VSL Sklep Cst 599/2017

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. in 4. točki izreka razveljavi ter v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

1Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče zavrnilo ugovor upnice D d. d. (1. točka izreka), sklenilo je, da se opravi končna razdelitev na podlagi končnega načrta razdelitve z dne 6. 9. 2017, ki je sestavni del izreka (2. točka izreka); na upnico A d. d. je preneslo v prvi alineji 3. točke izreka navedeno premoženje, ki ga ni mogoče unovčiti, na upnico D d.d. pa v drugi alineji 3. točke izreka navedeno premoženje, ki ga ni mogoče unovčiti. V 4. točki izreka je odločilo, da je upnica A d. d. dolžna plačati na fiduciarni račun znesek 5.783,29 EUR, D d. d. pa 1.555,91 EUR stroškov iz 4. odstavka 226. člena ZFPPIPP.

2Zoper odločitev, s katero je bil njen ugovor zavrnjen in po kateri so se stroški med njo in upnico A d. d. razdelili v razmerju 78,8% : 21,2%, se je pritožila upnica D d. d. Nasprotovala je razlogom sodišča prve stopnje, da se stroški porazdelijo glede na razmerje višine terjatev posamezne od upnic do seštevka njunih terjatev. Vztraja pri stališču, da je treba ugotoviti delež stroškov, ki so nastali s prenosom premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti in ki odpadejo na posameznega ločitvenega upnika, kateremu je bilo premoženje preneseno tako, da se upošteva vrednost premoženja, ki je predmet prenosa (sorazmerni del stroškov pa je enak deležu ocenjene vrednosti vsakega dela premoženja, ki je predmet posebne stečajne mase, v ocenjeni vrednosti vseh posebnih stečajnih mas, v zvezi s katerimi so nastali skupni stroški, ki jih morajo ločitveni upniki kot prevzemniki premoženja plačati stečajnemu dolžniku, oziroma na upraviteljev fiduciarni račun). Pritožnica trdi, da bi bila z uporabo navedene osnove njena obveznost plačila stroškov nižja, obveznost upnice A d. d. pa višja.

3Pritožba je utemeljena.

4Premoženje, ki je predmet prenosa, predstavlja v konkretnem primeru več posameznih posebnih stečajnih mas in se deli v skladu z drugo alinejo 3. točke prvega odstavka 374. člena ZFPPIPP. Ocenjena vrednost posameznega dela premoženja, ki predstavlja posebno stečajno maso, mora biti vsebovana že v pozivu upravitelja po šestem odstavku 374. člena ZFPPIPP. Če se premoženje prenese na ločitvenega upnika, sodišče s sklepom o končni razdelitvi naloži ločitvenemu upniku, da stečajnemu dolžniku plača znesek v višini stroškov iz četrtega odstavka 226. člena ZFPPIPP (tretji odstavek 374. člena ZFPPIPP). V primeru, če nastajajo za vsako posamezno posebno stečajno maso ločeni stroški iz četrtega odstavka 226. člena ZFPPIPP, je jasno, da te stroške nosi tisti ločitveni upnik, na katerega se premoženje prenaša. Če pa nastane isti strošek v zvezi z več posebnih stečajnih mas, je treba stroške porazdeliti na vsako posamezno posebno stečajno maso. Res je, da take situacije zakon izrecno ne ureja, vendar je iz smisla določbe petega odstavka 226. člena ZFPPIPP mogoče razbrati, da se pri izračunu deleža stroškov upošteva ocenjena vrednost premoženja, ne pa višina priznanih terjatev, zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da je za zapolnitev pravne praznine glede porazdelitve stroškov med več ločitvenih upnikov, na katere so bile prenesene posamezne posebne stečajne mase, najprimerneje smiselno uporabiti kriterij ocenjene vrednosti premoženja (razmerje med vrednostjo posamezne posebne stečajne mase in vrednostjo vseh posebnih stečajnih mas, v zvezi s katerimi so nastali stroški, ki jih morajo ločitveni upniki plačati v stečajno maso).

5Sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni popolno ugotovilo dejanskega stanja. Zato je bilo treba pritožbi ugoditi in v izpodbijanem delu sklep razveljaviti ter v tem obsegu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).