VSL sklep Cst 489/2017

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrnilo ugovor upnika F. d. o. o. proti odpustu obveznosti.

2Zoper navedeni sklep se je upnik pravočasno pritožil, uveljavljal pa je pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlagal je spremembo izpodbijanega sklepa z ugoditvijo njegovemu ugovoru proti odpustu obveznosti.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožnik je ugovor proti odpustu obveznosti vložil, ker je po njegovi presoji dolžnik v zadnjih treh letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem. Uveljavljal je torej zakonsko oviro za odpust obveznosti po 3. točki četrtega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 399. člena ZFPPIPP z navedbo, da je ob sklenitvi pogodbe o posojilu dne 27. 5. 2016, po kateri je bil dolžnik upniku dolžan vrniti 3.839,85 EUR, dolžnik že bil prezadolžen in je prevzel dodatno obveznost, nesorazmerno svojemu finančnemu položaju. V času najetja kredita je imel dolžnik dohodek povprečno v višini 1.350,00 EUR, njegova kreditna obremenitev pa je znašala 633,50 EUR. Dolžnik je plačal le prve tri obroke kredita.

5Iz nosilnih razlogov za zavrnitev upnikovega ugovora izhaja prvenstveno ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je bil dolžnik v času sklenitve posojilne pogodbe z upnikom redno zaposlen z mesečno plačo od 1.200,00 do 1.500,00 EUR in da je svoje obveznosti dolžnik poravnaval vse dokler ni izgubil službe. Glede na navedene podatke je zaključilo, da upoštevaje dohodek dolžnika pri njem ni šlo za prekomerno zadolževanje. Problem plačila njegovih obveznosti je nastopil šele z izgubo solidno plačane službe, v novi službi pa prejema plačo le še 750,00 do 770,00 EUR.

6Pritožnik dolžniku v pritožbi očita prevaro, ker mu je dolžnik prikazal sorazmerno visoko plačo, iz plačilnih list pa je bilo razvidno, da ima dolžnik hipotekarni kredit, zaradi česar je pritožnik predvideval, da je dolžnik lastnik nepremičnine. Dolžniku nadalje očita zlorabo pravice do odpusta obveznosti, ker naj bi tožnik že ob najemu posojila vedel, da bo izgubil službo in da ne bo mogel vračati hipotekarnega kredita. Navedena dejstva o dolžnikovi prevari in zlorabi pravice do odpusta obveznosti so pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče skladno s prvim odstavkom 337. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP ni smelo presojati, saj pritožnik ni pojasnil, niti izkazal, zakaj jih brez svoje krivde ni mogel navesti že v postopku na prvi stopnji.

7Namen odpusta obveznosti je poštenemu in vestnemu stečajnemu dolžniku omogočiti, da se po poteku preizkusnega obdobja reši primeža dolgov. Gre za pravno dobroto, ki so jo deležni le tisti dolžniki, ki so postali insolventni zaradi spleta različnih okoliščin, na katere niso imeli vpliva. Ena takih tipičnih je izguba zaposlitve in s tem sredstev za preživljanje in za plačilo obveznosti. Da pa bi bil položaj upnika v postopku odpusta obveznosti uravnotežen s položajem dolžnika, so v drugi in tretji odstavek 399. člena ZFPPIPP vnešene varovalke za upnika pred lahkomiselnostjo in neodgovornostjo dolžnika. Toda pri tehtanju položajev upnika in dolžnika v postopku odpusta obveznosti morajo tudi upniki ravnati odgovorno in s potrebno skrbnostjo.

8V obravnavanem primeru se upnik med drugim ukvarja s ponujanjem hitrih gotovinskih posojil, zato se od njega zahteva poslovanje s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika (prvi odstavek 6. člena OZ). Da se ob tovrstni dejavnosti upnik zaveda možnosti nastopa insolventnosti posojilojemalca, izhaja iz v izpodbijanem sklepu ugotovljenega dejstva, da je bila po posojilni pogodbi, sklenjeni z dolžnikom, obrestna mera višja kot pri banki (nominalna 9,60 % letno, efektivna 24,78 % letno, zamudne obresti pa 1 % mesečno) in taki pogoji odplačila posojila pokrivajo posojilodajalčev rizik. Logičen je zato zaključek, da se ob sicer ugodnejših pogojih odplačila pri banki na upnika obračajo tisti, ki kredita pri banki ne morejo več dobiti, kot je pravilno razlogovalo prvostopenjsko sodišče.

9Upnik kot posojilodajalec je imel vse možnosti, da se natančno informira o premoženjskem stanju dolžnika in od njega zahteva ustrezne podatke in dokazila. Kot izhaja iz navedb samega upnika, pa se je zadovoljil s plačilnimi listi, ki pa jih delavcu izdaja delodajalec. Le iz plačilnih list pa je razbral, da ima dolžnik hipotekarni kredit, zaradi česar je bil prepričan, da ima dolžnik nepremičnino. Takemu ravnanju upnika pa ni priznati ustrezne skrbnosti pri sklenitvi posojilne pogodbe z dolžnikom. Iz navedenega pa izhaja, da upnika kot profesionalnega udeleženca posojilne pogodbe, ki sam ne ravna s potrebno skrbnostjo, ampak neodgovorno in lahkomiselno, ni mogoče obravnavati kot žrtev lahkomiselnega in neodgovornega ravnanja dolžnika.

10Glede na opisano ravnanje upnika pri sklepanju posojilne pogodbe, dolžnikovo redno zaposlitev in solidno mesečno plačo ob sklenitvi pogodbe ter kasnejšo izgubo zaposlitve, ki je bila vzrok za neizpolnjevanje dolžnikovih pogodbenih obveznosti se zato izkaže, da upnikov ugovor proti odpustu obveznosti ni utemeljen, saj dolžniku ni mogoče očitati zlorabo pravice do odpusta obveznosti.

11Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, deloma pa za neupoštevne, izpodbijani sklep pa je uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).