VSC Sklep III Cpg 182/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana II. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tretji toženec sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom dovolilo spremembo tožbe, kot jo je predlagala tožeča stranka v vlogi z dne 9. 9. 2016 (I. točka izreka). Razveljavilo je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 99141/2015 z dne 26. 8. 2015 v prvem in tretjem odstavku izreka ter nadaljevalo postopek s tožbo (II. točka izreka). Ugotovilo je, da zahteva tožeča stranka z razširitvijo tožbenega zahtevka sedaj vtoževanih 100.943,25 EUR poleg dosedaj zahtevanih 27.503,88 EUR iz naslova zapadlih neplačanih leasing obrokov 25.373,64 EUR, stroškov izterjave 305,00 EUR in zakonskih zamudnih obresti 1.825,24 EUR iz istega naslova pogodbe o finančnem leasingu nepremičnin št. 13067/06, splošnih pogojev pogodbe ter dodatka št. 3 k pogodbi višji znesek iz naslova zapadlih neplačanih terjatev 29.397,14 EUR, zamudnih obresti 2.349,41 EUR ter iz naslova nezapadlih terjatev 78.406,13 EUR, diskontiranih za pogodbene obresti 9.209,43 EUR. Kljub nestrinjanju prvega oziroma drugega toženca s spremembo tožbe, je ta za odločitev v zadevi smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama. Skladno z načelom ekonomičnosti postopka iz 11. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) je sodišče upoštevalo, da je razširjeni zahtevek v tesni pravni zvezi s prvotnim zahtevkom, saj temelji na isti pravni podlagi in istem dejanskem stanju, zato njegovo reševanje ne bo imelo večjega vpliva na trajanje in zapletanje postopka. Ker je dovolilo spremembo tožbe, je razveljavilo sklep o izvršbi v prvem in tretjem odstavku izreka ter odločilo, da bo o tožbenem zahtevku odločilo kot v rednem postopku po tožbi.

2Zoper II. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tretji toženec po pooblaščenki brez navedbe pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP. V pritožbi navaja, da ga je bilo sodišče dolžno izrecno pozvati, da se izjasni, ali se strinja s spremembo oziroma razširitvijo tožbe. Ni dovolj, da ga zgolj seznani s spremembo tožbe, nakar o zahtevku zgolj in samovoljno odloči, kljub temu, da ni posebne pritožbe zoper odločitev o dovolitvi spremembe tožbenega zahtevka, se z njo ne strinja. Pritožbo uperja zoper II. točko izreka in navaja, da se je izvršilni postopek nanašal na terjatev 27.503,88 EUR, zaradi tega je nedopustna zloraba instituta spremembe tožbenega zahtevka na način, kot je s strani tožeče stranke. Tožeča stranka bi morala za terjatev, kolikor meni, da obstoji, vložiti zoper tožene stranke v roku novo tožbo in ne zgolj spremeniti tožbenega zahtevka ter hkrati zahtevati razveljavitve sklepa o izvršbi tudi v prvem in tretjem odstavku, o čemer je sodišče sicer odločilo samo in s čimer je tožeči stranki na nezakonit način omogočeno, da nadaljuje svojo terjatev iz vtoževanih 27.503,88 EUR v pravdnem postopku na sedaj vtoževanih 100.943,25 EUR. Sklep o izvršbi z dne 26. 8. 2015 je bil v ugovornem postopku že predmet razveljavitve, zato je sedanje poseganje vanj na način iz izpodbijanega sklepa neutemeljen. Dvakratno odločanje v isti stvari je dejansko nerazumno oziroma je do nje prišlo, čeprav tožeča stranka tega ni predlagala, kot bi v postavljenem roku meseca dni od objave sklepa o preizkusu terjatve Okrožnega sodišča v Celju St 4130/2015, to je od 16. 8. 2016, dejansko morala storiti, če je zahtevek prvotno postavljen na denarno terjatev 27.503,88 EUR modificirala in preoblikovala tako, da je del njenega zahtevka sedaj ugotovitvene, del pa dajatvene narave. Tožeča stranka je bila dolžna v roku predlagati tudi zahtevek, vezan na sam sklep po izvršbi. Ker tega ni storila, je prepozna, sodišče njene prekluzije ne more sanirati na način, da o tem kakšna bo usoda sklepa o izvršbi, ki dejansko predstavlja povod pravdnemu postopku, ne more odločati po uradni dolžnosti oziroma brez zahtevka tožeče stranke. V zadevi je možno voditi spor zgolj glede prvotno vtoževanih 27.503,88 EUR in ne več.

3Sodišče prve stopnje je vročilo pritožbo tožeči stranki in prvemu oziroma drugemu tožencu po pooblaščencih.

4Pritožba ni utemeljena.

5Predmet pritožbenega preizkusa je le II. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje, ker v skladu s sedmim odstavkom 185. člena ZPP zoper sklep o dovolitvi spremembe tožbe v I. točki izreka ni posebne pritožbe. Takšen pravilen je bil tudi pravni pouk v izpodbijanem sklepu.

6Sodišče prve stopnje je razveljavilo preostali del sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine posledično, ker je dovolilo predlagano spremembo tožbe. Ne drži, da je odločitev nerazumljiva in da gre za zlorabo instituta spremembe tožbe. Prav tako ne drži, da gre za dvakratno odločanje o isti stvari, saj je Okrajno sodišče v Ljubljani s sklepom VL 99141/2015 z dne 22. 9. 2015 razveljavilo sklep o izvršbi z dne 26. 8. 2015 v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba (v drugem odstavku izreka) in določen izvršitelj (v četrtem odstavku izreka). Sodišče prve stopnje je z izpodbijano II. točko izreka razveljavilo sklep o izvršbi v prvem in tretjem odstavku izreka.

7Tožeča stranka je spremenila tožbo tako, da je zvišala tožbeni znesek po začetku postopka osebnega stečaja 5. 11. 2015 nad prvim oziroma drugim tožencem, v katerem je prijavila terjatev iz naslova sklenjene pogodbe o finančnem leasingu v skupnem znesku 100.943,25 EUR, to pa je stečajni upravitelj v celoti prerekal. Tožeča stranka je bila v sklepu o preizkusu terjatev Okrožnega sodišča v Celju St 4130/2015 z dne 16. 8. 2016 opozorjena, da mora vložiti v enem mesecu po objavi sklepa tožbo oziroma predlog za nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka Vse to je ugotovilo sodišče prve stopnje (7. točka obrazložitve) in tretji toženec v pritožbi ne izpodbija. Tako ravnanje tožeče stranke določata prvi odstavek 300. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP) in 301. člen ZFPPIPP. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožeča stranka skladno s tema določiloma pravočasno v roku enega meseca po objavi sklepa o preizkusu terjatev predlagala nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka in v istem roku predlagala razširitev tožbenega zahtevka za razliko do celotnega zneska terjatve, prijavljenega v stečajnem postopku. Tožbeni zahtevek je prilagodila skladno s četrtim odstavkom 301. člena ZFPPIPP in tako uveljavlja samo še zahtevek na ugotovitev obstoja celotne terjatve. Tudi teh ugotovitev sodišča prve stopnje (9. točka obrazložitve) tretji toženec ne izpodbija.

8Glede na te specialne določbe ZFPPIPP sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka niti ne bi moglo odločati po pravilih za plačilni nalog, kajti v skladu s tretjim odstavkom 436. člena ZPP v odločbi o glavni stvari odloči, ali ostane plačilni nalog v celoti ali deloma v veljavi ali pa se razveljavi. Zato je pravilno odločilo z izpodbijano II. točko izreka. Zakonska podlaga zanjo je prvi odstavek 437. člena ZPP. Ta določa za primer, če tožena stranka ugovarja, da ni bilo zakonskih pogojev za izdajo plačilnega naloga ali da so ovire za nadaljnji postopek (to je predstavljalo prerekanje stečajnega upravitelja celotnega vtoževanega zneska), odloči sodišče najprej o takem ugovoru. Če spozna, da je ugovor utemeljen, razveljavi s sklepom plačilni nalog in začne po pravnomočnosti sklepa z obravnavanjem glavne stvari, če je treba, da se opravi obravnava¹. To pomeni zgolj, da se postopek ne bo vodil več po pravilih mandatnega postopka, temveč po pravilih za pravdni postopek². Razveljavitev preostalega dela sklepa o izvršbi pomeni le, da bo sodišče odločilo o zahtevku z drugačnim izrekom³.

9Glede na prerekanje stečajnega upravitelja celotne terjatve, je imela tožeča stranka dve možnosti: 1) predlagati nadaljevanje in razširitev že vložene tožbe, ali pa 2) predlagati nadaljevanje za prvotni zahtevani znesek in vložiti novo tožbo za razliko, ki ni bila zajeta v predlogu za izvršbo. Prva možnost je bolj ekonomična za vse udeležence. Toženci imajo v razširjeni pravdi možnosti ugovorov. Ne drži, da je bila dolžna tožeča stranka v roku predlagati le zahtevek, vezan na sklep o izvršbi in ker tega ni storila, da je prepozna ter da je možno voditi spor zgolj glede prvotno vtoževanih 27.503,88 EUR. Odločitev sodišča prve stopnje je bila pravilna.

10V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP zavrnilo pritožbo tretjega toženca kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka.

11Tretji toženec sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker v njem ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

¹ Z uveljavitvijo novele ZPP-E in spremembo drugega odstavka 436. člena ZPP bo sodišče po toženčevem obrazloženem ugovoru s sklepom razveljavilo (celoten) plačilni nalog in začelo po pravnomočnosti tega sklepa z obravnavanjem glavne stvari.
² Sklep VSL I Cpg 803/2014.
³ Sodba VSL II Cp 1650/2013.