UPRS Sodba I U 287/2016-8

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Upravne enote Ljubljana, Izpostava Vič - Rudnik, št. 351-347/2015-24 z dne 8. 12. 2015 odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožečima strankama nerazdelno povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Upravna enota Ljubljana, Izpostava Vič - Rudnik, (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo tožnikov za izdajo gradbenega dovoljenja za nezahtevni objekt, to je za gradnjo garaže z drvarnico na zemljišču s parc. št. 1280/1 k.o. ... Prvostopenjski organ je v obrazložitvi pojasnil, da to zemljišče leži v območju urejanja VS 24/5-1 Jezero, morfološka enota 2A. Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območje Krajevne skupnosti V24 Rakitna (v nadaljevanju Odlok Rakitna) za to območje določa posebna merila in pogoje za urejanje prostora, urejanje prostora pa določa tudi Odlok o prostorsko ureditvenih pogojih za plansko celoto V10 Brezovica, Vnanje Gorice, Notranje Gorice (v nadaljevanju Odlok). 36. člen Odloka določa, da je gradbena parcela tisti del zemljiške parcele, na kateri je zgrajen objekt, vključno z zemljiščem, ki je potrebno za njegovo uporabo, vključuje pa tako glavni objekt kot pomožne objekte. Po določbah Odloka Rakitna je gradbena parcela lahko pozidana največ 20 %, kar vključuje tako glavni objekt kot pomožne objekte. Prvostopenjski organ ugotavlja, da tožnika predlagata izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo samostojnega pomožnega objekta. Podatki iz uradne evidence katastrskega prikaza za nepremičnino s parc. št. 1280/1 k.o. ... namreč kažejo, da na tem zemljišču ni drugega objekta. Prvostopenjski organ poudarja, da predpisi sicer ne izključujejo gradnje pomožnih objektov na tem območju, vendar pa jih je mogoče graditi zgolj k obstoječim glavnim objektom. Tožnika sta lastnika objekta, to je hiše, na zemljišču s parc. št. 1279/4 k.o. ..., ki meji na zemljišče s parc. št. 1280/1 te k.o.. Iz gradbenega dovoljenja, ki je bilo v letu 1990 izdano za gradnjo tega objekta, izhaja, da je velikost gradbene parcele, na kateri stoji, 650 m², kar je manj kot znaša površina celotne parcele. To pa pomeni, da parc. št. 1280/1 k.o. ... ni gradbena parcela, na kateri bi bil lociran osnovni objekt, pač pa tožnika dejansko predlagata izgradnjo samostojnega pomožnega objekta. Četudi bi bila taka gradnja skladna z Uredbo o vrstah objektov glede na zahtevnost, pa tega ne dopuščajo prostorski akti za območje, kjer je locirana nepremičnina tožnikov. Prvostopenjski organ je zato zahtevo tožnikov za izdajo gradbenega dovoljenja zavrnil.

2Po pritožbi tožnikov je odločitev prvostopenjskega organa potrdilo Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ). V obrazložitvi svoje odločitve pojasnjuje, da na nepremičnini s parc. št. 1280/1 k.o. ... ni zgrajenega nobenega objekta niti ne gre za gradbeno parcelo osnovnega objekta. Osnovni objekt je zgrajen na zemljišču s parc. št. 1279/4 k.o. ..., ki meri 923 m², od tega pa je 650 m² opredeljeno kot gradbena parcela. Navedbe tožnikov, da naj bi bila predvidena gradnja znotraj gradbene parcele že zgrajenega objekta na drugi parceli, torej nima podlage v predloženih dokumentih, prav tako pa tudi ni mogoče slediti tožnikoma, ki se sklicujeta na sodbo Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 1518/2013, saj se ta nanaša na odmero komunalnega prispevka. Drugostopenjski organ meni, da je prvostopenjski organ pravilno ocenil, da se v konkretnem primeru ne morejo upoštevati skupni pogoji, ki jih določa Odlok, pač pa posebni pogoji iz Odloka Rakitna. Zato tudi ni mogoče slediti tožnikoma, ki se sklicujeta na mnenje Občine Brezovica, saj mora upravni organ v postopku izdaje gradbenega dovoljenja sam preveriti ali je gradnja skladna s prostorskim aktom in je zato mnenje občine nepomembno.

3Tožnika se z odločitvijo tožene stranke ne strinjata in jo v tožbi izpodbijata iz vseh tožbenih razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišču predlagata, naj izpodbijano odločbo odpravi ter vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, tožena stranka pa naj jima povrne stroške postopka.

4Tožnika navajata, da iz Lokacijske informacije Občine Brezovica, št. 3501-133/2015 z dne 24. 3. 2015 (v nadaljevanju Lokacijska informacija) izhaja, da se za nepremičnino s parc. št. 1280/1 k.o. ... upoštevajo tako določila Odloka, kot tudi Odloka Rakitna. V poglavju "Merila in pogoji za graditev objektov in izvedbo drugih del" je v delu, ki ureja stopnjo izkoriščenosti zemljišča določeno, da je gradbena parcela tisti del zemljiške parcele, na kateri je zgrajen objekt, vključno z zemljiščem, ki je potrebno za njegovo uporabo (funkcionalno zemljišče). Taka parcela vključuje glavni objekt in pomožne objekte ter mora biti v celoti vključena v območje, kjer je gradnja dopustna. V sodbi Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 1518/2013, na katero sta se sklicevala že v pritožbi, je bila predmet spora sicer res odmera komunalnega prispevka, vendar pa je sodišče ob tem pojasnilo tudi pojem gradbene parcele v skladu z določbami Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) ter poudarilo, da so pojmi stavbno zemljišče, oziroma stavbna parcela in gradbena parcela primerljivi pojmi. Sodišče je v tej sodbi zavzelo stališče, da gradbeno parcelo tvori del zemljišča, na katerem stoji objekt (stavbišče) in del zemljišča, na katerem so površine, ki takemu objektu služijo. Tožnika nadalje poudarjata, da je v Lokacijski informaciji pri opredelitvi "Velikost in oblika gradbene parcele" določeno, da se velikost gradbenih parcel določi v projektni dokumentaciji, oziroma v posebnem upravnem postopku, kar pomeni, da to velikost določi investitor v projektni dokumentaciji ali upravni organ v za to določenem postopku. Tega določila tožena stranka ni upoštevala, četudi bi garaža z drvarnico služila glavnemu objektu kot pomožni objekt in tako predstavlja gradbeno parcelo, ki je lahko predmet projektne dokumentacije. Trditev tožene stranke, da tožnika nista dokazala obstoja gradbene parcele in da bi to lahko storila le po prej veljavnih predpisih ali z gradbenim dovoljenjem, torej nima opore niti v opisani pravni niti v dejanski podlagi.

5Tožnika povzemata, da je tožena stranka zmotno uporabila materialno pravo, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Tožnika v času pridobivanja gradbenega dovoljenja za gradnjo osnovnega objekta še nista bila lastnika sporne parcele in je zato tudi nista mogla vključiti v ta postopek. Kupila sta jo kasneje, prav zato, da bi služila glavnemu objektu. Nepravilna je tudi ugotovitev tožene stranke, da predlagana gradnja ne ustreza namenu gradnje iz Odloka Rakitna, ker da ta prostorski akt dovoljuje le postavitev ene nadstrešnice na območju zemljišča ali gradbene parcele. Nadstrešek sodi med pomožne objekte, ki so enostavni in za gradnjo katerih gradbeno dovoljenje niti ni potrebno. Niti Odlok niti Odlok Rakitna ne prepovedujeta gradnje garaže z drvarnico kot samostojnega pomožnega objekta. V Lokacijski informaciji je namreč v poglavju "6.2. Vrste dopustnih gradenj oziroma drugih del" določeno, da je pomožne, nezahtevne in enostavne objekte dopustno graditi v skladu s predpisi o vrstah objektov. Če se ti objekti nahajajo v varovalnem pasu infrastrukturnega objekta ali v območju, ki je opredeljeno kot naravna ali kulturna dediščina, je pred posegom treba pridobiti ustrezna soglasja, ki jih tožnika imata. Trditev tožene stranke, da mnenje Občine Brezovica, ki ni videla ovir za sporno gradnjo, ni pomembno, ni ustrezno. Res je, da mora upravni organ sam preveriti ali je gradnja skladna s prostorskim aktom, vendar pa je občina, ki predpise izda, pristojna tudi za njihovo razlago in ta služi kot pomagalo upravnemu organu pri odločanju, nihče pa ne trdi, da jo nadomešča. Tožnika sta prepričana, da izpolnjujeta vse zahteve za pridobitev zaprošenega dovoljenja.

6Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

K točki I izreka:

7Tožba je utemeljena.

8Med strankama ni sporno, da sta tožnika pri toženi stranki vložila zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za nezahtevni objekt, to je za gradnjo garaže z drvarnico ter da je zato tožena stranka pri odločanju izhajala iz določb od 74a. člena do 74č. člena ZGO-1. Prav tako ni sporno, da sta tožnika lastnika stanovanjske hiše, stoječe za zemljišču s parc. št. 1279/4 k.o. ..., da nameravata nezahtevni objekt postaviti na sosednji nepremičnini s parc. št. 1280/1 te k.o. ter da obe zemljišči ležita v območju urejanja VS 24/5-1 Jezero, morfološka enota 2A, za katera so posebna merila in pogoji urejanja prostora določeni v Odloku in Odloku Rakitna. Med strankama pa je sporna razlaga določil teh dveh odlokov, torej sporna uporaba materialnega prava.

9Prvi odstavek 74c. člen ZGO-1 določa, da pristojni upravni organ za gradbene zadeve izda gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta na predpisanem obrazcu, če so izpolnjeni pogoji, določeni z Uredbo o vrstah objektov glede na zahtevnost, in sicer glede dopustne velikosti objekta, načina rabe objekta in načina gradnje objekta ter drugi pogoji za gradnjo nezahtevnih objektov, nadalje, če je nameravana gradnja skladna s prostorskim aktom, če so pridobljena vsa predpisana soglasja in če ima investitor pravico graditi. Tožena stranka meni, da nameravana gradnja tožnikov ni skladna z Odlokom in Odlokom Rakitna in je zato njun zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta zavrnila. Meni namreč, da odloka ne dopuščata gradnje samostojnih pomožnih objektov, pač pa je mogoče take objekte graditi le kot pomožne objekte k glavnemu objektu na isti gradbeni parceli, ki pa ne sme biti pozidana več kot 20 %. Tožena stranka ugotavlja, da na parceli, kjer nameravata tožnika graditi, ni glavnega objekta, pač pa je ta na parc. št. 1279/4 k.o. ..., ki je opredeljena kot gradbena parcela v obsegu 650 m², medtem ko je površina celotne parcele 923 m². Kot gradbena parcela je bila ta nepremičnina določena z gradbenim dovoljenjem za gradnjo osnovnega objekta v letu 1990. Predlagana gradnja bi torej pomenila gradnjo samostojnega pomožnega objekta, ki pa je, glede na odločila obeh odlokov, nedopustna.

10Sodišče soglaša s tožnikoma, da je tožena stranka pri odločanju napačno uporabila določila Odloka in Odloka Rakitna, torej je zmotno uporabila materialno pravo. V območju urejanja VS 24/5-1 Jezero, morfološka enota 2A, kjer ležita obe nepremičnini tožnikov, so določene vrste dopustnih gradenj, oziroma drugih del (6.2. točka Lokacijske informacije). Med drugim so dopustne gradnje samostojnih stanovanjskih stavb z največ enim stanovanjem, dovoljena pa tudi postavitev začasnih in pomožnih objektov. Minimalna gradbena parcela za novogradnjo ali spremembo namembnosti je 600 m², gradbena parcela pa je lahko pozidana največ 20%, kar vključuje gradbeni objekt in pomožne objekte. Pomožne, nezahtevne in enostavne objekte je dopustno graditi v skladu s predpisi o vrstah objektov. Če se pomožni objekti nahajajo v varovalnem pasu infrastrukturnega objekta ali območju, ki je opredeljen z naravno ali kulturno dediščino, je pred posegom v prostor obvezno pridobiti pogoje in soglasje pristojnega soglasodajalca. Pogoji in način izvedbe gradnje, oblika objektov, ureditev okolice objektov in oddaljenost do drugih objektov so z odlokoma natančno predpisani. Prav tako je posebej predpisana velikost gradbene parcele, ki znaša najmanj 600 m², pri čemer je posebej določeno, da se velikosti gradbenih parcel in funkcionalnih zemljišč določijo v projektni dokumentaciji, oziroma v posebnem upravnem postopku. Pri določitvi gradbene parcele je treba upoštevati velikost in namembnost objekta, zahteve glede pomožnih objektov, konfiguracijo terena, trase komunalnih vodov in druge omejitve rabe zemljišč, urbanistične zahteve in sanitarno tehnične zahteve.

11Sodišče meni, da je v sporni zadevi ključno vprašanje kaj je gradbena parcela. Do tega vprašanja se je Upravno sodišče RS opredelilo v več sodbah, primeroma v sodbah št. I U 190/2013, I U 80/2014, I U 1853/2015, tudi I U 1518/2013, na katero se sklicujeta tožnika. Res je, da je bila predmet spora v teh postopkih odmera komunalnega prispevka, vendar pa je sodišče izoblikovalo stališče o tolmačenju pojmov "stavbno zemljišče", "parcela" in "gradbena parcela", in sicer, da gre za pojme, ki so med seboj primerljivi. Po določbi petega odstavka 127. člena ZGO-1B je namreč gradbena parcela zemljišče, sestavljeno iz ene ali več zemljiških parcel ali njihovih delov, na katerem stoji oziroma na katerem je predviden objekt in na katerem so urejene površine, ki služijo oziroma je predvidena ureditev površin, ki bodo služile takšnemu objektu. To pomeni, da gradbeno parcelo tvori del zemljišča, na katerem stoji objekt (to je stavbišče) in del zemljišča, na katerem so površine, ki služijo tem objektu.

12Tožena stranka je pri odločitvi izhajala iz ugotovitve, da je bila gradbena parcela v obravnavanem primeru določena z gradbenim dovoljenjem za gradnjo osnovnega objekta, to je stanovanjske hiše, v letu 1990 in da je bila kot taka določena le na nepremičnini s parc. št. 1279/4 k.o. ... Meni, da bi zato gradnja nezahtevnega objekta na zemljišču s parc. št. 1280/1 k.o. ... pomenila gradnjo samostojnega pomožnega objekta in ne gradnje pomožnega objekta k že obstoječi stanovanjski hiši, kar pa naj ne bi bilo dopustno, saj na tej parceli ni osnovnega objekta. Sodišče meni, da je tožena stranka do takega zaključka prišla ob nepravilni uporabi Odloka in Odloka Rakitna. Res je, da na nepremičnini s parc. št. 1280/1 k.o. ... ob gradnji stanovanjske hiše tožnikov ni bila določena gradbena parcela. To je razumljivo, saj tožnika takrat tudi nista bila lastnika te nepremičnine in zatorej gradbene parcele ni bilo mogoče določiti na tem zemljišču. Tožena stranka je prezrla, da se velikosti gradbenih parcel in funkcionalnih zemljišč določijo v projektni dokumentaciji, oziroma v posebnem upravnem postopku, kar pomeni, da se ob vsaki na novo načrtovani gradnji določi tudi gradbena parcela. Ker je gradbena parcela sestavljena iz ene ali več zemljiških parcel ali njihovih delov, na katerem stoji oziroma na katerem je predviden objekt in na katerem so urejene površine, ki služijo oziroma je predvidena ureditev površin, ki bodo služile takšnemu objektu, sodišče meni, da se ob predvideni gradnji pomožnega objekta, za katerega tožnika zatrjujeta, da je namenjen osnovnemu objektu, na novo določi tudi gradbena parcela, oziroma njen obseg. Prav tako je v nasprotju z določili Odloka in Odloka Rakitna stališče tožene stranke, da pomožnih objektov ni dopustno graditi kot samostojnih objektov, saj je iz Lokacijske informacije razvidno, da je taka možnost dopustna, in sicer v skladu s predpisi o vrstah objektov, pridobiti pa je treba ustrezna soglasja, če gre za gradnjo tovrstnih objektov v varovalnem pasu infrastrukturnega objekta ali če gre za območje, ki je opredeljeno kot naravna ali kulturna dediščina. Neutemeljeno je tudi enačenje nezahtevnega objekta z nadstrešnico, to je enostavnim objektom, saj za gradnjo takega objekta gradbeno dovoljenje ni potrebno. Nenazadnje, tudi Občina Brezovica je v dopisu z dne 30. 9. 2015, ki je v upravnem spisu, menila, da glede na določila Odloka in Odloka Rakitna ni ovir za gradnjo nezahtevnega objekta tako, kot sta predlagala tožnika, seveda kolikor izpolnjujeta ostale pogoje za gradnjo iz teh dveh predpisov. Sodišče soglaša s toženo stranko, da mnenje občine ni podlaga za sprejem odločitve in da je tožena stranka tista, ki mora oceniti ali je predlagani projekt skladen s prostorskimi akti, vendar pa gre obenem pritrditi tudi tožnikoma, da je izdajatelj akta, to je v tem primeru občina, tisti, ki akt tudi tolmači, tako tolmačenje pa je pomagalo pri sprejemu odločitve. Sodišče ugotavlja, da opisano mnenje občine dodatno pritrjuje ugotovitvam sodišča glede dopustnosti gradnje nezahtevnega objekta tako, kot to predlagata tožnika, torej ga sodišče šteje kot dodatni argument, da je tožena stranka v zadevi zmotno uporabila materialno pravo.

13Glede na navedeno je sodišče tožbi tožnikov ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

14Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, sta tožnika, po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, upravičena do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, tožnikoma nerazdelno odmerilo v pavšalnem znesku 15,00 EUR, glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa ni zastopal odvetnik.