VSL Sodba in sklep I Cp 930/2017

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v V. in VI. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Zaradi umika primarnega tožbenega zahtevka, s katerim je tožeča stranka zahtevala priznanje solastninske pravice na nepremičnini parc. št. 15/2 k.o. ..., je sodišče prve stopnje v tem delu postopek ustavilo (I. točka izreka). Ugotovilo je, da v skupno premoženje tožeče stranke in prve tožene stranke spadajo skupna vlaganja v nepremičnino parc. št. 15/2 in 15/3, obe k.o. ..., v višini 36.256,97 EUR, pri čemer delež tožeče stranke na skupnem premoženju znaša 35%, delež prve tožene stranke pa 65% (II. točka izreka). Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače zoper prvo toženo stranko, je zavrnilo (III. točka izreka). Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev prve tožene stranke proti tožeči stranki (IV. točka izreka) in zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta druga in tretja tožena stranka dolžna tožeči stranki solidarno plačati denarni znesek v višini 30.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje (V. točka izreka). Odločilo je še, da sta pravdni stranki dolžni kriti vsaka svoje stroške postopka (VI. točka izreka).

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožujeta obe pravdni stranki.

3Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) se pritožuje zoper II, V. in VI. točko izreka sodbe iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugotovi, da delež tožnice na skupnem premoženju, kamor sodijo vlaganja v višini 36.256,97 EUR, znaša 50%, deleže prve tožene stranke pa 50% ter da sta druga in tretja tožena stranka dolžni solidarno tožnici plačati znesek 18.128,48 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2013 dalje, tožene stranke pa so dolžne tožnici povrniti vse pravdne stroške. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnica se ne strinja z odločitvijo sodišča glede višine deležev na skupnem premoženju. Sodišče prve stopnje je v tem delu zmotno oz. nepopolno ugotovilo dejansko stanje in premalo ovrednotilo in upoštevalo (gospodinjsko in vrtno) delo tožnice, preveč pa domnevni denarni vložek prvega toženca iz naslova njegovega posebnega premoženja. Sodišče ni obrazložilo, koliko od posebnega premoženja, v kakšni višini in za kateri del adaptacije nepremičnine, naj bi prvi toženec namenil posebno premoženje, ki ga je imel iz naslova prodaje hiše na V. Ni se opredelilo do navedb tožnice, da je prvi toženec kupnino iz naslova prodaje hiše na V. razdelili med svoje potomce, zato ni mogel vložiti svojega posebnega premoženja v adaptacijo nepremičnine, niti se ni opredelilo do dejstva, da je prvi toženec med adaptacijo najel kredit, kar izkazuje navedbe tožeče stranke, da prvi toženec v času adaptacije ni imel posebnega premoženja, niti se sodišče z izpodbijano sodbo ni opredelilo do denarnih vložkov sinov tožeče stranke za adaptacijo nepremičnine, temveč je upoštevalo le njihovo delo. Sodišče je dalo skrbi za gospodinjstvo tožeče stranke premalo težo, saj je skrb za gospodinjstvo obravnavalo v pretežnem delu le iz vidika skrbi za sinove in skrbi za B. P., premalo pa je upoštevalo, da je skrbela tudi za prvega toženca. Ni upoštevalo, da prvi toženec ni skrbel za okolico hiše, temveč so zanjo skrbeli sinovi, niti ni pojasnilo, zakaj je skrb za gospodinjstvo vredna manj od pokojnine prvega toženca. V sodbi določena deleža nista ustrezna tudi iz razloga, saj že sam prispevek sinov predstavlja 6,43%, kar pomeni, da je po mnenju sodišča izključni osebni tožničin prispevek k skupnemu premoženju le dobrih 28%, kar pa glede na višino pokojnine prvega toženca v višini 670,00 EUR, nikakor ne more biti ustrezen delež. Sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugega toženca in tretjo toženko zaradi pomanjkljive trditvene podlage. Ne drži, da je bila trditvena podlaga pomanjkljiva. Tožeča stranka je namreč v prvi pripravljalni vlogi v zvezi z neupravičeno pridobitvijo navedla, da se je z opravljeno obnovo površina hiše povečala, k čemur toženi stranki nista v ničemer prispevali. Tožene stranke verzijskega zahtevka niso prerekale po temelju iz naslova nesklepčnosti, kar pomeni, da so temelj priznavale, zaradi česar je tožnica štela ta zahtevek nesporen po temelju. Ker tudi v okviru materialno - procesnega vodstva sodišče tožeče stranke ni pozvalo na dopolnitev navedb v zvezi z neupravičeno obogatitvijo, je zavrnitev zahtevka v tem delu nezakonita, sodba pa je za tožnico v tem delu presenečenje. Sodišče se sicer sklicuje, da je toženka tista, ki je opozorila na pomanjkljivo trditveno podlago na naroku dne 12. 5. 2016, kar pa ne drži povsem. Res je, da je na navedenem naroku tožena stranka v okviru grajanja procesnih kršitev glede postavitve izvedenca navedla, da pomanjkljive trditvene podlage glede izvedenih vlaganj ni moč nadomestiti z izvedencem, kar pa pomeni, da ni bilo opozorila glede pomanjkljive trditvene podlage glede samega instituta neupravičene obogatitve. Poleg tega je tudi sodišče samo navedeni ugovor tožencev na istem naroku zavrnilo kot neutemeljen. Ker je bilo v postopku na prvi stopnji ugotovljeno, da je vrednost nepremičnine večja za 36.256,97 EUR, sta drugi toženec in tretja toženka za ta znesek obogatena in sta dolžna tožnici plačati najmanj 35% delež tega zneska, to je najmanj znesek 12.689,94 EUR. Če je sodišče menilo, da so trditve pomanjkljive, bi moralo tožnico pravočasno pozvati na dopolnitev navedb, pa je ni.

4Tožena stranka se pritožuje zoper II., IV. in VI. točko izreka sodbe iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v II. točki izreka spremeni tako, da ugotovi, da skupno premoženje predstavljajo vlaganja v znesku 26.026,00 EUR in da delež tožnice na njem znaša 10%, delež prvega toženca pa 90% ter ugotovi obstoj v pobot uveljavljene terjatve in tožnici naloži plačilo stroškov pravdnega postopka. Vlaganja v pritličje objekta (WC, shramba, razširitev spalnice in kopalnice) v znesku 10.230,89 EUR ne spadajo v skupno premoženje, saj so se ta dela pričela že v letu 2001, torej pred sklenitvijo zakonske zveze. Tožnica navedb o izvedbi del v pritličje objekta pred sklenitvijo zakonske zveze ni prerekala, zato se navedeno dejstvo šteje za priznano. Toženci ne zanikajo, da je tožnica ves čas zakonske zveze skrbela za gospodinjstvo, vendar je dejstvo, da je istočasno skrbela tudi za svoje tri sinove, ki so se preselili v Slovenijo, medtem ko je vsa finančna sredstva v času, ko se sinovi šolali, dajal prvi toženec. Drži tudi, da je tožnica do leta 2011 skrbela za prvo toženčevo mamo, vendar izključno v smislu gospodinjskih del, ki jih slednja ni več zmogla, kar pa ne predstavlja prispevka k skupnemu premoženju. Skrb tožnice je gotovo izenačena s skrbjo prvega toženca za okolico stanovanjske hiše, in sicer čiščenje dvorišča, obrezovanje drevesnih vej, košnje trave, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo pri oceni višine deležev. Toženci tudi ne oporekajo, da je tožnica po svojih močeh pomagala pri adaptaciji nepremičnine, vendar je sodišče prve stopnje pri tem spregledalo, da je k adaptaciji prispeval tudi prvi toženec, izvedenec pa je njegov prispevek ovrednotil na 3.213,20 EUR, česar sodišče pri določitvi deležev ni upoštevalo. Prav tako sodišče prve stopnje ni dalo pravega pomena pri določitvi deležev okoliščini, da je prvi toženec iz naslova prodaje hiše na V. prejel kupnino v višini 90.000,00 EUR, kakor tudi, da je prejemal pokojnino v višini 760,00 EUR. Ker tožnica svojih prihodkov ni imela, je posledično celotna vlaganja v nepremičnino, razen ocenjenega vložka tožničinih sinov v višini 2.332,45 EUR, financiral prvi toženec s svojim posebnim premoženjem pridobljenim s prodajo hiše v L. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila pokojnina prvega toženca namenjena zgolj kritju osnovnih življenjskih potreb, saj stroški petčlanske družine presegajo znesek 760,00 EUR, iz česar je zaključiti, da so se ostali stroški družine krili iz posebnega premoženja prvega toženca. Neživljenjska je utemeljitev sodišča, da je prispevek tožničinih sinov, ki ga je izvedenec ocenil v višini 2.332,45 EUR, namenjen zgolj tožnici. Sodišče prve stopnje je napačno zavrnilo terjatev iz naslova pobotnega ugovora. Napačna je tudi stroškovna odločitev sodišča prve stopnje.

5Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke. Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni podala odgovora.

6Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

7Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožnica in prvi toženec, ki sta razvezana zakonca, v zakonski zvezi sta živela od 2. 2. 2002 do 7. 2. 2012. V času trajanja zakonske zveze sta vlagala v nepremičnini parc. št. 15/2 in 15/3 k.o. ..., ki je bila do 23. 12. 2010 v lasti B. P., od 23. 12. 2010 pa sta lastnika navedenih nepremičnin drugi toženec in tretja toženka. Na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca gradbene stroke F. N. je ugotovilo, da višina skupnih vlaganj v nepremičnino znaša 36.256,97 EUR.

8Pritožbena očitka tožnice in toženih strank, ki izpodbijajo višino deležev tožnice in prvega toženca na skupnem premoženju, nista utemeljena. Pri določitvi deležev na skupnem premoženju je sodišče namreč ugotovilo, da tožnica v času trajanja zakonske zveze ni bila zaposlena in ni imela rednih prihodkov, skrbela je za tri lastne otroke in mamo prvega toženca od vselitve leta 2006 dalje do leta 2011. Prvi toženec je bil v času zakonske zveze upokojen in je prejemal pokojnino v višini 760,00 EUR, v nepremičnino je vložil svoje posebno premoženje, ki ga je prejel od prodaje hiše na V., skrbel je za vse tožničine sinove in kril stroške njihovega šolanja. V sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, sodišče upošteva ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja (drugi odstavek 59. člena ZZZDR). Sodišče je tudi ugotovilo, da so otroci tožnici z delom pomagali pri ekonomski skupnosti in to ovrednotilo. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje se pritožbeno sodišče strinja z odločitvijo o višini deležev na skupnem premoženju, in sicer da delež tožnice znaša 35%, delež prvega toženca pa 65% pravilna.

9Pritožba tožnice višino deleža na skupnem premoženju v višini 35% izpodbija z navedbami, da bi moralo sodišče prve stopnje dati večji poudarek okoliščini, da je tožnica skrbela za gospodinjstvo in vrtno delo in tudi za prvega toženca. Izpostavljeni okoliščini skrbi za gospodinjstvo je po presoji pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče dalo ustrezno težo, posebna skrb za prvega toženca pa v postopku ni bila ugotovljena. Pritožbena navedba tožnice, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do okoliščine, da je prvi toženec kupnino za prodajo hiše na V. razdelil med svoje potomce, zato posebnega premoženja v nepremičnino ni mogel vložiti, ni utemeljena. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je prvi toženec prejel četrtino kupnine od prodaje na V. (B6), to je znašalo 90.000,00 EUR, kar je vložil v adaptacijo nepremičnine. Tako ne drži očitek pritožbe, da vložek posebnega premoženja prvega toženca v nepremičnino ni izkazan. Da je prvi toženec za obnovo nepremičnine najel kredit, v postopku ni bilo ugotovljeno, poleg tega pa je slednja navedba tudi sicer nelogična glede na primerjavo višine posebnega premoženja 90.000,00 EUR, s katerim je razpolagal prvi toženec in ugotovljeno dejansko višino vlaganj v nepremičnino. Prav tako je sodišče pri oceni deležev dalo zadosten poudarek, da je tožnica skrbela za mamo prvega toženca od leta 2006 do 2011, prvi toženec pa za tri tožničine sinove, kar predstavljata okoliščini, ki se upoštevata pri določitvi skupnega deleža na skupnem premoženju. Ustrezno je ovrednotilo tudi višino vložka prvega toženca iz naslova posebnega premoženja, kot tudi vložek obeh strank v delu (3.213,20 EUR vložek prvega toženca in 2.332,45 EUR vložek tožničinih sinov namenjen tožnici). Prispevek tožničinih sinov (V., D. in I. P.) v delu višini 2.332,45 EUR je na podlagi njihovih izpovedi utemeljeno štelo zgolj v korist tožnice, dodatnega denarnega prispevka sinov tožnica ni izkazala. Pritožbi pravdnih strank v delu, ki se zavzemata za drugačno določitev deležev pravdnih strank na skupnem premoženju, tako nista utemeljeni.

10Pritožbeni očitek prvega toženca, da znesek 10.230,89 EUR, ki se nanaša na vlaganja v pritličje objekta, ne sodi v skupno premoženje, ni utemeljen, saj prvi toženec ni izkazal, da so bila vlaganja v navedeni višini opravljena pred sklenitvijo zakonske zveze februarja 2002.

11Pritožbeni očitek tožencev, da je zavrnitev pobotnega ugovora napačna, ni utemeljen, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je navedene terjatve plačevala B. P., poleg tega pa navedene terjatve tudi sicer predstavljajo terjatve iz naslova skupnega gospodinjstva, kar spada v skupno premoženje tožnice in prvega toženca, za kar sta nerazdelno odgovorna oba (drugi odstavek 56. člena ZZZDR).

12Utemeljen pa je pritožbeni očitek tožnice, ki se nanaša na zavrnitev verzijskega zahtevka za povrnitev vrednosti vlaganj, kar je tožnica terjala od drugega toženca in tretje toženke. Drugi toženec in tretja toženka sta namreč leta 2010 na podlagi izročilne pogodbe sklenjene z B. P. (prejšnjo izključno lastnico nepremičnine) postala lastnika nepremičnine, v katero sta tožnica in prvi toženec vlagala. Tožnica je v tožbi (list. št. 5) trdila, da se je površina stanovanjske hiše zaradi opravljenih vlaganj bistveno povečala, pri čemer je nastala tudi nova bivalna enota, vrednost nepremičnine glede na obsežnost vlaganj in glede na povečano kvadraturo denarno povečala za najmanj 60.000,00 EUR (list. št. 43), kot dokaz je predlagala izvedenca gradbene stroke. V prvi pripravljalni vlogi z dne 15. 1. 2015 je trdila še, da se je z opravljeno obnovo in dozidavo stanovanjske hiše površina hiše povečala za cca. 104 m2, k povečanju vrednosti nepremičnine pa drugi toženec in tretja toženka nista ničesar prispevala in se želita na račun tožeče stranke okoristiti. Po presoji pritožbenega sodišča je navedena trditvena podlaga zadostna za presojo utemeljenosti postavljenega zahtevka, zaradi česar stališče sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek v tem delu nesklepčen, ni utemeljen. Iz podanih trditev namreč izhaja, da se je zaradi skupnih vlaganj tožnice in prvega toženca vrednost nepremičnine v lasti drugega toženca in tretje toženke povečala za vrednost vlaganj, kar pa predstavlja višino obogatitve drugega toženca in tretje toženke.

13Zaradi zmotnega materialnopravnega stališča o nesklepčnosti zahtevka na povrnitev vlaganj, je sodišče prve stopnje verzijski zahtevek preuranjeno zavrnilo. Ker v tem delu ni ugotavljalo dejanskega stanja (355. člen ZPP), je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožnice delno ugodilo in izpodbijano sodbo v V. in VI. točki (stroškovni odločitvi) razveljavilo ter v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu je pritožbo tožnice in pritožbo tožencev v celoti zavrnilo in v ostalem izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14V novem sojenju naj sodišče prve stopnje obravnava zahtevek na povrnitev vlaganj in o njem tudi vsebinsko odloči. Dodatni napotki sodišču prve stopnje niso potrebni.

15Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).