VSL Sklep V Cpg 882/2017

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Uvodno pojasnilo

1Tožeča stranka je proti toženi strani 8. 8. 2017 vložila tožbo zaradi kršitve pravic intelektualne lastnine in povrnitve škode. Navedla je, da je imetnica blagovne znamke "Anex", ki je registrirana pri mednarodnem uradu Svetovne organizacije za intelektualno lastnino (WIPO). Ta znamka med drugim varuje tudi otroške vozičke. Tožena stranka pa na svojih spletni straneh trži, prodaja in oglašuje otroške vozičke z oznako "Anex" in sicer "Classic", "Cross" in "Sport". Pri tem pa za oglaševanje prodaje teh vozičkov uporablja fotografije in prospekte, ki jih je pripravila tožeča stranka. Ta propagandni material je varovan kot avtorsko delo. Ker tožena stranka za trženje, prodajo in reklamiranje vozičkov "Aneks" nima dovoljenja tožeče stranke, s tožbo zahteva prepoved kršitve blagovne znamke in plačilo odškodnine.

2Hkrati s tožbo je tožeča stranka predlagala tudi izdajo začasne odredbe:

"1. Toženi stranki se do pravnomočnosti sodne odločbe, izdane v tem pravdnem postopku prepove kršenje blagovne znamke, ki ga toženka izvaja tako, da na spletnih straneh http://www.m....si za uporabo izsekov in fotografij iz skeniranega propagandnega materiala, prospektov ter katalogov tožeče stranke oglašuje, trži in nadalje prodaja otroške vozičke blagovne znamke "Anex".

2. Toženi stranki se določi denarna kazen, ki jo je dolžna za primer kršitve in te začasne odredbe plačati tožena stranka, in sicer v znesku 5.000,00 EUR.

3. Ta začasna odredba velja še 30 dni po pravnomočnosti sodne odločbe, ki bo izdana v tem sporu."

3V prid utemeljenosti tega predloga je (poleg tega, kar je navedla v tožbi) navedla tudi, (1) da tožena stranka nima njenega soglasja za trženje njene blagovne znamke, (2) da se na tožničine pozive, naj s tem preneha, ne odziva, (3) da je izključni prodajalec blaga, ki se prodaja pod zaščiteno blagovno znamko "Aneks", podjetje J., (4) da tožena stranka tudi po prejemu tožbe še vedno opravlja svojo dejavnost ter krši pravice tožeče stranke, (5) da ustvarja zmedo na trgu, (6) da bi se z izdajo začasne odredbe le vzpostavilo stanje, kakršno bi moralo biti in (7) da tožena stranka posega v ugled tožeče stranke, ko kupcem prodaja sumljivo blago nepojasnjenega izvora.

4Poleg tega je še navedla, (1) da tožeča stranka izgublja licenčnino, pri čemer tožena stranka do tega dohodka po zakonu ni upravičena, zato bi bile posledice neizdaje začasne odredbe zanjo hujše kot za toženo stranko, če sodišče začasno odredbo izda, (2) da zaradi ravnanja tožene stranke mesečno izgubi 26.889,41 EUR, ta škoda, če bo tožeča stranka nadaljevala s svojim početjem, pa bo še višja, (3) da tožena stranka posluje na naslovu T. ... v M., ki pa očitno ni poslovni prostor in da se zato, ker tožena stranka nima razstavnega salona in s svojim poslovanjem nekorektno vodi poslovno prakso, tožeča stranka ne more nadejati, da bi škodo lahko dobila povrnjeno z izvršbo na poslovni prostor (4) ter da ni mogoče pričakovati, da se bo, glede na objavljene podatke v poslovnem izidu tožene stranke, tožeča stranka lahko poplačala iz njenega dobička.

Izpodbijani sklep

5Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zavrnilo. To je storilo na podlagi presoje, da tožeča stranka ni navedla nobenih dejstev (in nato predlagala dokazov zanje) o sami znamki. Tako ni opisala, kateri znak je registriran (npr. besedni, v grafizmu, slikovni znak itd.), niti za katere razrede po Nicejskem sporazumu o mednarodni klasifikaciji proizvodov. Zapisala je le, da je imetnica znamke "Anex" in da ta znamka varuje otroške vozičke (10. točka obrazložitve). Pri tem je tožeča stranka trdila, da tožena stranka prodaja otroške vozičke, opremljene z znakom, ki je enak njeni blagovni znamki. Ker ni podala nobenih trditev o znaku, ki je zavarovan z znamko, sodišče ni moglo preveriti (primerjati) ali je znak, ki ga uporablja tožena stranka, enak blagovni znamki tožeče stranke. Tudi navedb o reklamnem materialu tožeča stranka ni z ničemer podkrepila. Trdila je le, da tožena stranka uporablja fotografije z njenega prospekta, ki so zaščitene kot avtorsko delo, priložila pa je prospekte spletnih strani tožene stranke, svojega reklamnega materiala pa ne (11. točka obrazložitve).

6Hkrati je presodilo, da razen na abstraktni ravni hujših neugodnih posledic tožeča stranka ni konkretizirala. Jasno je, da je kršitev pravic iz znamke v nasprotju z veljavno zakonodajo. Razlaga, da tožena stranka "ničesar ne izgubi" pa je povsem pavšalna. Že dejstvo, da tožena stranka opravlja gospodarsko dejavnost prodaje blaga temu nasprotuje. Če ne drugega, bi tožena stranka z izdajo začasne odredbe izgubila del svojih prihodkov. Zato izguba licenčnine po presoji sodišča prve stopnje ne predstavlja hujše neugodne posledice. Gre namreč za dve primerljivi kategoriji in sicer izgubo dohodkov pri eni ali drugi stranki (12. točka obrazložitve). Zavzelo je stališče, da tožeča stranka ni verjetno izkazala niti pogoja iz b. točke prvega odstavka 123. člena ZIL-1 niti pogoja iz c. točke prvega odstavka 123. člena ZIL-1 (15. točka obrazložitve).

Pritožba tožeče stranke

7Proti temu sklepu se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je "vse" pritožbene razloge. Navedla je, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih navedb, da "... tožena stranka trži vozičke, ki so opremljeni z znakom, enakim blagovni znamki tožeče stranke in sicer, da tožena stranka oglašuje prodajo vozičkov z oznako "Anex" ter med drugim, da je blagovna znamka "Anex" na slovenskem trgu dobro uveljavljena in prepoznavna kot blagovna znamka za otroške vozičke". Ponovila je svoje navedbe, da vozičke z njeno blagovno znamko na slovenskem trgu prodaja družba J., pri čemer je sklenjena tudi licenčna pogodba s podjetjem I. Ti dve podjetji pa toženi stranki vozičkov "Anex" nista prodali. Zato očitno posega v pravice tožeče stranke. Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do teh navedb, je kršilo postopkovna določila ZPP. Meni, da se je sodišče prve stopnje pretirano ukvarjalo z dilemo, ali je propagandni material tožene stranke dejansko propagandni material, ki ga uporablja tožeča stranka. Za presojo kršitve je namreč po presoji pritožnice ključno ali se na tem materialu dejansko nahaja zaščiteni znak blagovne znamke tožeče stranke. Ker je tožeča stranka vložila izpis registrskih podatkov iz WIPO-ROMARIN, je s tem dokazala, da ima skladno z Nicejskim sporazumom sporno blagovno znamko registrirano tudi za otroške vozičke. Zavzela je stališče, da bi sodišče šele po tistem, ko bi opravilo presojo, ali držijo navedbe, da tožena stranka oglašuje in prodaja blago, označeno s sporno blagovno znamko, lahko pristopilo k presoji ali so podane tudi preostale potrebne predpostavke za izdajo začasne odredbe. Po pritožbenem stališču je tožeča stranka dokazala, da ima tožena stranka v poslovnih izkazih izkazan minimalni dobiček, zaradi česar jo bo tožeča stranka tudi, če bo uspela s tožbo, izredno težko v izvršbi pripravila do tega, da ji povrne škodo. Ker tako stanje zahteva takojšnjo intervencijo sodišča z izdajo začasne odredbe, je jasno, da ni mogoče dopuščati evidentnih kršitev pravic iz intelektualne lastnine.

Predlagala je spremembo izpodbijanega sklepa tako, da pritožbeno sodišče izda začasno odredbo, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

K odločitvi o pritožbi

8Pritožba ni utemeljena. Zato jo pritožbeno sodišče kot tako zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Na posamezne pritožbene navedbe je odgovorjeno v nadaljevanju.

Pravna podlaga

9Po določilu prvega odstavka 123. člena ZIL-1 sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarnih zahtevkov iz naslova kršitve blagovne znamke, če predlagatelj izkaže z verjetno (a) da je imetnik pravic iz blagovne znamke in (b) da je bila njegova pravica kršena, ali grozi dejansko nevarnost, da bo kršena.

10Ob tem mora skladno z določilom drugega odstavka istega člena za verjetno izkazati eno izmed naslednjih predpostavk in sicer (a) nevarnost da uveljavitev zahtevkov onemogočena ali precej otežena, (b) da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode ali (c) da domnevni kršilec z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale imetniku pravice.

11Začasnih odredb v zavarovanje denarnih zahtevkom ZIL-1 ne ureja. Zato se za take začasne odredb uporabljajo določila ZIZ (sedmi odstavek 123. člena ZIL-1).

O obstoju predpostavk iz prvega odstavka 123. člena ZIL-1

12Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da je že z navedbo, da je imetnica mednarodne blagovne znamke "Anex", ki je zavedena pri WIPO in predložitvijo podatkov iz registra WIPO-ROMARIN (A3) verjetno izkazala obstoj prve predpostavke iz 1. točke prvega odstavka 123. člena ZIL, to je, da je imetnica pravic iz omenjene blagovne znamke. S predložitvijo izpiskov iz spletnih strani tožene stranke (v prilogah A6 - A8), zatrjujoč, da je to njen propagandni material, pa je verjetno izkazala tudi, da tožena stranka pri trženju vozičkov "Aneks" uporablja njen propagandni material, saj se na tem reklamnem gradivu nahajajo fotografije vozičkov Anex-Classic, Anex-Cross in Anex-Sport.

13Torej je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi tožeča stranka za to, da bi verjetno izkazala obstoj predpostavke iz a. točke prvega odstavka 123. člena ZIL-1, morala podati še natančen opis znaka, ki je registriran kot znamka (npr. besedni, v grafizmu, slikovni znak itd.) ter citirati razrede po Nicejskem sporazumu o mednarodni klasifikaciji, za katere je registrirala svojo znamko. Kaj takega iz zakona ne izhaja. Tudi ne drži, da navedb o reklamnem materialu tožeča stranka ni z ničemer podkrepila. Že s tem, da je predložila posnetke spletnih strani tožene stranke in navedla, da gre za njen reklamni material, je verjetno izkazala, da tožena stranka pri trženju vozičkov, ki jih preko spleta prodaja pod blagovno znamko "Anex", uporablja reklamni material tožeče stranke.

14Po presoji pritožbenega sodišča je tožeča stranka verjetno izkazala dvoje in sicer, (1) da je imetnica blagovne znamke "Anex", ki je pri WIPO registrirana tudi za otroške vozičke in (2) da tožena stranka na spletnih straneh ponuja prodajo vozičkov pod blagovno znamko tožeče stranke z oznakami Anex-Classic, Anex-Cross in Anex-Sport.

15Presoja, da je bila pravica tožeče stranke kršena oziroma, da ji grozi dejanska nevarnost, da bo kršena (točka b) prvega odstavka 123. člena ZIL-1), pa je v primeru, kakršen je obravnavani, odvisna od predhodne ugotovitve, ali je morebiti prišlo do izčrpanja pravice iz znamke v smislu 50. člena ZIL-1. S tem vprašanjem se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo, saj je začasno odredbo izdalo, ne da bi predlog vročilo v odgovor toženi stranki. Sicer pa iz razlogov v nadaljevanju to vprašanje za odločitev o pritožbi ni pomembno.

O obstoju ene izmed predpostavk iz drugega odstavka 123. člena ZIL-1

16Zmotno pa je pritožbeno stališče, da bi se sodišče prve stopnje šele po tistem, ko bi se prepričalo, da tožena stranka krši njene pravice, lahko ukvarjalo z vprašanjem, ali so podane tudi preostale potrebne predpostavke za izdajo začasne odredbe. Če je sodišče prve stopnje prepričano, da prvi pogoj (to je verjetno izkazan zahtevek) ni izpolnjen, se lahko po lastni presoji odloči, ali bo presojalo tudi obstoj drugih pogojev za izdajo začasne odredbe. Jasno pa je, da je predlog za izdajo začasne odredbe utemeljen le ob obstoju obeh predpostavk. To je pojasnjeno v 9. in 10. točki obrazložitve.

17V prid obstoja pogojev iz drugega odstavka 123. člena ZIL-1 je tožeča stranka podala navedbe, ki so povzete v 3. in v 4. točki te obrazložitve.

18Do vseh tam povzetih navedb se je sodišče prve stopnje opredelilo v 12. točki obrazložitve svojega sklepa, pod naslovom, iz katerega je razvidno, da je zaznalo uveljavljanje pogoja iz c) točke drugega odstavka 123. člena ZIL-1. Da je presodilo, da ta ni podan, pa je pojasnjeno v 6. točki te obrazložitve.

19To presojo pritožnik izpodbija z navedbami, da "... je tožeča stranka podala tudi dokaze, da tožena stranka uporablja vse možne akrobacije, da ima v poslovnih izkazih izkazan minimalni dobiček, spričo česar jo bo tožeča stranka tudi, ko (če) bo uspela s tožbo, izredno težko v izvršbi pripravila, da ji povrne škodo. Tudi gre za stanje, ki zahteva takojšnjo intervencijo sodišča in izdajo začasne odredbe, saj je jasno, da ni mogoče dopuščati evidentnih kršitev pravic iz intelektualne lastnine oziroma na ta način celo povsem po nepotrebnem nastaja škoda, ki jo bo tožeča stranka od tožene stranke nedvomno izredno težko dobila povrnjeno."

20S temi navedbami pa pritožnik niti ne izpodbija presoje sodišča prve stopnje, povzete v 6. točki te obrazložitve, saj se do te presoje sploh ne opredeljuje. Zato je pritožba v tem delu neutemeljena. Pač pa je iz povzetih pritožbenih navedb očitno, da je pritožnik želel doseči izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve. Ne nazadnje na to kažejo tudi navedbe tožeče stranke, povzete v 4. točki te obrazložitve¹.

21Zavarovanja denarne terjatve pa ne ureja ZIL-1, pač pa ZIZ². Po tem zakonu izda sodišče začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če upnik verjetno izkaže tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Kaj takega pa niti iz navedb tožeče stranke, niti iz pritožbe ne izhaja. Zato je predlog za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve nesklepčen in kot tak neutemeljen.

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka

22Ker pritožnica s pritožbo proti sklepu o začasni odredbi ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 15. členom ZIL).

¹ Z 2. točko tožbenega zahtevka tožeča stranka zahteva plačilo 5.000,00 EUR odškodnine.
² 270. člen ZIZ: (1) Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala; (2) Upnik mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; (3) Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo; (4) Šteje se, da je nevarnost podana, če naj bi bila terjatev uveljavljena v tujini, razen če naj bi se terjatev uveljavljala v državi članici Evropske unije.