VSRS Sodba VIII Ips 237/2016

Reviziji se zavrneta.

1Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi toženca št. 9017898 z dne 7. 2. 2014 in 14. 10. 2013. Tožnika je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 14. 6. 2013 dalje ter mu priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto s časovno in stvarnimi razbremenitvami. Priznalo mu je pravico do sorazmernega delnega nadomestila, izdajo odločbe o višini in izplačevanju pa je naložilo tožencu. V postopku je bilo ugotovljeno, da pri tožniku popolna nezmožnost za delo ni podana. Zato je zavrnilo zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo, pritožbi toženca pa delno ugodilo. Priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto je nadomestilo s pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega ter črtalo besedno zvezo "sorazmernega dela." V preostalem je zavrnilo pritožbi obeh strank.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča sta revizijo vložili obe stranki.

4Tožnik v reviziji uveljavlja nepravilno uporabo materialnega prava, ki jo utemeljuje s tem, da je v Švici invalid I. kategorije že od 1. 3. 2001. V tem času Uredba (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (v nadaljevanju Uredba 883/2004) ni veljala, prav tako ne Pogodba o Evropski uniji in Lizbonska pogodba. Zato ti akti ne morejo vplivati na pravico, ki je bila pridobljena pred tem. V času, ko je tožnik pridobil pravico do invalidske pokojnine v Švici, je veljala še Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti, Konvencija o socialni varnosti med Republiko Slovenijo in Švicarsko konfederacijo (v nadaljevanju Konvencija)¹ ter Uredba Sveta (EGS) št. 1408/71 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti (v nadaljevanju Uredba 1408/71). Na podlagi Konvencije in Uredbe 1408/71 je tožnik upravičen do invalidske pokojnine, saj se navedena akta uporabljata neposredno. Sodišče druge stopnje je ob nepravilni uporabi Uredbe 883/2004 spregledalo, da gre za sistem koordinacije ter da se nacionalna ureditev v obravnavanem primeru izključi. Uporabilo tudi ni 7. točke preambule in 2. člena Uredbe 883/2004, ki za tožnika sicer ni uporabljiva. Tožnik je državljan Švicarske Konfederacije in ne sodi pod osebno veljavnost navedene uredbe. To dodatno potrjuje, da je treba upoštevati Uredbo 1408/71 in Konvencijo. Predlaga postavitev predhodnega vprašanja Sodišču Evropske unije glede razlage skladnosti predpisa Slovenije z navedeno uredbo. Če pa bo sodišče uporabilo Uredbo 883/2004, bo moralo tožnika obravnavati po slovenski zakonodaji enako kot po švicarski zakonodaji, po kateri je pri njem že ugotovljena I. kategorija invalidnosti. V posledici toženec ne bi mogel ugotoviti drugačne kategorije invalidnosti. To potrjuje 5. točka preambule Uredbe 883/2004, ki določa enako obravnavanje subjektov v različnih nacionalnih zakonodajah. Opozarja še na spregled stališča kolegija direktorja toženca, ki kot datum nastopa invalidnosti določa zasedanje invalidske komisije države, s katero ima Slovenija sklenjeno konvencijo, to pa je v njegovem primeru 1. 3. 2001.

5Toženec v reviziji poudarja, da Uredba št. 883/2004 ne izključuje nacionalne ureditve pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Koordinacija sistemov ureja samo področje pokojnin, kar potrjuje naslov Poglavja 5. Zato ni mogoče uveljaviti kratkoročnih pravic in dajatev iz naslova invalidnosti, temveč le pravico do invalidske pokojnine. Le zanjo je določeno seštevanje zavarovalnih dob. Definicija dajatev pred upokojitvijo vključuje vse dajatve pred upokojitvijo (razen dveh izrecnih izjem), torej tudi t. i. kratkoročne dajatve iz naslova II. in III. kategorije invalidnosti. Za te dajatve je seštevanje dob izrecno izključeno. Pravice na podlagi II. oziroma III. kategorije invalidnosti so vezane na trg dela v Sloveniji in se zato lahko zagotavljajo le upravičencem, ki živijo na območju Republike Slovenije. Glede na to, da tožnik živi v Švici in je tam upokojen, ne izpolnjuje pogojev v zvezi z zaposljivostjo invalidov. Poleg tega je izplačevanje kratkoročnih dajatev vezano na stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2)² ureja izplačevanje v tujino le za pokojnine. Tožnik ob upoštevanju nacionalne zakonodaje, ker seštevanje dob ni mogoče, ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravic na podlagi III. kategorije invalidnosti, ker ne izpolnjuje gostote pokojninske dobe. V potrditev svojih stališč citira številne odločitve Višjega delovnega in socialnega sodišča. Opozarja tudi na tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal pravico do invalidske pokojnine. S tem, ko je bila ugotovljena III. kategorija invalidnosti in so mu bile priznane pravice na tej podlagi, gre za prekoračitev tožbenega zahtevka. Meni tudi, da je napačno ocenjen uspeh v sporu in so zato napačno odmerjeni stroški postopka.

6Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)³ revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7Reviziji nista utemeljeni.

8Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9Iz dejanskih ugotovitev sodišča druge in prve stopnje izhaja, da je tožnik 2. 2. 2012 pri švicarskem nosilcu zavarovanja vložil zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine. V Sloveniji je dopolnil 10 let 9 mesecev in 4 dni pokojninske dobe, v Švici pa 20 let in 9 mesecev zavarovanja. Slovenska in švicarska pokojninska doba skupaj tako znašata 31 let 6 mesecev in 4 dni. V postopku pri tožencu je bilo ugotovljeno, da je pri tožniku od 14. 6. 2013 podana III. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni. Toženec je z odločbo z dne 14. 10. 2013 zavrnil priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Organ druge stopnje je po izvedenem postopku prišel do enakega zaključka in je pritožbo tožnika zavrnil z odločbo z dne 7. 2. 2014. V sodnem postopku je bil zaradi vztrajanja tožnika, da je njegova delazmožnost za pridobitno delo izgubljena, imenovan izvedenski organ. Ta pri tožniku prav tako ni ugotovil I. kategorije invalidnosti. Menil je, da je tožnik še zmožen za drugo ustrezno delo s fizičnimi in časovno razbremenitvijo. S tem se je strinjalo tudi pritožbeno sodišče.

10Glede na datum nastanka invalidnosti v Sloveniji je pravna podlaga za odločitev podana v ZPIZ-2, Uredbi 883/2004 in v Uredbi (ES) št. 987/2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe 883/2004 (v nadaljevanju Uredba 987/2009).

11Tožnik zmotno meni, da v njegovem primeru navedenih uredb ni mogoče uporabiti. Z vstopom Slovenije v Evropsko skupnost je Uredba 1408/71 nadomestila bilateralne sporazume o socialnem zavarovanju, sklenjene med državami članicami. 1. 4. 2006 je pričel veljati Protokol, ki razširja veljavnost Sporazuma o prostem pretoku oseb med Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na eni strani in Švicarsko konfederacijo na drugi strani. To pomeni, da se od tega dne dalje tudi v postopkih uveljavljanja pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja med našo državo in Švicarsko konfederacijo uporabljata Uredba 1408/71 in Uredba št. 574/72 o določitvi postopka za izvajanje Uredbe 1408/71 (v nadaljevanju Uredba 574/72). Uredba 883/2004 je nato nadomestila Uredbo 1408/71, Uredba 987/2009 pa Uredbo 574/72, h katerima je kasneje prav tako pristopila Švica. To je razvidno tudi iz naslova obeh uredb. Uredbi se v delu, ki je podlaga za odločitev v tem sporu, v bistvenem ne razlikujeta. Uredba 883/2004 je nadomestila vse bilateralne konvencije o socialni varnosti. Države pa so se lahko dogovorile, da se posamezne določbe konvencij izvajajo tudi v bodoče, če so za upravičence ugodnejše. Izjeme, za katere so se države dogovorile, so navedene v Prilogi II Uredbe 883/2004. Za Slovenijo so ostale v veljavi posamezne določbe iz konvencij, sklenjenih z Bolgarijo, Nemčijo, Italijo, Madžarsko in Avstrijo, ne pa tudi s Švico. V Uredbi 883/2004 je v 2. členu opredeljena osebna veljavnost. V krog oseb, za katere uredba velja, sodijo zaposleni in samozaposleni, ki so državljani države članice, za katere velja ali je veljala zakonodaja o socialni varnosti ene ali več držav članic ter še za nekatere, posebej naštete skupine. Tožnik je bil vključen v zavarovanje v Sloveniji in Švici. Iz navedenih razlogov je revizijski očitek glede časovne in osebne veljavnosti neutemeljen.

12Revizija neutemeljeno vztraja, da bi moralo sodišče pri svoji odločitvi upoštevati ugotovitev švicarskega nosilca zavarovanja, da je pri tožniku podana invalidnost I. kategorije od leta 2001. Sistem priznavanja pravic na podlagi invalidnosti je v državah različno urejen, kar navedene uredbe upoštevajo. Zato vzpostavljajo pravila koordinacije različnih sistemov socialne varnosti in ne njihovo harmonizacijo. Priznanje pravic v eni državi ne pomeni, da so izpolnjeni pogoji za priznanje podobne ali enake pravice v drugi državi. Skladno s 26. točko uvodne določbe Uredbe 883/2004 je za dajatve za invalidnost treba vzpostaviti sistem koordinacije, ki upošteva posebne značilnosti nacionalne zakonodaje, zlasti glede priznanja invalidnosti in njenega poslabšanja. Zato je treba pri določanju invalidnosti, kot tudi datuma njenega nastanka, upoštevati slovensko zakonodajo. Na podlagi tretjega odstavka 46. člena Uredbe 883/2004 je odločitev, ki jo sprejme nosilec države članice v zvezi s stopnjo invalidnosti vlagatelja zahtevka zavezujoča za nosilca vsake druge države članice le pod pogojem, da je skladnost med zakonodajami teh držav članic o pogojih v zvezi s stopnjo invalidnosti navedena v Prilogi VII Uredbe 883/2004. Iz nje pa ne izhaja, da je določena oziroma dogovorjena skladnost o pogojih v zvezi s stopnjo invalidnosti med Slovenijo in Švico. Na drugačno odločitev ne more vplivati stališče kolegija toženca, ki ni pravni vir za odločanje.

13Stališče toženca, da Uredba 883/2004 ne ureja koordinacije vseh dajatev iz invalidskega zavarovanja, nima podlage v citiranih predpisih. 37. točka uvodne določbe Uredbe 883/2004 določa, da je treba določbe, ki odstopajo od načela, da se dajatve iz socialne varnosti lahko izvozijo, razlagati ozko⁴ . Lahko se uporabljajo samo za dajatve, ki se ne zagotavljajo s prispevki ter so navedene v Prilogi X. V tej prilogi so za Slovenijo navedene le državna pokojnina, varstveni dodatek in oskrbnina, kot jih je urejal Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju⁵ , ki je veljal v času pristopa Slovenije k Evropski uniji. Stvarna veljavnost je določena v 3. členu Uredbe 883/2004. Gre za dajatve iz določenega sistema socialne varnosti, ki se financirajo iz prispevkov. Navedene so dajatve za invalidnost, torej ne samo invalidska pokojnina. Uporabljena je množina, kar prav tako potrjuje, da ne gre samo za invalidsko pokojnino. Napačno je tudi stališče toženca, da koordinacijska pravila veljajo samo za pravice do pokojnine, urejene v Poglavju 5. To poglavje določa pravila le za starostne in družinske pokojnine. To bi pomenilo, da uredba tudi za invalidske pokojnine ne velja. Dajatve za invalidnost so urejene v Poglavju 4, 46. člen le napotuje na smiselno uporabo Poglavja 5, torej glede upoštevanja posameznih dejstev ob dodelitvi dajatve. Odločilen tudi ni argument, da ZPIZ-2 ureja t. i. izvoz samo za pokojnine, če se prejemnik preseli v tujino. Z vstopom Slovenije v Evropsko unijo je navedena Uredba 1408/71 in kasneje 883/2004 postala pravna podlaga za uveljavljanje in priznavanje pravic iz sistemov socialne varnosti in je na podlagi 8. člena Ustave RS neposredno uporabljiva in vir prava.

14Po stališču toženca koordinacijska pravila ne veljajo za kratkoročne dajatve. Uredba 883/2004 ne razlikuje med kratkoročnimi in dolgoročnimi dajatvami. Toženec ne pojasni, zakaj naj bi bile, razen pokojnin, druge dajatve iz invalidskega zavarovanja kratkoročne, saj tudi ZPIZ-2 tega razlikovanja ne določa. Pravice na podlagi invalidnosti tudi niso časovno omejene. Razlaga toženca, da gre v tem primeru za dajatev pred upokojitvijo, opredeljeno v 2. členu Uredbe 883/2004, ni pravilna. Ta dajatev je lahko priznana le od določene starosti do starosti, v kateri postane delavec upravičen do starostne ali predčasne pokojnine⁶ , kar pa ne velja za nadomestila na podlagi invalidnosti. Da je to stališče napačno, izhaja tudi iz sodb Sodišča Evropske unije⁷ .

15Toženec nasprotuje odločitvama sodišč nižje stopnje, ker tožnik ne izpolnjuje pogoja gostote, to je dovolj zavarovalne dobe v Sloveniji. Cilj koordinacije je da osebe, ki se gibljejo v skupnosti, ohranijo pravice in ugodnosti, ki so jih pridobile ali jih pridobivajo. Ta cilj je treba doseči zlasti s seštevanjem vseh dob po različnih nacionalnih zakonodajah za pridobitev in ohranitev pravice do dajatev in za izračun njene višine⁸ . Zato je treba upoštevati dopolnjeno dobo tako v Sloveniji kot tudi v Švici. Tožnik pa podatkih toženca pogoj dopolnjene pokojninske dobe v Sloveniji izpolnjuje, zato seštevanje dob ni potrebno.

16Utemeljen tudi ni revizijski očitek, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, ker je tožnik zahteval izključno razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine. Skladno s 381. členom ZPP je mogoče uveljavljati ta razlog le, če je navedena kršitev storjena s sodbo, izdano na drugi stopnji. Poleg tega pa je Vrhovno sodišče že večkrat zavzelo stališče, da zahtevek za I. kategorijo invalidnosti vključuje tudi zahtevek za razvrstitev v II. oziroma III. kategorijo⁹ . Zato očitana kršitev ni podana.

17Toženec v reviziji citira obširno sodno prakso Višjega delovnega in socialnega sodišča. Pri tem pa spregleda, da je o podobnih zadevah odločalo že Vrhovno sodišče, ki je oblikovalo stališče glede upoštevanja zavarovalne dobe, dopolnjene v drugi državi članici¹⁰ .

18Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče reviziji obeh strank zavrnilo kot neutemeljeni.

¹ Ur. l. RS, št. 62/96 - Mednarodne pogodbe, št. 17/96.
² Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.
³ Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.
⁴ Glej C-537/09.
⁵ Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami.
⁶ Glej 1. člen Uredbe 883/2004, točka x.
⁷ Glej C-503/09.
⁸ Glej 14. točko uvodne določbe Uredbe 883/2004.
⁹ Glej sodbo VIII Ips 3/2006 z dne 7. 11. 2006.
¹⁰ Glej sodbe VIII Ips 39/2014 z dne 24. 3. 2014, VIII Ips 68/2014 z dne 2. 9. 2014, VIII Ips 236/2015 z dne 8. 3. 2016.