporečno argumentacijo.

10Sodišče druge stopnje ne soglaša s pritožbeno grajo sodišča prve stopnje, da je neupravičeno kot nerelevanten dokaz štelo po obrambi predložen račun H. & R. z dne 20. 8. 2014. Sodišče prve stopnje je po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno ocenilo dokazno vrednost tega računa, ne le ko je poudarilo, da je na računu naveden kot datum odpreme (storitve) 14. 8. 2014, torej dan preden sta se obtoženec in oškodovanka nahajala v prostorih term. Prav tako se gre strinjati s prvim sodiščem, da ni logično, da bi podjetje obtoženčeve partnerice, ki naj se po njenih navedbah naj ne bi niti ukvarjalo z organiziranjem zabav (partijev za VIP goste), nosilo stroške pogostitve VIP gosta. Z dodatnimi poizvedbami pri izdajatelju računa pa bi bilo nemogoče ugotoviti, koliko hrane je zaužil obtoženec, saj niti ni nujno, da bi bila vsa postrežena hrana tudi konzumirana.

11Pritožnica neupravičeno problematizira zakonitost prepoznave obtoženca po fotografijah z dne 13. 11. 2014, ker naj v fotoalbumu ne bi bile fotografije oseb primerljivega videza z obtoženčevim, ki ima na vratu tetovažo. Postopek prepoznave oseb po fotografijah, kot enega izmed splošnih policijskih pooblastil, ureja 46. člen ZNPPol (v nadaljevanju Zakon o nalogah in pooblastilih policije). V skladu s tretjim odstavkom 46. člena ZNPPol mora policist od osebe, ki bo opravila prepoznavo, najprej zahtevati, da opiše in navede fizične znake, po katerih se oseba, ki jo bo prepoznala, razlikuje od drugih oseb, šele potem ji pokaže fotografijo, in sicer skupaj z drugimi primerljivimi fotografijami, na katerih so njej neznane osebe. Policist, ki vodi prepoznavo po fotografijah, mora zagotoviti, da oseba, ki opravlja prepoznavo, pred začetkom prepoznave ne vidi posamezne fotografije osebe oziroma same osebe, ki jo bo prepoznala. Iz uradnega zaznamka o prepoznavi, sestavljenega v skladu z določbo četrtega odstavka 46. člena ZNPPol, z dne 13. 11. 2014 (list. št. 17) in pridobljenega fotoalbuma (list. št. 101), je razvidno, da je oškodovanka K. K. pred pričetkom prepoznave podala izčrpen opis osebe, ki naj bi bila storilec obravnavanega kaznivega dejanja, nakar je izmed pokazanih 12 fotografij oseb, ki so ustrezale splošnim značilnostim opisa, izločila fotografijo številka 8, na kateri je prepoznala osebo, za katero je še navedla, da je brez dvoma storilec. Šlo je za obtoženčevo fotografijo. Po vpogledu fotoalbuma tudi sodišče druge stopnje ugotavlja, da gre za fotografije primerljivih oseb, povsem nemogoče pa bi bilo zagotoviti, da bodo vse osebe imele tetovažo na določenem delu telesa, ki pa je oškodovanka med navajanjem storilčevih splošnih značilnosti, ni niti poudarila. Prepoznava osumljenca, ki jo opravi policija po določbah 46. člena ZNPPol pa je po svoji naravi zgolj obvestilo, ki ga je oseba dala policiji po drugem odstavku 148. člena ZKP, in predstavlja dokaz v spoznavnem, ne pa tudi v procesnoformalnem smislu. Zato sodišče svoje odločitve na njo ne sme opreti. Ne gre pa za nedovoljen dokaz v smislu 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Prepoznava po fotografijah pridobi svojo formalno dokazno vrednost šele z zaslišanjem osebe, ki je prepoznavo po fotografijah opravila. Da je bil prav obtoženec oseba, s katero se je oškodovanka nahajala v Zrečah 14. in 15. 8. 2014 ter za katero je izpovedovala, da ji je dal v uživanje prepovedano drogo, pa tekom predmetnega kazenskega postopka sploh ni bilo sporno.

12Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je kot nepotreben zavrnilo dokazni predlog obrambe za pridobitev izvedenskega mnenja izvedenca psihiatrične stroke o obtoženčevi zdravstveni zmožnosti uživanja prepovedanih drog kot sta konoplja še zlasti pa kokain. Strinjati se namreč gre z zaključki prvega sodišča, da je bila v predmetni kazenski zadevi odločilna okoliščina, ali je obtoženec oškodovanki omogočil uživanje prepovedane droge, ne pa ali jo je užival tudi sam. Pri tem pa je seveda tudi sprejemljiva ocena, da glede na manjšo količino nabavljene droge, še zlasti kokaina, ne gre dvomiti v izpovedbo oškodovanke, da je povsem možno, da je prepovedano drogo v manjši količini, brez škode za zdravje, zaužil tudi obtoženec. Zato ne gre slediti pritožnici, da naj bi se prvo sodišče z navedeno dokazno oceno postavilo v vlogo izvedenca ter postopalo v nasprotju z določbo 248. člena ZKP.

13Za pritožbeno sodišče je povsem sprejemljiva odločba o kazni, ki jo je preizkusilo v skladu z določbo 386. člena ZKP. Kazen enega leta in dveh mesecev zapora, izrečena blizu posebnega minimuma enega leta, je povsem primerno in pravično nadomestilo za obtožencu dokazano kriminalno ravnanje. Prvostopenjsko sodišče je ustrezno ovrednotilo ugotovljene okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni. Kot obteževalno je povsem upravičeno izpostavilo obtoženčevo predkaznovanost. Pravnomočno je bil že štirikrat obsojen zaradi storitev kaznivih dejanj. Vsakokrat mu je bila izrečena pogojna obsodba, obravnavano kaznivo dejanje pa je kljub temu storil v času preizkusne dobe po sodbi Okrajnega sodišča v Piranu, opr. št. I K 34691/2013. Kot obteževalno je sodišče prve stopnje obtožencu pravilno upoštevalo tudi sam način storitve predmetnega kaznivega dejanja. Na strani olajševalnih okoliščin pa ni spregledalo obtoženčevih zdravstvenih težav. Pritožbeni senat zato meni, da je izrečena zaporna kazen primerna osebnosti obtoženca, stopnji njegove kazenske odgovornosti ter teži in posledicam kaznivega dejanja ter da bodo s to kaznijo doseženi vsi smotri kaznovanja.

14Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

15Obtoženec s pritožbo ni uspel in zato mora, po določbi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, plačati sodno takso po tarifni št. 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), kot strošek pritožbenega postopka, ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.