VSRS Sodba X Ips 148/2015

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Tržnega inšpektorata RS, št. 0610-3020/2014-87-21012 z dne 2. 7. 2014, s katero je bilo tožniku (dajalcu kredita) prepovedano sklepanje kreditnih pogodb s potrošniki in opravljanje dejavnosti potrošniškega kreditiranja, ker dajalec kredita odobrava kredite v nasprotju z Zakonom o potrošniških kreditih in brez dovoljenja za opravljanje potrošniškega kreditiranja, na lokacijah AA, BB, CC in DD, kar se šteje za delo na črno (1. točka izreka odločbe). Tožnikovo pritožbo zoper navedeni akt je tožena stranka zavrnila z odločbo, št. 0211-60/2014-2-MK z dne 14. 10. 2014.

2V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje (v za odločanje o reviziji relevantnem delu) pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke glede sklepanja pogodb na daljavo, se nanje sklicevalo in jih ni posebej ponavljalo (71. člen ZUS-1). Zavrnilo je tudi tožbene ugovore, da pri sklepanju pogodb ni bil navzoč predstavnik tožnika, saj nasprotno izhaja iz podatkov spisa upravnega organa prve stopnje. Kot nedovoljeni tožbeni novoti pa je zavrnilo pripravljalni vlogi priloženi izjavi dveh kreditojemalcev, ki sedaj o okoliščinah sklenitve pogodbe navajata povsem drugače, kot sta navajala v svojih izjavah, posredovanih organu prve stopnje.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik (v nadaljevanju revident) vložil revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na vse tri točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Vlaga jo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

4Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

Glede dovoljenosti revizije

6Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1¹ je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost.

7Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. V obravnavani zadevi se izpodbijani akt ne glasi na denarno vrednost, saj v tem aktu pravica oziroma obveznost stranke ni izražena v denarni vrednosti. Za izraz denarne vrednosti gre namreč le pri pravici do prejema določenega zneska in pri obveznosti plačati določen znesek. Revidentova navedba, da znaša vrednost spornega predmeta 100.000 EUR, pa glede na jasno zakonsko besedilo na drugačno odločitev ne vpliva. Pogoj za dovoljenost revizije po citirani določbi ZUS-1 tako ni izpolnjen.

8Revident tudi ni izkazal, da je izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, to je zaradi zelo hudih posledic izpodbijanega akta. Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča bi moral revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, predvsem pa to tudi izkazati. Revident je navedel le, da bo v primeru, da te dejavnosti ne bo smel opravljati, to razlog za likvidacijo ali stečaj, saj je izključni namen, zaradi katerega je bil ustanovljen, prav opravljanje dejavnosti potrošniškega kreditiranja. Iz izpodbijane odločbe pa ne izhaja, da bi revidentu bilo (v celoti) prepovedano opravljanje te dejavnosti, ampak le na tam naštetih lokacijah, torej bo še vedno lahko opravljal svojo dejavnost na sedežu, za kar je tudi pridobil dovoljenje. Poleg tega pa revident za svoje navedbe, ki so tudi sicer zelo splošne, ni ponudil nobenih dokazov.

9Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo. Revident kot pomembno vprašanje navaja vprašanje kraja sklenitve pogodbe na daljavo (v povezavi z opravljanjem storitev potrošniškega kreditiranja) in v zvezi s tem zatrjuje, da ni opravljal dejavnosti na navedenih naslovih, pač pa je sklepal pogodbe na daljavo tako, da so potrošniki pogodbe podpisali na elektronski tablici, po tem, ko so se o pogojih in odobritvi kredita sporazumeli s kreditnim referentom. Zaradi odgovora na to vprašanje, glede katerega še ni sodne prakse, je Vrhovno sodišče dovolilo revizijo in v okviru tega opravilo revizijsko presojo.

Glede utemeljenosti revizije

10Iz za odločanje o reviziji relevantnega dejanskega stanja v zadevi, na katero je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da je revident, kar ni sporno, opravljal dejavnost potrošniškega kreditiranja na sedežu družbe - AB, Ljubljana. Za to lokacijo mu je bilo izdano tudi ustrezno dovoljenje. Svojo dejavnost pa naj bi opravljal tudi na v odločbi navedenih lokacijah (AA, BB, CC in DD), za katere pa (kar tudi ni sporno) ni imel dovoljenja za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja. Kot nesporno je bilo tudi ugotovljeno, da kreditojemalci v času podpisa pogodbe o potrošniškem kreditu niso bili na sedežu revidenta v Ljubljani, temveč na drugih lokacijah. Iz izpodbijane odločbe še izhaja, da so na teh lokacijah stranke prejele informacije o kreditih, predložile svoje dokumente za preverjanje kreditne sposobnosti, podpisale ter prejele kredit v gotovini. Stranke so kreditno pogodbo podpisale na elektronski tablici, pogodbe pa so jim bile po podpisu poslane po faksu. Na teh drugih lokacijah je bil po revidentovih navedbah le njegov izpolnitveni pomočnik, ki pa pri njemu ni zaposlen in tudi ne sme sklepati kreditnih pogodb.

11Materialno pravna podlaga za odločanje v zadevi je Zakon o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK-1). Ta v prvem odstavku 29. člena določa, da mora dajalec kredita pred začetkom opravljanja storitev potrošniškega kreditiranja pridobiti dovoljenje za opravljanje teh storitev. Dovoljenje se izda ali podaljša, če vlagatelj izpolnjuje kadrovske, izobrazbene, prostorske, organizacijske, tehnične in druge pogoje za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja (30. člen ZPotK-1). Ti pogoji so natančneje določeni v Pravilniku o pogojih za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja (v nadaljevanju Pravilnik). V skladu z 31. členom ZPotK-1 ministrstvo izda dajalcu kredita, ki je pridobil dovoljenje, nalepko, s katero izkazuje pridobitev dovoljenja. Ministrstvo izda toliko nalepk, kot je v vlogi navedenih naslovov, ki izpolnjujejo zakonske pogoje (kadrovske, prostorske, organizacijske ...) in na katerih se bodo sklepale pogodbe. Dajalec kredita tako lahko opravlja storitve potrošniškega kreditiranja tudi v krajevno ločenih organizacijskih enotah, če te izpolnjujejo pogoje in je torej (tudi) za njih pridobil dovoljenje.

12Dovoljenje za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja, ki je pogoj za opravljanje teh storitev, se, kot izhaja iz zgoraj navedenih zakonskih določb, nanaša na točno določen naslov in točno določene konkretne poslovne prostore. Revident je dobil dovoljenje za opravljanje dejavnosti samo na naslovu, kjer ima sedež. Za opravljanje dejavnosti na spornih naslovih pa, kar ni sporno, dovoljenja ni pridobil. In tožena stranka je revidentu prepovedala sklepanje kreditnih pogodb in opravljanje dejavnosti potrošniškega kreditiranja na v izreku odločbe navedenih naslovih (ne na sedežu).

13Po presoji Vrhovnega sodišča je revidentovo sklicevanje na sklepanje pogodb na daljavo ter na določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki v 21. členu glede kraja sklepanja pogodb določa, da se šteje, da je pogodba sklenjena v kraju, v katerem je imel ponudnik svoj sedež oziroma prebivališče v trenutku, ko je dal ponudbo, v obravnavni zadevi neutemeljeno. Razlikovati je namreč treba opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja po ZPotK-1 (ki določa pogoje za to dejavnost) od določb glede kraja sklepanja pogodb po OZ.

14V obravnavani zadevi gre za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja in po presoji Vrhovnega sodišča za avtonomno razlago kraja opravljanja teh storitev, ki je vezana na zakon, ki specialno ureja to področje, torej ZPotK-1. Kot je bilo že zgoraj navedeno, ta določa pogoje za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja, tako kadrovske in izobrazbene kot tudi glede samega kraja opravljanja teh storitev, torej tudi glede načina sklepanja pogodb v okviru te dejavnosti. Gre namreč za regulirano dejavnost, ki zahteva, da dajalec kredita pred začetkom opravljanja storitev potrošniškega kreditiranja pridobi dovoljenje za njeno opravljanje. Pogoji za pridobitev dovoljenja po svoji vsebini pomenijo obveznost dajalca kredita do potrošnika in so namenjeni varstvu potrošnikov, kar je tudi v javnem interesu. Potreba po posebnem varstvu je še posebej poudarjena v kreditnem razmerju, torej pri sklepanju pogodb, kjer je na eni strani dajalec kredita in kot tak v ekonomsko močnejšem položaju ter na drugi strani jemalec kredita - potrošnik, ki je v šibkejšem položaju. Ta posebna ureditev, ki določa številne obveznosti dajalca kredita, je torej posledica zakonodajalčevega namena varstva potrošnikov. Iz določb Pravilnika tako izhaja, da mora dajalec kreditov izpolnjevati natančno določene (kadrovske, izobrazbene, ...) pogoje (tudi) glede prostorov, v katerih želi opravljati svojo dejavnost in za katere, kot je bilo že poudarjeno, mora pridobiti dovoljenje. Tako Pravilnik med drugim natančno določa, kakšni morajo biti ti prostori, posebej določa, da mora poslovni prostor imeti ločen prostor, ki zagotavlja potrošniku, da se nemoteno seznani s kreditno pogodbo in preuči njene pogoje (izrecno je npr. določeno, da se stanovanje ne šteje kot poslovni prostor), kar vse je namenjeno varstvu potrošnika. Zato po presoji Vrhovnega sodišča glede vprašanja kraja izvrševanja dejavnosti potrošniškega kreditiranja v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti določb OZ, na katere se sklicuje revident (glede časa in kraja sklenitve pogodb - 21. člen). Tudi če bi se štelo, da so po pravilih OZ bile pogodbe sklenjene v kraju sedeža revidenta, to na odločitev v zadevi ne bi moglo vplivati, saj ostaja nesporno, da so bile storitve potrošniškega kreditiranja opravljene v prostorih oziroma na kraju v nasprotju z zahtevami ZPotK-1, ki določa posebne zahteve glede kraja opravljanja te dejavnosti in s tem tudi sklepanja potrošniških kreditnih pogodb.

15Po presoji Vrhovnega sodišča bi drugačna razlaga teh določb ZPotK-1 in Pravilnika pomenila obid namena zakona, kot je pojasnjen zgoraj, oziroma bila v nasprotju s cilji, ki jih je zasledoval zakonodajalec.

16Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru tudi ni mogoče uporabiti določb Zakona o varstvu potrošnikov (revident posebej opozarja na določbo 48.a člena, ki se nanaša na trženje finančnih storitev na daljavo), saj ima ZPotK-1 kot specialen zakon, ki ureja to področje, glede tega posebne določbe. V četrtem odstavku 6. člena določa tudi možnost sklenitve kreditne pogodbe na daljavo, vendar na zahtevo potrošnika, ter posebne pogoje, ki jih mora v takem primeru izpolniti dajalec kredita. V obravnavani zadevi pa po revidentovih (tožbenih) navedbah ni šlo za zahtevo potrošnika po sklenitvi pogodbe na daljavo, pač pa za odločitev dajalca kredita, torej ni mogoče uporabiti določbe četrtega odstavka 6. člena ZPotK-1 in posledično ne določb glede trženja finančnih storitev na daljavo iz Zakona o varstvu potrošnikov.

17Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

18Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

¹ Z novelo Zakona o pravdnem postopku - ZPP-E (Uradni list RS, št. 10/2017) so bili črtani 83. člen in 86. do 91. člen ZUS-1 (drugi odstavek 122. člena ZPP-E). Ker pa je bila v obravnavanem primeru izpodbijana sodba sodišča prve stopnje izdana pred začetkom uporabe ZPP-E, to je pred 14. 9. 2017, se revizijski postopek konča po do sedaj veljavnem ZPP (tretji odstavek 125. člena ZPP-E) in posledično po dosedanjih določbah ZUS-1.