VSRS Sodba VIII Ips 316/2016

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške odgovora na revizijo tožeči stranki v znesku 368,44 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb toženca, št. 2034923 z dne 22. 9. 2014 in št. 12 2034923 z dne 10. 6. 2014, in zahtevek, da je toženec dolžan tožnici na novo odmeriti in priznati starostno pokojnino od 1. 7. 2014 dalje, z upoštevanjem primerljivih plač za obdobje od 25. 7. 1977 do 28. 2. 1987.

2Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožnice in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odpravilo odločbi toženca, št. 2034923 z dne 22. 9. 2014 in št. 12 2034923 z dne 10. 6. 2014, in zadevo vrnilo tožencu v ponovno odločanje.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje toženec vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo določbo 183. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/12, s spremembami). Namen uvedbe novega izrednega pravnega sredstva ni bil v odpravljanju vsakršnih napak, ampak samo odpravi posledic pri odločanju zaradi očitno napačno uporabljenih podatkov ob upokojevanju oziroma priznanju drugih pravic. Pri priznanju pravice do starostne pokojnine za tožnico so bili v skladu z določbo 203. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99, s spremembami) in predpisov s področja matične evidence zavarovancev upoštevani podatki o zavarovalni dobi in plači, zbrani v matični evidenci, ki jo je posredoval tožničin delodajalec. Za manjkajoče tožničine plače niso obstajali podatki v matični evidenci. Toženec jih tudi ni mogel pridobiti, ker delodajalec ni več obstajal. Prav tako ni bilo pravnih naslednikov delodajalca. Ker je odločil v skladu z določbo 203. člena ZPIZ-1 in 57. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (v nadaljevanju ZMEPIZ, Ur. l. RS, 81/2000, s spremembami), mu ni mogoče očitati kršitve materialnega prava. Tudi dejansko stanje ob tožničini upokojitvi ni bilo očitno napačno ugotovljeno. Poleg tega je imela tožnica zoper odločbo o priznanju in odmeri starostne pokojnine na voljo pravna sredstva, ki jih ni uveljavila. Tožnica bi morala biti sama aktivna v postopku do izdaje odločbe o priznanju in odmeri starostne pokojnine oziroma tudi v pritožbenem postopku. Obravnavana zadeva ni primerljiva z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-239/14, Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015.

4 Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena tožnici, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7Iz dejanskih ugotovitev (na katere je revizijsko sodišče vezano ? tretji odstavek 370. člena ZPP) izhaja, da je toženec z odločbo, št. 12 2034923 z dne 24. 9. 2012, tožnici priznal pravico do starostne pokojnine v znesku 446,43 EUR na mesec od 2. 6. 2012 dalje. Ta odločba je postala dokončna in pravnomočna. Ko je tožnica ugotovila, da ji pri odmeri pokojnine niso bile upoštevane plače, izplačane v obdobju od 25. 7. 1977 do 31. 12. 1985 in v obdobju od 1. 1. 1987 do 28. 2. 1987, je dne 4. 6. 2014 vložila predlog za nepravo obnovo postopka. Toženec je z izpodbijanima odločbama zavrnil predlog za spremembo dokončne odločbe, št. 12 2034923 z dne 24. 9. 2012, ker niso izpolnjeni pogoji iz 183. člena ZPIZ-2. Štel je, da pri izdaji odločbe ni bil kršen materialni predpis, niti očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje. Ker je tudi sodišče prve stopnje presodilo, da v obravnavanem primeru ni bil kršen materialni predpis, niti očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje, je zavrnilo zahtevek tožnice. Sodišče druge stopnje je presodilo, da določba 183. člena ZPIZ-2 ureja ravno primere kot je obravnavani in zato ugodilo pritožbi tožnice, odpravilo izpodbijani odločbi in zadevo vrnilo v ponovno odločanje tožencu.

8Toženec sodišču druge stopnje neutemeljeno očita zmotno uporabo določbe 183. člena ZPIZ-2. Ta določba ureja izredno pravno sredstvo t.i. nepravo obnovo, s katero se lahko razveljavi ali spremeni dokončna odločba zaradi kršitve materialnega predpisa ali očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist uživalca pravic. Posebno izredno pravno sredstvo, ki ga Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami) ne pozna, omogoča odpravo posledic napak pri odločanju zaradi napačno uporabljenih podatkov ob upokojevanju posameznika (Poročevalec DZ z dne 19. 10. 2012). Tako zavarovanci niso prikrajšani pri svojih pokojninskih prejemkih zaradi opustitve posredovanja podatkov o plačah. Dolžnost sporočanja podatkov je namreč na delodajalcu oziroma na drugih zavezancih za prispevek in ne na delavcu.

9Toženec je pri odločanju o priznanju pravice do starostne pokojnine upošteval razpoložljive podatke iz matične evidence. Ker za sporno obdobje podatkov o plačah v matični evidenci ni bilo, jih pri izračunu pokojninske osnove ni upošteval, medtem ko je upošteval, da je bila tožnica v spornem obdobju v delovnem razmerju, torej pri pokojninski dobi. Da pri izračunu pokojninske osnove niso bili upoštevani podatki o plačah v spornem obdobju, pomeni očitno napačno ugotovljene zneske pokojnine, torej očitno napako oziroma napačno ugotovljeno dejansko stanje. Višina pokojnine je namreč odvisna tudi od plačanih prispevkov, ki se morajo odraziti v pokojninski osnovi. S tem je podan zakonski dejanski stan oziroma izpolnjen pogoj za uporabo iz 183. člena ZPIZ-2.¹

10Zaradi izrecne zakonske možnosti vložitve predloga za nepravo obnovo zoper dokončno odločbo, ki ga 183. člen ZPIZ-2 ne veže na predhodno uveljavljanje pravnih sredstev zoper dokončno odločbo, ni pomembno, ali je tožnica izkoristila pravna sredstva za izpodbijanje dokončne odločbe z dne 24. 9. 2012. Zato tudi ni utemeljen očitek toženca, da v upravnem postopku izdaje odločbe o pravici in odmeri starostne pokojnine tožnica ni bila aktivna. Revizijska navedba, da gre v tožničinem primeru za prepozen poizkus izpodbijanja pravnomočne upokojitvene odločbe, pomeni nerazumevanje instituta neprave obnove s strani toženca.

11Tudi po presoji revizijskega sodišča določba 183. člena ZPIZ-2 predstavlja pravno podlago za odločanje ravno v primerih, kot je obravnavani, torej ko podatkov o prejetih plačah ni in jih tudi ni mogoče preskrbeti. Zato tudi ni pomembno revizijsko zavzemanje toženca, da je pri priznanju in odmeri starostne pokojnine pravilno izhajal iz določb 203. člena ZPIZ-1 in 57. člena ZMEPIZ.

12Sodišče druge stopnje se je pravilno sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča U-I-239/14, Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015; stališče toženca, da ta ni primerljiva obravnavanemu primeru, ni utemeljeno. V tej odločbi je Ustavno sodišče poudarilo pomen in obveznost zakonske ureditve posebnega izrednega pravnega sredstva, ki zavarovancem omogoča doseči ponovno odločanje o njihovi dokončno in pravnomočno priznani in odmerjeni pravici v primeru očitno napačnih odločitev. Zato razlaga toženca, da v tem primeru ni pogojev za uporabo 183. člena ZPIZ-2, ni v skladu s citirano odločbo Ustavnega sodišča.

13Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

14Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih. Tožnici se na podlagi drugega odstavka 25. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadaljnji) priznajo stroški odgovora na revizijo v višini 368,44 EUR, od tega 282,00 EUR nagrade za postopek po tar. št. 3300 in 20,00 EUR materialnih stroškov po tar. št. 6002 (ne pa tudi posebej 20,00 EUR za dokumente), z vključenim 22 % DDV.

¹ Primerjaj z zadevo VIII Ips 153/2015 z dne 22. 9. 2015.