UPRS Sodba I U 692/2016-35

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Geodetska uprava Republike Slovenije, Območna geodetska uprava Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je v postopku, ki ga je vodila po zahtevi stranke Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju MOL), z izpodbijano odločbo v katastrski občini ... kot urejen evidentirala del meje parc. št. 640 s sosednjima parcelama 643/1 in 2460; del meje parc. št. 643/1 s sosednjim parc. št. 644/1, 592 in 593/3 ter del meje parc. št. 593/2 in 593/3 s sosednjimi parc. št. 644/1 in 594. Obenem je v postopku ugotovila več sprememb pri prej navedenih parcelah, med drugim tudi, da se parc. št. 640 k.o. ..., last tožnika, ukine ter evidentirata dve novi parc. št. 640/1 in 640/2 te k.o.. V obrazložitvi je prvostopenjski organ pojasnil, da je postopek vodil na podlagi Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) in Pravilnika o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru. Najprej je ugotovil, kdo so lastniki nepremičnin, ki so bile predmet postopka parcelacije in evidentiranja urejene meje. Dne 28. 7. 2011 je izvedel mejno obravnavo, na kateri so se vse navzoče stranke strinjale s potekom predlagane meje, medtem ko tožnik in A.A. na mejni obravnavi nista bila navzoča. Za slednjo je prvostopenjski organ na podlagi drugega odstavka 36. člena ZEN štel, da se s potekom strinja, saj je bila z mejno obravnavo seznanjena, vendar pa se je ni udeležila.

2Prvostopenjski organ je tožnika pozval, naj se izjavi o poteku predlagane meje, kar je tudi storil in izjavil, da se s tem ne strinja. Prvostopenjski organ je zato razpisal ustno obravnavo, ki so se je udeležili tožnik, kot lastnik parc. št. 640 k.o. ... ter lastnika sosednjih parc. št. 643/1 in 2460 te k.o., B.B. ter MOL. Ker je meja po poteku ustne obravnave ostala sporna, je prvostopenjski organ tožnika pozval, naj začne sodni postopek ureditve meje, kar je ta tudi storil in je zato prvostopenjski organ postopek parcelacije in evidentiranja urejene meje prekinil. V sodnem postopku, ki se je vodil pod opr. št. N 572/2012, je bil tožnikov predlog za sodno ureditev meje s sklepom, ki je postal pravnomočen dne 21. 8. 2014, zavrnjen. Prvostopenjski organ je zato na podlagi šestega odstavka 39. člena ZEN postopek evidentiranja urejene meje nadaljeval ter del predlagane meje s sedaj izpodbijanim sklepom evidentiral kot urejeno mejo.

3Tožnik je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložil pritožbo, ki pa jo je drugostopenjski organ, to je Ministrstvo za okolje in prostor, zavrnilo. V obrazložitvi svoje odločitve je drugostopenjski organ povzel potek postopka in dopolnil utemeljitev odločitve prvostopenjskega organa. Pojasnil je, da je bila parcelacija izvedena zaradi ureditve stanja grajenega javnega dobra, to je že zgrajene ceste. Postopek pa se je pričel na zahtevo upravljavca ceste, to je MOL, kot to določa peti odstavek 13. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1). Četrti odstavek 14. člena tega zakona določa, da se, če se določa meja ceste obstoječi cesti, ki ni evidentirana v zemljiškem katastru, meja te ceste določi po zunanjem robu cestnega sveta, določi pa jo upravljavec ceste na terenu. Na mejno obravnavo, kjer se izvede parcelacija, mora geodetsko podjetje povabiti vse stranke postopka, odločba pa se izda na podlagi skrajšanega ugotovitvenega postopka. Drugostopenjski organ je poudaril, da je postopek parcelacije potekal skladno z opisanimi zakonskimi določbami, skladno z določbami ZUN in Pravilnika o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru pa še postopek evidentiranja urejene meje. S parcelacijo in evidentiranjem urejene meje se ne spreminja lastninsko stanje na parceli, prav tako se v tem postopku ne odloča o površini parcel.

4Tožnik se s sprejeto odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da je njegova nepremičnina s parc. št. 640 k.o. ... z izpodbijano odločbo razdeljena v dve parc. št. 641/1 in 640/2 te k.o. ... Po delu njegove parcele, ki ga sedaj okvirno predstavlja nova parc. št. 640/2 k.o. ..., poteka služnostna pot za lastnike parc. št. 643/8, 592, 644/1, 594/3, 593/6 k.o. ... in ostale. Točke v stiku novo predvidenih parcel z drugimi parcelami so tudi meje parc. št. 640/2 k.o. ..., za katero je predvidena razlastitev za potrebe javne poti v korist sedanjih služnostnih upravičencev. Tožnik se z ureditvijo javne poti strinja, saj je bil zaradi neurejenega obsega nujne poti večkrat žrtev fizičnih napadov služnostnih upravičencev, ki jim je policija tudi izdala plačilne naloge, sam pa je bil v postopkih zahteve za sodno varstvo oproščen. Ne strinja pa se z opredelitvijo pozicije in obsega nove parc. št. 640/2 k.o. ... in je bilo to tudi razlog, da je zoper izpodbijano odločbo vložil pritožbo, ki jo nato po točkah povzema. Drugostopenjski organ je pritožbo v celoti zavrnil, pri čemer tožnik opisuje, kaj so bili razlogi za tako odločitev.

5Tožnik meni, da je v izpodbijani odločbi prišlo do kršitve njegovih pravic, in sicer pravice do sodnega varstva po 23. členu ter do kršitve enakega varstva pravic po 22. členu, vse Ustave RS, kot tudi do kršitve drugega odstavka 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožnik je bil pozvan, da sproži sodni postopek ureditve meje, kolikor se ne strinja z zapisnikom mejne obravnave. To je tudi storil in v nadaljevanju tožbe predstavlja predlog za sodno ureditev meje, ki ga je vložil pri sodišču. Sodišče pa je ocenilo, da ne gre za mejni spor in zahtevek zavrnilo. Na tej podlagi je bila izdana sedaj izpodbijana odločba, ki je razširila širino parc. št. 640/2 k.o. ... iz sedanje širine 3 m dejanske služnostne poti na širino od 3,60 m do 3,89 m, povprečno torej na 3,75 m v škodo parc. št. 640/1 k.o. ... Na tej parceli ima tožnik hišo in izhod iz kletne garaže, ki preide v parc. št. 640/2 k.o. ... Sedaj, ko je služnostna pot asfaltirana in je oddaljena za cca 0,80 m stran od točke izstopa poti iz kletne garaže, je še mogoče vozilo zapeljati po klančini iz garaže in tudi vanjo. Če pa bo prišlo do širitve nujne poti, bo to onemogočeno, saj bi bil naklonski kot prevelik in bi podvozje vozila nasedlo. Že v sedanji situaciji je zaradi zahtev služnostnih upravičencev, da bi se pot zasula in dvignila, prišlo do fizičnih napadov nanj. Taka širitev poti bi bistveno zmanjšala vrednost njegove nepremičnine, klet za dva avtomobila pa bi postala neuporabna. Težavo bi bilo mogoče odpraviti s tem, da bi se pot premaknila za 0,75 m v parc. št. 591 k.o. ..., s tem pa bi se poseglo v travnik in ne bi bila več ogrožena vrednost njegove gradbene parcele.

6Tožnik ni imel pravice do sodnega varstva in enakega varstva pravic, saj mu sodišče tega ni dopustilo z navedbo, da ne gre za mejni spor. Zato tudi ni mogel dokazati napačnih pozicij mejnih točk. Upravni organ je namreč zmotno štel, da se meja postavi le po katastru in ne po zadnji mirni posesti, oziroma po dejanskem stanju na terenu. S tem bi v primeru potrditve izpodbijane odločitve tožnik utrpel veliko materialno škodo. V postopku je prišlo tudi do kršitev ZUP in ZEN. V izreku odločbe se navaja, da se ureja meja med parc. št. 593/2, 593/2 in 594 s sosednjima parc. št. 644/1 in 594, vse k.o. ..., kar pa je napačno, saj prvi dve parceli nimata skupne meje z drugima dvema. To je v pritožbi navedel, vendar pa o tem ni bilo odločeno. Drugostopenjski organ se v pritožbenem postopku ni izrekel o vseh njegovih pritožbenih navedbah, kar je kršitev po drugem odstavku 254. člena ZUP, oziroma 22. členu Ustave RS.

7Z vlogo z dne 13. 5. 2016 je tožnik tožbo popravil. Poudaril je, da je pomotoma navedeno, da se strinja z ureditvijo javne poti po svoji parceli, saj se s tem ne strinja. Napačna je tudi navedba, da bi se težave odpravile, če bi se pot premaknila za 0,75 m v parc. št. 591 k.o. ... Taka rešitev bi namreč zahtevala nasutje poti, kar pa bi za tožnika pomenilo oviro pri izvozu iz garaže. Zmotna je tudi navedba, da bi bila taka rešitev enostavna, saj je za tožnika edina možna rešitev, da se služnostna pot obdrži v gabaritih zadnje mirne posesti.

8Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

9Sodišče je tožbo poslalo tudi strankam z interesom, in sicer ..., torej vsem, ki so sodelovali v postopku evidentiranja urejene meje.

10Na tožbo je odgovorila le MOL, ki je sodišču predlagala, naj jo kot neutemeljeno zavrne, oziroma zavrže. Parcelacija parc. št. 640/1 k.o. ... je bila izvedena zaradi odmere ceste in to po dejanskem stanju v naravi tako, kot to določa občinski prostorski načrt, oziroma se je obseg parcele odmeril celo v manjšem obsegu, kot bi bilo to dopustno po občinskem prostorskem načrtu.

K točki I izreka:

11Tožba ni utemeljena.

12Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Upravni organ prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel utemeljene razloge za svojo odločitev, te pa je dopolnil upravni organ druge stopnje. Sodišče zato, da bi se izognilo ponavljanju, v celoti sledi njuni obrazložitvi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

13Iz podatkov upravnega spisa je razvidno, da se je v spornem postopku parcelacije, med drugim, tožnikova parc. št. 640 k.o. ... razdelila v dve parc. št. 640/1 in 640/2 te k.o. Obenem se je evidentiral del meje kot urejena meja med tožnikovo nepremično ter parc. št. 643/1 k.o. ..., last B.B. ter parc. št. 2460 te k.o., last MOL. Tožnik v tožbi navaja, da se je v postopku evidentirala tudi meja med parc. št. 593/2, 593/2 in 594 s sosednjima parc. št. 644/1 in 594, vse k.o. ..., kar pa naj ne bi bilo pravilno, saj prvi dve parceli nimata skupne meje z drugima dvema, vendar pa sodišče tem trditvam ne sledi. Za oporekanje evidentiranju dela meje kot urejene meje med parc. št. 593/2, 593/2 in 644/1 in 594, vse k.o. ..., tožnik nima pravnega interesa, saj ni lastnik teh nepremičnin niti nanje ne meji njegova nepremičnina, pa tudi sicer sodišče ugotavlja, da je iz elaborata ureditve meje razvidno, da so te nepremičnine (prvi dve navedeni nepremičnini se z izpodbijano odločbo sicer ukinjata, namesto njiju pa se oblikujejo nove parcele) sosednje parcele.

14Drugostopenjski organ je v izpodbijani odločbi pravilno ugotovil, da je bila parcelacija izvedena zaradi ureditve stanja že zgrajene ceste, posledično pa tudi izveden postopek evidentiranja delov mej med parcelami kot urejenih mej. Po določbi prvega odstavka 49. člena tega zakona mora namreč biti pred evidentiranjem delitve parcele urejen del meje, ki se je dotika novi del meje, ki nastane z delitvijo. S tem, ko je MOL predlagala izvedbo postopka parcelacije z namenom, da se določi potek poti po tožnikovi nepremičnini, je morala tožena stranka torej najprej evidentirati urejen del meje med tožnikovo nepremičnino ter nepremičninama, ki sta v lasti MOL in B.B. Ključno pri tem je, da se lastninsko stanje, kljub izvedeni parcelaciji, ne spreminja (drugi odstavek 47. člena ZEN).

15Med strankama ni sporno, da po tožnikovi nepremičnini s parc. št. 640 k.o. ... poteka služnostna pot in da je ta stvarna služnost v zemljiški knjigi vknjižena v breme tožnikove parcele in v korist vsakokratnih lastnikov več nepremičnin. Prav tako ni sporno, da ta pot ni evidentirana v zemljiškem katastru, je pa, skladno s 6. členom Odloka o kategorizaciji občinskih cest (Uradni list RS, št. 70/2005 in 33/2008) uvrščena med lokalne ceste, in sicer mestne ali krajevne ceste z oznako LK, vpisana pod zap. št. 776, s št. odseka 218441. Tožnik temu, da gre za cesto, ki je po prej navedenem odloku uvrščena med lokalne ceste in ki jo, skladno z določbo 95. člena ZCes-1 upravlja občinska uprava, to je MOL, ne nasprotuje in tudi ne nasprotuje dejstvu, da je bil postopek uveden prav na predlog MOL kot upravljavca ceste z namenom evidentiranja meje obstoječe poti.

16Postopek parcelacije in evidentiranja meje obstoječe ceste določata 48. člen ZEN in peti odstavek 13. člena ZCes-1. V četrtem odstavku 14. člena ZCes-1 je določeno, da se meja obstoječe ceste, ki ni evidentirana v zemljiškem katastru, določi po zunanjem robu meje cestnega sveta. Meja se zato določi na terenu. Na mejno obravnavo je geodetsko podjetje dolžno povabiti vse stranke, pri čemer pa njihova odsotnost, ob predpostavki, da jim je vabilo pravočasno in pravilno vročeno ali njihovo nasprotovanje določitvi meje ceste, ne zadrži odločbe o evidentiranju parcelacije v zemljiškem katastru, ki se izda v skrajšanem ugotovitvenem postopku. Lastniško stanje nepremičnin se, kot je pravilno ugotovila tožena stranka, ob tem ne spreminja. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka, skladno z navedenimi zakonskimi določbami, najprej opravila mejno obravnavo. Tožnik sicer na obravnavi ni bil navzoč, je pa podal izjavo, da se s predlagano mejo in parcelacijo ne strinja.

17V tožbi tožnik izvedbi postopka parcelacije sicer ne nasprotuje niti ne zatrjuje, da bi se površina njegove parcele zaradi izvedenega postopka kakorkoli spremenila, nasprotuje pa določitvi, oziroma površini novo nastalih parc. št. 640/1 in 640/2 te k.o. Meni namreč, da parc. št. 640/2 k.o. ..., ki v naravi predstavlja pot po njegovem zemljišču, ne sledi dejanskemu stanju, torej da ni zarisana po zunanjem robu te ceste, pač pa je, kot navaja, določena širše od sedaj obstoječe poti. Navaja, da je taka določitev njemu v škodo, kar utemeljuje s tem, da bo za to nepremičnino uveden postopek razlastitve, nadalje pojasnjuje težave, ki jih ima že sedaj z dostopom iz garaže na to pot in da bi morebitno dodatno nasutje te poti njegov dostop onemogočilo, kot tudi opisuje, da zaradi uporabe poti in zahtev po njenem nasutju prihaja do fizičnih obračunavanj z drugimi, za kar ni odgovoren. Sodišče meni, da takim tožnikovim trditvam ni mogoče slediti in da gre za vprašanja, ki jih bo lahko tožnik, če bo do takih situacij prišlo, urejal v drugih postopkih (kolikor bo do postopka razlastitve dejansko prišlo, kolikor bodo na poti izvedene spremembe gabaritov dosedanje poti ter kolikor bo s tem v resnici utrpel škodo). Postopek parcelacije je, med drugim, namenjen le delitvi parcel, s tem pa se lastniško stanje in skupna površina teh parcel ne spreminjajo. Tega tožnik v tožbi niti ne zatrjuje, pač pa le izraža pomisleke (predvidevanja) o tem, kaj se bo s parc. št. 640/2 k.o. ... dogajalo v prihodnosti in kako bo to vplivalo na uporabo parc. št. 640/1 te k.o. in njeno vrednost. To pa, kot že rečeno, ni predmet postopka parcelacije in zato sodišče tem tožnikovim navedbam ne sledi.

18Tožnik v tožbi nasprotuje tudi evidentiranju dela meje njegove parc. št. 640 k.o. ... s sosednjima parc. št. 643/1 in 2460 te k.o. kot urejenega dela meje. Kot je bilo že navedeno, je evidentiranje dela meje posledica izvedene parcelacije. Ker je tožnik po mejni obravnavi podal izjavo, da se s predlaganim potekom meje ne strinja, je prvostopenjski organ razpisal še ustno obravnavo. Glede na to, da je meja tudi po izvedeni ustni obravnavi ostala sporna, je prvostopenjski organ tožnika, skladno z določbo 39. člena ZEN, pravilno napotil na sodni postopek za ureditev meje in po tem, ko je tožnik ta postopek sprožil, prekinil postopek evidentiranja urejene meje. Tožnik meni, da bi moral že prvostopenjski organ mejo določiti sam, in sicer po zadnji mirni posesti, vendar pa sodišče s tem ne soglaša. Geodet, ki izvede mejno obravnavo, oziroma upravni organ, ki izvede postopek ustne obravnave, namreč lahko urejeno mejo določila le, kolikor je skladna s katastrsko mejo in z njo soglašajo vsi lastniki parcel, med katerimi se ureja ta meja. Če pa s tem lastniki parcel ne soglašajo, ima geodet možnost, da strankam predstavi svoj predlog meje (31. člen ZEN). Niti geodet niti upravni organ torej kot podlago za določitev meje ne upoštevata zadnje mirne posesti, pač pa le katastrske podatke, medtem ko je določanje meje po zadnji mirni posesti eden od načinov, po katerem, skladno z določbo 77. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ureja mejo redno sodišče. Ker torej tožnik s potekom meje ni soglašal, mu je bila s tem, ko je bil napoten na sodni postopek ureditve meje, dana možnost, da sporno mejo uredi sodišče tudi po tem kriteriju. Ni torej res, kar navaja, da mu možnost sodne ureditve meje ni bila dana in da so bile zato kršene njegove ustavne pravice do sodnega varstva iz 23. člena in do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Tožnik je tako možnost imel, vendar pa je bilo na njem, da predlog za sodno ureditev meje oblikuje tako, da bo sodišče o tem lahko odločalo, česar pa, kot kaže odločitev nepravdnega sodišča, ni storil. Pravica do sodnega varstva namreč ne pomeni, da je sodišče dolžno presojati vsak zahtevek vlagatelja, pač pa le tiste, ki so skladni z zakonskimi zahtevami o oblikovanju zahtevkov. Tožnik je, kot izhaja iz sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. N 572/2012 z dne 22. 4. 2014, ki je v upravnem spisu, namreč svoj predlog za sodno določitev meje določil na način, da je sodišče lahko le ugotovilo, da ne gre za mejni spor, pač pa za nasprotovanje postopku parcelacije in je zato njegov predlog zavrnilo.

19Ker je Okrajno sodišče v Ljubljani tožnikov predlog za sodno določitev meje zavrnilo, je upravni organ, skladno z določbo šestega odstavka 39. člena ZEN, po mnenju sodišča utemeljeno kot urejeno mejo evidentiral predlagano mejo. Če se namreč sodni postopek ureditve meje ustavi ali če se predlog za sodno določitev meje zavrže ali zavrne, se postopek evidentiranja urejene meje nadaljuje in se kot urejena meja evidentira predlagana meja, medtem ko se postopek evidentiranja urejene meje ustavi le takrat, ko sodišče meritorno odloči o njeni ureditvi.

20Glede na vse navedeno je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

21Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.